Video z visokim dinamičnim razponom – HDR – je v storitvah pretočnega videa in tudi televizijski produkciji prisoten že nekaj let. Že pred časom smo ga začeli srečevati tudi v možnostih nekaterih telefonov, vendar je bilo za to najbrž še prezgodaj. Zdaj se sposobnost snemanja tovrstnega videa počasi širi in v zadnjem času sem preizkušal kopico modelov, ki to veščino obvladajo. Med njimi so (bili) Sonyja Xperia 1 IV in Xperia 5 IV ter Huawei Mate 50 Pro, ki snemajo v formatu HLG (Hybrid log-gamma), pa še linija Apple iPhone 14 s podporo za Dolby Vision. Snemanje v tovrstne formate namesto v klasične ima nekaj konkretnih prednosti, a tudi izrazitih slabosti.

Če v možnosti izberemo možnost HDR (oz. pri iPhonu Dolby Vision), telefon video zapisuje z 10-bitnimi barvami (namesto običajnih 8-bitnih), z drugačnimi krivuljami glede barv in svetilnosti, predvsem pa z metapodatki, ki napravam s podporo za predvajanje takega posnetka dajo navodila, kako naj »navijejo« svetilnost, kjer je treba, in jo znižajo, kjer mora biti temno. Medtem ko pri fotografijah HDR telefoni s kombiniranjem več posnetkov sestavijo končni rezultat, ki si ga lahko ogledamo na katerem koli zaslonu, je z videom drugače. Za pravilen prikaz mora naprava podpirati predvajanja izbranega formata HDR (torej v bistvu mora razumeti metapodatke) in hkrati tudi imeti zaslon, ki zmore zadostno svetilnost. Takrat svetla območja prizora res zasijejo, barve so živahne, izstopajoče, toda tudi črnine ostajajo temne. Kot v našem primeru z ognjem, iskrami in ostalim izstopajočim v večerni predstavi. Če bi poskušali s svetilnostjo na podobni ravni pri sliki SDR, bi bilo tisto, kar je svetlo, popolnoma presvetljeno, kar bi moralo biti črno, bi postalo sivo z veliko šuma. Poleg tega zasloni ne zmorejo tako zelo osvetliti celotne površine, temveč zgolj določene predele. Podobno v obratni smeri. Če bi želeli v sliki SDR nekje doseči dobro črnino, bi bil celoten video pretemen. V kolikor je naprava omejena s svetilnostjo, bo video še vedno izpadel približno tako, kot mora, le tistega pravega učinka ne bo povzročil (ker pač slika ne »zasije« tako izrazito), če sploh ne podpira HDR-ja, pa je lahko tak posnetek precej čuden, z nepravimi barvami in kontrasti. Ne nujno, kajti od treh naših videov je vsaj eden (tisti, kjer pojasnjujemo snemanje v načinu HDR) povsem »pravilen« tudi v ne-HDR prikazu, toda ostala dva (iz ognjenega šova) na »klasičnih« zaslonih nista čisto taka, »kot si ju je režiser zamislil.«

Prednost formata HLG, v katerem smo snemali, je poleg odprtokodne narave (za Dolby Vision morajo proizvajalci naprav plačati) še v tem, da je razvit z mislijo na združljivost z zasloni ne-HDR in da uporablja barvno skalo BT.2020. Zaradi tega video izpade (dokaj) normalo na vsakem zaslonu, ki zmore prikazati barve po omenjeni skali. Po drugi strani je Dolby Vision dinamični format, zaradi česar je mogoče določiti metapodatke za vsak prizor posebej, a zaradi tega je še večja verjetnost, da bo na zaslonu, ki ne prikazuje tega formata, ali po kakšnem montiranju in izvozu v klasični obliki vse skupaj izpadlo milo rečeno nenavadno.

Zakaj sploh snemati v HDR?

Prva prednost snemanja v načinu HDR je torej očitna. Že na samem telefonu, pa tudi na kakšnem dobrem televizorju, taki posnetki izpadejo izjemno atraktivni. Poleg tega še posebej v slabši svetlobi, kot dokazujeta naša primera z ognjenim šovom, pri tovrstnem snemanju dobimo preprosto boljše posnetke, kajti v običajnem načinu SDR je vse skupaj lahko bolj temno, pusto, nič posebnega.

Toda slabosti lahko še celo pretehtajo v prid snemanja »običajnih« videov. Dokler gledamo posnetke neposredno na telefonu, s katerim smo jih posneli, ali denimo na ustreznem televizorju (največje možnosti, da jih bo prepoznal kot HDR, imamo, če jih predvajamo s ključka oz. diska, najsi bo prek USB-ja ali omrežja), je vse super. Podobno se obnese nalaganje nespremenjenih posnetkov na Youtube, saj obstaja precejšnja verjetnost, da jih bo prepoznal in jih bomo kasneje lahko gledali kot HDR. Običajno sicer traja vsaj pol dneva, da video »postane« HDR, tako denimo naš razlagalni v času objave še ni bil tak (upamo, da bo kmalu), ker smo ga morali naložiti dvakrat, saj v prvo ni prišel dlje od polne visoke razločljivosti. Predvajanje prek kakšnega protokola, denimo Chromecast ali Miracast (Airplay načeloma ohrani pravilno sliko), večinoma »izgubi« format HDR. Skoraj zagotovo pa bomo ob vse, kar prinaša ta način snemanja, če se lotimo montiranja teh posnetkov. Program za montažo mora najprej podpirati odpiranje takih videov in nato še njihov izvoz v načinu HDR. To omogočajo zgolj profesionalna orodja in za uspeh celotne »operacije« je treba imeti še profesionalna znanja. Za domače uporabnike za zdaj žal ni enostavnega načina, kako iz več posnetkov dobiti enega, zanimivo zmontiranega, ki bi ohranil sliko HDR.

Zaradi vsega opisanega je verjetno bolje ostati kar pri klasičnem snemanju. HDR je lahko zanimiv v določenih primerih, še posebej, če snemate kaj zelo barvitega, po možnosti še s temnim ozadjem. Vendar bodo posnetki primerni zgolj za ogled. Kadar nameravate z njimi početi še kaj drugega, jih uporabiti v kakšnem resno zmontiranem »filmčku«, se snemanju v format HDR ognite na daleč.

Videe poskusite pogledati na napravi, ki podpira HDR, specifično format HLG, če imate to možnost. Zagotovo bo primeren kateri koli iPhone z zaslonom OLED, Samsungi serije Galaxy S zadnjih nekaj generacij in morda še kateri tega proizvajalca, verjetno tudi kak Xiaomi in še kateri telefoni, pa kopica televizorjev, kupljenih v zadnjih nekaj letih, morda kakšna boljša tablica ali celo računalniški monitor. Najbolj sigurno bo, če greste v aplikacijo in v njej poiščete naš kanal ter si ogledate videe.

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Te videe morate pogledati na pravem zaslonu! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pri fotografiranju je HDR dokaj enostavno razložiti. Fotoaparat oz. telefon v kratkem razmaku (praktično hipno) zajame več posnetkov z različnimi nastavitvami – drugačno odprtostjo zaslonke, drugačno vrednostjo osvetlitve, itd Nato pa jih združi v enega, da rezultat približa temu, kar vidi človeško oko. Tipala se namreč pri enem samem posnetku v zahtevnih svetlobnih razmerah – protisvetlobi, zelo veliki razliki med najsvetlejšim in najtemnejšim delom motiva – prilagodijo ali svetlemu ali temnemu predelu in potem je ostalo ali pretemno ali presvetlo. S tehniko HDR so lahko temni deli motiva dovolj »posvetljeni«, da je v njih še vedno vidnih nekaj podrobnosti in ni vse ena sam črnina, kljub temu pa so lepo izrisani tudi svetli deli, kjer bi bila sicer samo belina, ki bi izjemno izstopala. Po domače bi rekli, da je fotografija presvetljena.

Za prikaz televizijske slike HDR je princip podoben, a vseeno malo drugačen. Osnova je v povečevanju svetlosti zaslona. S tem, ko so zasloni v zadnjih letih pridobili svetilnost, od prejšnjih standardnih 300 do 400 nitov, so prišli na 700, nekateri do tisoč, zdaj pa tudi že precej čez tisoč nitov. Bolj svetel zaslon pa je za oči »lepši«, saj je slika bolj živahna, barve bolj nasičene, kontrasti so bolj poudarjeni. Ampak seveda zgolj povečevanje svetilnosti ni dovolj. S tem bi naredili približno tak učinek, kot če bi pri fotografiranju brez HDR-ja ostrili na temen predel motiva in fotoaparat bi svetlobo izračunal nanj, kar bi pomenilo, da je vse svetlejše prikazano bistveno presvetlo in s spranimi barvami. Slika ne bi več izgledala dobro.

Zato je treba material najprej posneti, nato obdelati in zapisati ter nazadnje še prikazati z dodatnimi algoritmi oz. metapodatki, ki povedo, kako mora biti posamezen del slike prikazan. Na ta način se tudi pri višanju svetilnosti ohranjajo barve (oz. so lepše kot pri manj svetlem zaslonu), v črninah so vidijo vzorci in drugi detajli, tam, kjer recimo padla svetloba skozi okna, pa ni vse skupaj samo belo ali rumeno.
Največjo razliko med HDR in »običajno« sliko (še posebej, če ta ni 4K, kot so vse serije in filmi v novem načinu) gledalec opazi, ko se znova usede nazaj za televizor, ki večjega dinamičnega razpona ne podpira. Takrat se mu slika zdi kar nekako temna in »ubita«, nobene živahnosti in razburljivosti nima. Podroben ogled vsebine v HDR pa razkrije, da se dejansko vidijo dodatne podrobnosti, da je presvetlitev manj, da barve bolj zasijejo. Seveda je vse skupaj odvisno od kakovosti ekrana (njegove svetilnosti, barvnega razpona, …) in od tega, kakšen standard HDR televizor podpira, toda za boljše primerke lahko z gotovostjo rečem, da je slika veliko bolj uravnotežena in naravna kot tista z običajnim dinamičnim razponom.

Na določenih prezentacijah je izgledalo, kot da HDR s povečevanjem kontrastov in nasičenjem barv sliko celo izumetniči, ampak je to predvsem posledica tega, da so nastavitve televizorjev na takih predstavitvah povsem napačne za domače okolje. Treba je prilagoditi, se pravi znižati vrednosti kontrasta in ostrenja, izključiti ali vsaj dati na najnižje možnosti vse »izboljšave« slike in barvno temperaturo nastaviti na normalno (pri nekaterih na prvo stopnjo tople, nikakor pa na drugo). Potem je slika v večini primerov res opazno boljša kot brez HDR.

Obstaja več standardov za snemanje in prikaz takega materiala. Trenutno sta najbolj uporabljana HDR 10 in Dolbyjev standard, ki pa je za proizvajalce dražje in ga ne dodajajo v vse modele z oznako HDR. Samsung je znotraj platforme HDR 10 vključil še t. i. dinamične metapodatke, ne zgolj statičnih, kar pomeni, da lahko ustvarjalci vsebin res podrobno določijo, kaj je v posameznem delu scene. Več dela, ampak rezultati so lahko osupljivi.

Tudi ponudniki vsebin za zdaj večinoma prisegajo na HDR 10 ali celo podpirajo več standardov. Netflix pri vsebinah, ki so v tem načinu (Abstract, Chef’s Table France, Daredevil, Iron Fist, Marco Polo, …), uporablja več standardov in storitev sama ugotovi, kateri podatkovni tok mora poslati televizorju. Podobno tudi Amazon, vendar njegova aplikacije, prek katere je sploh mogoče gledati sliko HDR, ni na voljo za toliko platform, kot Netflixova, predvsem manjka na androidnih TV-jih. Ploščke UHD blu-ray, ki se ponašajo z napisom HDR, po mojih izkušnjah predvajalniki in televizorji brez težav prepoznajo pravilno, zato se ni treba pretirano obremenjevati, katere standarde podpirajo. Konzola Xbox One S prav tako lepo sodeluje z različnimi televizorji in predvaja omenjene ploščke, pa tudi Netflix na njen deluje z razširjenim dinamičnim načinom. Žal pa ne tudi Amazon Prime Video. Prav tako si videov na youtubu še nikjer nisem uspel ogledati v HDR, čeprav ga ta storitev že nekaj časa podpira in je tudi že naloženih nekaj tovrstnih posnetkov.

HDR, še posebej na res kakovostnem televizorju, ima poleg omejene ponudbe vsebin in še ne povsem prilagojenih aplikacij v bistvu en sam resen problem. Ko se ga gledalec enkrat navadi, se tudi razvadi in se mu vsaka druga slika zdi nezadostna in jo kar težko gleda.

The post Televizijski HDR ni samo trik appeared first on Tehnozvezdje.