Te videe morate pogledati na pravem zaslonu! (#video)

Matjaž Ropret • 1. novembra 2022 ob 06:39

Določeni pametni telefoni višjega cenovnega razreda že nekaj časa med ostalimi zmožnostmi ponujajo snemanje videa v enem od formatov HDR. Spodaj so primeri tovrstnih posnetkov z modeloma Sony Xperia 5 IV in Huawei Mate 50 Pro ter nekaj opažanj ob tem.

Video z visokim dinamičnim razponom – HDR – je v storitvah pretočnega videa in tudi televizijski produkciji prisoten že nekaj let. Že pred časom smo ga začeli srečevati tudi v možnostih nekaterih telefonov, vendar je bilo za to najbrž še prezgodaj. Zdaj se sposobnost snemanja tovrstnega videa počasi širi in v zadnjem času sem preizkušal kopico modelov, ki to veščino obvladajo. Med njimi so (bili) Sonyja Xperia 1 IV in Xperia 5 IV ter Huawei Mate 50 Pro, ki snemajo v formatu HLG (Hybrid log-gamma), pa še linija Apple iPhone 14 s podporo za Dolby Vision. Snemanje v tovrstne formate namesto v klasične ima nekaj konkretnih prednosti, a tudi izrazitih slabosti.

Če v možnosti izberemo možnost HDR (oz. pri iPhonu Dolby Vision), telefon video zapisuje z 10-bitnimi barvami (namesto običajnih 8-bitnih), z drugačnimi krivuljami glede barv in svetilnosti, predvsem pa z metapodatki, ki napravam s podporo za predvajanje takega posnetka dajo navodila, kako naj »navijejo« svetilnost, kjer je treba, in jo znižajo, kjer mora biti temno. Medtem ko pri fotografijah HDR telefoni s kombiniranjem več posnetkov sestavijo končni rezultat, ki si ga lahko ogledamo na katerem koli zaslonu, je z videom drugače. Za pravilen prikaz mora naprava podpirati predvajanja izbranega formata HDR (torej v bistvu mora razumeti metapodatke) in hkrati tudi imeti zaslon, ki zmore zadostno svetilnost. Takrat svetla območja prizora res zasijejo, barve so živahne, izstopajoče, toda tudi črnine ostajajo temne. Kot v našem primeru z ognjem, iskrami in ostalim izstopajočim v večerni predstavi. Če bi poskušali s svetilnostjo na podobni ravni pri sliki SDR, bi bilo tisto, kar je svetlo, popolnoma presvetljeno, kar bi moralo biti črno, bi postalo sivo z veliko šuma. Poleg tega zasloni ne zmorejo tako zelo osvetliti celotne površine, temveč zgolj določene predele. Podobno v obratni smeri. Če bi želeli v sliki SDR nekje doseči dobro črnino, bi bil celoten video pretemen. V kolikor je naprava omejena s svetilnostjo, bo video še vedno izpadel približno tako, kot mora, le tistega pravega učinka ne bo povzročil (ker pač slika ne »zasije« tako izrazito), če sploh ne podpira HDR-ja, pa je lahko tak posnetek precej čuden, z nepravimi barvami in kontrasti. Ne nujno, kajti od treh naših videov je vsaj eden (tisti, kjer pojasnjujemo snemanje v načinu HDR) povsem »pravilen« tudi v ne-HDR prikazu, toda ostala dva (iz ognjenega šova) na »klasičnih« zaslonih nista čisto taka, »kot si ju je režiser zamislil.«

Prednost formata HLG, v katerem smo snemali, je poleg odprtokodne narave (za Dolby Vision morajo proizvajalci naprav plačati) še v tem, da je razvit z mislijo na združljivost z zasloni ne-HDR in da uporablja barvno skalo BT.2020. Zaradi tega video izpade (dokaj) normalo na vsakem zaslonu, ki zmore prikazati barve po omenjeni skali. Po drugi strani je Dolby Vision dinamični format, zaradi česar je mogoče določiti metapodatke za vsak prizor posebej, a zaradi tega je še večja verjetnost, da bo na zaslonu, ki ne prikazuje tega formata, ali po kakšnem montiranju in izvozu v klasični obliki vse skupaj izpadlo milo rečeno nenavadno.

Zakaj sploh snemati v HDR?

Prva prednost snemanja v načinu HDR je torej očitna. Že na samem telefonu, pa tudi na kakšnem dobrem televizorju, taki posnetki izpadejo izjemno atraktivni. Poleg tega še posebej v slabši svetlobi, kot dokazujeta naša primera z ognjenim šovom, pri tovrstnem snemanju dobimo preprosto boljše posnetke, kajti v običajnem načinu SDR je vse skupaj lahko bolj temno, pusto, nič posebnega.

Toda slabosti lahko še celo pretehtajo v prid snemanja »običajnih« videov. Dokler gledamo posnetke neposredno na telefonu, s katerim smo jih posneli, ali denimo na ustreznem televizorju (največje možnosti, da jih bo prepoznal kot HDR, imamo, če jih predvajamo s ključka oz. diska, najsi bo prek USB-ja ali omrežja), je vse super. Podobno se obnese nalaganje nespremenjenih posnetkov na Youtube, saj obstaja precejšnja verjetnost, da jih bo prepoznal in jih bomo kasneje lahko gledali kot HDR. Običajno sicer traja vsaj pol dneva, da video »postane« HDR, tako denimo naš razlagalni v času objave še ni bil tak (upamo, da bo kmalu), ker smo ga morali naložiti dvakrat, saj v prvo ni prišel dlje od polne visoke razločljivosti. Predvajanje prek kakšnega protokola, denimo Chromecast ali Miracast (Airplay načeloma ohrani pravilno sliko), večinoma »izgubi« format HDR. Skoraj zagotovo pa bomo ob vse, kar prinaša ta način snemanja, če se lotimo montiranja teh posnetkov. Program za montažo mora najprej podpirati odpiranje takih videov in nato še njihov izvoz v načinu HDR. To omogočajo zgolj profesionalna orodja in za uspeh celotne »operacije« je treba imeti še profesionalna znanja. Za domače uporabnike za zdaj žal ni enostavnega načina, kako iz več posnetkov dobiti enega, zanimivo zmontiranega, ki bi ohranil sliko HDR.

Zaradi vsega opisanega je verjetno bolje ostati kar pri klasičnem snemanju. HDR je lahko zanimiv v določenih primerih, še posebej, če snemate kaj zelo barvitega, po možnosti še s temnim ozadjem. Vendar bodo posnetki primerni zgolj za ogled. Kadar nameravate z njimi početi še kaj drugega, jih uporabiti v kakšnem resno zmontiranem »filmčku«, se snemanju v format HDR ognite na daleč.

Videe poskusite pogledati na napravi, ki podpira HDR, specifično format HLG, če imate to možnost. Zagotovo bo primeren kateri koli iPhone z zaslonom OLED, Samsungi serije Galaxy S zadnjih nekaj generacij in morda še kateri tega proizvajalca, verjetno tudi kak Xiaomi in še kateri telefoni, pa kopica televizorjev, kupljenih v zadnjih nekaj letih, morda kakšna boljša tablica ali celo računalniški monitor. Najbolj sigurno bo, če greste v aplikacijo in v njej poiščete naš kanal ter si ogledate videe.