Brez tankov, topništva, letal in nazadnje vojakov na terenu, ni mogoče okupirati področja druge države. Vendar so klasična orožja vse bolj ranljiva, saj z obilico veščine in nekaj sreče, jih uničujejo letalniki, ki stanejo le delček njihove vrednosti. V obrabnem smislu vsaj v teoriji to pomeni, da je z zgolj peščico vojakov na terenu in neomejenim številom cenenega orožja, mogoča zaustaviti invazijo »ruskih« razsežnosti. Ob tem, da so dostopni nadpovprečno dobri »piloti« in nemotena komunikacija, kajti zgolj na umetno inteligenco, se še moremo zanašati.

Najti in izobraziti dobre pilote ni težko, kljub morebitnim pomislekom. Hipotetični primer, sicer nisem čisto prepričan, da je res hipotetičen, je naslednji. Pojavila se bo brezplačna igra, v kateri izberemo letečega ali zemeljskega robota in nato z njim napadamo nasprotnika. Začne se v načinu treniranja, v katerem igramo proti računalniku, le da je umetni svet kopija pravega oziroma dejanske linije, kjer potekajo spopadi. Postopoma prehajamo iz preprostih na vse težje in zahtevnejše misije in le peščica se prebije do najvišjega nivoja »elitnih pilotov«. Od tu naprej je možno marsikaj. Na vrata nadobudnega mladca potrka predstavnik vojske, s ponudbo, ki je ne more zavrniti. Obleče vojaško suknjo in se začne uriti na vojaških napravah za krmiljenje zračnih in zemeljskih robotov. Ali pa igra prefinjeno preide v način za igranje v živo z nasprotniki, ki niso več algoritmi, temveč enako dobri igralci iz mesa in krvi. Spopadli bi se med sabo, dokler najboljši ne bi dobili možnosti posebne misije. Kakšne si lahko predstavljate. Oddaljen nadzor pravega drona, ki čaka na vzletišči blizu fronte. Najbolje bo, da se igralec tega ne zaveda in še vedno misli, da je v simulaciji, saj bo lažje izpolnil cilje misije. Ker bi se hkrati zavedal, da sodi med najboljše igralce in ker bi bile misije vsakih drugačne, sem prepričan, da se igre zlepa ne bo naveličal. Verjetno se je nekateri ne bi, celo če bi vedel, da v resnici uničujejo in ubijajo. Vseeno je bolje ohraniti skrivnost, da se piloti, ki nimajo nikakršne preference do držav v konfliktu, ne bi spraševali o etiki in morali svojega početja.

Da je nagrajevanje nadvse pomembno, nenazadnje kažejo točke, ki jih ukrajinske enote upravljavcev dronov dobivajo za uničene sovražnike ali njihovo opremo. Pomembnejši je cilj, več točk enota dobi. 50 točk za uničen večcevni raketomet, 40 za tank ter tako naprej do deset za ujetega in ene za ubitega nasprotnikovega vojaka. Točke podeljujejo analitiki, ki natančno pregledujejo posnetke napadalnih in izvidniških letalnikov, da bi preprečili podeljevanje za nepotrjene zadetke. Točkovanje ima praktično plat. Sproža tekmovalnost med enotami, dviguje moralo vojakov, ki se z Rusi spopadajo že tretje leto in omogoča, da enota zbrane točke zamenja za opremo. Kako svoje pilote nagrajujejo nasprotna stran, ni prišlo v javnost, a zagotovo niti v ruski vojski ne delujejo čisto vse na prisilo. Čeprav me ne bi presenetilo, glede na odnos do lasnih vojakov, ki se od druge svetovne vojne ni kaj prida spremenil. Ruski »poglavarji« imajo dobršen del vojakov za »kanonfuter«.

Ideja z igro ni čisto brez podlage. Rusi so pred dvema letoma objavili igro Berloga, v kateri pametni medvedi svoje ozemlje z zemeljskimi in letečimi roboti branijo pred roji čebel. Uspešnost v igri, ki jo menda igra na tisoče mladih, prinaša dodatne točke v šolskem ocenjevanju. Najboljši pa dobijo vabilo za sodelovanje na zahtevnejših tekmovanjih, ki ga le stežka ignorirajo. Vojaška podjetja namreč iščejo najbolj sposobne srednješolce, da bi jih vključili v preizkušanje, snovanje delov in celo proizvodnjo letalnikov. Zaposlovanje mladih v tovarnah, ki so legitimne tarče nasprotnikov, sicer pomeni kršenje mednarodnih konvencij, na kar se Rusi po običaju preprosto požvižgajo.

Oddaljen nadzor robotov je možen pod pogojem, da so na voljo stabilne in hitre podatkovne povezave. Praktičen dokaz je bil ukrajinski napad na oddaljena letališča z letalniki, ki so za povezavo izkoristili kar lokalno mobilno omrežje. Satelitski podatkovni sistemi, Starlink in podobni, ki jih še razvijajo, bodo praktično pokrili ves svet in omogočili vojskovanje iz domačega naslonjača brez nevarnosti, da vam bo že naslednji hip na glavo padla nasprotnikova granata!

Naslovna fotografije Depositphotos

The post Naslednjo vojno bomo bojevali iz naslonjača appeared first on Tehnozvezdje.

Zimsko obdobje popustov je običajno tudi prvo po njihovem izidu, ko so znižane aktualne igre iz najbolj uspešnih športnih franšiz, kot so NBA 2K, EA FC (nekdanja FIFA) in F1. Prvi dve sta z letnico 25 na voljo s 60-odstotnim popustom za 28 evrov. Na vsakih nekaj se splača kupiti novo različico, kajti iz leta v leto so spremembe dokaj majhne, v pol desetletja pa se jih že nekaj nabere. F1 24 (tu letnica odraža leto izdaje oz. sezono, ne leto, ki prihaja) je naprodaj s 70-odstotnim popustom za 21 evrov.

Zdaj je tudi priložnost, če vam denimo manjka kateri od akcijskih naslovov Assassin’s Creed ali strelskih misij Call of Duty. Pri prvih so nekateri starejši na voljo za manj kot deset evrov, najnovejši Mirage pa za 20 evrov (-60%). Call of Duty: Modern Warfare je znižan za 67 odstotkov na 19,79 evrov, Black Ops 6 pa za četrtino na 60 evrov.

Od bolj znanih naslovov velja omeniti še pustolovščino Hogwart’s Legacy (-75%, 15 evrov), raziskovanje vesolja No Man’s Sky (-60%, 23,59 evrov), grozljivko The Last of Us Part I (-50%, 30 evrov) in kriminalko Cyberpunk 2077 (-55%, 27 evrov).

Potem so tu dirkaške Forza Horizon 5 (-50%, 30 evrov) in Forza Motorsport (-50%, 35 evrov) – priporočam prvo, ker je precej bolj raznolika in obsežna – ter Dirt 5 (-85%, 8,24 evrov) in CarX Street (-50%, 8,79 evrov). Nato lanski pretepaški uspešnici Mortal Kombat 1 (-60%, 20 evrov) in Street Fighter 6 (-50%, 30 evrov).

Zanimive so najmanj še Ghostwire: Tokyo (-75%,15 evrov), Bomb Rush Cyberfunk (-50%, 20 evrov), Psychonauts 2 (-75%, 20 evrov), Pizza Tower (-33%, 13 evrov) in Animal Well (-20%, 19,60 evrov). Zagotovo pa najdete še kaj zase, česar tu nisem omenil.

The post Začela se je zimska razprodaja v trgovini Steam appeared first on Tehnozvezdje.

Te dni sem »nadgradil« NBA 2K na letnico 23, za kar sem plačal osem (!) evrov. To košarkarsko »simulacijo« običajno kupujem na dve leti, podobno nogometno (FIFA) in dirkaško (F1), in nisem strasten igralec, se je pa fino kdaj pomeriti v tekmi z otrokom. Zato je dosti vseeno, katero različico imava, vseeno pa so novejše generalno gledano izboljšane v grafični podobi, imajo odpravljeno kakšno prejšnjo neumnost glede upravljanja z igralci, prinašajo morda to ali ono zanimivo novo možnost (npr. igranje »zgodbe« ali kaj drugega) ter zagotovo vsebujejo posodobljene ekipe (kar bi ob neprestani povezavi v internet sicer lahko veljalo tudi za starejše izdaje). Standardne cene za te in podobne igre so med 60 in 80 evri, lahko pa tudi 100 ali več za »posebne« izdaje. Toliko ne dam niti v sanjah. Saj vem, podpiranje avtorjev in vse to, ampak v teh primerih gre za korporacijske založnike, ki čisto nič ne rabijo še mojih ali vaših evrov. Povsem legitimno je, da jim jih damo, kolikor je možno malo. Z dvajsetimi evri na posamezno igro nimam težav, če je cena v teritoriju smešne – kot npr. že omenjenih osem evrov – potem pa niti za sekundo ne oklevam.

Na vseh digitalnih platformah, najsi bo povezana s proizvajalcem konzole in temu primerno monopolistična (ker alternativnih ne dopustijo), kot so trgovine na Xboxu, Playstationu ali Switchu, ali pa katera od konkurenčnih za PC (Steam, Epic Games, EA, Battle.net), so »razprodaje« dokaj pogoste. Vsak letni čas prinese vsaj eno večjo, lahko tudi več. Steam in Epic Games imata navado tudi določene naslove ponujati zastonj, denimo za en dan.

Res so ti nakupi vezani na uporabniški račun, moram torej biti z njim prijavljen na napravi, s katero hočem igrati, ne morem čisto na vsaki, ki denimo sprejema ploščke DVD oz. blu-ray. Toda priročnost je tu že davno zmagala, zato igre kupujemo digitalno. Taki nakupi so vsaj v večini primerov res nakupi, ne zgolj posedovanje »pravice do igranja«, dokler se izdajatelj ne odloči drugače. Vse, kar sem doslej kupil na omenjenih platformah, je še vedno v mojih uporabniških računih.

Nekateri hočejo ali celo morajo igro kupiti takoj. Povsem jasno mi je zakaj. Določeni so tako neučakani, drugi jo potrebujejo zaradi svojega tekmovalnega udejstvovanja, tretjim denar ni ovira. Toda ostali, prostočasni, ne profesionalni igralci, ki se lahko zabavajo tudi s čim starejšim, in jim ni težko počakati nekaj mesecev na novost, lahko prihranijo veliko. Vsekakor se v omenjenih trgovinah splača dodajati igre, ki jih želite, na seznam želja. Potem pa ta seznam vsake toliko časa preveriti, če je morda pri katerem od naslovov nižja postavka. Trgovine tudi pošljejo obvestilo oz. elektronsko pošto, ko je katera od iger s seznama »v akciji«.

Kaj pa naročnine? Denimo Microsoftova PC Game Pass (tista za Xbox uradno ni na voljo) ali Playstation Plus. Na prvi pogled ne izgledajo tako napačno. Nekje med 120 in 200 evrov na leto je v primerjavi z večino drugih digitalnih naročnin kar veliko, nekje na nivoju Netflixa in NBA, marsikatere so cenejše, a po drugi strani se da toliko zapraviti že samo z nakupom dveh iger po »rednih« cenah. Težava teh naročnin je v dejstvu, da vključujejo le malo najnovejših iger. Morda kakšno od istega podjetja, ki trži storitev, sicer pa je večina ostalih takrat, ko pridejo v naročniško storitev, tudi že davno na razprodajah v trgovinah, torej jih je mogoče kupiti z denimo 70-odstotnim popustom glede na izhodiščno ceno. Zato je lahko končni znesek vsako leto nižji od naročnine, predvsem pa je večja verjetnost, da dobiš tiste igre, ki si jih zares želiš. Med onimi, vključenimi v naročnino, bo verjetno do deset res zanimivih (za vsakega posameznika).

V vsakem primeru pri igrah priporočam potrpežljivost in izogibanje vsakim spontanim nakupom. Razen takrat, ko je cena igre okrog deset evrov. V tem primeru res nima smisla oklevati. Splača se vsake toliko časa preveriti tudi, kaj (dobrega) ponuja t. i. indie scena, torej razvijalci, ki niso del gigantskih korporacij. Njihove igre so pogosto celo bolj domiselne, a hkrati, zaradi omejenosti vsakršnih virov, tudi manj izpiljene, grafično inferiorne, krajše in podobno. Običajno tovrstne stanejo nekje do 30 evrov in so potem manj pogosto v akcijah. Logično, ker že tako zaslužijo bistveno manj, saj jih je težje najti, in kljub nižjim cenam še vedno postanejo uspešnice. Tu pride v ospredje podpiranje neodvisnih avtorjev. Vse pa je nazadnje odvisno od časa. Kdor ga ima dovolj ali celo preveč, si bo verjetno privoščil več iger, komur že tako ne znese igrati ravno redno, pa tega z več nakupi iger tudi ne bo spremenil, ampak bodo samevali v digitalni knjižnici.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Kupovanje iger po rednih cenah je več kot samo metanje denarja stran appeared first on Tehnozvezdje.

Poglejmo dejstva, ki ne bodo všeč notoričnim nasprotnikom igranja mojih let. Vsem, ki so prepričani, da so igre hudičeva zalega. Igralo naj bi se 3,7 milijarde ljudi. Ne sodim mednje. Ne, ker bi spadal v krog prej omenjenih, temveč ker vem, da če bi začel, potem ne bi mogel nehati in vse drugo bi trpelo. Videoigre torej igra polovica človeštva. Kako je to sploh mogoče? Nenazadnje nas bore malo življenje uživa v svobodnem in bogatem svetu. Preprosto. Le delček jih ima v lasti igralno konzolo ali (in) gejmerski računalnik. Statistika pravi, da samo 300 milijonov. Podatki nisi presenetljivi. Dobra konzola stane tja do 500 evrov, medtem ko primeren računalnik vsaj dvakrat toliko. Poleg tega ga je treba vsake nekaj let nadgraditi. Spet strošek, ki ga moraš vzeti v zakup. Pa nakupa iger sploh še omenil nisem.

Če želiš igrati zahtevne in obenem priljubljene igre, kot so Cyberpunk 2077, The last of us ali God of War: Ragnarok so finančne ovire razmeroma visoke. Celo brezplačna igra Fortnite ima precej visoke grafične zahteve. Nič čudnega, da je igranje v oblaku privlačno. Nobene pretirane zmogljive naprave ne potrebuješ, saj igraš na vrhunskem strežniku ponudnika storitve, ki ga obenem redno nadgrajuje in ti ni treba ničesar nalagati. Primerna je praktična vsaka naprava z zaslonom, s katero lahko brskaš po spletu. Tablični računalnik, telefon, poceni prenosni računalnik in televizor. Pogoj je le stabilna povezava v internet s primerno hitrostjo in nizkimi zakasnitvenimi časi, saj preko nje dobivaš zaslonske slike in v obratni smeri pošiljaš ukaze iz tipkovnice, miške ali ploščka.

Kdo nudi storitve v oblaku?

Kljub nespornim prednostim igranja v oblaku uspeh za ponudnika ni samo po sebi zagotovljen. Google je do takšnega spoznanja prišel po težji poti. Najprej so z veliko medijskega cirkusa napovedovali, nakar so razmeroma hitro v neprimerno večji tišini ugasnili storitev Stadia. Google nima iger, niti se ne spozna na posel z videoigrami, zato se je uštel v predvidevanju, da bo bogato služil na lastnini drugih. Kar mimogrede vse leta počne v spletnem iskanju in oglaševanju.

Naročnine, ki jo zahtevajo tovrstne storitve, ne moremo kar zanemariti, a tudi ne kupovanja iger ali celo znova naročnine pri uporabi konzole oz. PC-ja. Igre je v vsakem primeru treba plačati in kar vzdržen je treba biti in loviti vse mogoče »razprodaje«, da igričar na leto ostane pod 150 evri stroška za nove naslove.

Geforce Now je storitev za slabih deset evrov mesečno podjetja, ki slovi predvsem po grafičnih karticah (Nvidia). Nič čudnega, da obljublja igralno izkušnjo, enako izkušnji igranja na računalniku z grafično kartico Geforce RTX 3080. Podprtih več kot 1500 iger, ki pa jih moraš kupiti drugje, na primer na Steamu in trgovini Epic Games ter povezati naročniške račune. Njena dobra plat je možnost brezplačnega preizkusa.

Sony (PlayStation Plus Premium) in Microsoft (Xbox Cloud Gaming) sta se zadeve lotila nekoliko drugače. Ker imata lastne igre, naročnino vežeta nanje. Sony na 700 naslovov za 17 evrov mesečno, vendar je za igranje potreben njihov igralni plošček, in Microsoft na 350 za 13 evrov ob imetju računa Xbox Game Pass Ultimate. Microsoftova storitev je še vedno označena kot »beta«, kar tako resnemu ponudniku ne more biti ravno v ponos, poleg tega ni na voljo povsod. Uganili ste, katere države, med drugimi, ni zraven. Za marsikoga bo Sonyjeva storitev zanimiva, ker omogoči igranje njihovih iger na osebnem računalniku. No, vsaj nekaterih.

Domači ponudnik je Telekom Slovenije s storitvijo Neo igre. Ponuja nekaj več kot sto igre, ki so bolj »družinske« narave, torej ne prej omenjene največje uspešnice, ki zahtevajo resno strojno opremo. Tu gre za lahkotne naslove, a vendarle povsem spodobno razvedrilo, če le uporabljaš Playstationov ali Xbox-ov krmilnik, kajti Logitechov, ki je tudi podprt, je, milo rečeno, obupen. Mesečna naročnina (kot opcija za naročnike na televzijo Neo) stane 8 evrov.

Za nas manj pomembna je Amazonova storitev Luna+, saj onstran Atlantika deluje samo v Združenem kraljestvu in Nemčiji. Zanimiva je predvsem zato, ker združuje oba modela. Naročnino veže na nekaj naslovov iz svojega seznama in obenem dovoli povezavo z računom Ubisofta ter igranje tam kupljenih iger v okolju storitve.

Na kaj paziti?

Vrag se vedno skriva v podrobnostih. Tokrat ni drugače. Ni je stvari na tem svetu, ki bi bila premočrtna in bi delovala brez vsakršnih težav. Igranje v oblaku kot vsaka druga stvar zahteva prilagoditve. Ker je največja težava morebitni zamiki v igralni izkušnji, televizor preklopite v način, prilagojen igranju. Če ga seveda ima. Naslednji korak je optimizacija povezave. Uporabite kabelsko povezavo, kadarkoli je na voljo in le če te ni, potem preklopite na brezžično domače omrežje, v katerem naj ne bo repetitorjev signala, saj vsak k zamiku doda nekaj milisekund. Kadar se zanašaš na povezavo preko mobilnega omrežja, potem igraj tam, kjer je signal dovolj močan, da je zamuda čim krajša in so prenosne hitrosti čim višje. Večina ponudnikov omenja dotočno hitrost najmanj 10 megabitov na sekundo, jaz predlagam najmanj še enkrat toliko. Upoštevaj še to, da je v omrežje sočasno povezano več naprav, kar se lahko izrazi v nižjih doseženih hitrostih, ki se bodo zagotovo negativno odrazile na igralno izkušnjo.

Kolega, ki stavi na igranje v oblaku, se ne misli vrniti v stare čase. Zanj je najbolj pomembno, da igra kjerkoli in praktično na vsaki napravi, ko ima čas. Sin in njegovi prijatelji pa stavijo na računalnik in se zmrdujejo nad igranjem v oblaku. Kdo bo prevladal? Morda to sploh ni pravo vprašanje. Malo ljudi ima dovolj zmogljiv računalnik ali konzolo, telefon skoraj vsak, tako da je popolnoma jasno, da igranje v oblaku ni muha enodnevnica.

Vir naslovne fotografije: Microsoft

The post Tako boš za igranje plačal manj appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej nas zanima, kje največ igraš. Seveda je možen tudi odgovor, da ne igraš, in če ta velja zate, ga, prosimo, izberi, da vidimo, kakšen je odstotek abstinentov. Možen je sicer samo en odgovor, ker nas res zanima primarna naprava za igre.

V drugem vprašanju, namenjeno je tistim, ki ste pri prvem potrdili, da dejansko igrate, pa nas zanima, kako v večini primerov prideš do iger. Tu sta možna največ dva odgovora, saj predvidevamo, da lahko kdo kombinira naročnino in občasno kupovanje (novejših) naslovov.

Kot vedno, je tudi tokrat glasovanje odprto do ponedeljka zjutraj (natanko do 6h), čez teden pa nato analiziramo rezultate. Hvala za glasovanje!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post VIKEND ANKETA: Kakšne so tvoje igričarske preference? appeared first on Tehnozvezdje.

Super brata sta seveda Mario in Luigi, ampak drugi je vedno v senci prvega, še igrah se pojavlja kvečjemu v podnaslovih, kakšne, ki bi bila prav njegova, se ne spomnim. Newyorška vodovodarja ne predstavljata viška spretnosti, je pa Mario, za razliko od brata, vsaj samozavesten. Skozi film to lastnost povzdigne še na višji nivo, kar je tudi nujno za uspeh, in Luigi mu počasi sledi in se vedno manj boji. Nobenega prehudega kvarnika ne bom napisal, če povem, da jim tako ali drugače uspeva, četudi so vmes razočaranja in kratke epizode neuspehov. Če jima ne bi, potem to ne bi bila prava risanka. Zlobneži imajo lahko svoje trenutke, končnega veselja nikakor. Enako nepresenetljivi so skorajšnji konci, ko že skorajda ni več nikakršnega upanja, a se od nekod čudežno pojavi rešitev. Nekdo se prikaže dobesedno iz zraka, junak dobi čudežno moč ali se zgodi kaj tretjega, kar popolnoma obrne potek dogajanja in spremeni usode.

Zgodba je preprosta, začetni zaplet z oglasom za vodovodarske storitve, puščajočo pipo in potem poplavo v Brooklynu zaradi rušilnega sosledja, ki ga povzroči napadalen pes (in bojazljivi Luigi), je samo izgovor in povod, da naša junaka, kajpak skozi cev, prideta v »igričarski« svet. Malo pa zmoti, da potem, ko skupaj z množico likov iz igre prispeta nazaj v »resničnost«, epilog dobi samo pravljična zgodba, na tisto iz uvoda pa film popolnoma pozabi. Prozaičnost zgodbe malo razbija le resignirano filozofski duhec Lumalee. Kar bodo cenili samo odrasli, otroci niti ne bodo dojeli njegovih dovtipov. Malo mi je sicer žal, da nisem slišal izvirnih glasov, ker je zasedba precej zvezdniška (še posebej bi se, poleg Chrisa Pratta, veselil Jacka Blacka v vlogi zlobneža Bowserja in Anye Taylor-Joy kot princese Peach), toda tudi manj znani slovenski igralci (Mirko Medved, Nina Grilc, Miha Rodman, Rok Kunaver) so sinhronizacijo izvedli tako dobro, da niso prav nič poslabšali kakovosti filma.

To ni risanka, ki bi odkrivala nove možnosti animacije, in bi občinstvo obnemelo med najbolj spektakularnimi prizori. Dobro se še spomnim, kako me je pred skoraj pol stoletja z dirko konjskih vpreg in razdelitvijo morja napol popolnoma sezul Egipčanski princ. Tukaj ni česa takega, je pa vse skupaj visokoproračunsko korektno in lično. Še posebej gobje kraljestvo je narisano res lepo. In prizori iz igre »Mario kart,« torej lovljenje z vozil(c)i, gledalca potegnejo vase, tako zaradi izgleda kot zaradi (hitro odvijajoče se) akcije. Pa tudi zaradi posrečeno izbranih komadov iz 80-ih in 90-ih za glasbeno spremljavo. Pa še o junakih. Kar dobro so ju prenesli iz igre, samo o nečem nisem povsem prepričan. Že v igrah imata brata velika nosova, za film so to morda še za odtenek potencirali in protagonista sta malce preveč podobna dobrodušnemu galskemu silaku Obelixu, le precej manjša.

Po uspehu tega filma – naša predstava sicer ni odražala tega, kar se dogaja po svetu, ker je bila dvorana skoraj prazna – ne dvomim, da roku dveh ali treh let pride drugi del. Upam samo, da bodo scenaristi bolj izvirni kot tisti pri Sonicu, in ne bodo obudili istega, že

Kaj: Film Brata Super Mario, navdahnjen s slavno Nintendovo igričarsko franšizo

Kje: Za zdaj v kinu, najbrž kasneje tudi na katerem od pretočnikov

Ocena 3: Veliko boljših celovečernih risank smo že videli, tako po vsebini kot po spektakularnosti animacije, ampak tudi precej slabših, po igrah posnetih filmov. Srednja ocena bo kar primerna.

Priporočilo: Razen redkih prizorov, ki se bodo predšolskim otrokom zdeli grozni, ni v filmu nič neprimernega. Saj je vendar risanka za gledalce vseh starosti!

Fotografije: Universal Pictures

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Brata Super Mario: Kaj je poplava, če je ogroženo gobje kraljestvo? appeared first on Tehnozvezdje.

Trgovine z video igrami, najsi bo na PC-ju ali na igralnih konzolah, imajo čez leto nekaj obdobij z »razprodajami«. Eno takšno je bilo nedavno, v času »črnega petka«, toda kdor ga je zamudil ali si je nameraval nakupe malo razporediti, ima zdaj že novo priložnost. V večini trgovin najmanj do drugega, v nekaterih pa celo do petega januarja 2023.

Na osebnih računalnikih so trgovine Battle.net (Blizzard), EA Origin, Epic Games store, Steam in Ubisoft Connect vse že nekaj dni v prazničnem razpoloženju in lep nabor iger nudijo s popusti od 25 pa vse do 75 odstotkov. Višji so seveda popusti za starejše naslove, a tudi nekateri zelo aktualni, denimo določene športne simulacije (Fifa 23, igre iz franšize 2K), so kar za 60 odstotkov cenejše od rednih cen. Razprodaja je tudi v trgovini Playstation store na Sonyjevih konzolah in pa v Microsoft store na konzolah Xbox. Trgovini Epic Games store in Steam tudi skoraj vsak dan ponudita katero od iger zastonj. Manj popustov sem zasledil v Nintendovi trgovini, nobene praznične akcije pa v trgovinah z aplikacijami za mobilne naprave (Apple App store in Google Play).

Za precej manjši znesek kot običajno so na voljo nekateri težkokategorni naslovi, tudi določeni izdani šele nedavno. Moji favoriti med njimi so 3D-pustolovščina Sackboy: A great adventure, ki je nedavno s Playstationa 5, kjer bila ena od udarnih začetnih iger, prišla tudi na PC (prodaja jo Epic Games), malce podobna, vendar v osnovi za dva igralca, It Takes Two (EA Origin, Xbox) in akcijsko- borilna Marvel’s Spider Man: Miles Morales. Tudi slednja je pred nekaj tedni postala na voljo še za PC, medtem ko je bila prej ekskluziva za Playstation. Že poleti so na osebne računalnike prenesli še nekoliko starejšo »pajkovsko« igro Marvel’s Spiderman Remastered, ki je prav tako na razprodaji, vendar se nam zdi Miles Morales lepša in bolj pestra. Za zelo dobre cene se poleg omenjenih športnih, ki jih je seveda neumnost kupovati vsako leto, saj sprememb med posameznimi izdajami ni veliko, dobi še F1 22, novo akcijado Gotham Knights, pustolovsko-strelske Assassin’s Creed Valhalla, Red Dead Redemption, Horizon Forbidden West, najbrž eno najbolj grafično spektakularnih za PS5, in Elden Ring ter kriminalno Cyberpunk 2077. Na Playstationu in Xbox-u, ne pa tudi na PC-ju, je znižana tudi nova dirkaška igra iz serije Need for speed z naslovom NFS Unboud. Ne gre spregledati niti zabavne spretnostno-hitrostne sodelovalne igre Overcooked! All you can eat.

V trgovini Epic Games store se v bistvu splača najprej opraviti en poceni nakup ali celo klikniti na katero od iger, ki jih ponujajo zastonj (s 100-odstotnim popustom). Nakup nad 14,99 evrov namreč prinese 25 odstotkov dodatnega popusta, tudi za že znižanje naslove, pri naslednjem nakupu. Tako sem eno igro dobil brezplačno, za dve, ki sem ju imel na seznamu želja, pa sem namesto redne cene 109,98 evrov plačal 58,26, s popustom iz božične akcije bi stali 77,68 evrov. Torej sem ju dobil še za skoraj 20 evrov ceneje oz. s 47-odstotnim popustom, kar glede na (v večini primerov pretirane) izhodiščne cene iger nikakor ni slabo.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Božični čas je idealen za kupovanje video iger appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej največja tehnološka združitev je Dellov prevzem podjetja EMC za 67 milijard dolarjev l. 2015. Z upoštevanjem inflacije bi pravzaprav še ostala na vrhu. Microsoft pa je doslej največ odštel za LinkedIn – 26,2 milijard l. 2016. Vse ostali prevzemi, tudi tisti, ki so se izkazali za popolne polomije, denimo Nokie za 7,2 milijarde l. 2014, se v primerjavi z najnovejšim zdijo kot drobiž. Med njimi predlanski (zaključil se je lani jeseni) založnika Zeni Media, bolj znanega kot Bethesda Softworks, ki ima v katalogu igre, kot so Fallout, The Elder Scrolls, Doom in Wolfenstein. Že takrat smo se čudili nad ceno – 7,5 milijard dolarjev – in Microsoftovo vse večjo osredotočenostjo na igričarsko sceno. Navsezadnje je to korporacija, znana po nevznemirljivi programski opremi – operacijskem sistemu Windows, pisarniških programih in podobnem. Toda najnovejša poteza je v primerjavi s prejšnjim malim potresnim sunkom resno premikanje tektonske plošče.

Activison Blizzard, korporacija z deset tisoč zaposlenimi, ki je sama nastala z različnimi združitvami, obvladuje nekateri najbolj priljubljene in donosne naslove. Med njimi je na prvem mestu zagotovo franšiza Call of Duty, kjer se je treba na vsak način pristreljati do zmage (sicer nekje obležiš), potem pa so tu še Candy Crush Saga, Crash Bandicoot, Diablo, Guitar Hero, Hearthstone, Heroes of the Storm, Overwatch, StarCraft, Tony Hawk’s, Spyro/Skylanders in World of Warcraft.

Po nekaterih ocenah prihodki igričarske »industrije« presegajo hollywoodske, zato višina posla morda ni tako presenetljiva, a še vedno osupljiva. Med igričarskimi velikani bosta po prihodkih večja od Microsofta, če ta prestane vse regulatorne ovire in prihodnje leto dejansko pod svoje okrilje dobi Activision Blizzard, le še Sony in kitajski Tencent. Ko eden od njiju potencialno prevzame še EA (nekdaj Electronic Arts), bo konsolidacija popolna. In, neizbežno, slaba za igričarje.

Microsoftovi motivi so jasni. Windows ne prinaša več nekdanjih prihodkov, tudi za Office oz. Microsoft 365 so možnosti rasti omejene. Posel z računalništvom v oblaku (Azure) gre sicer dobro, vendar ima prav tako jasne limite in je skrit. Xbox, naročnine na igre in vse s tem povezano pa je zelo na očeh, seksi in daje podjetju novo dimenzijo. Če smo mislili, da sta bila Bill Gates in Steve Ballmer velikopotezna, je očitno Satya Nadella z megalomanskimi prevzemi še bolj.

Jasen je tudi cilj tako ali drugače prehiteti Sony. Slednje še vedno bolje prodaja igralne konzole, toda zaostaja pri naročniški ponudbi in igranju v oblaku. Microsoftov igričarski šef Phil Spencer je ob najavi prevzema obelodanil, da ima korporacija 25 milijonov naročnikov na storitev Xbox Game Pass, ki je nekakšen Netflix igričarskega sveta. V to storitev bodo seveda vključili kar največ iger iz dodatno pridobljenega kataloga, zaradi česar bo zanesljivo pritegnila še več igralcev. A tudi cene se utegnejo zvišati.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Microsoft z največjim tehnološkim prevzemom postaja igričarski gigant appeared first on Tehnozvezdje.

Po nekem čudnem naključju sem najprej naletel na letošnji celovečerni risani film Mortal Kombat Legends: Battle of the Realms, ki me je presenetil zaradi nazornih prizorov sekanja glav, udov in nasploh vsesplošnega ubijanja. Menda v igranem filmu česa takšnega ne bo. Začetek je stekel v tej smeri. Nežni prizori brizganja krvi, bolj nedolžni kot v povprečnem vojnem filmu. Nato se je začelo. Sekanje udov, trganje glav, rezanje človeka na pol in izvlek drobovja. Ogabno.

Serija istoimenskih iger je v več kot treh desetletjih oblikovala mite in ozadja zgodbe, zato je pravim igralcem jasno, čemu nasilje in vedo, kaj se v ozadju dogaja. Kako to, da je že pred stoletji ubiti lik še vedno nekako živ, da obstaja več svetov in tako v nedogled. Bogastvo, ki ga novi film pretirano ne zna izrabiti. V njem je veliko znanih »obrazov« in zaplet je vsaj v osnovi enak, toda v nobenem trenutku si ne vzame dovolj časa, da bi karkoli razložil podrobneje. Žal prav tako ni pretirano zabaven, da bi vsaj malce omilil res zelo nazorno prikazano nasilje. 

Ko je drugi film iz načrtovane serije treh leta 1997 pogorel, tretjega niso posneli. Dvajset let kasneje so se pri Warner Brosu raje odločili za ponovni zagon v upanju, da bo finančni izplen tokrat boljši. Zgodba zato sledi osnovni premisi igre, v kateri se zemeljski bojevniki spopadejo z bitji iz drugih svetov na turnirjih, da bi zaščitili svoj svet. Ker nasprotniki ne igrajo pošteno, so jih devet izgubili, ostane jim še eden odločilni, kjer se bo dokončno razpletla usoda planeta. Bojevniki so izbrani in se tega zavedajo, na kar jih opozarja tetovaža turnirja, ki se čudežno pojavi na telesu. To je tudi bistvena razlika glede na prejšnje filme.  

Od začetka vemo, česa se Sub-Zero najbolj boji, pa vendarle arogantno terorizira celo četrt in odtrga roke Jaxu, da potem ta dobi mehanične, medtem ko Cole, ko končno najde svojo supermoč, spektakularno razčetveri legendarnega zlobneža Gora. Tistega s štirimi rokami. Pričakovano je pri njegovi pojavi na veliko pomagala računalniška upodobitev. Skozi cel film gre za boj med dobrim in zlim. Podobno kot v Maščevalcih ali Ligi pravičnih, le da ni porabljeno niti približno dovolj časa, da bi podrobno predstavili ozadje. Pol skoraj dve uri dolgega filma zato dogajanje skače sem ter tja, ko nam želijo dopovedati najnujnejše za razumevanje bistva zgodbe. Ne najboljše, ker je časa premalo in preveč za povedati. O zgodovini likov, od kje so se vzeli, izvemo zelo malo, poteg tega pa filmu resno primanjkuje humorja. Višek je namreč opazka, da je »kombat« zapisano napačno.

Po drugi strani je film lepo posnet, z dobrimi posebnimi učinki in vizualno gledljiv. Pričakovano Zemljani zmagajo, z bolj ali manj pomembno pomočjo lika iz preteklosti. Še bolj bi bil podoben igri, če bi šlo za stalen tok skrbno koreografiranih bojev kombinacije akrobatike in nasilja in umetniških smrti (bad luck Genghis), toda na trenutke želi razložiti, kako in zakaj, čeprav temu ne nameni dovolj časa. Želi bi smešen akcijski film, a mu tudi to žal ne uspeva. Potem je tu še konec. Namesto nečesa nepozabljenega izzveni kot napovednik drugega dela, za katerega sploh ne vemo, ali ga nameravajo posneti.

Kaj: Smrtonosni spopad (2021) – ponovni zagon filmske serije po priljubljeni igri.

Kje: Saj veš, kje!

Ocena 2: Ko že misliš, da film ne bo krvav kot risanka, se zgodi mesoreznica. Obenem nima skoraj nobene pametne zgodbe.

Priporočilo: Zlahka ga zamudiš oziroma ga niti ne poskušaš najti na spletu. Zaradi grozljivih prizorov je le za polnoletne in še v tem primeru na lastno odgovornost.

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Mortal Kombat (2021): Krvava kopel z občutno premalo humorja (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Za Neo igre je treba imeti igralni plošček – primerni so Logitech F710 ter krmilnika za Xbox One in Playstation 4, če sta povezana s kablom –, sprejemnik Neo, ustrezno hitro internetno povezavo in naročnino na igre, ki stane osem evrov na mesec. Toda za vse, ki jo bodo na novo vklopili do konca meseca, bo vse do konca septembra zastonj. Igre tečejo na oddaljenih strežnikih (»v oblaku«) in vsebina se po internetu prenaša na uporabnikov televizor.

Telekom Slovenije je februarja platformo Neo z igrami nadgradil v sodelovanju s francoskim podjetjem Gamestream in že takrat napovedal, da bo dodajal po približno pet novih naslovov vsak mesec. Po navedbah vodilnega slovenskega operaterja so igralci v naši državi prvi po številu različnih iger, ki jih igrajo, pa tudi po tem, koliko časa posameznik nameni igranju, in koliko uporabnikov se po izteku brezplačnega obdobja naroči na storitev. Seveda v primerjavi z ostalimi državami (Francijo, Švico, Tajvanom, Združenimi arabskimi emirati in Indonezija), kjer Gamestream v sodelovanju z operaterji ponuja primerljivo storitev.

Ta čas so najbolj priljubljene igre dirkaške in športne igre. Med temi so Dirt 4, Dino Dini’s Kick Off Revival, WRC 6 FIA World Rally Championship, Aqua Moto Racing Utopia in F1 Race stars. V Telekomu izpostavljajo še Spike Volleyball, Lego Indiana Jones: The Original Adventures, Lego Indiana Jones 2: The Adventure Continues in Project Cars. Za razliko od določenih drugih storitev igranja v oblaku (ki večinoma niti niso uradno na voljo v Sloveniji) je pri Neu vmesnik v slovenščini, deluje pa tudi glasovno upravljanje.

Telekom sicer izpostavlja Logitechov igralni plošček in ga tudi ponuja po ugodni ceni, vendar ga mi ne priporočamo. Kdor se ima rad in želi res uživati v igrah, naj si priskrbi Microsoftov ali Sonyjev krmilnik, ki sta tudi podprta, in sta precej udobnejša, natančnejša, bolj ergonomska in nasploh veliko modernejša primerka. Za priklop dveh ploščkov je treba v sprejemnik vtakniti še razdelilnik, saj je na sami napravi zgolj en priključek USB.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Telekomov Neo zdaj ponuja 70 iger in tri mesece zastonjskega igranja appeared first on Tehnozvezdje.