Težava z žično infrastrukturo za domače omrežje je v tem, da jo v bistvu lahko napelješ enkrat, potem pa je to bolj ali manj to vse do naslednje velike obnove hiše ali stanovanja. Mogoče še za dlje, kajti prestavljati podometne cevi ali dodajati nove pomeni resen gradbeni poseg. Vleči kable, ki niso skriti, pa se mi ne zdi niti estetsko niti prijazno še s kakšnega drugega vidika. Ko vmes spreminjaš namembnost prostorov in denimo nekdanja delovna soba postane spalnica, kjer ni potrebe po priključku ethernet, kabinet pa se preseli v sobo, ki so jo omenjene cevi zaobšle, se že pojavijo velike težave z LAN-om. Še dodaten problem so stari kabli in elementi za njihovo podaljševanje (po domače štukanje). Že te zamenjati pri več desetih metrih cevi skozi različna nadstropja in okrog vogalov je velik projekt, ki se ga enostavno ne lotiš. Lažje in s porazdeljenimi omrežji zdaj tudi dovolj dobro ali celo bolje je postaviti ustrezno brezžično alternativo. Mimogrede, zaradi podobnih razlogov industrija vse bolj razmišlja o »zasebnih« omrežjih 5G, saj bodo tako roboti in ostale naprave prav tako neodvisni od fizičnih omrežnih priključkov, zato jih bo bistveno lažje prestavljati ob preureditvi proizvodnje.

Prej smo se večinoma zatekali h kombinaciji čim boljšega osrednjega usmerjevalnika in še dodatnih naprav, ki pa niso bile del (uglašenega) kompleta. Usmerjevalnik naj bi imel zmogljiv procesor, zunanje antene in morda še možnost nameščanja alternativne programske opreme. V idealnih okoliščinah je stal nekje v sredini, da je ob tam dosegel čim več ostalih prostorov. Tako je sicer tudi pri meni, a sta na žalost v obe smeri iz tega (nebivalnega) prostora izjemno debeli in za signal slabo prepustni steni. Tja, kjer je bil sprejem že prešibak za spodobne hitrosti in zanesljive povezave, smo dodajali »podaljševalnike« signala ali dostopne točke, priključene na kable, če smo našli prave lokacije za to. Ne ena ne druga možnost širjenja dosega ni bila idealna, ker omrežje ni imelo enotnega imena, ker se povezane naprave večinoma niso znale lepo prestavljati z ene na drugo dostopno točko (pogosto so se oklepale omrežja s šibkejšim signalom), ker so bile hitrosti na teh »podaljških« bistveno nižje. Vse skupaj je bilo nezanesljivo in običajno spleteno iz popolnoma različnih sestavnih delov, tako da je bila celota daleč od optimalne.

Kompleti za porazdeljena omrežja imajo običajno drugačno filozofijo, predvsem pa so uglašeni in delujejo kot eno. Pri mnogih ni osrednje, »močnejše« naprave, temveč so vse »točke« enake in enakovredne. Preizkušali pa smo tudi že izvedbe z glavnim »usmerjevalnikom« in dodatnimi »sateliti«. Te večinoma najdemo v operaterskih ponudbah, saj je mogoče uporabljati eno samo napravo, kot običajen usmerjevalnik, potem pa se za kakšen evro več na mesec dodaja še »podaljševalnike«. Ti sicer ne delujejo kot klasični, samo na enem kanalu, temveč znajo komunicirati vsaj po dveh, da lahko pretok podatkov med njimi in usmerjevalnikom ter do priključenih telefonov, računalnikov in ostalih naprav teče hkrati in s polno hitrostjo. Je pa zunanjost pogosto zelo podobna klasiki. Pri sistemih, kot je Deco M5, so vse naprave enake in tudi povsem med seboj zamenljive. Seveda je smisel vsaj v dvojcu, nameščanje ene same nima kakšnega pomena. Za stanovanja, ki jih zadovoljivo pokrije klasičen usmerjevalnik, je ta še vedno povsem v redu izbira. Čeprav se mi skoraj povsod, zaradi zagotavljanja dobrega signala in visokih hitrostih v vseh kotičkih, zdi dobra možnost komplet dveh naprav porazdeljenega omrežja. Za večja stanovanja in hiše je treba uporabiti tri točke, kar je tudi najbolj optimalno število, še posebej, če jih je mogoče razpostaviti v nekakšen navidezen trikotnik. Četrta že pomeni nižjo hitrost na tistem delu, ki ga pokriva, seveda pa lahko dodatno pripomore k pokritosti in denimo premosti težavo s priklopom televizijskega sprejemnika (EON ali Neo), ki za internetni signal zahteva kabel (več o tem pa kmalu v ločenem članku).

Največje prednosti porazdeljenega omrežja so po mojih izkušnjah boljša pokritost s signalom, višje in konstantne hitrosti kot pri podaljševalnikih in eno samo ime omrežja. Težko se odločim, katera mi pomeni največ, vse tri skupaj pa so tako velike, da sploh ne bi več razmišljal o kakšni drugi rešitvi. So pa še druge, denimo enostavno upravljanje z aplikacijo in preprosto dodajanje dostopnih točk. Za te je sicer treba najti ustrezna mesta, kar ni vedno trivialno, ker morda ravno tam, kjer bi bila najboljša pozicija za komunikacijo z ostalimi in s predvidenimi napravami, v bližini ni vtičnice za napajanje ali pa je preprosto ni kam postaviti. Na srečo pa je zadeva toliko robustna in ima očitno dovolj dobre antene, da glede na moje teste ni kakšne zaznavne razlike, če je naprava pol metra ali meter v to ali v ono smer od »idealne« lokacije.

Prej sem vedno imel težave s tem, da v kakšnem kotičku ni bilo dobrega sprejema ali pa je hitrost izrazito padla. Zdaj je signal povsod in hitrosti so kjerkoli v hiši najmanj take, kot so bile prej najvišje. S staro opremo sem namreč težko presegel 60 Mb/s, a marsikje je bilo še precej manj, zdaj pa v večini sob hitrost dosega sto megabitov in gre tudi do 120-130 Mb/s, kar je dvakratna pohitritev. Ponekod, kjer je signal res dober, so hitrosti tudi med 150 in 200 Mb/s ali celo višje. Kot rečeno so žične hitrosti, kljub gigabitnim napravam, nižje od tistih po zraku. So sicer konstantne, a se ustavijo pri 90 Mb/s in za kaj več bi bila potrebna popolna zamenjava kablov, kar pa se glede na brezžični napredek zdi kot projekt, ki se ga nikoli ne bom(o) lotil(i). Govorim seveda o internetnih hitrostih. Prenos podatkov v samem omrežju je nekoliko počasnejši, a z nekaj megabajti na sekundo večinoma še vedno dovolj hiter, da je tudi večje količine datotek (fotografij ali videov) mogoče prestaviti oz. varnostno kopirati v doglednem času. Vsekakor tudi ta vidik prej ni ponujal bolj šprinterskega delovanja.  

Povsod enako ime omrežja je prav tako ogromna pridobitev. Ko hodim naokrog s telefoni, tablicami ali računalniki, so ti ves čas povezani v omrežje. Morda kdaj traja sekundo, da se posamezna naprava premakne na drugo točko, toda to ne zmoti ničesar, nobenega prenosa podatkov, video klica ali predvajanja videa. Prav tako vse vedno vidijo omrežni disk in večpredstavnostni strežnik (NAS), naprave pametnega doma, kolikor jih premoremo, tiskalnik, zvočnike, televizor in ena drugo. Končno vse deluje brez težav, ni ne izpadov ne nenehnega mojega posredovanja in preklinjanja. Prava poezija.

Nobenih težav ni niti s številom povezanih naprav. Skoraj nikoli jih ni manj kot 15, lahko pa jih je tudi 25 ali še več. Malo je seveda odvisno od tega, koliko telefonov in drugih zadev trenutno preizkušam, in vse niso vedno vključene in povezane v omrežje. Nisem pa nikoli zaznal, da bi jih bilo kdaj preveč in bi zadeva »počepnila«. Pa je to »potrošniški« sistem, v osnovi ni namenjen niti zahtevnim uporabnikom niti igričarjem ali kakšnim drugim profilom s posebnimi zahtevami. Vprašanje je seveda, kako definiramo zahtevnega uporabnika. Sam bi se verjetno kvalificiral, glede na število naprav, hitrostne zahteve in vse ostalo, zato zlahka zatrdim, da ta in tudi kakšen drug podoben komplet Asusa, Linksysa ali Netgeara brez težav izpolnjuje vse naloge v večini domov.

Najbrž bi »zahtevni« uporabniki pogrešali določene nastavitve, zaradi česar so nekoč nameščali dd-wrt ali pa to celo še počnejo. Pri Decu upravljanja v brskalniku sploh ni, vse se počne skozi aplikacijo na telefonu (ali tablici). Domnevam, da vsaj 98 odstotkov uporabnikov nastavitve usmerjevalnika pogleda enkrat in nikoli več, morda pa niti to ne, če ga dobijo pri operaterju in ga »skonfigurira« njegov tehnik. V aplikaciji Deco so vse ključne možnosti. Da se nastaviti omrežje za goste, dati prioritete določenim napravam ali neželene blokirati, preverjati hitrost, postavljati starševske filtre, ne manjkajo niti rezervacije naslovov in posredovanje vrat (port forwarding), seveda je znotraj aplikacije tudi gumb WPS za enostavno povezovanje novih naprav. Celo svojo »protivirusno« zaščito ima ta sistem. Predvsem pa mi je všeč, da še vedno prihajajo posodobitve programske-strojne opreme (firmwarea) z določenimi popravki, včasih tudi kakšno novo funkcionalnostjo. Aplikacija lahko tudi daje obvestila, ko se poveže nova naprava, ob mesečnih poročilih ali ko se zgodi kaj čudnega. In »administrator« je lahko vanjo prijavljen na več napravah. Mogoče bi potrebovala edino kakšno (biometrično) preverjanje ob vstopu.

Najbrž bi s kakšnim konkurenčnim izdelkom dobil še višje hitrosti in seveda se da dobiti še zmogljivejše komplete, tudi take, ki podpirajo Wi-Fi 6 in znajo delovati na treh kanalih (frekvencah). A so ti večinoma bistveno dražji in jih v resnici malokdo potrebuje za domačo uporabo. Morda, če ima na optiki gigabitno hitrost in želi nekaj blizu temu imeti tudi v zraku, čeprav je vprašljivo, katera naprava ali storitev bi to izkoristila, razen vlečenja saj vemo česa z interneta. Poanta pa je, da porazdeljena omrežja predstavljajo res konkretno izboljšavo Wifi-ja. Za veliko večino potreb in domov mislim, da je nekaj v slogu TP-Linkovega kompleta Deco M5 za približno dvesto evrov (lahko manj, lahko pa več, odvisno od števila dostopnih točk) več kot dovolj in ogromen napredek v primerjavi z vsemi prejšnjimi postavitvami domačega omrežja. Mogoče bi bil dovolj celo kakšen malenkost manj zmogljiv komplet (Deco M4), saj je princip delovanja enak, a se mi zdi, da je bolje investirati nekaj dodatnih desetakov v več anten, da je signal kar se da dober.

HVALIMO:

• Izvrstna pokritost s signalom
• Bistveno višje hitrosti kot z drugimi rešitvami
• Povsod enotno ime omrežja
• Enostavno upravljanje v aplikaciji

GRAJAMO:

• Manjkajo nekatere naprednejše možnosti upravljanja
• Vsaka točka ima zgolj dva žična priključka

The post TP-Link Deco M5 po enem letu: Zaradi porazdeljenega omrežja lahko doma pozabim na kable appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj hecno je dejstvo, da Deco M5 niti ni tako zelo nov komplet. Letos je TP-Link v ponudbo dodal cenejša M4 in E4, za malce zahtevnejše uporabnike in razmere (debelejše stene, …) pa M5 ostaja rešitev z najboljšim razmerjem med ceno in kvaliteto pri tem proizvajalcu. Posodobitve omrežne opreme so sicer kar standardne, tudi še leta potem, ko že niso več v prodaji, pa tudi zaželene, ker se vedno znova pojavljajo nove varnostne luknje. Lepo je, če jih proizvajalci zamašijo tudi za uporabnike, ki še ne bi kupili nove opreme. Še lepše pa je, če mimogrede ponudijo dodatne zmožnosti, in kar presenetljivo, če to storijo po kakšnih dveh letih od prve predstavitve izdelka. Za Deco M5 zgledno izdajajo posodobitve, nekaj pa jih je bilo še posebej markantnih, saj so prinesle določene vpoglede in nastavitve, ki sem jih prej pogrešal.  

V testu sem omenjal, da je komplet super za Wi-Fi in malo manj primeren za tiste, ki imajo po stanovanju razpredene kable in mogoče tudi hočejo kaj bolj natančno nastavljati. Te bo mogoče odvrnilo že to, da ni klasičnega dostopa do nastavitev v brskalniku (z vpisom številke IP), ampak v bistvu ni razloga, da teh postavk ne bi bilo v aplikaciji. Po novem se da rezervirati določen naslov za posamezno napravo, posredovati vrata (port forwarding), kar določene naprave naredi vidne navzven, dodali so podporo za prehod IPTV, početi pa je mogoče še nekatere druge zadeve, ki za običajne domače uporabnike niso prav nič pomembne, napredni pa jih hočejo imeti.

Med ostalimi izboljšavami je med drugim središče za naprave pametnega doma, zaradi česar se da kar iz te aplikacije upravljati z lučmi in stikali Kasa ter sijalkami Philips Hue. Tega žal ne morem preizkusiti, ker nimam nobene od omenjenih »pametnih« zadev. Lahko pa bi si pripravil določene bližnjice. Mogoče bi jih potem celo lahko glasovno priklical. Podobna je tudi druga avtomatizacija, le da tu lahko dodajam redne naloge (vsak dan/teden od te do te ure) za katero koli od povezanih naprav.

V prepletenih omrežjih vsa »vozlišča« delujejo kot en usmerjevalnik, a telefoni, tablice, računalniki in ostale reči so še vedno povezane na eno od teh točk. In po novem so v aplikaciji informacije o tem. Pa tudi, po kateri frekvenci (2,4 ali 5 GHz), ali je za to napravo v uporabi prepletni način (mesh), kar se da tudi izključiti na nivoju naprave. Prikazano je še, če so kakšne bližnjice in avtomatizacija in če je nastavljena prioriteta (v koliko je v uporabi upravljanje s pasovno širino). Še posebej podatki, kam je kaj povezano, so lahko koristni pri optimizaciji omrežja, mogoče je smiselno katero od točk kam premakniti ali izvesti kakšno drugo spremembo.

Še ena izjemno priročna in uporabna možnost, ki je v testu niti nisem omenil, ker je v tistem prvem tednu ali dveh nisem preizkusil, je WPS. To funkcionalnost usmerjevalniki poznajo že leta, poanta je v tem, da stisneš gumba WPS na usmerjevalniku (oz. dostopni točki) in na napravi, ki jo hočeš povezati v brezžično omrežje, in zadevi si potem sami izmenjata podatke. Tako ni treba na novi napravi iskati omrežja in vpisovati gesla, kar je pri kakšnih lahko mukotrpno, če ni na voljo klasične polne tipkovnice. Vseeno pa tega pri prejšnjih usmerjevalnikih skoraj nikoli nisem počel. Zagotovo bi, ako bi bil nekje pri roki, toda v mojem primeru je zahtevalo, da sem se sprehodil do njega, pristavil stopničke, zlezel nanje in nato v poltemi tipal, kje za vraga je že ta tipka. Z Decom je drugače. Zdaj odprem v aplikacijo Deco, nato poiščem razdelek WPS in tam kliknem na ikono pri tisti od dostopnih točk, ki je fizično najbližje, s čimer se začne odštevanje 120 s, znotraj katerih moram to možnost izbrati še na izdelku, ki ga povezujem. Potem samo še počakam, da se »zmenita« in stvar je za vedno zaključena. Boljšega približka fizičnemu gumbu si skoraj ne znam predstavljati.

Po nekaj mesecih, odkar sem staro rešitev z zmogljivim centralnim usmerjevalnikom in dodatnimi »podaljševalniki« signala oz. dostopnimi točkami zamenjal s kompletom treh enakih vozlišč za prepleteno omrežje, sem vse bolj prepričan, da je to za večino domov preprosto boljša rešitev. Hitrosti Wi-Fi so odlične, pokritost brez resnih lukenj, povsod je eno ime omrežja in telefoni ne izgubljajo signala, pa tudi žična povezljivost je na podobni ravni in nastavljanje zdaj pri mojem sistemu prav tako. Le kakšno stikalo za dodatne vhode je treba dokupiti, ker ima večina tovrstnih usmerjevalnikov samo po dva. Marsikomu bo zadoščal že komplet dveh napravic, kar je tudi optimalno glede hitrosti in pokritosti, v hišah bo mogoče treba razpostaviti tri. Če TP-Link enako dobro kot za M5 z novimi funkcionalnostmi skrbi tudi za cenejša in ne dosti slabša sistema Deco M4 in E4, je že pri tem proizvajalcu lepa izbira za vsake potrebe in finančne zmožnosti – komplet dveh vozlišč ni kaj dosti dražji od enega resnega usmerjevalnika stare šole. Potem pa so tu še Linksys, Netgear, Eero in drugi, ki ponujajo podobne, pa tudi malo drugačne rešitve, prav tako vredne razmisleka.  

The post Domače omrežje, ki je iz meseca v mesec boljše appeared first on Tehnozvezdje.

Glede brezžičnih omrežij se je v zadnjih nekaj letih veliko spremenilo. Novi standardi, novi pristopi, ekstravagantne naprave. Gotovo najzanimivejši trend pa so sistemi prepletenih omrežij (angl. mesh networking), ki so začela resno vznikati v drugi polovici tega desetletja. Model Deco M5 znanega kitajskega podjetja TP-Link je sicer star že dve leti, a so ga vmes konkretno izboljšali s popravki programske strojne opreme, zato je še vedno povsem aktualen. Nedavno je prišel v prodajo še Deco M4, ki je skoraj identičen, a malenkost okrnjen (je malce pocasnejši na frekvenci 2,4 GHz in vsaka enota ima dve anteni namesto štirih) ter zato cenejši. To kaže na dejstvo, da M5 niti slučajno še ni zastarel, hkrati pa tudi pomeni, da večina tule zapisanega velja še za M4, ki bi znal biti celo boljši nakup. Preden se lotimo konkretnega kompleta, je treba povedati nekaj o prepletenih omrežjih, ker je njihov princip res precej drugačen od klasičnih postavitev wi-fi.

Vsi skupaj za več signala in hitrosti

Običajno smo začeli s takim ali drugačnim usmerjevalnikom, mogoče smo nanj še naložili odprt sistem (dd-wrt ali kaj podobnega). Na to pa, če ni dosegel vseh kotičkov v stanovanju oz. hiši, smo začeli razmišljati še, kako in kje bi dodali podaljševalnike dosega ali dodatne dostopne točke. Kar pogosto nekako reši situacijo, vendar s precejšnjimi kompromisi, če te točke niso priključene na kable. Prav odsotnost po stanovanju oz. hiši razpredenega kablovja pa je običajno glavni razlog za razmišljanje, kako v vse kotičke pripeljati wi-fi. Prvi kompromis je hitrostni, kajti ob popolnoma brezžični rešitvi gre približno polovica pasovne širine za prenašanje podatkov med usmerjevalnikom in podaljševalnikom dosega. Potem pa je prisotna še težava z imenom omrežja in priklapljanjem naprav. Tudi če je povsod nastavljen enak SSID (ime omrežja), se omrežje ne obnaša kot eno samo, usmerjevalnik in dostopne točke pa med seboj ne znajo sodelovati. Tiste naprave, ki se priklapljajo, pa ob selitvah iz prostora v prostor pogosto predolgo vztrajajo na oddaljeni dostopni točki, ki ima že katastrofalno slab signal, a ravno še zadostnega, da povezava ostaja. Smisel prepletenih omrežij je zadeve poenostaviti, izboljšati pokritost in hitrost ter uvesti več pameti v medsebojno podajanje prometa in priključenih naprav med vozlišči. Večino tovrstnih sistemov sestavljata dve ali več povsem enakih naprav (usmerjevalnikov). Možno bi bilo postaviti tudi eno samo, a to ne bi imelo pravega smisla.

Pri običajnem usmerjevalniku se odločamo, ali se bo posamezna naprava nanj priključila pri frekvenci 2,4 GHz ali pri 5 GHz. Prepletena omrežja pa souporabljajo več frekvenčnih pasov, da dosegajo kar največjo prepustnost za prenašanje podatkov. Lahko je en frekvenčni kanal namenjen izključno »hrbtenici«, torej prenašanju podatkov med posameznimi vozlišči (usmerjevalniki) v sistemu, ostali pa za pretok podatkov do povezanih naprav in od njih v omrežje. Pričujoči Deco M5 (in seveda enako M4) nima namenskega zalednega kanala (brezžičnega, lahko pa za hrbtenico uporablja žične povezave), združuje pa frekvenčna pasova 2,4 GHz in 5 GHz, pri čemer je v prvem najvišja teoretična hitrost 400 Mb/s (pri M4 300 Mb/s) in v drugem 867 Mb/s, kar skupaj znese 1267 megabitov in zaokroženo na oglaševanih 1300 Mb/s. V prepletanju sodelujeta dva ali več enakih elementov, poanta pa je v tem, da se katera koli enota, torej usmerjevalnik, lahko poveže s katero koli drugo, če signal premosti prepreke med njima. Tako ustvarijo enotno omrežje, ki pokriva večjo površino od drugih rešitev, nato pa lahko pametno usmerjajo promet in naprave, vedno uporabljajo najmanj zasedene kanale in poti ter dosegajo višje hitrosti. Ob antenski tehnologiji MU-MIMO, ki dovoljuje hkratno »ukvarjanje« z več napravami (uporabniki), se lahko prenos podatkov dinamično usmerja, ne da mora ena naprava čakati na drugo, da najprej ta pretoči, kar si je zastavila. Seveda pa morajo to podpirati tudi povezane naprave. Nekateri novejši telefoni in prenosniki že imajo vgrajene ustrezne antene in čipe.

Žično nič posebnga, brezžično odlično

To zgoraj je večinoma teorija, kaj pa Deco M5 pokaže v pravem, za brezžične valove kar zahtevnem domu z nekaj debelimi stenami in tremi etažami (kletjo, pritličjem in nadstropjem)? Precej, ampak začnimo pri osnovah in nastavitvi. Tako dražje kot novejše in cenejše TP-Linkovo prepletanje je mogoče kupiti v kompletu dveh ali treh usmerjevalnikov. Seveda pa so na voljo tudi posamezni, če komu niti trije ne zadoščajo ali če kakšen »odleti« (tudi v tem primeru je omrežje dovolj pametno, da poišče nadomestne poti in nemoteno deluje naprej). Za omenjeno domovanje je prišel v poštev trojček identičnih okroglih in nizkih, rahlo kapljičastih usmerjevalnikov. Izkazalo se je, da to povsem dovolj za približno sto kvadratnih metrov etažne površine, pa še za pokrivanje malo dvorišča in vrta po vrhu. Verjetno bosta za marsikatero stanovanje več kot dovolj dva, kar je tudi s hitrostnega vidika tudi optimalno, kajti dodajanje točk povečuje kompleksnost pretakanja podatkov in zato zmanjševanje hitrosti. Vsak od usmerjevalnikov je precej minimalističen in se zlahka vklopi v opremo stanovanja, sploh ne kliče pozornosti nase. Na vrhu je statusna »lučka«, da se jo tudi izključiti, če koga moti, ob robu pa so luknja za napajalnik (v prvi generaciji je bila ta USB-C, zdaj pa ima svoj okrogel priključek) in dva priključka LAN/WAN. Tu se eden od usmerjevalnikov priklopi na modem in od tod gre domača »mreža« naprej po stanovanju. Preostali se potem lahko povežejo nanjo za še bolj robusten prenos podatkov, seveda pa se da tudi z računalniki, televizorji in drugimi napravami priključiti žično. Edini problem je, da bo mogoče treba kar kmalu poseči še po kakšnem stikalu z dodatnimi priključki, kajti dva na sami napravi sta hitro premalo. Po drugi strani pa je res, da je komplet primarno namenjen vzpostavitvi brezžičnega omrežja in da konkurenca večinoma ne ponuja nič več fleksibilnosti na tem področju.

Velika razlika od klasičnih omrežnih naprav je v nastavljanju in kasnejšem upravljanju. Sistema Deco se sploh ne da nastavljati iz brskalnika (prek naslova 192.168.0.1), ampak zgolj iz aplikacije na telefonu. To bo najbrž odvrnilo kakšnega naprednega uporabnika, je pa odlično za vse, ki se manj spoznajo na te reči in se tudi nočejo, pomembno jim je samo, da stvar deluje. Najprej je treba vključiti prvi usmerjevalnik, počakati, da začne ledica utripati modro, potem pa ga povezati z modemom in zagnati nastavitev v aplikaciji. Telefon se po modrem zobu poveže z napravico, treba se je prijaviti v TP-Linkov uporabniški račun, vzpostaviti omrežje (si izmisliti ime in geslo), to pa je tudi bolj ali manj vse v prvem koraku. Nato sledi še dodajanje ostalih usmerjevalnikov, ki se le še brezžično pogovorijo z glavnim in se pridružijo zabavi. Če osrednji novega ne zazna v nekaj poskusih, aplikacija znova ponudi vključevanje novinca prek bluetootha in s tem je zadeva rešena. Pri prvem povezovanju naj bi bile napravice blizu, potem pa jih lahko odnesemo na mesto, kjer na bi stalno zagotavljale povezljivost.

Tudi naprej vse nastavljanje poteka v aplikaciji. Tam uporabnik vidi status omrežja, katere naprave ga sestavljajo (in kje so, čeprav so imena sob poljubna) in katere so vanj priključene, mesečno dobiva poročila ter vklaplja ali izklaplja različne možnosti. Med drugim to, ali naj bosta v uporabi oba frekvenčna pasova, katere naslove IP in domenske strežnike naj uporablja usmerjevalnik (večina bo to pustila na privzetih vrednostih), možno je tudi določiti, če naj se Deco obnaša kot usmerjevalnik ali zgolj kot dostopna točka, in tudi tu je za večino uporabnikov bolj smiselna prva možnost, razen če bo med modemom in tem sistemom še (zmogljiv) klasičen usmerjevalnik, potem so tu še določene možnosti glede vrat v žičnem omrežju in nekatere malenkosti. In, mogoče najbolj zanimiva možnost, poleg glavnega omrežja se da vzpostaviti še dodatnega za goste (guest network). Tako se lahko obiski povežejo na vaš hitri internet, a hkrati ne vidijo nobenih drugih naprav v omrežju, so izolirane v svojem okolju. Imajo pa na voljo polno hitrost, tega se ne da omejiti, tudi če bi hotel biti samo na pol gostoljuben. Aplikacija razkriva še vgrajeni protivirusni program. Ta naj bi po treh letih postal plačljiv, vendar potrditve tega podatka nimam. Vsekakor so napravice prilagojene zagotavljanju brezžične povezljivosti. Žično seveda zmorejo, a na tem področju niso nič posebnega in da se hitro pogrešati kakšno možnost, kakšno podrobnejše nastavljanje, kaj je odprto in kaj zaprto, prav tako ni vgrajenega večpredstavnostnega ali tiskalniškega strežnika, kot tudi ne možnosti priključitve česar koli prek USB. Vendar, poglavitno vprašanje je, kako se izkaže prepleten wi-fi?

V mojem primeru je bila razlika v primerjavi s klasičnim usmerjevalnikom in tremi dostopnimi točkami (žično povezanimi v omrežje) ogromna. Tam dosegam hitrosti do približno 70 megabitov, pokritost pa je solidna, a so mesta, kjer je že bolj zasilna. S prepletenim omrežjem nisem našel točke, kjer bi bilo res slabo, signal je bil povsod v hiši in tudi še kje okrog nje. Povsod pa sem nameril najmanj 50 megabitov na sekundo, največ pa v svojih meritvah dobrih 250 Mb/s, medtem ko je aplikacija v mesečnem poročilu omenjala najvišjo hitrost 291 Mb/s, kar pa je že zelo blizu temu, kar mi sploh v teoriji ponuja naročnina (tristo megabitov). V mojem primeru so se zagotovo poznale štiri antene v vsaki napravi, v kakšnem stanovanju z manj armiranega betona bi bilo verjetno enako dobro tudi z Decom M4 s po dvema antenama v vsakem usmerjevalniku. Pripomba, ki jo je mogoče ujeti na spletu, da se ni mogoče odločati, na kateri frekvenci – 2,4 ali 5 GHz – naj se povezuje posamezna naprava, pa v bistvu zgreši poanto prepletenih omrežij, ki je v združevanju frekvenčnih pasov in maksimiranju hitrosti.

Dejstvo, da je povsod eno in isto omrežje (SSID), je hvalevredno in zelo pomaga, saj tako telefoni, tablice in računalniki in vse ostalo, kar selimo iz sobe v sobo, nimajo težav z ugotavljanjem, kam naj bodo povezani. Ne drži pa čisto stoodstotno obljuba, da lahko prehajaš nemoteno, kajti ob preklopu z enega na drug usmerjevalnik se povezanost za kratko (sekundo ali dve) izgubi, a se nato hitro znova vzpostavi. Glede števila naprav nismo naleteli na nobeno težavo, pa smo jih povezali kar lepo število.

Za stanovanje, ki ga z enim samim običajnim usmerjevalnikom ni mogoče zadovoljivo pokriti z brezžičnim signalom, je Deco M5 (najbrž tudi M4) odlična možnost. Pa nasploh se mi prepletena tehnologija zdi lepa pridobitev in za vsakega nezahtevnega uporabnika, ki zgolj hoče dober wi-fi, nima pa drugih zahtev, je že komplet dveh tovrstnih usmerjevalnikov najbrž boljša izbira od klasike.

HVALIMO

• Odlično pokrivanje tudi večjih in zahtevnih stanovanje
• Visoke hitrosti prenosa podatkov
• Enostavna namestitev in upravljanje
• Naprave so majhne in so lahko neopazno postavljene kjerkoli
• Poštena cena

GRAJAMO

• Ni upravljanja iz brskalnika
• Premalo nastavitev za napredne uporabnike
• Žični del usmerjevalnikov ponuja (pre)malo

The post TP-Link Deco M5: Brezžična pokritost in hitrost v prvem planu appeared first on Tehnozvezdje.