TP-Link Deco M5: Brezžična pokritost in hitrost v prvem planu
Matjaž Ropret 14. maja 2019 ob 06:36

Enkrat sem se ob testiranju brezžičnih dostopnih točk spraševal, če bom še kdaj imel tako dober wi-fi. Po preizkusu kompleta TP-Link Deco M5 to le še za silo drži, brez dvoma pa je ta, precej cenejša rešitev, bistveno primernejša za večino domačih uporabnikov. Za marsikoga, ki mora pokriti več kot zgolj eno- ali dvosobno stanovanje in nima ne želje ne znanja nastavljati množice parametrov, pa tudi boljša možnost od klasičnega usmerjevalnika. Ali vsaj dopolnitev slednjemu.

Glede brezžičnih omrežij se je v zadnjih nekaj letih veliko spremenilo. Novi standardi, novi pristopi, ekstravagantne naprave. Gotovo najzanimivejši trend pa so sistemi prepletenih omrežij (angl. mesh networking), ki so začela resno vznikati v drugi polovici tega desetletja. Model Deco M5 znanega kitajskega podjetja TP-Link je sicer star že dve leti, a so ga vmes konkretno izboljšali s popravki programske strojne opreme, zato je še vedno povsem aktualen. Nedavno je prišel v prodajo še Deco M4, ki je skoraj identičen, a malenkost okrnjen (je malce pocasnejši na frekvenci 2,4 GHz in vsaka enota ima dve anteni namesto štirih) ter zato cenejši. To kaže na dejstvo, da M5 niti slučajno še ni zastarel, hkrati pa tudi pomeni, da večina tule zapisanega velja še za M4, ki bi znal biti celo boljši nakup. Preden se lotimo konkretnega kompleta, je treba povedati nekaj o prepletenih omrežjih, ker je njihov princip res precej drugačen od klasičnih postavitev wi-fi.

Vsi skupaj za več signala in hitrosti

Običajno smo začeli s takim ali drugačnim usmerjevalnikom, mogoče smo nanj še naložili odprt sistem (dd-wrt ali kaj podobnega). Na to pa, če ni dosegel vseh kotičkov v stanovanju oz. hiši, smo začeli razmišljati še, kako in kje bi dodali podaljševalnike dosega ali dodatne dostopne točke. Kar pogosto nekako reši situacijo, vendar s precejšnjimi kompromisi, če te točke niso priključene na kable. Prav odsotnost po stanovanju oz. hiši razpredenega kablovja pa je običajno glavni razlog za razmišljanje, kako v vse kotičke pripeljati wi-fi. Prvi kompromis je hitrostni, kajti ob popolnoma brezžični rešitvi gre približno polovica pasovne širine za prenašanje podatkov med usmerjevalnikom in podaljševalnikom dosega. Potem pa je prisotna še težava z imenom omrežja in priklapljanjem naprav. Tudi če je povsod nastavljen enak SSID (ime omrežja), se omrežje ne obnaša kot eno samo, usmerjevalnik in dostopne točke pa med seboj ne znajo sodelovati. Tiste naprave, ki se priklapljajo, pa ob selitvah iz prostora v prostor pogosto predolgo vztrajajo na oddaljeni dostopni točki, ki ima že katastrofalno slab signal, a ravno še zadostnega, da povezava ostaja. Smisel prepletenih omrežij je zadeve poenostaviti, izboljšati pokritost in hitrost ter uvesti več pameti v medsebojno podajanje prometa in priključenih naprav med vozlišči. Večino tovrstnih sistemov sestavljata dve ali več povsem enakih naprav (usmerjevalnikov). Možno bi bilo postaviti tudi eno samo, a to ne bi imelo pravega smisla.

Pri običajnem usmerjevalniku se odločamo, ali se bo posamezna naprava nanj priključila pri frekvenci 2,4 GHz ali pri 5 GHz. Prepletena omrežja pa souporabljajo več frekvenčnih pasov, da dosegajo kar največjo prepustnost za prenašanje podatkov. Lahko je en frekvenčni kanal namenjen izključno »hrbtenici«, torej prenašanju podatkov med posameznimi vozlišči (usmerjevalniki) v sistemu, ostali pa za pretok podatkov do povezanih naprav in od njih v omrežje. Pričujoči Deco M5 (in seveda enako M4) nima namenskega zalednega kanala (brezžičnega, lahko pa za hrbtenico uporablja žične povezave), združuje pa frekvenčna pasova 2,4 GHz in 5 GHz, pri čemer je v prvem najvišja teoretična hitrost 400 Mb/s (pri M4 300 Mb/s) in v drugem 867 Mb/s, kar skupaj znese 1267 megabitov in zaokroženo na oglaševanih 1300 Mb/s. V prepletanju sodelujeta dva ali več enakih elementov, poanta pa je v tem, da se katera koli enota, torej usmerjevalnik, lahko poveže s katero koli drugo, če signal premosti prepreke med njima. Tako ustvarijo enotno omrežje, ki pokriva večjo površino od drugih rešitev, nato pa lahko pametno usmerjajo promet in naprave, vedno uporabljajo najmanj zasedene kanale in poti ter dosegajo višje hitrosti. Ob antenski tehnologiji MU-MIMO, ki dovoljuje hkratno »ukvarjanje« z več napravami (uporabniki), se lahko prenos podatkov dinamično usmerja, ne da mora ena naprava čakati na drugo, da najprej ta pretoči, kar si je zastavila. Seveda pa morajo to podpirati tudi povezane naprave. Nekateri novejši telefoni in prenosniki že imajo vgrajene ustrezne antene in čipe.

Žično nič posebnga, brezžično odlično

To zgoraj je večinoma teorija, kaj pa Deco M5 pokaže v pravem, za brezžične valove kar zahtevnem domu z nekaj debelimi stenami in tremi etažami (kletjo, pritličjem in nadstropjem)? Precej, ampak začnimo pri osnovah in nastavitvi. Tako dražje kot novejše in cenejše TP-Linkovo prepletanje je mogoče kupiti v kompletu dveh ali treh usmerjevalnikov. Seveda pa so na voljo tudi posamezni, če komu niti trije ne zadoščajo ali če kakšen »odleti« (tudi v tem primeru je omrežje dovolj pametno, da poišče nadomestne poti in nemoteno deluje naprej). Za omenjeno domovanje je prišel v poštev trojček identičnih okroglih in nizkih, rahlo kapljičastih usmerjevalnikov. Izkazalo se je, da to povsem dovolj za približno sto kvadratnih metrov etažne površine, pa še za pokrivanje malo dvorišča in vrta po vrhu. Verjetno bosta za marsikatero stanovanje več kot dovolj dva, kar je tudi s hitrostnega vidika tudi optimalno, kajti dodajanje točk povečuje kompleksnost pretakanja podatkov in zato zmanjševanje hitrosti. Vsak od usmerjevalnikov je precej minimalističen in se zlahka vklopi v opremo stanovanja, sploh ne kliče pozornosti nase. Na vrhu je statusna »lučka«, da se jo tudi izključiti, če koga moti, ob robu pa so luknja za napajalnik (v prvi generaciji je bila ta USB-C, zdaj pa ima svoj okrogel priključek) in dva priključka LAN/WAN. Tu se eden od usmerjevalnikov priklopi na modem in od tod gre domača »mreža« naprej po stanovanju. Preostali se potem lahko povežejo nanjo za še bolj robusten prenos podatkov, seveda pa se da tudi z računalniki, televizorji in drugimi napravami priključiti žično. Edini problem je, da bo mogoče treba kar kmalu poseči še po kakšnem stikalu z dodatnimi priključki, kajti dva na sami napravi sta hitro premalo. Po drugi strani pa je res, da je komplet primarno namenjen vzpostavitvi brezžičnega omrežja in da konkurenca večinoma ne ponuja nič več fleksibilnosti na tem področju.

Velika razlika od klasičnih omrežnih naprav je v nastavljanju in kasnejšem upravljanju. Sistema Deco se sploh ne da nastavljati iz brskalnika (prek naslova 192.168.0.1), ampak zgolj iz aplikacije na telefonu. To bo najbrž odvrnilo kakšnega naprednega uporabnika, je pa odlično za vse, ki se manj spoznajo na te reči in se tudi nočejo, pomembno jim je samo, da stvar deluje. Najprej je treba vključiti prvi usmerjevalnik, počakati, da začne ledica utripati modro, potem pa ga povezati z modemom in zagnati nastavitev v aplikaciji. Telefon se po modrem zobu poveže z napravico, treba se je prijaviti v TP-Linkov uporabniški račun, vzpostaviti omrežje (si izmisliti ime in geslo), to pa je tudi bolj ali manj vse v prvem koraku. Nato sledi še dodajanje ostalih usmerjevalnikov, ki se le še brezžično pogovorijo z glavnim in se pridružijo zabavi. Če osrednji novega ne zazna v nekaj poskusih, aplikacija znova ponudi vključevanje novinca prek bluetootha in s tem je zadeva rešena. Pri prvem povezovanju naj bi bile napravice blizu, potem pa jih lahko odnesemo na mesto, kjer na bi stalno zagotavljale povezljivost.

Tudi naprej vse nastavljanje poteka v aplikaciji. Tam uporabnik vidi status omrežja, katere naprave ga sestavljajo (in kje so, čeprav so imena sob poljubna) in katere so vanj priključene, mesečno dobiva poročila ter vklaplja ali izklaplja različne možnosti. Med drugim to, ali naj bosta v uporabi oba frekvenčna pasova, katere naslove IP in domenske strežnike naj uporablja usmerjevalnik (večina bo to pustila na privzetih vrednostih), možno je tudi določiti, če naj se Deco obnaša kot usmerjevalnik ali zgolj kot dostopna točka, in tudi tu je za večino uporabnikov bolj smiselna prva možnost, razen če bo med modemom in tem sistemom še (zmogljiv) klasičen usmerjevalnik, potem so tu še določene možnosti glede vrat v žičnem omrežju in nekatere malenkosti. In, mogoče najbolj zanimiva možnost, poleg glavnega omrežja se da vzpostaviti še dodatnega za goste (guest network). Tako se lahko obiski povežejo na vaš hitri internet, a hkrati ne vidijo nobenih drugih naprav v omrežju, so izolirane v svojem okolju. Imajo pa na voljo polno hitrost, tega se ne da omejiti, tudi če bi hotel biti samo na pol gostoljuben. Aplikacija razkriva še vgrajeni protivirusni program. Ta naj bi po treh letih postal plačljiv, vendar potrditve tega podatka nimam. Vsekakor so napravice prilagojene zagotavljanju brezžične povezljivosti. Žično seveda zmorejo, a na tem področju niso nič posebnega in da se hitro pogrešati kakšno možnost, kakšno podrobnejše nastavljanje, kaj je odprto in kaj zaprto, prav tako ni vgrajenega večpredstavnostnega ali tiskalniškega strežnika, kot tudi ne možnosti priključitve česar koli prek USB. Vendar, poglavitno vprašanje je, kako se izkaže prepleten wi-fi?

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

V mojem primeru je bila razlika v primerjavi s klasičnim usmerjevalnikom in tremi dostopnimi točkami (žično povezanimi v omrežje) ogromna. Tam dosegam hitrosti do približno 70 megabitov, pokritost pa je solidna, a so mesta, kjer je že bolj zasilna. S prepletenim omrežjem nisem našel točke, kjer bi bilo res slabo, signal je bil povsod v hiši in tudi še kje okrog nje. Povsod pa sem nameril najmanj 50 megabitov na sekundo, največ pa v svojih meritvah dobrih 250 Mb/s, medtem ko je aplikacija v mesečnem poročilu omenjala najvišjo hitrost 291 Mb/s, kar pa je že zelo blizu temu, kar mi sploh v teoriji ponuja naročnina (tristo megabitov). V mojem primeru so se zagotovo poznale štiri antene v vsaki napravi, v kakšnem stanovanju z manj armiranega betona bi bilo verjetno enako dobro tudi z Decom M4 s po dvema antenama v vsakem usmerjevalniku. Pripomba, ki jo je mogoče ujeti na spletu, da se ni mogoče odločati, na kateri frekvenci – 2,4 ali 5 GHz – naj se povezuje posamezna naprava, pa v bistvu zgreši poanto prepletenih omrežij, ki je v združevanju frekvenčnih pasov in maksimiranju hitrosti.

Dejstvo, da je povsod eno in isto omrežje (SSID), je hvalevredno in zelo pomaga, saj tako telefoni, tablice in računalniki in vse ostalo, kar selimo iz sobe v sobo, nimajo težav z ugotavljanjem, kam naj bodo povezani. Ne drži pa čisto stoodstotno obljuba, da lahko prehajaš nemoteno, kajti ob preklopu z enega na drug usmerjevalnik se povezanost za kratko (sekundo ali dve) izgubi, a se nato hitro znova vzpostavi. Glede števila naprav nismo naleteli na nobeno težavo, pa smo jih povezali kar lepo število.

Za stanovanje, ki ga z enim samim običajnim usmerjevalnikom ni mogoče zadovoljivo pokriti z brezžičnim signalom, je Deco M5 (najbrž tudi M4) odlična možnost. Pa nasploh se mi prepletena tehnologija zdi lepa pridobitev in za vsakega nezahtevnega uporabnika, ki zgolj hoče dober wi-fi, nima pa drugih zahtev, je že komplet dveh tovrstnih usmerjevalnikov najbrž boljša izbira od klasike.

HVALIMO
  • Odlično pokrivanje tudi večjih in zahtevnih stanovanje
  • Visoke hitrosti prenosa podatkov
  • Enostavna namestitev in upravljanje
  • Naprave so majhne in so lahko neopazno postavljene kjerkoli
  • Poštena cena
GRAJAMO
  • Ni upravljanja iz brskalnika
  • Premalo nastavitev za napredne uporabnike
  • Žični del usmerjevalnikov ponuja (pre)malo
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja