Fritz!Box: Omrežje Wi-Fi, ki deluje, kot od njega pričakuješ
Marjan Kodelja 28. oktobra 2019 ob 06:45

Porazdeljeno ali angleško »mesh« omrežje ni ravno novost, kot marsikaj drugega koristnega je bilo narejeno in najprej uporabljano v ameriški vojski. Naj mi pacifisti oprostijo, ampak resno se sprašujem, kje bi bil tehnološki razvoj, če ne bi bilo neomejenega vojaškega denarja. Skoraj gotovo ne, kjer je! Vojaki so namreč ugotovili, da se ne morejo zanašati na hierarhično organizirano komunikacijsko omrežje, kjer izpad enega od vozlišč povzroči vsaj težave, če ne celo odpoved sistema, zato so začeli razvijati porazdeljeno omrežje. Vozlišča v njem so samostojna, med seboj se pogovarjajo, da najdejo najboljšo možno pot za zahtevano komunikacijo, povezav med njimi pa je čim več. Tudi če katere odpovedo, sistem še vedno deluje.

Z Wi-Fi omrežji so križi in težave, odkar so jih iznašli. Način komunikacije, dejansko polovični duplex, ko ena naprava govori, druga posluša in obratno, ter omejen doseg signala prej ali slej povzroči slabo voljo. V dnevni sobi je na primer odličen signal, hitrosti prenosa podatkov so enormne, v otroški le nekaj metrov dlje od brezžičnega usmerjevalnika pa obupno slab. Do nedavnega smo težavo reševali z nakupom več brezžičnih točk, le te pa nastavili, da v prostor oddajajo omrežja istega ali drugačnega imena. Na ta način smo sicer vsak kvadratni centimeter svoje lastnine, pa še kaj sosedovega, pokrili s signalom, nismo pa rešili druge plati težave, to pa je zagotavljanje optimalne hitrosti prenosa podatkov, da odpravljanja motenj med signali na istem ali bližnjem frekvenčnem kanalu niti ne omenjamo. Z drugimi besedami, prav veliko nismo storili. Naprava, ki je povezana na najbližjo dostopno točko, se je drži kot pijanec plota. Šele, ko izgubi njen signal, poišče drugo, pa čeprav bi morda hitrejši prehod pomenil, da ne bi prišlo do padca prenosnih hitrosti ali celo prekinitve povezave. Kako pereče zna to biti, ve marsikateri naročnik Telekoma Slovenije, odkar je ta omogočil in vsem uporabnikom tudi vključil možnosti Wi-Fi klica. Ko prejmete klic, prej ali slej vstanete ter se začnete sprehajati gor in dol. Tudi sam sem tak, po hiši pa imam porazdeljene dostopne točke, tako da je signal brezžičnega omrežja povsod. Klic sprejmem v kleti in grem po stopnicah do stanovanja v mansardi, nekje vmes pa klic pade. Kako ne bi? Pametni telefon je bil do zadnjega hipa priključen na dostopno točko v kleti, žal tudi, ko je bil signal premalo močen za storitev, ni pa se povezal s točko v stanovanju. Oziroma je, a je bilo že prepozno.

Fritz pride na pomoč

Nemci svoje proizvodnje nikdar niso prepustili Kitajcem, zato še vedno nekateri izdelki informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij nosijo znak »narejeno v Nemčiji«. AVG je Berlinsko podjetje, bolj znano po izdelkih blagovne znamke Fritz! in ne bi se spodobilo, da bi »frice« izdelovali nekje daleč na vzhodu. Ker tega ne počnejo, so ostali samosvoji, tako po obliki, strojni opremi ter vgrajeni programski opremi, ki velja za nekoliko »nerodno«. Uporabniški vmesnik je sicer uporabniku prijazen, pa tudi v večini primerov razumljiv. Podjetje se je osredotočilo na izdelavo vmesnikov med domačim in omrežjem ponudnika dostopa v internet, neodvisno od tehnologije dostopa, pa tudi opreme, ki je potrebna za brezžično omrežje Wi-Fi. Zadnja leta pa se širijo tudi na področje pametnega doma.

Telekom Slovenije je nemške naprave do nedavnega ponujal poslovnim naročnikom, po novem pa si jih lahko omislijo tudi domači uporabniki. Tem je namenjen komplet ustreznega modema-usmerjevalnika Fritz!Box 7530 ali 5490 (5491), odvisno od internetnega priključka (tehnologija xDSL ali optični priključek) in ojačevalnika Fritz!Wlan 1750E. Na prvi pogled nič neobičajnega, dostopna točka in eden ali več ojačevalnikov oziroma posredovalnikov (repetitorjev) signala je tradicionalni in tehnološko ne najbolj napreden način reševanja težav pokrivanja brezžičnih omrežij. Bi bilo, če ne bi Nemci v izdelka vgradili arhitekture prepletenega omrežja (mesh). Modem 7350, ki je hkrati tudi brezžični usmerjevalnik, se »pogovarja« z enim ali več podaljševalniki 1750E, da je delovanje brezžičnega omrežja optimalno. Imamo samo eno omrežje, čeprav se splača postaviti še vzporednega za goste, omrežni napravi pa določita, na katero so priključene naprave v omrežju in jih po potrebi tudi premikata, frekvenco in kanale komunikacije na podlagi motenj omrežij v bližini, števila naprav v omrežju, njihovih zmogljivosti in tako naprej.

Hitro in preprosto

Priklop je preprost, vsaj kadar za povezavo med usmerjevalnikom in ojačevalnikom služi brezžični signal. Ojačevalnik potisnemo v električno vtičnico nekje, kjer še relativno dobro zazna signal usmerjevalnika in je hkrati blizu področja, ki ga želite pokriti, nato pa malce dlje zadržite prst na tipki. Potem morate v dveh minutah pritisniti še ustrezno tipko na usmerjevalniku ter napravi se povežeta po postopku WPS. Delovanje sistema potem lahko spremljate na zaslonu telefona z ustrezno aplikacijo ali računalnika, saj imata obe napravi svoj spletni vmesnik. Ojačevalnik ima en Ethernet priključek, preko katerega lahko v omrežje priključite tudi naprave brez brezžičnega vmesnika. Če jih je več, boste morali dokupiti preprosto in poceni omrežno stikalo.

Omenjeni priključek pa lahko služi tudi v primeru, ko bi radi usmerjevalnik in ojačevalnik med seboj povezali s kablom. Primerno, ko ovire ali razdalja med njima omejujejo brezžični signal, vendar potem možnosti priklopa naprav brez brezžičnega omrežja ni. Pa tudi postopek je malce bolj zapleten. Na enega od možnih načinov, najbolj preprost je neposredna povezava prenosnega računalnika na ojačevalnik, se povežete z njegovim spletnim vmesnikom ter izberete »omrežni most« (LAN bridge). V tem načinu pa ojačevalnik ne zazna in ne prenese samodejno imena brezžičnega omrežja usmerjevalnika ter gesla za vstop vanj. Omrežje ojačevalnika moramo oblikovati na novo, z enakim ali drugim imenom in geslom. Vendar je najbolj preprosto, če je enako, saj tako ne bo treba v mobilne naprave vpisovati gesla za vsako posebej. Ne glede na ime pa omrežje deluje v prepletenem načinu, enako kot v primeru, ko sta povezani preko brezžičnega omrežja.

Ko enkrat omrežje postavimo in se prepričamo, da deluje po pričakovanjih, se z njim največkrat ne ukvarjamo več. Aplikacija za pametne telefone je sicer na voljo, z njo pa lahko spremljate delovanje sistema, lepo pa so prikazana tudi omrežja v bližini, ki lahko motijo delovanje vašega. Videne so vse priklopljene naprave, na voljo pa je tudi orodje za merjenje hitrosti prenosa podatkov. Večina podatkov je na voljo tudi preko spletnega vmesnika, ta pa je ločen za usmerjevalnik in ojačevalnik. Sicer sta obe napravi sodobni, podpirata namreč hitrost prenosa do 1,3 Gb/s (bruto hitrost) kot tudi napredne funkcije, med katerimi je tudi možnost izklopa radijskega dela omrežja ob določenih delih dneva (na primer ponoči). Možnosti nastavljanja je več kot dovolj, a kot sem dejal. Ko omrežje deluje, se z njim ne ukvarjamo, razen če se pojavijo težave.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Se splača?

Telekom Slovenije naprav ne prodaja, namesto tega ju daje v najem za 3 evre mesečno oziroma 1,69 evra, če usmerjevalnik že imate. Ali se splača ne, je stvar razmisleka, a se boste morali odločiti sami. Omrežna oprema za domača omrežja se je izkazala za dovolj robustno izdelano in večina naprav brez večjih težav zdrži desetletje, če ne celo več. V tem času pa ju po ceni mesečne naročnine najmanj preplačate. Po drugi strani pa strošek naročnine tudi ni pretiran in če to pomeni, da vam napravi tudi zamenjajo, ko bodo na voljo nove z višjo hitrostjo prenosa podatkov oziroma novejšimi standardi omrežja Wi-Fi, toliko bolje.

Hvalimo

  • Narejeno v Evropi. Sliši se smešno, a vendarle to zaradi kakovosti izdelave ni slabo.
  • Preprosta namestitev in uporaba.
  • Podpora najnovejših standardov Wi-Fi.
  • Komplet glede hitrosti in dosega signala naredi, kar obljublja.

Grajamo

  • Najemni model, ker je možnost, da izdelek preplačate.
  • Zaostanek za sodobnimi oblikovnimi smernicami. Rdeče bele naprave v domačem okolju niso videti ravno najbolje.
  • Ne trenutke malce »zapleten« uporabniški vmesnik.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja