TP-Link Deco M5 po enem letu: Zaradi porazdeljenega omrežja lahko doma pozabim na kable

Tehnologija prepletanja oz. porazdelitve (angl. mesh) je najboljše, kar se je zgodilo domačim brezžičnim omrežjem. Trdim, da je veliko pomembnejša od Wi-Fi 6 in vseh drugih pohitritev ter povečanj pasovne širine. V dobrem letu, odkar imam postavljeno omrežje, najprej s tremi in zdaj (občasno) s štirimi točkami TP-Link Deco M5, se je to izkazalo kot odlična rešitev za precej zapleteno konfiguracijo sten in prostorov ter za brezžični signal v resnici precej neprimerno (a zelo težko prestavljivo) osrednjo lokacijo modema ter ostalih naprav. Utrdilo me je v prepričanju, da v določenih primerih vlečenje kablov nikakor ni več nujno, niti potrebno.

Težava z žično infrastrukturo za domače omrežje je v tem, da jo v bistvu lahko napelješ enkrat, potem pa je to bolj ali manj to vse do naslednje velike obnove hiše ali stanovanja. Mogoče še za dlje, kajti prestavljati podometne cevi ali dodajati nove pomeni resen gradbeni poseg. Vleči kable, ki niso skriti, pa se mi ne zdi niti estetsko niti prijazno še s kakšnega drugega vidika. Ko vmes spreminjaš namembnost prostorov in denimo nekdanja delovna soba postane spalnica, kjer ni potrebe po priključku ethernet, kabinet pa se preseli v sobo, ki so jo omenjene cevi zaobšle, se že pojavijo velike težave z LAN-om. Še dodaten problem so stari kabli in elementi za njihovo podaljševanje (po domače štukanje). Že te zamenjati pri več desetih metrih cevi skozi različna nadstropja in okrog vogalov je velik projekt, ki se ga enostavno ne lotiš. Lažje in s porazdeljenimi omrežji zdaj tudi dovolj dobro ali celo bolje je postaviti ustrezno brezžično alternativo. Mimogrede, zaradi podobnih razlogov industrija vse bolj razmišlja o »zasebnih« omrežjih 5G, saj bodo tako roboti in ostale naprave prav tako neodvisni od fizičnih omrežnih priključkov, zato jih bo bistveno lažje prestavljati ob preureditvi proizvodnje.

Prej smo se večinoma zatekali h kombinaciji čim boljšega osrednjega usmerjevalnika in še dodatnih naprav, ki pa niso bile del (uglašenega) kompleta. Usmerjevalnik naj bi imel zmogljiv procesor, zunanje antene in morda še možnost nameščanja alternativne programske opreme. V idealnih okoliščinah je stal nekje v sredini, da je ob tam dosegel čim več ostalih prostorov. Tako je sicer tudi pri meni, a sta na žalost v obe smeri iz tega (nebivalnega) prostora izjemno debeli in za signal slabo prepustni steni. Tja, kjer je bil sprejem že prešibak za spodobne hitrosti in zanesljive povezave, smo dodajali »podaljševalnike« signala ali dostopne točke, priključene na kable, če smo našli prave lokacije za to. Ne ena ne druga možnost širjenja dosega ni bila idealna, ker omrežje ni imelo enotnega imena, ker se povezane naprave večinoma niso znale lepo prestavljati z ene na drugo dostopno točko (pogosto so se oklepale omrežja s šibkejšim signalom), ker so bile hitrosti na teh »podaljških« bistveno nižje. Vse skupaj je bilo nezanesljivo in običajno spleteno iz popolnoma različnih sestavnih delov, tako da je bila celota daleč od optimalne.

Kompleti za porazdeljena omrežja imajo običajno drugačno filozofijo, predvsem pa so uglašeni in delujejo kot eno. Pri mnogih ni osrednje, »močnejše« naprave, temveč so vse »točke« enake in enakovredne. Preizkušali pa smo tudi že izvedbe z glavnim »usmerjevalnikom« in dodatnimi »sateliti«. Te večinoma najdemo v operaterskih ponudbah, saj je mogoče uporabljati eno samo napravo, kot običajen usmerjevalnik, potem pa se za kakšen evro več na mesec dodaja še »podaljševalnike«. Ti sicer ne delujejo kot klasični, samo na enem kanalu, temveč znajo komunicirati vsaj po dveh, da lahko pretok podatkov med njimi in usmerjevalnikom ter do priključenih telefonov, računalnikov in ostalih naprav teče hkrati in s polno hitrostjo. Je pa zunanjost pogosto zelo podobna klasiki. Pri sistemih, kot je Deco M5, so vse naprave enake in tudi povsem med seboj zamenljive. Seveda je smisel vsaj v dvojcu, nameščanje ene same nima kakšnega pomena. Za stanovanja, ki jih zadovoljivo pokrije klasičen usmerjevalnik, je ta še vedno povsem v redu izbira. Čeprav se mi skoraj povsod, zaradi zagotavljanja dobrega signala in visokih hitrostih v vseh kotičkih, zdi dobra možnost komplet dveh naprav porazdeljenega omrežja. Za večja stanovanja in hiše je treba uporabiti tri točke, kar je tudi najbolj optimalno število, še posebej, če jih je mogoče razpostaviti v nekakšen navidezen trikotnik. Četrta že pomeni nižjo hitrost na tistem delu, ki ga pokriva, seveda pa lahko dodatno pripomore k pokritosti in denimo premosti težavo s priklopom televizijskega sprejemnika (EON ali Neo), ki za internetni signal zahteva kabel (več o tem pa kmalu v ločenem članku).

Največje prednosti porazdeljenega omrežja so po mojih izkušnjah boljša pokritost s signalom, višje in konstantne hitrosti kot pri podaljševalnikih in eno samo ime omrežja. Težko se odločim, katera mi pomeni največ, vse tri skupaj pa so tako velike, da sploh ne bi več razmišljal o kakšni drugi rešitvi. So pa še druge, denimo enostavno upravljanje z aplikacijo in preprosto dodajanje dostopnih točk. Za te je sicer treba najti ustrezna mesta, kar ni vedno trivialno, ker morda ravno tam, kjer bi bila najboljša pozicija za komunikacijo z ostalimi in s predvidenimi napravami, v bližini ni vtičnice za napajanje ali pa je preprosto ni kam postaviti. Na srečo pa je zadeva toliko robustna in ima očitno dovolj dobre antene, da glede na moje teste ni kakšne zaznavne razlike, če je naprava pol metra ali meter v to ali v ono smer od »idealne« lokacije.

Prej sem vedno imel težave s tem, da v kakšnem kotičku ni bilo dobrega sprejema ali pa je hitrost izrazito padla. Zdaj je signal povsod in hitrosti so kjerkoli v hiši najmanj take, kot so bile prej najvišje. S staro opremo sem namreč težko presegel 60 Mb/s, a marsikje je bilo še precej manj, zdaj pa v večini sob hitrost dosega sto megabitov in gre tudi do 120-130 Mb/s, kar je dvakratna pohitritev. Ponekod, kjer je signal res dober, so hitrosti tudi med 150 in 200 Mb/s ali celo višje. Kot rečeno so žične hitrosti, kljub gigabitnim napravam, nižje od tistih po zraku. So sicer konstantne, a se ustavijo pri 90 Mb/s in za kaj več bi bila potrebna popolna zamenjava kablov, kar pa se glede na brezžični napredek zdi kot projekt, ki se ga nikoli ne bom(o) lotil(i). Govorim seveda o internetnih hitrostih. Prenos podatkov v samem omrežju je nekoliko počasnejši, a z nekaj megabajti na sekundo večinoma še vedno dovolj hiter, da je tudi večje količine datotek (fotografij ali videov) mogoče prestaviti oz. varnostno kopirati v doglednem času. Vsekakor tudi ta vidik prej ni ponujal bolj šprinterskega delovanja.  

Povsod enako ime omrežja je prav tako ogromna pridobitev. Ko hodim naokrog s telefoni, tablicami ali računalniki, so ti ves čas povezani v omrežje. Morda kdaj traja sekundo, da se posamezna naprava premakne na drugo točko, toda to ne zmoti ničesar, nobenega prenosa podatkov, video klica ali predvajanja videa. Prav tako vse vedno vidijo omrežni disk in večpredstavnostni strežnik (NAS), naprave pametnega doma, kolikor jih premoremo, tiskalnik, zvočnike, televizor in ena drugo. Končno vse deluje brez težav, ni ne izpadov ne nenehnega mojega posredovanja in preklinjanja. Prava poezija.

Nobenih težav ni niti s številom povezanih naprav. Skoraj nikoli jih ni manj kot 15, lahko pa jih je tudi 25 ali še več. Malo je seveda odvisno od tega, koliko telefonov in drugih zadev trenutno preizkušam, in vse niso vedno vključene in povezane v omrežje. Nisem pa nikoli zaznal, da bi jih bilo kdaj preveč in bi zadeva »počepnila«. Pa je to »potrošniški« sistem, v osnovi ni namenjen niti zahtevnim uporabnikom niti igričarjem ali kakšnim drugim profilom s posebnimi zahtevami. Vprašanje je seveda, kako definiramo zahtevnega uporabnika. Sam bi se verjetno kvalificiral, glede na število naprav, hitrostne zahteve in vse ostalo, zato zlahka zatrdim, da ta in tudi kakšen drug podoben komplet Asusa, Linksysa ali Netgeara brez težav izpolnjuje vse naloge v večini domov.

Najbrž bi »zahtevni« uporabniki pogrešali določene nastavitve, zaradi česar so nekoč nameščali dd-wrt ali pa to celo še počnejo. Pri Decu upravljanja v brskalniku sploh ni, vse se počne skozi aplikacijo na telefonu (ali tablici). Domnevam, da vsaj 98 odstotkov uporabnikov nastavitve usmerjevalnika pogleda enkrat in nikoli več, morda pa niti to ne, če ga dobijo pri operaterju in ga »skonfigurira« njegov tehnik. V aplikaciji Deco so vse ključne možnosti. Da se nastaviti omrežje za goste, dati prioritete določenim napravam ali neželene blokirati, preverjati hitrost, postavljati starševske filtre, ne manjkajo niti rezervacije naslovov in posredovanje vrat (port forwarding), seveda je znotraj aplikacije tudi gumb WPS za enostavno povezovanje novih naprav. Celo svojo »protivirusno« zaščito ima ta sistem. Predvsem pa mi je všeč, da še vedno prihajajo posodobitve programske-strojne opreme (firmwarea) z določenimi popravki, včasih tudi kakšno novo funkcionalnostjo. Aplikacija lahko tudi daje obvestila, ko se poveže nova naprava, ob mesečnih poročilih ali ko se zgodi kaj čudnega. In »administrator« je lahko vanjo prijavljen na več napravah. Mogoče bi potrebovala edino kakšno (biometrično) preverjanje ob vstopu.

Najbrž bi s kakšnim konkurenčnim izdelkom dobil še višje hitrosti in seveda se da dobiti še zmogljivejše komplete, tudi take, ki podpirajo Wi-Fi 6 in znajo delovati na treh kanalih (frekvencah). A so ti večinoma bistveno dražji in jih v resnici malokdo potrebuje za domačo uporabo. Morda, če ima na optiki gigabitno hitrost in želi nekaj blizu temu imeti tudi v zraku, čeprav je vprašljivo, katera naprava ali storitev bi to izkoristila, razen vlečenja saj vemo česa z interneta. Poanta pa je, da porazdeljena omrežja predstavljajo res konkretno izboljšavo Wifi-ja. Za veliko večino potreb in domov mislim, da je nekaj v slogu TP-Linkovega kompleta Deco M5 za približno dvesto evrov (lahko manj, lahko pa več, odvisno od števila dostopnih točk) več kot dovolj in ogromen napredek v primerjavi z vsemi prejšnjimi postavitvami domačega omrežja. Mogoče bi bil dovolj celo kakšen malenkost manj zmogljiv komplet (Deco M4), saj je princip delovanja enak, a se mi zdi, da je bolje investirati nekaj dodatnih desetakov v več anten, da je signal kar se da dober.

HVALIMO:

• Izvrstna pokritost s signalom
• Bistveno višje hitrosti kot z drugimi rešitvami
• Povsod enotno ime omrežja
• Enostavno upravljanje v aplikaciji

GRAJAMO:

• Manjkajo nekatere naprednejše možnosti upravljanja
• Vsaka točka ima zgolj dva žična priključka