Po natančnih analizah potencialnega ponudnika storitve smo ugotovili, da upoštevajoč tržne razmere v Sloveniji storitev PayTV ne bi bila rentabilna in uvedba ni smiselna, zato so aktivnosti v zvezi s tem ustavljene.

Tako v zraku ostajajo vsi trije programi nacionalke (TV SLO 1, 2 in 3), Televizija Maribor, Televizija Koper Capodistria in Vaš kanal na multipleksu A ter TV3 medias, Golica TV in Nova 24 TV na multipleksu C. Ob izklopu analognega oddajanja je televizijski signal s strešno ali sobno anteno menda sprejemala tretjina gospodinjstev. Danes jih ni niti pol toliko.

Plačljivo prizemno televizijo so (figurativno) prizemljile tako tržne kot tehnološke zakonitosti. Gledalci, ki so se lahko, so se ožičili, nekateri so sploh povsem prešli na naročniški pretočni video (Netflix in ostalo). Na kabelski ali IP TV pač dobijo bistveno boljšo ponudbo, res pa je, da zanjo konkretno plačajo. Toda nabor programov, kakovost slike, dodatne vsebine in predvsem ogled z zamikom so pretehtali. Izstop Pop TV, Kanala A in Planeta pa je vse skupaj samo še pospešil. A bodimo realni – tudi če bi ti ostali »v zraku«, bi DVB-T v najboljšem primeru stagniral. Plačljiva ponudba v prizemnem oddajanju dolgo sploh ni bila dovoljena, ko je regulator to le omejitev le sprostil, pa obenem ni opravil še dveh drugih nujnih sprememb. Trenutno sta namreč na voljo dve frekvenci (»multipleksa«), predpisana tehnologija oddajanja pa je DVB-T. S tem je pasovna širina nekje med 20 in 22 megabitov na multipleks, za t. i. PayTV pa so predvideli pičlih 14 Mb/s v multipleksu C. Vsak posamezen program 4K zasede večjo (konstantno) pasovno širino. V visoki razločljivosti bi to omogočalo tri, mogoče štiri programe z visokim stiskanjem, to pa je seveda premalo. Sedem programov v standardni kakovosti se prav tako ne sliši ravno atraktivno.

Toda nekaj frekvenčnega prostora je prostega, zato bi Akos lahko podelil vsaj še en multipleks, mogoče celo dva. S prehodom na novejšo tehnologijo DVB-T2 bi podvojili pasovno širino, s kombinacijo obeh ukrepov pa bi pridobili dovolj »prostora« za soliden nabor programov. Primerljivega tistemu v fiksnih omrežjih se pač v radiodifuziji ne da doseči. Dodatna težava tehnologije oddajanja z enega mesta v realnem času je nezmožnost zamika. Spremljati je torej mogoče zgolj linearno televizijo, razen če je zraven še dodaten podatkovni kanal, a potem je prizemno oddajanje odveč.

Takole sicer v Akosu odgovarjajo na vprašanje, ali razmišljajo o razpisu dodatnih multipleksov in prehodu na standard DVB-T2 ali so nad tem dvignili roke:

Agencija ne beleži povpraševanja po frekvencah oziroma kapacitetah v omrežjih za digitalno prizemno televizijo, zato tudi ni pripravila novih razpisov za taka omrežja. Posledično prehod na tehnologijo DVB-T2 ni smiseln, saj v takih okoliščinah ni razloga za znatne stroške v povezavi z zamenjavo oddajne in sprejemne tehnologije. Glede na navedeno agencija trenutno ne predvideva novih razpisov za frekvence za digitalno prizemno televizijo. Če pa se bo pojavil interes, bo agencija preučila možnosti in po potrebi tudi razpisala frekvence za nove multiplekse.

Tak odgovor je razumljiv in pričakovan glede na formalne pristojnosti tega organa in njegove pretekle poteze. Daje pa hkrati vedeti, da regulator deluje izključno retroaktivno, ne proaktivno. Vendar je enaka tudi politika države. Ne spominjam se kakšne strategije, drugega dokumenta ali izrečene ideje, da bi bilo prizemno oddajanje smiselno še kakorkoli razvijati in promovirati. Državi ta tehnologija očitno ni v interesu, vsem ostalim v tej igri prav tako ne. V Akosu zaton platforme DVB-T komentirajo:

Gledalce prvenstveno zanima programska ponudba, ne pa platforma. Z odhodom več komercialnih programov iz omrežja digitalne prizemne televizije, se je po mnenju agencije atraktivnost te platforme zmanjšala. Poleg tega raste povpraševanje uporabnikov po paketih storitev (npr. trojček, četvorček).

Priča smo torej čakanju Godota in prepuščanju vsega skupaj tržnim zakonitostim. Če ni nihče od odločevalcev v tej državi presodil, da je prizemno oddajanje pomembno in da je treba na tej tehnologiji storiti vse za konkurenčnost ostalim, tudi s kakšnim milijonom vložka, potem pač ni pomembno in smo tam, kjer smo. DVB-T je, kot trdim že nekaj časa, samo še platforma za reveže. Pokopali so jo tržni interesi, pasivnost države, tehnološki in funkcionalni napredek ter lažja namestitev drugih platform in pripravljenost gledalcev plačevati različne naročnine. Oživil pa jo bo zelo težko še kdo.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post KONEC DEKADE: Na antene so pozabili izdajatelji programov, gledalci, regulator in država appeared first on Tehnozvezdje.

Trenutno RTV Slovenija upravlja z dvema sklopoma frekvenc za prizemno televizijo, strokovno rečeno dvema multipleksoma oz. omrežjema. V vsakem je nabor določenih programov, njihovo število je odvisno od kakovosti slike, če je ta bolj povprečna, se da v enem multipleksu oddajati tudi deset (Mux A) ali enajst (Mux C) programov. Plačljivi storitvi bo namenjen multipleks C, kajti A je rezerviran za programe javnega servisa, ki morajo biti prosto dostopni vsem državljanom Republike Slovenije.

Za vključitev v plačljivi del multipleksa C se lahko z RTV Slovenija (oz. Oddajniki in zvezami) pogovarjajo vsi programi, ki imajo pravico za razširanje v »digitalni radiodifuzni tehniki« in ta ni omejena na prostodostopno (brezplačno) oddajanje. Nekateri programi imajo take odločbe. Akos je konec lanskega leta objavil nov razpis za pridobitev te pravice, nedavno pa odprl vloge, ki jih zdaj proučuje. Prijavile so se naslednje televizijske hiše:

• – Veseljak TV s programom TV Veseljak.
• – Fox Networks: National geographic wild, National geographic, Fox movies, Fox, Fox life, 24kitchen, Fox crime.
• – Autor: Croatian music channel (CMC TV).
• –  AMC Networks: Minimax, AMC.
• – Jimjam television: Jimjam.
• – ASPN: Šport TV 1, Šport TV 2.
• – United media: Sportklub1, Sportklub2, Sportklub3, Golfklub, Pikaboo, Vavoom, LoR.
• –  Adria news: N1.
• – Viacom international: Nickelodeon.
• – Viasat world: Viasat history, TV 1000.

To je zgolj seznam prijavljenih, ni nujno, da bodo vsi dobili dovoljenje, saj se pogosto zgodi, da je kakšna vloga nepravilna. Je pa to pridobivanje pravic za oddajanje anahronizem, ki ga je zakonodajalec vpeljal pred prehodom na digitalno oddajanje in ga še ni odpravil. Platforma dvb-t v osnovi ni nič drugačna od kabelske, kjer se lahko operater za prenašanje programa do naročnikov pogovarja s komer koli, nikakršne pravice za digitalno oddajanje niso potrebne. V plačljivi multipleks sicer lahko vstopijo tudi tisti, ki pravico oddajanja že imajo, a trenutno »niso v zraku.« Torej tudi Pop TV, Kanal A in Planet TV. Ali jih to zanima, pa je drugo vprašanje. Vseeno pa je tako potencialnih programov približno 30 in to bi bil že povsem lep, spodoben nabor za plačljivo televizijsko storitev. Če bi imela še prijazno ceno, bi bila sploh lahko atraktivna.

Toda za uresničitev česa takega bi bilo treba izpolniti še nekaj pogojev. Toliko programov v en sam multipleks, po vrhu vsega razdeljen na dva dela, preprosto ni mogoče stlačiti. Niti s sliko standardne ločljivosti, kaj šele v HD. Akos bi moral na prostih frekvencah najmanj razpisati še kakšen multipleks, zelo verjetno pa bi bilo treba za dostojen nabor programov HD (o 4K po zraku ne moremo resno sanjati) preiti na tehnologijo dvb-t2, ki omogoča večje pasovne širine v posameznih multipleksih. To so denimo za plačljivo prizemno televizijo storili v Avstriji. Iz Akosa so glede novih omrežij in tehnologij odgovori že nekaj časa podobni ali identični. »Agencija spremlja povpraševanje po kapacitetah za oddajanje na digitalni prizemni platformi ter bo ob dovolj velikem interesu preučila možnosti uvedbe novega omrežja.«

Zagotovo je glede na dogajanje v zadnjih letih, ko je ta tehnologija zamirala, previdnost na mestu. Če bi RTV Slovenija ali kdo drug, ki bi mu nacionalka prepustila trženje te televizijske ponudbe, pokazal nekaj uspeha z začetnim pridobivanjem naročnikov, bi se pripravljenost na pomoč pri razvoju storitve verjetno povečala. A po drugi strani regulatorja nič ne stane, da že v izhodišču omogoči kakovostno in atraktivno ponudbo. Še toliko bolj, če vidi, da interes izdajateljev programov obstaja. Zanemarljiv pa verjetno ni niti interes gledalcev. V RTV Slovenija sicer pravijo zgolj to, da so »aktivnosti glede vzpostavitve plačljivega multipleksa na dvb-t v teku.« O načrtih pa dodajo še, da nameravajo do poletja na Mux-u A ukiniti oddajanje programov TV Slovenija 1 in 2 v standardni ločljivosti in ohraniti samo še HD. Kar je v letu 2018 tudi edino smiselno.

The post V plačljivem delu multipleksa C bi oddajalo 25 programov appeared first on Tehnozvezdje.

Prav v tem, da regulator, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), do zdaj ni dovolil plačljive prizemne televizije, je verjetno eden glavnih razlogov za njen zaton. Ob stalnih bojih Pro Plusa in RTV, izrinjanju drugega operaterja Norkringa s trga in nasploh inferiorni ponudbi (in za izdajatelje obremenjujoči namesto dobičkonosni) v primerjavi s kabelsko oz. IP-TV. Minuli teden pa je Akos vendarle, potem ko je že januarja zaradi potez komercialnih programov pripravil posvet o možnih ukrepih, izdal odločbo, da je del multipleksa C mogoče nameniti ponujanju plačljive televizije.

Konkretneje to pomeni, da bo od skupno 22 megabitov pasovne širine osem megabitov ostalo rezerviranih za prosto dostopne programe – trenutno tam oddajajo TV 3 medias, Golica TV, Gold TV, Nova 24 TV in TV Nakupi v vzhodnem delu države –, 14 Mb/s pa bo na voljo za plačljivi paket. Operater multipleksa ostaja RTV Slovenija prek svoje enote Oddajniki in zveze (OiZ), ki bo, kot pravijo na Akosu, »lahko proste kapacitete ponudil potencialnim ponudnikom storitve plačljive TV.« Naročnine na to storitev ne bo prodajala nacionalka sama, ampak bo za to našla partnerja, verjetno katerega od operaterjev, ki že po kablih ponuja televizijo. Na RTV Slovenija pojasnjujejo, da zdaj sledi razpis regulatorja za programe, ki bodo v plačljivem paketu. In tudi partner, ki bo ponujal storitev gledalcem, naj bi moral pridobiti odločbo Akosa.

Pri tem se mi postavlja več vprašanj in dvomov. Ob predpostavki, da kakovostna slika v visoki razločljivosti zahteva od štiri in šest megabitov bitnega toka, je prostora za dva ali tri programe, denimo Pop TV, Kanal A in Planet TV. Kar ni ravno razkošen paket, ampak kvečjemu dražja tolažba za tiste, ki so pozimi oz. pomladi ostali brez te trojice kanalov. Če pozabimo na kakovosten HD in se sprijaznimo s sliko, kodirano na dva megabita na sekundo, kar so omenjeni izdajatelji prakticirali pred izstopom, gre v 14 Mb/s sedem programov. Še vedno dokaj malo. »Če se bo pojavil interes po večjih kapacitetah za plačljivo TV, bo agencija preučila možnosti za podelitev frekvenc za nova prizemna omrežja,« na vprašanje o (ne)zadostnih kapacitetah odgovarjajo na Akosu. Mogoče bi bilo na mestu aktivno spodbujati interes, ne zgolj pasivno čakati, da se pojavi sam od sebe. Nekatere sosednje države dokazujejo, da je mogoče po zraku ponujati povsem atraktivno, tudi cenovno ugodno alternativo žicam. Ne potrebujejo vsi gledalci 150 programov, kaj več kot deset in nekaj raznovrstnosti (filmi, serije, šport, poljudnoznanstvene oddaje, zabava, …) pa bi že radi imeli.

Glede kakovosti slike pa za medklic samo primer iz soseščine. Avstrijski ORF je včeraj prešel izključno na HD v omrežju DVB-T. RTV Slovenija trenutno v visoki razločljivosti oddaja prvi in drugi program, pripravlja pa se na uvedbo HD-ja še pri tretjem in pri obeh regionalnih (TV Maribor in TV Koper). Zanimivo pa je, da bodo ORF kljub omenjeni spremembi operaterji še naprej stiskali v sliko standardne razločljivosti. Telemach denimo zato, ker nima frekvenčnega prostora za preveč podvajanja kanalov v obeh kakovostih slike. Vsaj dokler ne ugasne analogne televizije.

Ena od možnosti za povečanje kapacitet in ponudbe v zraku bi bil prehod na tehnologijo DVB-T2. Z njo se namreč poveča pasovna širina posameznega multipleksa (frekvenčnega pasu za skupek digitalnih programov) za približno polovico – odvisno od modulacije in drugih parametrov oddajanja. Omogoča pa tudi kodiranje v HEVC, kar dodatno zmanjša bitni tok posameznega programa HD. Vendar ne Akos ne RTVS ne vidita potrebe po DVB-T2, češ da ni povpraševanja po večjih kapacitetah in da bi to pri gledalcih terjalo kupovanje novih sprejemnikov. Čeprav večina televizorjev že nekaj let podpira ta standard, pa tudi zunanji sprejemniki niso dragi. In vsekakor bi jih lahko skupaj z naročnino delil ali prodajal ponudnik plačljive prizemne televizije. V Akosu sicer dodajajo, da je nova tehnologija verjetna za morebitne dodatne multiplekse. Čemu torej ne tudi za obstoječa A in C?

Po mojem mnenju bi morali tudi poenostaviti celotno proceduro. Zdaj so potrebne odločbe regulatorja, dovoljenja za prizemno razširjanje programov in najbrž še kaj. Če bi želeli dobiti kabelski in internetni televiziji konkurenčno storitev, bi morali preprosto izbrati upravljavca (ponudnika) storitve in mu prepustiti proste roke, da se dogovori z izdajatelji programov – domačimi, tujimi, katerimi koli – za vključitev v programsko shemo, kot to počnejo fiksni operaterji. Paket s kakšnimi dvajsetimi programi HD bi že lahko bil zanimiv. In za to bi bili verjetno dovolj trije multipleksi v tehnologiji DVB-T2 s kodekom HEVC.

Po ocenah OiZ televizijski signal z anteno še vedno spremlja od deset do petnajst odstotkov gospodinjstev. Zagotovo pa bi bil za tak plačljiv paket, če bi bil cenejši od kabelskega, še vedno zainteresiran še kdo. Danes se tudi internet s spodobno hitrostjo in za približno razumno ceno že da dobiti zunaj fiksnih trojčkov. Pri telefoniji pa smo tako ali tako vsi prešli na mobilno. Zato združena ponudba ni povsem nujna in prizemna televizija bi bila lahko ob pravem pristopu še vedno zanimiva. Bojim pa se, da smo bolj priča krpanju lukenj in polovičarskim rešitvam, kot kakšnemu resnemu načrtu.

The post Prihajajo plačljivi programi na DVB-T, verjetno prepozno in premalo ambiciozno appeared first on Tehnozvezdje.