Prihajajo plačljivi programi na DVB-T, verjetno prepozno in premalo ambiciozno

Leta 2010 smo oktobra in novembra daleč največ pozornosti posvečali prehodu z analognega na digitalno prizemno oddajanje televizijskega signala. Nedvomno je bila poteza nujna, videlo smo prednosti, ob zapletih s komercialnimi programi pa že takrat izgledi niso bili najboljši. Natanko sedem let kasneje pri sprejemanju slike z anteno vztrajajo samo še tisti, ki nimajo ali si ne morejo privoščiti alternative. Po izstopu Pro Plusa in Planeta je DVB-T pretežno nezanimiv za širše množice. Mu lahko nekaj življenja spet vdahne plačljiv paket, ki naj bi nastal na zdaj napol praznem multipleksu C?

Prav v tem, da regulator, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), do zdaj ni dovolil plačljive prizemne televizije, je verjetno eden glavnih razlogov za njen zaton. Ob stalnih bojih Pro Plusa in RTV, izrinjanju drugega operaterja Norkringa s trga in nasploh inferiorni ponudbi (in za izdajatelje obremenjujoči namesto dobičkonosni) v primerjavi s kabelsko oz. IP-TV. Minuli teden pa je Akos vendarle, potem ko je že januarja zaradi potez komercialnih programov pripravil posvet o možnih ukrepih, izdal odločbo, da je del multipleksa C mogoče nameniti ponujanju plačljive televizije.

Konkretneje to pomeni, da bo od skupno 22 megabitov pasovne širine osem megabitov ostalo rezerviranih za prosto dostopne programe – trenutno tam oddajajo TV 3 medias, Golica TV, Gold TV, Nova 24 TV in TV Nakupi v vzhodnem delu države –, 14 Mb/s pa bo na voljo za plačljivi paket. Operater multipleksa ostaja RTV Slovenija prek svoje enote Oddajniki in zveze (OiZ), ki bo, kot pravijo na Akosu, »lahko proste kapacitete ponudil potencialnim ponudnikom storitve plačljive TV.« Naročnine na to storitev ne bo prodajala nacionalka sama, ampak bo za to našla partnerja, verjetno katerega od operaterjev, ki že po kablih ponuja televizijo. Na RTV Slovenija pojasnjujejo, da zdaj sledi razpis regulatorja za programe, ki bodo v plačljivem paketu. In tudi partner, ki bo ponujal storitev gledalcem, naj bi moral pridobiti odločbo Akosa.

Pri tem se mi postavlja več vprašanj in dvomov. Ob predpostavki, da kakovostna slika v visoki razločljivosti zahteva od štiri in šest megabitov bitnega toka, je prostora za dva ali tri programe, denimo Pop TV, Kanal A in Planet TV. Kar ni ravno razkošen paket, ampak kvečjemu dražja tolažba za tiste, ki so pozimi oz. pomladi ostali brez te trojice kanalov. Če pozabimo na kakovosten HD in se sprijaznimo s sliko, kodirano na dva megabita na sekundo, kar so omenjeni izdajatelji prakticirali pred izstopom, gre v 14 Mb/s sedem programov. Še vedno dokaj malo. »Če se bo pojavil interes po večjih kapacitetah za plačljivo TV, bo agencija preučila možnosti za podelitev frekvenc za nova prizemna omrežja,« na vprašanje o (ne)zadostnih kapacitetah odgovarjajo na Akosu. Mogoče bi bilo na mestu aktivno spodbujati interes, ne zgolj pasivno čakati, da se pojavi sam od sebe. Nekatere sosednje države dokazujejo, da je mogoče po zraku ponujati povsem atraktivno, tudi cenovno ugodno alternativo žicam. Ne potrebujejo vsi gledalci 150 programov, kaj več kot deset in nekaj raznovrstnosti (filmi, serije, šport, poljudnoznanstvene oddaje, zabava, …) pa bi že radi imeli.

Glede kakovosti slike pa za medklic samo primer iz soseščine. Avstrijski ORF je včeraj prešel izključno na HD v omrežju DVB-T. RTV Slovenija trenutno v visoki razločljivosti oddaja prvi in drugi program, pripravlja pa se na uvedbo HD-ja še pri tretjem in pri obeh regionalnih (TV Maribor in TV Koper). Zanimivo pa je, da bodo ORF kljub omenjeni spremembi operaterji še naprej stiskali v sliko standardne razločljivosti. Telemach denimo zato, ker nima frekvenčnega prostora za preveč podvajanja kanalov v obeh kakovostih slike. Vsaj dokler ne ugasne analogne televizije.

Ena od možnosti za povečanje kapacitet in ponudbe v zraku bi bil prehod na tehnologijo DVB-T2. Z njo se namreč poveča pasovna širina posameznega multipleksa (frekvenčnega pasu za skupek digitalnih programov) za približno polovico – odvisno od modulacije in drugih parametrov oddajanja. Omogoča pa tudi kodiranje v HEVC, kar dodatno zmanjša bitni tok posameznega programa HD. Vendar ne Akos ne RTVS ne vidita potrebe po DVB-T2, češ da ni povpraševanja po večjih kapacitetah in da bi to pri gledalcih terjalo kupovanje novih sprejemnikov. Čeprav večina televizorjev že nekaj let podpira ta standard, pa tudi zunanji sprejemniki niso dragi. In vsekakor bi jih lahko skupaj z naročnino delil ali prodajal ponudnik plačljive prizemne televizije. V Akosu sicer dodajajo, da je nova tehnologija verjetna za morebitne dodatne multiplekse. Čemu torej ne tudi za obstoječa A in C?

Po mojem mnenju bi morali tudi poenostaviti celotno proceduro. Zdaj so potrebne odločbe regulatorja, dovoljenja za prizemno razširjanje programov in najbrž še kaj. Če bi želeli dobiti kabelski in internetni televiziji konkurenčno storitev, bi morali preprosto izbrati upravljavca (ponudnika) storitve in mu prepustiti proste roke, da se dogovori z izdajatelji programov – domačimi, tujimi, katerimi koli – za vključitev v programsko shemo, kot to počnejo fiksni operaterji. Paket s kakšnimi dvajsetimi programi HD bi že lahko bil zanimiv. In za to bi bili verjetno dovolj trije multipleksi v tehnologiji DVB-T2 s kodekom HEVC.

Po ocenah OiZ televizijski signal z anteno še vedno spremlja od deset do petnajst odstotkov gospodinjstev. Zagotovo pa bi bil za tak plačljiv paket, če bi bil cenejši od kabelskega, še vedno zainteresiran še kdo. Danes se tudi internet s spodobno hitrostjo in za približno razumno ceno že da dobiti zunaj fiksnih trojčkov. Pri telefoniji pa smo tako ali tako vsi prešli na mobilno. Zato združena ponudba ni povsem nujna in prizemna televizija bi bila lahko ob pravem pristopu še vedno zanimiva. Bojim pa se, da smo bolj priča krpanju lukenj in polovičarskim rešitvam, kot kakšnemu resnemu načrtu.