Nehajmo se slepiti, da bo prosto izbiranje »televizijskih« vsebin cenejše od operaterskih paketov
Matjaž Ropret 9. oktobra 2019 ob 06:41

Televizijske naročnine so vedno znova predmet razburjanja, pa naj bo zaradi podražitev ali zaradi »paketiranja« in nujnega sprejemanja programov, ki jih mogoče sploh ne gledamo. »Kdaj bom lahko izbral samo tiste programe, ki jih hočem?« je eno najbolj pogostih vprašanj. Odgovor, ki večini ni čisto nič po godu, je – verjetno nikoli. Ali, če smo malo bolj natančni in malo manj cinični – mogoče se bo to dalo, toda cena zaradi tega ne bo nič nižja. »Potem pa bom odpovedal vse skupaj in naročil Netflix!« Lahko, vendar tudi ta opcija, še posebej, če je »netflix« skupek različnih naročnin, ker nihče (ali nobeno gospodinjstvo) ne gleda samo serij in filmov, ne bo nič cenejša, kvečjemu dražja.

Najprej je treba ponoviti nekaj osnov tega posla. Operaterji programe »kupujejo« od izdajateljev oz. distributerjev, ki jih običajno prodajajo v kompletih. In pri tem postavljajo različne pogoje. Najbolj pogosta sta, da je treba za določen program vzeti še štiri druge (četudi jih skoraj nihče ne gleda) in da morajo biti določeni programi v osnovnih programskih shemah. Operaterji torej večinoma ne morejo dobiti programov posamično in jih tudi naročnikom ne morejo ponuditi posamično. To ni opravičevanje operaterjev, ampak golo dejstvo. Cenovna in pogojevalna politika izdajateljev tega ne dopušča. Večinoma pa gredo pogajanja po sistemu »vzemi ali pusti«. Producentske hiše s tovrstnimi paketi, kot so Discovery (istoimenski programi, Eurosport in še kaj), United Group (Sportklub, …), Fox, Pro Plus (Pop TV, …) in druge, se morda malce omehčajo šele takrat, ko operater izbere opcijo pusti. Toda takih primerov je malo. Cene so oblikovane »na uporabnika« in se gibljejo od nekaj deset centov na program ali paket pa tudi do pet evrov na paket programov. Izdajatelji si s tem zagotovijo določeno izpostavljenost in bolj ali manj preprečijo možnost, da večina naročnikov v svoji shemi ne bi imela vsak kakšnega od njihovih programov. Imajo pa bistveno boljšo pogajalsko pozicijo, ker skoraj vsak premore vsaj en množično gledan kanal, ki preprosto mora biti v shemah. Zato lahko vanje vsilijo še vse ostalo.

Glede na vse prej opisano, ponudnik televizije konkurenčno shemo težko sestavi za manj kot dvajset evrov. Prodati jo seveda mora dražje, pri čemer pa televizijske stroške nekoliko zakamuflira, saj zraven vključi še dostop do interneta in fiksni telefon. Če pogledamo cene »trojčkov«, vidimo, da se začnejo pri približno štiridesetih evrih. Brez upoštevanja akcij in vsega, kar operaterji počnejo za pridobivanje naročnikov. Za tokratno primerjanje bom vzel Telemachove pakete EON, ki so dokaj pregledni in njihova cena ni odvisna od tega ali onega, niso niti najcenejši niti najdražji, zato bodo čisto v redu orientacija. Osnovni stane 41 evrov na mesec, srednji 51 in najvišji 61 evrov na mesec. Zlata sredina največkrat ustreza največjemu deležu naročnikov in tudi tu je tako. Teh petdeset evrov bo pomembnih kasneje, ko bomo poskušali podoben nabor sestaviti mimo operaterja. »Rezanje kabla«, kot temu rečejo na drugi strani Atlantika, je tam precej priljubljen šport in tudi tu ga nekateri propagirajo. Na žalost pa ni iz več razlogov ni posebej realističen in prinaša kvečjemu malo večjo svobodo (ali pa omejenost, odvisno od pogleda) pri izbiri vsebin, nikakor pa ne kakšnih prihrankov. Prva težava je že dostopnost vsebin, še posebej lokaliziranih. Se povečuje, marsikaj je na voljo v pretočni (angl. streaming) obliki z naročnino, a še zdaleč ne vse, kar ljudje gledajo na televiziji. Pa tudi tisto, kar je na voljo, je pogosto brez podnapisov ali sinhronizacije (pri otroških vsebinah).

Pa vseeno, poglejmo tabelo s tovrstno ponudbo:

Storitev Mesečna naročnina
Voyo 7 evrov
Netflix (HD) 10 evrov
Amazon Prime Video 6 evrov
Pickbox   5,50 evrov (preračunano iz letne naročnine)
HBO go 5 evrov
Apple TV+ 5 evrov (predvidoma)
Eurosport Player 2 evra (pri letni naročnini)
NBA League Pass 11 evrov (pri letni naročnini)
Košarkarska Evroliga 7,50 evrov (pri letni naročnini)
F1 TV Pro 5,50 evrov (pri letni naročnini)

Če bi sešteli vse to, pridemo na 64,50 evrov. Celo 66,50 evrov, če bi bila pri Netflixu naročnina s sliko 4K, kar je pri tej storitvi skoraj edina smiselna izbira. Jasno, da bi večina izbrala samo nekatere od teh storitev. Najcenejša kombinacija Voya, ene filmsko-serialne možnosti (moja izbira bi bila HBO go) in ene športne (Eurosport) bi nanesla 14 evrov, pa je zelo omejena že na svojem področju, ne vključuje pa celotnih sklopov, ki jih imajo mnogi gledalci radi, med njimi poljudnoznanstvenih, turističnih in kuharskih oddaj, pa še kakšna luknja bi se našla. Realistično bi približno zadovoljiv komplet hitro stal 30 evrov ali več, pri čemer v njem še vedno ni denimo nogometa (niti nacionalnih lig niti Lige prvakov), pa tudi ne prihajajoče Disneyjeve storitve (res pa je, da ima precej vsebin tega studia trenutno v ponudbi HBO).

Toda to so zgolj vsebine, ki jih je treba še nekako spraviti do gledalca, pa smo lahko že skoraj na ceni osnovnega trojčka. Telemach posamičnega interneta ne ponuja za manj kot 35 evrov (150/10 Mb/s), torej že samo s tem in prej omenjenim najbolj osnovnim naborom pretočnih storitev pridemo do petdesetih evrov na mesec. Pa dobimo manj kot v trojčku, kjer je veliko obsežnejši seznam programov in hitrejši internet (250/10), pa še fiksni telefon, če komu še kaj pomeni. Če bi se odločili za nekaj več naročnin, bi že presegli ceno najvišjega paketa EON. Če bi pa hoteli še hitrejši internet, lahko za petdeset evrov vzamemo 500/15 Mb/s in se nevarno približujemo stotaku na mesec ali ga presežemo. Močno dvomim, da je kdo pripravljen za internet in televizijo plačevati toliko, toda taka je realnost marsikje v tujini, kjer so navajeni na plačljive športne prenose. Cene interneta drugod so nekoliko nižje, toda za manj kot 25 evrov je težko dobiti ustrezno hitrost. Ponudba HoT-a za 15 evrov je z omejitvijo 200 GB neprimerna za konstantni pretočni video. V vsakem primeru je torej treba računati na vsaj petdeset evrov. Ne bom se spet spuščal v tarnanje, da so cene samostojnega dostopa do interneta napihnjene (hitrosti pa umetno omejene), toda če paket za 41 evrov, pri katerem televizijske vsebine operaterja stanejo najmanj 15 evrov in je zraven še telefon, vsebuje hitrejši internet od tistega, ki samostojno stane 35 evrov, lahko svoje dokazovanje kar zaključim. Dejstvo pa je, da bi tudi z internetom za 15 ali, bolj realno, 20 evrov, težko sestavili cenejšo kombinacijo od zdajšnjih trojčkov.

Iz A1 in T-2 bodo zdaj verjetno skočili in poudarjali, da sami že ponujajo izbiranje programov ali vsaj programskih sklopov. Že res, vendar ne na način, kot si ga predstavlja večina tistih iz uvoda. Pri A1 so sklopi oblikovani tako, da je skoraj nujno obkljukati večino ponujenih za mir v družini. In v operaterjevih prihodkovnih tabelah. Pri T-2 pa je seznam programov v »izboru« tudi dokaj omejen in cenovno je še vedno daleč najboljša opcija eden od vnaprej pripravljenih paketov.

Krasni novi svet naročniškega pretočnega videa bo mogoče prinesel večjo možnost izbiranja, vendar se bo potrdilo tudi staro reklo, da svoboda stane. Mogoče ne bomo vezani na operaterja, vsak mesec sproti se bomo lahko odločili, kaj imamo naročeno (kdo to v Sloveniji res počne?), toda skupno bomo plačali več. Vsebin pa bomo v bistvu imeli na voljo manj, kajti zdaj na televiziji lahko najdemo marsikaj, od dokumentarcev do izobraževalnih oddaj, česar potem ne bomo. Še enkrat, ne pravim, da je kombinacija televizije in operaterjev najboljša možna ali da so cene optimalne, samo pojasnjujem, da trenutna alternativa ne prinaša tistega, kar si večina želi in predstavlja kot napredek v primerjati s tem, kar ima.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
9 komentarjev
  • Vse je odvisno od tega koliko je uporabnik pripravljen dati denarja za TV vsebine in od tega kaj vse gledajo njegovi člani gospodinjstva.
    In v skladu s tem si potem lahko izbere pretočne vsebine za katere je pripravljen plačati.
    Če pa to dopolni še z brezplačnimi linearnimi TV vsebinami, ki jih dobi preko antene pa lahko kakšnega od teh OTT, ki si jih ti omenil lahko črta in izbere kakšnega drugega kot drugo pa dobi še dodatne vsebine katerih OTT-ji ne ponujajo.
    Če mu je to dovolj ga lahko pride ceneje kot pa če bi vzel paket pri operaterju.
    V kateri ponudbi pa ima Telemach v paketu za 41 Eurov vključen HBO ?

        • Tisti paket za 41 evrov, ki je samo en evro dražji, torej realno ni dražji, še vedno ponuja več vsebin in tudi hitrejši internet. DVB-T2 v Sloveniji ne obstaja, s tujimi pa si malokdo lahko kaj pomaga, ker jih ali ne ujame ali ne zna jezika, mogoče celo oboje. Lahko pa preprosto hoče Slovencu prilagojene ter kulturno in sociološko relevantne vsebine. Pa še nekaj – danes večini ogromno pomeni ogled za nazaj oz. na zahtevo, česar prizemna TV ne omogoča, kar je tudi eden od razlogov za njen zaton in to se ne bo spremenilo.

          • Da DVB-T2 v Sloveniji ne obstaja se lahko zahvalimo AKOS-u, naši sosedi pa ga že imajo oz. ga bodo imeli v bližnji prihodnosti.
            Ko si že omenil ogled za nazaj bo zanimivo videti v kakšno smer bo šel in kaj bo to pomenilo za gledalce
            Sicer pa je tudi na DVB-T oz. DVB-T2 mogoče imeti ogled za nazaj oz. na zahtevko preko HbbTV (potreben je internet).
            Seveda pa je vse odvisno od tega kaj operater MUX-a oz. TV postaje ponujajo.
            Da se vrnemo na začetek tisti paket za 41 evrov, ti kljub temu da kot praviš ponuja več vsebin, ni omogočal da bi lahko gledal GOT. Za to si moral vseeno dodatno vzeti vsaj HBO GO.

  • Ja, to je bila dolgo tudi moja želja, da bi si enostavno naročil tistih 15 ali 20 programov, ki bi me zanimali. Pa vidim, da najbrž tega ne bo. Bi pa bilo fino, ko bi ponudniki omogočili vsaj to, da bi lahko na enostaven način z vseh možnih pojavnih mest izbrisal ali pa skril programe, ki me ne bi zanimali. Ali še bolje – da bi lahko izbral tiste (izmed onih, ki sem jih moral naročiti, ker so pač v paketu), ki me res zanimajo. In tako prišel vsaj do navidezne proste izbire programov. Ali pa distributerji niti tega ne bi dovolili?

    • Mislim, da izdajatelji operaterju ne bi pustili takega skrivanja. Seveda pa si lahko uporabnik na sprejemniku oz. televizorju prilagodi svoj seznam priljubljenih programov.

  • Odvisno od tega kaj sploh gledamo/potrebujemo. Sam sploh ne bi pogrešal klasičnih tv programov in brez problema živel le z Netflix-om in Amazon Prime-om, ki bi me meseečno bremenila le za cca. 17€ (nimam 4K ekrana torej mi je osnovni paket povsem zadosti) plus stroški interneta.

  • Članek lepo opisuje razmere na trgu in relacije – ponudniki TV kanalov – operaterji – potrošniki.
    Želel bi opozoriti, da bi v članku morala biti jasna opredelitev (1) TV programi, ki jih operaterji ponujajo v svojih TV shemah (osnovna, razširjena, napredna) ter (2) t.i. OTT (over the top) programih kot je Netflix, Voyo, HBO GO itd, ki jih operaterji zagotovo ne ponujajo v omenjenih TV shemah, marveč jih ponudijo kot dodatna opcija proti plačilu. Kdor želi npr. gledati Netflix, ga mora v obeh primerih (brez TV sheme ali s TV shemo operaterja) dokupiti, saj tudi ni primerljivega TV kanala v operaterjevih TV shemah z npr.Netflixom. Cenovna primerjava v članku posledično ni ravno korektna iz vsebinskega vidika.
    Problem, ki je je tu prisoten in tudi v članku lepo izpostavljeno je, da že osnovna shema vsebuje preveliko količino TV kanalov (120+), najbolj gledani TV programi so v paketih, ki imajo 160+ kanalov, s tem pa cena TV sheme naraste do te točke, da je stroškovno utemeljeno imeti trojček, celo četvorček.
    MegaTel kot slovenski operater ponuja TV paket Najcenejši, ki vsebuje le nacionalne TV kanale, nad tem paketom pa bodo ponudili TV pakete po tematskih sklopih.
    Dejstvo je, da je cena s paketom ugodnejša (namenoma ne bom zapisal cenejša), a vsekakor se potrošniki zavedamo, da ni več v kvantiteti marveč v kvaliteti ponudbe, četudi za enako ceno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja