Dve leti in pol sem čakal na drugo sezono, ki ponovno postreže z osmimi odličnimi epizodami. To me skrbi. Izvirnik ima enajst sag. Ker je igrana serija v dveh sezonah izčrpala dogajanje ene in pol, potem ob enaki frekvenci izdajanja konca (skoraj) zagotovo ne bom dočakal. Obenem močno dvomim, da bo imel Netflix sploh interes vse skupaj vleči več desetletij. Nekaj bodo torej morali spremeniti. Ne glede na skrbni izbor, kaj iz animeja oziroma mange bomo videli in česa ne ter kako podrobno. Govori se, da bodo skušali narediti po eno sezono na leto, a glede na odličnost izvirnika bi bilo prav, da bi posamezna imela tudi več delov.

Vse skupaj je predobro, da bi pričakovanje pokvaril s kvarniki. Raje bom podal ozadje, ki je tokrat pomembno. Pravijo, da je svet potopljen, otoki pa so zgolj vrhovi gora. Ostalo je ogromen ocean, ki ga na štiri dele deli gmota kopnega in krožna pot, do katere ni lahko priti. Ozko kopno, imenovano rdeča linija (Red Line), obkroža svet v smeri severnega in južnega pola in naj bi bilo umetno ustvarjeno. Pravokotno nanj teče krožna oceanska pot velika linija (Grand Line), posejana z otoki in nevarnostmi. Na obeh straneh jo ščiti mirni pas. Vodna površina brez vetra in tokov, kjer živijo pošasti, ki uničijo (skoraj) vsako ladjo. Ker večina ladij pluje na veter, je edina pot do velike linije preko vzvratne reke, ki teče navzgor po rdeči liniji na mestu stika obeh. Tu skozi je torej posadka v drugem delu, v prvem so nas morali na hitro spomniti, za kaj sploh gre, in logično v zgodbo vključiti nove like, priplula na pot, za katero upajo, da jih bo vodila do zaklada »One Piece«. Ne vemo, kaj naj bi to bilo, saj je najbolj varovana skrivnost avtorja Eiichira Ode.

Škoda, da je delov samo osem. Ne mine veliko časa, ko jih v miru pogledaš in ugotoviš, da je bil užitek prekratek. Tako dobre so. Ni bližnjic v pripovedi, še manj banalizacije in nepotrebnih prizorov. Čisto vse ima svoj namen. Ta se pokaže takoj ali kasneje, a je pomemben. Površnega gledanja vam ne priporočam. Če je sploh mogoče. Okolje, interpretacija igralcev in posebni učinki, teh zaradi moči likov ni malo, te preprosto potegnejo vase. Poleg tega proti koncu sezone spoznamo Chopperja, ki postane šesti član Luffyjeve posadke.

Netflix nadaljuje kakovostno gradnjo na dobrih temeljih, ki jih je postavil v prvi sezoni. V igralski zasedbi ni slavnih, toda izbrani dobro obvladajo svoj posel. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so liki, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej ni pretiranega dretja. Ravno tako niso pozabili na ravno pravšnjo dozo inteligentnega humorja. Ogled kajpada toplo priporočam.

Kaj: druga sezona fantazijsko pustolovske serije One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Z drugo sezono niso v ničemer pokvarili prve. Zgodba se nadaljuje z enako odličnostjo.

Priporočilo: Primerno za večino! Česarkoli res neprimernega v tej sagi ne boste našli,, čeprav je nasilje tokrat bolj nazorno prikazano!

The post Monkey D. Luffy se je vrnil. Niti za odtenek ni slabši. appeared first on Tehnozvezdje.

Najstnica Momo Ayase verjame v duhove, a ne v bitja z drugih planetov, medtem ko Ken Takakura verjame ravno obratno. Po naključju je njegov soimenjak igralec, v katerega je Momo zaljubljena, zato ga raje kliče Okarun. Ko se srečata v šoli in sporečeta glede svojih prepričanj, skleneta dogovor: ona bo obiskala kraj, kjer naj bi vesoljci ugrabljali ljudi, on pa temačno prebivališče duhov. Rečeno, storjeno. Njo ugrabijo bitja, ki ji po naključju odklenejo čakro ter sprostijo latentne psihične sposobnosti, njega obsede duh Turbo babice (Turbo Granny), ki mu mimogrede še ukrade »korenjaka« (penis in testise, če niste razumeli). Od tu naprej spremljamo razvoj njunega odnosa, boj s pošastmi in vesoljci ter iskanje izgubljenega (»sajvestečesa«).

Priporočljivo je ohraniti originalni jezik in brati podnapise v angleščini (slovenskih namreč ne boste našli), vendar to ni preprosto. Zahteva dobro znanje tujega jezika, dober vid in sposobnost ohranjanja pozornosti. Dogajanje je izjemno intenzivno, animacija agresivna, pogosto tako privlačna, da pozabiš brati. Nobenega počasnega uvajanja v dogajanje — samo udarci z leve in desne, vseh dobrih dvajset minut, kolikor traja epizoda. Nič čudnega, da v razmeroma kratkem času izveste več kot pri daljših, bolj »običajnih« serijah. Anime tudi ni primeren za občutljive gledalce. Ne varčuje s spolnimi temami, grobim jezikom, strašljivimi pošastmi in prizori nasilja. Kajpada na način, značilen za japonski slog animacije.

Dan Da Dan ne izgublja časa. Večina animejev bi epizodo ali dve porabila za razlago ozadja ali motivacije likov, preden bi se lotila dobrih stvari. Namesto tega svoje glavne protagoniste predstavi s spektakularno animiranimi prizori, nato pa jih takoj vrže v središče zgodbe.

Ob ravno pravšnji dozi humorja, ko so šale umeščene vedno v pravšnji trenutek, velja poudariti oblikovanje duhov in tujcev ter animacijo. Mojstrsko je prikazano gibanje. Konstrukcija prizorov je skoraj popolna, pri čemer izstopajo barve ali njihovo pomanjkanje. Zlasti v epizodi, ki je v celoti animirana v sivih tonih in se šele proti koncu pojavijo rdeči, ki poudarijo dogajanje. Čeprav morda specifična animacija nekaterim ne bolj najbolj »sedla«, ni mogoče spregledati zanimivih likov in zgodbe, ki ima predvsem rep in glavo ter ni banalno preprosto. Nekaj inteligence v zgodbi zagotovo ne moti!

Kaj: Dan da dan, znanstvenofantastična nadnaravna romantična drama (anime)

Kje: Pretočnik Netflix

Ocena 4,3: Ker je tako zelo drugačna in tako zelo odbito neumna, da je že zgolj zaradi tega odlična.

Priporočilo: Zahtevan je dober sluh, vid in razumevanje tujega jezika, predvsem pa to ni vsebina za še ne polnoletne.

The post Pazi, da ne izgubiš »ONEGA« med nogami? (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Saint Seiya je japonski strip s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem, preko palca in zelo površno, bojevniki v čarobnih oklepih, imenovanih po ozvezdjih, ščitijo reinkarnacijo grške boginje Atene. Ta naj bi namreč obvarovala svet pred ostalimi grškimi bogovi, ki se vračajo, da bi ga pokorili.

Ideja je sicer v filmu prisotna, vendar zelo nežno. Moč grške boginje se skriva v odraščajoči Sienni (Madison Iseman), ki jo pred krušno materjo Guraad (Famke Janssen), ta je prepričana, da je grožnja človeštvu, ščiti krušni oče Alman (Sean Bean). Da sta jo dobila, je kriv odpadni vitez Feniks (Diego Tinoco), saj je, ko je bila Sienna še dojenčica, ubil njenega varuha Zlatega viteza. V to čežano stopi še mladenič spreten v borilnih veščinah, a brez zavedanja, da se v njem skriva skrivnostna moč »kozma«, ki ga spremeni v videza Pegaza. Igra ga Mackenyu. Vam je ime poznano? Japonski igralec se je odlično odrezal kot Rorono Zoro v seriji OnePiece. Ali ni pretirano dober igralec ali pa so mu tako zapovedalo, saj je lik viteza odigral skoraj z do pikice podobno obrazno mimiko, cinizmom do nasprotnikov in skrivanjem podrobnosti o poreklu, kot je upodobil Luffyjevega prijatelja. Meni se je že tako zdelo!

Ne bom razlagal, kako se film konča. Ne zato, da ne bi uničil užitka, temveč ker je predvidljiv takoj po zaključku uvodne špice. Avtorji so dodali nekaj srce parajočih scen med posvojeno hčerjo in njenima krušnima staršema, od katerih eden potegne krajšo, a so popolnoma nepotrebne. Še več. Spremembe in dodatki so originalno fantazijsko zgodbo spremenili v mladinski film na ravni Power Rangerjev. Praktično ju razlikuje zgolj več denarja, ki so ga vložili v Viteze, zaradi katerega so akcijski prizori odlični in obenem edino, kar je vredno ogleda. Vse drugo zlahka »prespiš«.

Nekaj podobnega smo bili priča pred leti, ko je izšel film Avatar, zadnja krotilec vetra. Odlični risani seriji je sledil obupen film, zato ni bilo njegovih predvidenih treh nadaljevanj. Dolgo časa smo čakali na drugi poskus, igrano serijo, ki na Netflix prihaja prihodnje leto. Glede na »prikolico« sem previden optimist, da tokrat ne bodo udarili mimo. Morda se bo podobno zgodilo Vitezom zodiaka, a ne prav kmalu. Potencial zagotovo je, vendar z upoštevanjem originalne zgodbe in brez nepotrebnih dodatkov in prilagajanja »kot bajagi« zahodnemu okusu.

Kaj: celovečerni film Vitezi zodiaka (Knights of the Zodiac)

Kje: HBO in pretočnik HBO Max

Ocena 2: Avtorjem je uspelo mango in animo spremeniti v nekaj, kar je razmeroma puhlo, predvidljivo in dolgočasno.

Priporočilo: Če te ne odvrne zanič adaptacija, potem v filmu ni nič takšnega, zaradi česar bi te bolel čut za primeren govor ali bi se ti obračal želodec.

The post Zaradi napuha, da vedo vse, so ustrelili kapitalnega kozla (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Da gre za izredno čislan strip manga, ravno tako priljubljena je anima (risana serija), dokazuje naslednje. Eiichiro Oda je prvi zvezek izdal konec leta 1997. Do zdaj jih je sledilo 106 z več kot 1000 poglavji. Številka še ni dokončna, saj zgodba še zdaleč ni zaključena. Nihče ne ve, kakšen konec je namenil svojim junakom, kar pa je razmeroma nepomembno. Ljubitelji, teh ni malo po vsem svetu, namreč nestrpno čakajo in razgrabijo čisto vsako poglavje, ko ga avtor izda. Ne vem, ali je še kateri strip tako dolgotrajen in ves čas tako priljubljen. To so na kratko glavni razlogi, zakaj se je Netflix lotil adaptacije in pri tem potegnil odlično potezo. Oda je sodeloval pri nastanku serije (ko bi vsaj bilo enako pri Veščecu). Človek menda velja za samosvojega perfekcionista, zato se polomija, ki se je Netflixu zgodila z adaptacijo anime Cawboy Bepop, ni mogla ponoviti. Res se ni. Večina kritikov ter oboževalcev manga in anime si je enotna, da je Netflixu uspela skoraj popolna adaptacija izvirnika.

Verjetni nima smisla podrobno razlagati zgodbe, saj je preobsežna ter še brez konca, s tem pa bi tudi vsaj malce uničil užitek spremljanja čisto vsake epizode. Česar niti približno ne želim. Zatorej popolnoma brez kvarnikov in zelo grobo. Pred dobrimi dvajsetimi leti je pirat Gold Roger med javno usmrtitvijo pozval prisotno množico, naj zaživijo svobodno in poiščejo njegov zaklad, preprosto imenovan »edini kos« (one piece). Kdor ga bo našel, bo okronan za kralja piratov. Zaklada še niso našli, zatorej lahko spremljamo potovanje posadke piratov slamnatega klobuka ter postopoma odkrivamo zgodovino fantazijskega sveta in posameznikov z raznolikimi močmi.

Prva sezona je skoraj v celoti posvečena spoznavanju posadke, ki jo vkup skliče Monkey D. Luffy (Iñaki Godoy), ki je moč raztegljivosti dobil, ko je použil hudičev sadež. Pridružijo se mu enigmatična tatica Nami (Emily Rudd), mojster mečevanja Roronoa Zoro (Mackenyu), Usopp (Jacob Romero Gibson), ki skoraj nikdar ne zgreši, in kuhar, izurjen v borilnih veščinah, Sanji (Taz Skylar). Pri tem jim pomagajo ali jih ogrožajo liki z raznolikimi močmi, od katerih bom omenil samo nekaj njih. V stripu jih je namreč veliko in po pravici večine jih niti ne poznam. Monkey D. Garp (Vincent Regan – od vseh igralcev daleč najbolj slaven) je viceadmiral marincev, katerih obstoj opravičuje lovljenje piratov. Rdečelasi pirat Shanks (Peter Gadiot) velja za enega najbolj skrivnostnih likov, Koby (Morgan Davies je marinec in Luffiyjev prijateljev, nečimrn klovn Baggy (Jeff Ward) bi ga najraje utopil v slani vodi ter tako naprej.

Sledi nekoliko konkretnejša kritika, pri kateri mi je pomagal poznavalec. »Ta mali«. Pravi, da so avtorji natančno sledili stripu, le da so nekatere zaplete skrajšali, da posamezni del ni presegel še obvladljivega časa trajanja. Sanji se je prehitro vkrcal, zatorej gledalec ne zve, zakaj se je pridružil Luffiyju. Ravno tako Usopp ni imel dovolj časa, da bi pokazal vse svoje vrline. Zaradi zakonitosti igrane serije so nekatere stvari dodane, vendar so odlične in zgodbo samo še dodatno nadgradijo. Nekatera poglavja, ki bodo imela velik vpliv v kasnejših sezonah, so izpuščena. Nič takšnega, česar ne bi mogli dodati kasneje. Še največ kritik leti na akcijske prizore. Razmeroma so zahtevni zaradi posebnih moči, s katerimi so obdarjeni liki, a si vseeno želiš, da bi trajali dlje.

Ni dvoma, da je Netflixu uspelo posneti odlično in predvsem zelo gledljivo serijo, ki ni razočarala ljubiteljev stripa. Produkcija je na izredno visoki ravni, a to sem od Netflixa pričakoval, saj je vložil zajeten kupček denarja. Igralska zasedba sicer ni pretirano poznana, toda v like so se igralci odlično vživeli. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej tukaj ne boš videl dretja in izbuljenih oči, kot je zapisal bralec v komentarju pod člankom, v katerem sem One Piece prvič omenil, toda obenem nima nič skupnega z ameriško produkcijo, ki smo ji priča v zadnjih letih. Od te se razlikuje praktično v vseh elementih. V humorju, scenografiji, kostumografiji ter posebnih učinkih. Zaradi tega in zaradi sveže zgodbe njen ogled več kot toplo priporočam!

Kaj: fantazijsko pustolovska serija One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: Pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Tokrat duh ameriške družbene korektnosti ni uničil stripovske predloge. Odlična serija, ob kateri lahko zapišem, da si želim več takšnih!

Priporočilo: Primerno za vse, saj neprimernih vsebin praktično ni. Kot tudi ne izbuljenih oči in histeričnega dretja.

The post One Piece: Končno perfektna igrana adaptacija anime (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Bolje bo, da ne boste niti skušali poiskati vsebine manga, na osnovi katerega je narejen anime, kajti vedenje bi uničilo lepoto in pričakovanje. Na tem namreč gradijo. Serija se začne s Tokiom in Mimihime (obe dekleti), ki živita na videz brezskrbno življenja na površini z visokim zidom ograjene šole. Navidezno brezskrbne otroke s posebnimi sposobnostmi učijo robotski učitelji, ki jim zelo radi dajejo nenapovedane preizkuse znanja. Onstran zida najstnika Maru (fant) in Kiruko (dekle) tavata po uničeni pokrajini, kjer poleg redkih preživelih srečujeta še grozljiva ljudožerska bitja imenovana Huriko. Japonsko je pred petnajstimi leti uničila skrivnostna katastrofa »kolaps«, zato zdaj najstnika iščeta raj – domnevno šolo, ograjeno z zidom.

Stalno preskakovanje med obema skupinama, dvema perspektivama pogleda na postapokaliptični svet, ustvarja skrivnostni in sproža nešteto vprašanj. Kaj pravzaprav je šola, kaj se je zgodilo s svetom zunaj, zakaj imajo nekateri nadnaravne sposobnosti, ali so dogodki postavljeni v isti čas in od kod so prišle pošasti? Morda največja skrivnost pa je osupljiva podobnost med dvema glavnima likoma. Zakaj je Maru videti kot starejša Tokia.

Serija se izogiba pretiranim razlagam in raje postopoma odkriva manjše delčke informacije preko vizualnih podrobnosti in dialogov. V prvih treh delih niso razkrili veliko, a ravno to je njen čar. Poleg osredotočanja na to, kako se preživeli čustveno, fizično in psihološko spopadajo z ekstremnimi okoliščinami. Pošasti so res več čas nežno prisotne, a se zgodba ne vrti pretežno okoli njihovega porekla in obstoja. Če kaj, potem bo pozornejšega gledalca zmotilo, da so dogodki v šoli veliko manj prikupni in zanimivi kot tisti onstran zidu.

Zgodba in specifičen japonski slog animacije, nezgrešljivi prizori jeznoritega razburjenja ob rdečih ličkih ob neprijetnih vprašanjih niso izostali, sta razloga, zakaj drugega ne morem, kot da vam serijo toplo priporočam. Ob japonskem zvoku in angleških podnapisih, saj slovenskih ni!

Kaj: anime (animirana serija) Tengoku Daimakyo (Nebeška zabloda)

Kje: pretočnik Disney Plus

Ocena 4: Ne trdim, da je zgodba popoln »unikum«, saj je zadnja leta prikaz uničenja civilizacije dokaj aktualen, toda zaradi pristopa k animaciji in načina pripovedovanja zgodbe si serija zasluži visoko oceno.

Priporočilo: Ker ni slovenskih podpisov, bodo nekaterih težje sledili zgodbi. Ni pa v njej grdega govorjenja in nasilja. Kljub postapokaliptični tematiki!

The post Spodbuja razmišljanje in sili k ugibanju (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

One Piece, dobeseden prevod je »en kos«, kar popolnoma ne zajame bistva, je japonska anima in manga. Risanka in strip. Odlikuje ju poseben slog upodabljanja in animacije, ki se bo navajenim vizualno »naprednih« del zahodnih studiev zdel zastarel. Daleč od tega, da bi bil. Vzemite tako. Kar se ne sveti v popolnosti in pri čemer računalniška tehnologija ni bila izrabljena, da bi gledalec na rit padel zaradi vizualnih učinkov, ni nujno zrelo za odpad. Bom skušal povedati drugače. Nekateri boste razumeli. Bil je Alan Ford in bili so vsi ostali stripi. Če prenesem v sedanjost. So anime, in so zahodni animirani filmi. Med njimi je ločnica. Ker so zahodna dela vse bolj podobna, predvidljiva in v vseh pogledih želijo biti korektna, je med mladimi vse večje zanimanje za japonske vizualne vsebine. Prepričalo me je še nekaj. Dvorana ni bila napol prazna, med gledalci so bili nekateri celo odeti v oblačila najljubših likov in očitno je večina dobro poznala zgodbo. Z nežno izjemo moje malenkosti. Razumljivo sem se zato malce lovil, ko so se liki in prizori sledili s svetlobno hitrostjo.

Nemogoče je zajeti vse, kar je bilo ustvarjenega v več desetletjih ustvarjanja epizod One Piece in ker je nemogoče najti karkoli drugega vsaj približno podobnega. Osmešil bi se, če bi sploh skušal pametovati o več sto likih, povezavah med njimi in tako v nedogled. Naj bo dovolj sledeče. Vse skupaj je postavljeno v fantazijski svet, kjer vodje frakcij piratov iščejo zaklad One Piece. Kdor ga bo našel, bo postal kralj, medtem ko so na svetu še drugi prebivalci in organizacije s svojimi cilji. Še to. Liki imajo posebne moči, kot se za fantazijski svet spodobo.

Še dobro, da je zgodba filma bolj premočrtna. Še najlepše jo opisuje rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Uta je najboljša pevka tega sveta. Ker ima izredno moč, želi odpraviti zlo in trpljenje, tako da ume občudovalcev zapre v navidezni svet večnega koncerta. Vsi niso nad tem najbolj navdušeni, zato sledi skoraj dve uri akcije, podkrepljene z glasbenimi vložki. In to kakšnimi. Bom obrnil. Ne poznam japonske glasbene industrije, toda koncerta pevke, ki je odpela skladbe didžeja Yasutaka Nakata, bi se z veseljem udeležil. Glasba ni samo odlična, je tudi osvežujoča, tako kot pravzaprav cel film.

Omenil sem animacijski slog. Najlažje ga opišem kot dvodimenzionalen, brez občutka globine tudi brez očal, ki je značilna za sodobna dela zahodnih animacijskih studiev. Nekateri liki so groteskni ves čas, drugi, kadar uporabljajo moči. Ko zaslon prekrije bližnji posnetek na primer nepremičnega obraza, se mi je zazdelo, kot da gledam okvir v stripu. Nič posebnega, a po drugi strani popolno in skoraj ne morem verjeti, da bom to zapisal, privlačno. Presenetljivo je predvsem to, da animacija, kakršna koli že je, špila in krepi zgodbo kot celoto.

Za popolno uživanje je priporočljivo dobro poznavanje anime One Piece, a kot sem že dejal, v filmu je mogoče uživati, tudi če pojma nimate pravzaprav o ničemer. V tem primeru se preprosto prepustite zgodbi in ne razmišljate o globini povezav med liki in dogodki. Ker ne dvomim, da vas bo vizualno in glasbeno prepričal, ga kakopak drugače, toplo priporočam. Ni slabo, če bi vsak od nas občasno skočil iz območja udobje. Ko bi dejali legendarni Monty Pythoni. »In zdaj nekaj popolnoma drugačnega«

Kaj: One Piece Film: Red ali kot pravi Wikipedija, animirana glasbena fantazijska akcijska avantura.

Kje: Kinodvorane (dokler še), potem SAJ VEŠ, KJE!

Ocena 4,5: Film je tako drugačen v naboju, zgodbi in vizualizaciji, da preprosto padaš vanj in po skoraj dveh urah ugotoviš (čeprav morda nisi vsega sto odstotno razumel), da si se ime »fajn«.

Priporočila: Ni primerno za najmlajše in za vse, ki vas je uročil kulturni imperializem in zaradi tega niste pripravljeni pogledati prek plank.

The post Odlično zdravilo proti siceršnjemu kulturnemu onesnaženju (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Izjemna donosnost Marvelovega kinematografskega vesolja dokazuje dobičkonosnost stripovske industrije, saj naj bi po nekaterih ocenah leta 2020 ta na ameriškem trgu zabeležila zaslužek v višini 1,28 milijarde ameriških dolarjev. A znesek je daleč od 5,6 milijarde, kolikor so na matičnem japonskem trgu zaslužili ustvarjalci in založniki grafičnih del, ki jih poznamo pod besedo manga.

Stripi so zlata jama filmskih in ustvarjalcev televizijskih serij, saj imamo na eni strani inflacijo Marvelovih vsebin, Maščevalci, Iron Man, Thor, Loki, Wanda, da ne naštevam do onemoglosti in na drugi nekoliko manj DC-jevih (Batman, Čudežna ženska, Flesh…). Po moji površni oceni je Marvelovo vesolje prikazano pozitivneje (svetlejše), medtem ko nas liki v njem želijo prepričati s preprostim in vsakemu razumljivim humorjem. Vesolje stripov založnika DC je nasprotno bolj mračno in polno črnega humorja. Večjih razlik med njima pa vseeno ni, kajti gre za podoben slog, grafiko in navsezadnje poskuse zadostiti pričakovanja bralcev ob sočasnem upoštevanju kulturnih zakonitosti Zahoda. Ponajprej politično korektnost, upoštevanje manjšin, uravnoteženost spolov in tako naprej.

Naproti temu stojijo stripi manga, katerih specifični risarski slog ima temelje v japonski umetnosti 19. stoletja. Že na videz se ločijo od vsega, česar so sposobni zahodni »ilustratorji« in prinašajo svež pristop, kar se kaže v vse večji globalni prepoznavnosti in priljubljenosti. Demon Slayer: Kimetsu no Yaiba (Koyoharu Gotouge) je presegla pričakovanja na japonskem in ameriškem trgu. Legendarni ameriški avtor Chuck Dixon razloge za uspeh vidi v predanosti, strasti in obrti, medtem ko je ameriško stripovsko pokrajino, v kateri prevladujeta založnika Marvel in DC označil za nerazvito, spolitizirano in preveč didaktično.

Na Marvelovih vsebinah izredno močno gradi prepoznavnost pretočna storitev Disney +. Prej ali slej lahko to pripelje do krize. Vsaka zgodba se mora enkrat končati. Če ne, potem se avtorji ulovijo v začaran krog recikliranja obstoječih likov, obujanja mrtvih ali izkoriščanja poznanih zgodb in junakov, le da zamenjajo osebo v kostumu in čas dogajanja. Iron Manu menjajo spol, Thorovo kladivo suče ravno tako predstavnica nežnejšega spola in zaradi časovnih preskokov ter prehajanju med vzporednimi vesolji, tudi največji privrženci enkrat izgubijo stik s časovnico. Zgodbe pa v osnovi ostajajo enaka ali v najboljšem primeru malenkost predrugačene. Kolikokrat smo že gledali začetek Supermana ali Spidermana? Z vsakim novim filmov so učinki boljši, toda osnova ostaja enaka. Prej ali slej se tega gledalci naveličajo. Sploh če ni prave mere in se, kot v zadnjih letih, serije in filmi vrstijo kot po tekočem traku.

Manga One Piece (Eiichiro Oda) je zabeležila prodajo 500 milijonov kosov, kar je enako prodaji romanov o najstniškem čarovniku Harryju Potterju.

Presenečeni boste, koliko najstnikov prisega na stripe manga in na risanke anime. Del razlogov uspeha se gotovo skriva v ogromnem obsegu, nič neobičajnega ni stotine zvezkov (epizod), številnim založniki in vsebinski raznolikosti, medtem ko se ameriška Marvel in DC pretežno ukvarjata s super junaki. Čeprav formalno kategorizirani na Shōnen (mladi fantje), Shōjo (mlada dekleta), Seinen (odrasli moški) ali Josei (odrasle ženske), znotraj teh kategorij najdemo zelo raznolike vsebine. Od družinam prijaznim, preko mračnih, postapokaliptičnih in znanstvenofantastičnih, do pustolovščin, zgodovinskih in nešteto drugih. V tem in pa seveda v obsegu, ki ga na Zahodu večinoma nismo vajeni, je razlog prodora manga in anime na globalne trge

Ker Disney gradi slavo predvsem na vsebinah Marvela, želi Netflix na svoj mlin speljati nekaj te popularnosti. Sklenili so partnerstva z japonskimi imetniki avtorskih pravic in začeli producirati lastne anime, da bi postali največja zahodna pretočna storitev s tovrstnimi vsebinami. Neprimerno več pa jih najdete na spletni strani www.crunchyroll.com oziroma če vam beseda piratstvo ne povzroča glavobola na 9anime.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Japonski strip manga popularnejši od ameriškega? appeared first on Tehnozvezdje.