One Piece: Končno perfektna igrana adaptacija anime (#videonapovednik)
Marjan Kodelja 6. septembra 2023 ob 05:55

Netflix se tokrat ni osramotil, kajti večina se strinja, da je igrani seriji One Piece uspelo ujeti bistvo in srž enega od najbolj popularnih japonskih stripov.

Da gre za izredno čislan strip manga, ravno tako priljubljena je anima (risana serija), dokazuje naslednje. Eiichiro Oda je prvi zvezek izdal konec leta 1997. Do zdaj jih je sledilo 106 z več kot 1000 poglavji. Številka še ni dokončna, saj zgodba še zdaleč ni zaključena. Nihče ne ve, kakšen konec je namenil svojim junakom, kar pa je razmeroma nepomembno. Ljubitelji, teh ni malo po vsem svetu, namreč nestrpno čakajo in razgrabijo čisto vsako poglavje, ko ga avtor izda. Ne vem, ali je še kateri strip tako dolgotrajen in ves čas tako priljubljen. To so na kratko glavni razlogi, zakaj se je Netflix lotil adaptacije in pri tem potegnil odlično potezo. Oda je sodeloval pri nastanku serije (ko bi vsaj bilo enako pri Veščecu). Človek menda velja za samosvojega perfekcionista, zato se polomija, ki se je Netflixu zgodila z adaptacijo anime Cawboy Bepop, ni mogla ponoviti. Res se ni. Večina kritikov ter oboževalcev manga in anime si je enotna, da je Netflixu uspela skoraj popolna adaptacija izvirnika.

Verjetni nima smisla podrobno razlagati zgodbe, saj je preobsežna ter še brez konca, s tem pa bi tudi vsaj malce uničil užitek spremljanja čisto vsake epizode. Česar niti približno ne želim. Zatorej popolnoma brez kvarnikov in zelo grobo. Pred dobrimi dvajsetimi leti je pirat Gold Roger med javno usmrtitvijo pozval prisotno množico, naj zaživijo svobodno in poiščejo njegov zaklad, preprosto imenovan »edini kos« (one piece). Kdor ga bo našel, bo okronan za kralja piratov. Zaklada še niso našli, zatorej lahko spremljamo potovanje posadke piratov slamnatega klobuka ter postopoma odkrivamo zgodovino fantazijskega sveta in posameznikov z raznolikimi močmi.

Prva sezona je skoraj v celoti posvečena spoznavanju posadke, ki jo vkup skliče Monkey D. Luffy (Iñaki Godoy), ki je moč raztegljivosti dobil, ko je použil hudičev sadež. Pridružijo se mu enigmatična tatica Nami (Emily Rudd), mojster mečevanja Roronoa Zoro (Mackenyu), Usopp (Jacob Romero Gibson), ki skoraj nikdar ne zgreši, in kuhar, izurjen v borilnih veščinah, Sanji (Taz Skylar). Pri tem jim pomagajo ali jih ogrožajo liki z raznolikimi močmi, od katerih bom omenil samo nekaj njih. V stripu jih je namreč veliko in po pravici večine jih niti ne poznam. Monkey D. Garp (Vincent Regan – od vseh igralcev daleč najbolj slaven) je viceadmiral marincev, katerih obstoj opravičuje lovljenje piratov. Rdečelasi pirat Shanks (Peter Gadiot) velja za enega najbolj skrivnostnih likov, Koby (Morgan Davies je marinec in Luffiyjev prijateljev, nečimrn klovn Baggy (Jeff Ward) bi ga najraje utopil v slani vodi ter tako naprej.

Sledi nekoliko konkretnejša kritika, pri kateri mi je pomagal poznavalec. »Ta mali«. Pravi, da so avtorji natančno sledili stripu, le da so nekatere zaplete skrajšali, da posamezni del ni presegel še obvladljivega časa trajanja. Sanji se je prehitro vkrcal, zatorej gledalec ne zve, zakaj se je pridružil Luffiyju. Ravno tako Usopp ni imel dovolj časa, da bi pokazal vse svoje vrline. Zaradi zakonitosti igrane serije so nekatere stvari dodane, vendar so odlične in zgodbo samo še dodatno nadgradijo. Nekatera poglavja, ki bodo imela velik vpliv v kasnejših sezonah, so izpuščena. Nič takšnega, česar ne bi mogli dodati kasneje. Še največ kritik leti na akcijske prizore. Razmeroma so zahtevni zaradi posebnih moči, s katerimi so obdarjeni liki, a si vseeno želiš, da bi trajali dlje.

Ni dvoma, da je Netflixu uspelo posneti odlično in predvsem zelo gledljivo serijo, ki ni razočarala ljubiteljev stripa. Produkcija je na izredno visoki ravni, a to sem od Netflixa pričakoval, saj je vložil zajeten kupček denarja. Igralska zasedba sicer ni pretirano poznana, toda v like so se igralci odlično vživeli. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej tukaj ne boš videl dretja in izbuljenih oči, kot je zapisal bralec v komentarju pod člankom, v katerem sem One Piece prvič omenil, toda obenem nima nič skupnega z ameriško produkcijo, ki smo ji priča v zadnjih letih. Od te se razlikuje praktično v vseh elementih. V humorju, scenografiji, kostumografiji ter posebnih učinkih. Zaradi tega in zaradi sveže zgodbe njen ogled več kot toplo priporočam!

Kaj: fantazijsko pustolovska serija One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: Pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Tokrat duh ameriške družbene korektnosti ni uničil stripovske predloge. Odlična serija, ob kateri lahko zapišem, da si želim več takšnih!

Priporočilo: Primerno za vse, saj neprimernih vsebin praktično ni. Kot tudi ne izbuljenih oči in histeričnega dretja.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja