Začelo se je že lani, dokončno pa je eskaliralo letos. Na skoraj vsaki predstavitvi smo se naposlušali o »fantastičnih« funkcionalnostih, ki jih nova naprava omogoča na osnovi umetne inteligence in ki jih moramo »imeti.«  Naprave bodo skoraj vse postorile same, nam skoraj ne bo treba migniti. Težava z uresničevanjem obljube se pokaže tako in je večplastna. Najprej že v »mehurčku,« ki se ga proizvajalci niti ne zavedajo ali pa ga zavestno potiskajo ob stran. To, kar glasno razglašajo kot naslednjo prelomnico, namreč lahko v polnosti uporabljajo zgolj angleško govoreči, morda približno podobno še govorci nekaterih drugih jezikov. Že res, da ti skupaj predstavljajo velik del planeta, a vseeno smo določene celotne regije potisnjene vstran ali celo popolnoma izključene. Nato pa pridemo do vprašanja, kaj sploh je tisto, kar nam »prodajajo« in komu to zares koristi. V večini primerov tako ali tako malokomu, ker so storitve še dokaj neizpiljene, a tudi če delujejo dobro, so zanimive za manjši del kupcev.

Proizvajalci različnih naprav, v prvi vrsti pametnih telefonov in prenosnikov, ki so računali na umetno inteligenco kot na (lahko?) sredstvo za povečevanje prodaje, se tako soočajo s pričakovano realnostjo. Kupce zanima vse prej kot to, da lahko na fotografijo koga dodajo ali z nje nekaj izbrišejo (kar lahko storijo tudi na nekoliko starejši napravi), zamenjajo ozadje na video klicu ali jim »pomočnik« pripravi predlogo za naslednje e-poštno sporočilo, ki ga bodo poslali. Prodajni rezultati in tudi ankete kažejo, da so v prvi vrsti še vedno pomembne lastnosti, kot so kamere, trajanje baterije, kakovost zaslona ali zmogljivost procesorja.

Naslednja za proizvajalce dokaj nerodna resnice je v tem, da so mnogim napravam zgolj »zamenjali« procesor s takim, pri katerem nevralna enota (NPU) zmore nekaj dodatnih bilijonov operacij na sekundo (TOPS), in temu prilagodili izvajanje algoritmov na sami napravi. V večini drugih lastnosti pa ti izdelki pomembnejših izboljšav glede na predhodnike niso bili deležni. Pri prenosnikih je resnici na ljubo tega še najmanj in tam se dejansko splača kupiti letošnje modele, saj nudijo bistveno daljše trajanje baterije ob večjih zmogljivostih (kar se običajno izključuje), premorejo lepše in večje zaslone, izboljšana ohišja in še kakšno dodelavo.

Toda pri mobilnih napravah so razlogi na precej bolj tankem ledu. Mogoče najbolj eklatanten primer nadgradnje izdelka po liniji najmanjšega odpora je iPad Mini. Vgradili so mu novejši, a ne najnovejši procesor, ravno dovolj, da zmore to, kar podjetje za zdaj »prodaja« kot storitve umetne oz. applovske inteligence, povečali izhodiščno količino podatkovnega pomnilnika in omogočili združljivosti z aktualnim modelom aktivnega pisala. Napravo naj bi torej prodajala UI, toda njeni snovalci so izpustili vse tisto, kar bi si kupci (uporabniki predhodnih modelov ali tisti, ki so še odlašali z nakupov v pričakovanju resne osvežitve izdelka) zares želeli. Zaslon je enak, prav tako dizajn, ni izboljšav pri zvočnikih, bateriji ali polnjenju.

Podobno smo ugotavljali za Samsungov prepogljivi Galaxy Z Fold6. Nekaj je tanjši od predhodnika in zunanji zaslon za odtenek širši, vendar še vedno preozek, sicer pa je uporabniška izkušnja pretežno enaka. Tudi storitve UI so po mesecu ali dveh skoraj vse prišle tudi na prejšnji model, tako da lahko njegovi lastniki iščejo z obkroževanjem, sproti prevajajo oz. tolmačijo, dodajajo eksotične živali na svoje počitniške spomine in podobno.

V večini primerov gre pri tej UI bolj za igračkanje kot za nekaj res odločilnega ali vsakdanje koristnega. Tudi rezultati so pogosto še premalo dobri za kaj več kot za preizkušanje. Brisanje s fotografij je pogosto učinkovito, vendar ne dovolj kakovostno, da bi se rezultate dalo uporabiti pri resnih projektih. Besedilne predloge so polovično uporabne, vendar zahtevajo še precej dodelave. Sortiranje in množična, ponavljajoča se opravila, ki jih potencialno lahko prevzame UI, so še polovično uspešna ali se jih razvijalci še niso lotili. Poleg tega pa bi pogosto prišla prav tista »inteligenca,« ki deluje v ozadju in je v bistvu sploh ne opazimo oz. jo skozi to, da imamo boljši signal, nam baterija zdrži dlje, nam telefon da prave predloge, prepoznava naše navade glede opravil in marsikaj že sam nastavi in pripravi (kjer sicer pride v enačbo varovanje zasebnosti), preprečuje najbolj pogoste napake ali nasedanje prevaram. Za večino naštetega morda niti ni nujno, da ga poganja najnovejši procesor in da ga oglašujejo kot telefon z umetno inteligenco.

Morda bo slednja, sploh v ozadju, do takrat, ko bo zares koristna, že preveč samoumevna za kakršno koli oglaševanje. V vsakem primeru pa se mi zdi, da si proizvajalci niso naredili velike usluge s tem, ko so okrog nje ustvarjali pretiran pomp. Kajti kupci so že ali pa še bodo ugotovili praznino večine obljub in jim bodo naslednjič še manj verjeli.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Kaj bodo oglaševali potem, ko bo umetna inteligenca morda res uporabna? appeared first on Tehnozvezdje.