Velikost je hkrati prednost ali slabost. Odvisno, za kaj ga boste potrebovali, in predvsem, ali ga lahko postavite na optimalni razdalji. Ravno pravšnji. Ne preblizu, ker bi potem morali premikati glavo levo in desno, da bi videli, kaj je na robovih, in ne predaleč, kajti potem se izgubi smisel ukrivljenega zaslona. Ultraširoke z zaslonskim razmerjem 21:9 radi uporabljajo digitalni ustvarjalci, čeprav so popolni za igranje iger, še posebej prvoosebnih strelskih iger in simulacij. Pri obeh je namreč pomembno in dovolj, da s kotičkom očesa ves čas spremljajo dogajanje v perifernem vidu.

Z dobrih 86-centimetrsko (34-palčno) diagonalo in širino 81 centimetrov ne sodi med najširše, kar je za večino uporabnikov pravzaprav dobra novica. Redko kdo ima pred sabo dovolj prostora za večji ultraširoki monitor. V primerjavi s Samsungovim in Philipsovim, ki sem ju preizkusil pred časom je pravi malček, kljub temu nudi veliko zaslonsko površino in zlahka zamenja dva samostojna monitorja. Če vam to kajpada ustreza. Zaslon monitorja je nameščen na robustnem in stabilnem držalu, katerega slabost je relativno majhna višina in s tem kratka 10-centimetrska razdalja za prilagajanje zaslona po višini, naklon prilagajate na intervalu med -5 in 20 stopinjami, medtem ko ne dopušča vrtenja levo ali desno. V tem primeru je treba zavrteti monitor s stojalom vred. To ne moti toliko kot višina, kajti če boste v praksi želeli nastaviti zaslon, da bo središče v višini oči, bo treba spustiti stol. Škoda, kajti daljša roka bi močno zboljšali možnosti za prilagajanje in s tem za ergonomijo rabe.

Vsestranskost povezljivosti s sodobnimi napravami zagotavljata po dva priključka Display Port 1.4 in HDMI 2.0. Zraven je še analogni avdio priključek, kajti slušalke so nujen dodatek vsakega resnega igričarja. Ker je monitor njim prilagojen, v na zaslonskem meniju, do katerega pridete z majhno večnamensko tipko na hrbtu, najdete vse pomembne nastavitve in možnosti prilagajanja. Vgrajeni sta tudi tehnologiji AMD FreeSync Premium (prilagodljivo prilagajanje hitrosti osveževanja med 48 do 144 Hz) in G-Sync. V primeru uporabe priključka DisplayPort lahko pričakujete najvišjo hitrost osveževanja, medtem ko je pri rabi priključka HDMI omejena na 100 Hz. Odprtine za hlajenje so obrnjene navzgor in na zgornjem robu hrbta, medtem ko so spredaj robovi okoli zaslona za oko prijetno debeli.

Razlika v izkušnji igranja bo ogromna, če boste na ta monitor prešli iz 27 ali celo 24-palčnega razmerja 16:9.

Podjetje Gigabyte se je potrudilo in ponudilo soliden monitor za relativno ugodno ceno, približno pol manj od tisočaka, kolikor so še nedolgo stali podobni. Toda očitno je, da je vse podrejeno zahtevam igračarjem, katerim 34-palčni monitorji razločljivosti 1440p pomenijo najboljše razmerje med ceno in zmogljivosti, saj so modeli razločljivosti 4K še vedno občutno dražji (in zahtevajo tudi veliko zmogljivejši računalnik). Poleg hitrega osveževanja 144 Hz, zakrivljenosti v polmeru 1500 mm, svetilnosti 350 cd/m2 in uradno navedenim odzivnim časom 1 ms (meritev GTG), zaslonska tehnologija VA poskrbi za 90-odstotni barvni razpon DCI-P3. Ločljivost 1440 x 3440 svetlobnih pik zagotavlja gostoto pik 109 pik na palec, kar je glede na razdaljo gledanja solidno. Podprta ste še standarda visoke jasnosti HDR10 in HDR 400. Gigabyte G34WQC bomo zlahka uporabili tudi za raznovrstno pisarniško delo, medtem ko za digitalne ustvarjalce zaradi slabše natančnosti barv ni najbolj primeren. Delta E namreč presega vrednost 3, ki velja za dobro. Poleg tega, da monitor prikaže nekoliko poudarjene (nasičene) barve in da je nekoliko preveč modre. Nič takšnega, česar se ne bi dalo do nekje omiliti v nastavitvah monitorja. Izbor zaslonske tehnologije VA na drugi strani omogoča globljo črno barvo in višje kontrastno razmerje (1: 3000), ki še posebej pride do izraza v zatemnjenem prostoru.

HVALIMO:

• Visoko kontrastno razmerje in posledično visoka jasnost (HDR)
• Soliden prikaz barv in ločljivost
• Hitrost osveževanja 144 MHz in odlični odzivni časi za zaslonsko tehnologijo VA
• Podpora tehnologijam FreeSync in G-Sync

GRAJAMO:

• Nizko stojalo
• Bela na barvnem razponu sRGB je prehladna
• Ni priključkov USB
• Ne najboljši zvočniki (2 x 2 W)

The post Gigabyte G34WQC: Ultraširoki igričarski monitor za širše »LJUDSKE« množice! appeared first on Tehnozvezdje.

V osnovi je to 34-palčni (86 cm) ultraširoki, ukrivljeni monitor z ločljivostjo zaslona 3440 x 1440, osveževanjem 100 Hz in stopnjo ukrivljenosti 1500R. S tem ni tako zelo drugačen kot AOC CU34G2X, ki smo ga opisali pred nekaj meseci, seveda pa ima bolj umirjeno zunanjost, saj primarno ni namenjen igričarjem. Model znamke AOC ponuja tudi višje osveževanje s 144 Hz, sta pa sicer monitorja cenovno kar blizu skupaj. Philips je malo cenejši in zahtevano postavko namesto s »specifikacijami«, ki navdušujejo igričarje, poskuša upraviči s pisarniškimi ali poslovnimi dodatki. Tako ima vgrajeno spletno kamero in še infrardečo za prijavo v operacijski sistem (Windows Hello), priključek USB-C s polnjenjem prenosnikov do 90W in stikalo KVM za hitro preklapljanje med različnimi viri.

Nikakor ti dodatki ne morejo prevladati nad osnovnim poslanstvom. Če bi nekdo rad računalniku, ki je nima, dodal spletno kamero, mu ne bom predlagal povprečnega monitorja samo zato, ker ima vgrajeno kamero (ki po možnosti prav tako sodi v kategorijo »nič posebnega«). Zato je vseeno najprej treba pogledati, ali je slika na zadosti visokem nivoju, da potem lahko razmišljamo še o vsem ostalem. V konkretnem primeru na srečo je. Malce drugačna je, vsaj s tovarniško kalibracijo ali prednastavljenimi načini, kot pri omenjenem AOC-ju. Barve se precej razlikujejo, predvsem pri beli, ki je bolj čista, in pri manj intenzivni, že skoraj oranžni rdeči se to zelo opazi. Pokritost barvnega spektra sRGB ali DCI-P3 je sicer podobna in kar solidna, bi se bilo pa treba za takšno barvno pravilnost, kot bi se spodobila za obdelovanje fotografij ali montiranje videa, nekoliko potruditi z nastavitvami. Svetilnost je zelo dobra s kar 500 kandelami na m², tako da je monitor primeren za kakršno koli razsvetljavo v sobi, tudi odzivni časi so v redu, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tega modela ne oglašujejo za igričarske namene. Pri teh se kljub ne temu ne obnese slabo, saj je dogajanje pri 90 ali 100 sličicah na sekundo, če je grafična kartica sposobna tega, že kar lepo tekoče. Manjka pa podpora kateremu od standardov za usklajevanje števila sličic, ki jih izrisuje grafična kartica, z osveževanjem zaslona, zato se lahko pojavljajo neželeni učinki med igranjem. Ker pa bo verjetno monitor večino časa prikazoval pisarniške vsebine, omenjeno ni večja pomanjkljivost, in za osnovne namene se vsekakor obnese dobro. Tudi nastavljanje parametrov slike in ostalega je boljše kot pri AOC-ju, saj so za to na voljo konkretnejše tipke in bolj logični zamišljeni izbirniki, s kategorijami po navpični liniji, kar je bolj običajen pristop.

Verjetno vse najbolj zanima kamera. V času dela na daljavo, video konferenc in vsega pandemičnega izogibanja stikom v živo obvezen pripomoček. Če ga računalnik nima, kar velja za vse namizne, pa tudi kakšnega prenosnega, ali pa je tisti slab oz. na neprimernem mestu, lahko dodaten nad zaslonom pride prav. Kamera je na začetku skrita, treba jo je izvleči kot nekakšen periskop, in potem njen osrednji del položiti na vrhi rob monitorja. Na žalost gre lahko zgolj do skoraj vodoravnega položaja, ni pa je mogoče obrniti še malo navzdol. Sicer ima dovolj širok kot, da to večino časa ni večja težava, a če jo za svoje seanse na »zoomu« uporablja otrok, bo treba naprej nagibati monitor, drugače uporabnika preprosto ne bo v kadru. Ko uporabnik poveže računalnik in monitor s kablom USB (vrste A ali C, monitor ponuja obe možnosti), naj bi PC kamero prepoznal in samodejno namestil gonilnike. Vendar ni nujno, da se to zgodi, četudi je na monitorju nastavljeno samodejno prepoznavanje, na kateri vhod smo priključili kabel. Najbolje je v izbirnikih ročno izbrati pravi priključek, in potem zadeva deluje.

Nato lahko v vseh programih izberemo to kamero in ji določamo še nekatere parametre. Glavni je ločljivost, ki spremeni tudi razmerje, saj slika postane širša. Zato je povsem možno, da za nižjo ločljivost kamera zgolj naredi izrez iz ločljivosti 720p (HD), slika se namreč kaj dosti ne razlikuje. Nasploh ni ravno taka, da bi koga navduševala. Je uporabna in ne bo izpadla nič slabše kot pri večini na video pogovorih ali sestankih, bolje pa žal tudi ne. Če soba ni dobro osvetljena, bo v sliki tudi opazen šum. Mikrofoni so se zdeli v redu, vsekakor se ni nihče pritoževal, da se me ne sliši dobro.

Kamera ni uporabna samo za spletno komunikacijo, ima tudi infrardeči del, ki pomaga pri prepoznavi obraza. Tako jo je mogoče uporabiti za biometrično odklepanje sistema Windows 10. Zadeva deluje povsem enako kot na prenosnikih. Enkrat, lahko pa tudi dvakrat, za večjo natančnost, se pustiš posneti, da sistem najde oporne točke na tvojem obrazu in si jih zapomni, potem pa ob vsakem vpisovanju znova nastaviš obraz in počakaš kakšno sekundo, da te kamera oz. OS prepozna. Malo počasneje je kot prepoznava obraza na telefonu, deluje pa skoraj vedno. Edino z očali me včasih ni prepoznalo, sicer pa nisem imel težav. Ali je to hitreje in priročneje kot vtipkati (denimo šestmestni) PIN, pa je že drugo vprašanje.

Povezovanje prek USB-C je fina možnost za prenosnike z ustreznim priključkom. Ni treba, da je ta vrste Thunderbolt (3 ali 4), dovolj je, da poleg polnjenja podpira še prenos podatkov in slike (z enakim protokolom kot priključek displayport). Potem je prenosnik res povezan samo z enim kablom na monitor, vsa periferija (miška in morebitna zunanja tipkovnica, diski in ključki, tiskalnik in ostalo) pa na razdelilnik na slednjem. Prenosnik samo prinesemo, vtaknemo vanj tisti kabel in začnejo delati. Na monitorju je še omrežni priključek, za polnjenje pa je na voljo 90W, kar je več kot dovolj za skoraj vse neigričarske prenosnike. Čez to povezavo ni mogoče priti na 100 Hz, večina sodobnih prenosnikov pa bi morala biti sposobna poleg prikazovanja slike na svojem zaslonu še pošiljanja razširjene s 60-herčnim osveževanjem. Težava je lahko samo v ustreznem kablu, ki ga k monitorju ne prilagajo. Pri meni je začelo pravilno delovati šele s tretjim kablom, tako da niso vsi primerni, ali pa se samo v mojem predalu najdejo taki.

Na pogled ta monitor ne izstopa. Vse je črno in precej pravokotno, vključno s podstavkom, ki zaseda malo preveč površine na mizi in zaradi kvadratne oblike lahko v določenih situacijah malo zaplete postavitev. Mogoče je sicer vrtenje zaslona in pomikanje po višini in postavitev razdelilnika USB ob stran je precej bolj priročna kot zadaj ali spodaj ob priključkih za sliko. Od teh sta sicer poleg USB-C še po en vrste displayport in HDMI. Skupaj pokrijejo večino potreba, a vsaj displayporta bi bila lahko dva, če ne tudi HDMI-ja. Vgrajeni so zvočniki, ki pa so res samo za silo, če kakšnih drugih, boljših (ali boljšega), ni pri roki. Njihov zvok je precej prazen in reven.

Med širokimi ukrivljenimi monitorji je Philips 346P1 eden tistih, ki za dobro ceno – dobiti se ga da za malo več kot 550 evrov – ponujajo tako solidno sliko kot še uporabne dodatne lastnosti. Predvsem za tiste, ki bi (z enim kablom) priklapljali prenosnik ali bi ob namiznem računalniku imeli en monitor tako za resno pisarniško delo, vključno z video klici, kot za občasno igričarsko zabavo, je ta model zelo primeren.

HVALIMO:

• Solidna slika, če se malo potrudiš z nastavitvami
• Dobra svetilnost
• Možnost priklopa in polnjenja prenosnika prek USB-C
• Vgrajena kamera je lahko koristna
• Funkcionalnost Windows Hello večinoma deluje
• 100 Hz je za igre bolje kot 60 Hz
• Nastavljivost po višini

GRAJAMO:

• Barvna pravilnost ni vrhunska
• Slika s kamere ima precej šuma
• Kamere se ne da obrniti navzdol
• Zvočniki imajo precej reven zvok
• Ni podpore za nobenega od standardov prilagodljivega osveževanja

The post Philips 346P1CRH: Monitor je še veliko več kot zaslon appeared first on Tehnozvezdje.

Že ves čas delam(o) napake. V časih hišnih računalnikov sem imel Spectruma in kasneje QLa priključenega na televizor. Lahko si zamislite, kako ostra in kakovostna je bila slika analognega ekrana s 625 vrsticami. Kasneje so bili monitorji vedno zadnji na seznamu »želja« in temu primerno sem bil zaradi ne neskončno debele denarnice prisiljen sklepati kompromise. Razmišljanje, da monitorja, ne glede na kakovost slike, ne zamenjam, vse dokler dokončno ne odpove poslušnosti, prav tako ni zgolj plod mojih možganov. S tem si sicer delam medvedjo uslugo, saj je desetletje »buljenja« na zaslon slabe kakovosti pustilo posledice na vidu. Moralo bi biti obratno in monitor na prvem mestu seznama nakupov računalniških naprav. Ni nujno, da posežete po najdražjem med kakršne nedvoumno sodi Samsungov široki in ukrivljeni »Odisej«, a z vsemi štirimi se ga prav tako ne bi branil!

Oblika in zmogljivosti, zaradi katerih izstopa

S 17 kilogrami ne sodi med lahke, vendar gre velik del teža na račun masivnega stojala, ki poskrbi za stabilnost monitorja. Omogoča prilagajanje višine, naklona in usmeritve zaslona, da ga prilagodite položaju glave in svetlobnim razmeram v prostoru. Kakovost zaslona samo po sebi ni dovolj, če ne poskrbimo še za pravilno postavitev in s tem ergonomijo uporabe. Na vrhu stojala je lična plastična ročica za odlaganje slušalk, vendar je dostop do nje otežen. Seči morate preko vrha zaslona in zaradi debeline kar konkretno nazaj, da jih dosežete. Verjetno bi bil položaj na levem ali desnem robu zaslona primernejši. Podobno velja še za sijalke RGB (LED) na zglobu med ohišjem zaslona in stojalom, katerih svetloba vidi le tisti, ki stoji za monitorjem.

Ta je milo rečeno ogromen, saj z 49-palčno (skoraj 125 cm) in zaslonskim razmerjem 32:9 zapolni površino 120 krat 40 centimetrov, kar posledično pomeni, da zanj vsaka miza ni dovolj velika. Namenjen je zahtevnim igričarjem, o uporabnosti za bolj tuzemeljska opravila malce kasneje, čemur je prilagojeno čisto vse. Hitrost osveževanja 240 Hz, odzivni čas 1 ms, podpora standardoma FreeSync in G-sync in zaslonska matrika VA. Še vedno gre za zaslon s tekočimi kristali, a za razliko od sorodnih tehnologij prikaže bolj globoko črno in s tem višje kontrastno razmerje. Lastnost, ki med prikazom iger pride bolj do izraza kot natančnost barv, ki je pri tem monitorju na povprečni ravni. Zaslon je ločljivosti 5120 x 1440 pik, medtem ko svetilnost po zaslugi osvetlitve iz kvantnih pik (QLED) lahko naraste do 1000 kandel na kvadratni centimeter. Vse to pomeni le eno. Monitorja nima smisla priklopiti na računalnik, ki mi ni kos. Poleg procesorja iz vrha ponudbe to pomeni še grafično kartico Nvidia družine 20 in 30 ali AMD družine 5300.

Zaslonsko razmerje pove, da je zaslon veliko bolj širok kot visok, kar ima v nekaterih primerih uporabe prednost, medtem ko se v drugih izkaže kot slabost. Kljub veliki površini je gostota 109 pik na palec še vedno na zadovoljivi ravni, pod pogojem, da na zaslon ne gledate od preveč na daleč ali preveč od blizu, pri čemer je treba upoštevati še precejšno ukrivljenost. 1000R pomeni, da krivulja sledi ustreznemu izseku obsega kroga s premerom enega metra.

Veliko manj razveseli številčnost priključkov. Na voljo sta dva priključka Display Port (različica 1.4) in en HMDI (2.0), poleg avdio priključka za slušalke (3,5 mm) in dveh USB tipa A. Zraven je še en USB vhod, da zvezdišče USB zaslona povežete z računalnikom. Večini bo zadoščalo, a ker monitor podpira načina delovanja slika poleg slika in slika v sliki, bi bil vsaj še en priključek HDMI skoraj nujen. Glede na ceno in namen takisto nekoliko moti, da ni podprta različica standarda HDMI 2.1.

Za igre in (veliko) manj za pisarniške naloge

Uporabnost tolikšnega zaslona za igranje iger je sorazmerna podpori, ki mu jo te zagotavljajo. Če je ne, potem sta levo in desno črni površini. Enako je na primer pri predvajanju filmov ali video posnetkov z Youtuba, saj vsebine razmerja 32:9 ne podpirajo. A če jo, potem je na voljo izredno vidno polje, ki pride prav še posebej med igranjem dirkaških iger ali avantur. Zaradi ukrivljenosti zaslona ni treba preveč obračati glave, da bi videli dogajanje na robovih, dostikrat je dovolj, da opazimo dogajanje v perifernem delu vida, saj to lahko pozitivno vpliva na igralno izkušnjo. Zaslon se dobro obnese tudi med igranjem iger drugih zvrsti, čeprav je na primer pri igrah streljanja od vodoravne pomembnejša dolžina navpične stranice.

Velika površina blagodejno vpliva na pisarniška opravila, če ste navajani sočasnega dela z več okni in vam natančnost barv ni najbolj pomembna lastnost. Z merilom delta E malce pod 3 se namreč monitor uvršča v povprečje. Še vedno so barve dovolj dobre, da večina ne bo opazila neskladnost s pravilnim, a je njihova natančnost prenizka za profesionalne uporabnike. Razen v primeru grafičnih, programov za video obdelavo in razpredelnic, oken drugih programov nima smisla razpotegniti preko celega zaslona, saj bi vas prej ali kasneje zaradi premikanja glave levo in desno začel boleti vrat.

Največja prepreka je sicer cena monitorja okoli pol drugega tisočaka evrov. Na prvi pogled veliko, vendar primerljivo cenam dveh 27-palčnih monitorjev podobne kakovosti slike. Če potrebujete in znate izkoristiti tolikšno površino, potem Odissay G9 sodi v ožji izbor naprav, ki ste se jih namenili v bližnji prihodnosti kupiti!

Pri tolikšni ceni impulzivni nakup nima smisla. Najprej je smiselno preveriti, ali imate zanj na mizi dovolj prostora in nato, ali tolikšno zaslonsko površino v resnici potrebujete ter imate dovolj zmogljiv računalnik. Če ni tako, potem ja na voljo cela vrsta cenejših monitorjev podobne kakovosti slike!

HVALIMO:

• Ukrivljen zaslon, ki nudi veliko delovno površino
• Funkcije, zmogljivosti in zmogljivosti prikaza slike visokega dinamičnega razpona (HDR)
• Dobra kakovost slike
• Res hiter v igrah

GRAJAMO:

• Črni površini levo in desno od zaslona iger, ki ne podpirajo tako širokega zaslonskega polja
• Cena, za katero lahko kupite že soliden televizor z zaslonom OLED
• Ukrivljenost je tako radikalna, da je treba pogosto obračati glavo
• Ni podpore za standard HDMI 2.1

The post Samsung Odyssey G9: Zaslon, ki z lahkoto opravi delo treh! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Monitor je v osnovi igričarski, v to kategorijo ga uvršča proizvajalec, pa tudi nekaj oblikovnih potez gre v to smer. (Mimogrede – tajvansko podjetje AOC je podružnica multinacionalke TPV Technology s sedežem v Hong Kongu, ki proizvaja tudi monitorje pod znamko Philips, in je lastnica družbe TP Vision, od koder prihajajo televizorji Philips.) Igričarska usmerjenost sicer ni pretirano poudarjena, nanjo nakazuje samo nekaj rdečih obrob, tistih zadaj uporabnik sploh ne bo videl, drugače pa je oblikovanje dokaj zadržano. S tem ni nič narobe, ker je monitor primeren še marsikoga drugega, ne samo za tiste, ki so jim najbolj pomembne zmage v večigralskih bitkah. Raven zaslon ima diagonalo 27 palcev in ločljivost QHD, matrika je VA, svetilnost znaša 250 kandel na m², pokritost barvne palete sRGB 121 odstotkov, prisotna je podpora za HDR. Glavna tehnična podatka pa sta vrednost osveževanja 144 Hz in odzivni čas pik vsega 1 ms, merjen po metodi, kako dolgo je pika vidna (MPRT), ne v kolikšnem času lahko spremeni barvo (GtG). Edino za zakasnitev (ang. Input lag) ni podatka. Vemo pa, da pri zaslonih tehnikalije same po sebi pomenijo bore malo, saj se lahko modeli z zelo podobnimi ali celo enakimi številkami na škatlah in v promocijskih materialih izkažejo povsem različno.

Vsestranski zaslon

Še preden se posvetimo prikazu, velja nekaj besed nameniti monitorju kot izdelku. (igričarji lahko preskočite k zadnjemu mednaslovu) Vsak kupec bo vesel že takoj, ko ga bo izvlekel iz škatle – skupaj s striroporjem, ki povsem obdaja zaslon, in se ga nato odpre na dve polovici. Sestavljanje je namreč izjemno enostavno in ne zahteva nikakršnega orodja. Najprej je treba spojiti dvodelno stojalo in ga potem natakniti na zadnjo stran zaslona, pa je vse skupaj opravljeno. Zadeva je sicer v celoti plastična, a dovolj trdna, noge pa so skoraj prilepljene na mizo, tako da ni nikakršnega premikanja. Možno je nastavljati tako nagib kot višino zaslona in ga tudi zasukati za 90 stopinj v pokončni način. Malce več roba okrog zaslona je spodaj, na ostalih treh stranicah ga je dokaj malo. Na stojalu je odprtina, skozi katero je mogoče usmeriti kable. Spredaj so desno spodaj tipke za nastavljanje, ki imajo na robu vgravirane slabe vidne oznake, pritiska pa se jih s spodnje strani. Priključki so seveda zadaj, konkretno sta to dva HDMI, en displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Zvočnikov ni vgrajenih, ta lastnost manjka vsem naštetim monitorjem in po tem lahko sklepam, da se snovalcem v podjetju AOC ali ne zdi pomembna ali pa na ta način poskušajo priti do konkurenčnejših cen monitorjev.

Upravljanje je mogoče z omenjenimi tipkami, ki spodaj (centrirano) na zaslon prikličejo nekaj cm visoko pasico z izbirniki, ali delno s programom oz. gonilnikom G-Menu (za Windows). Izbirniki ponujajo marsikatero nastavitev, so pa tipke rahlo trde, težko je videti, katero pritiskaš, in treba je najprej sploh ugotoviti, kakšen je sistem (tipka na desni je za vstop v določeno sekcijo in za potrjevanje, vmes sta smerni tipki, na levi pa je tipka za izhod oz. nazaj), pa še izbirniki precej hitro izginejo. Glavna razdelka sta Color Setup in Luminance, kjer se nastavlja barve, kontraste, svetilnost in tovrstne parametre. Za igričarje pa je pomemben tudi zavihek Game Settings, kjer je mogoče vključiti »posebne« igričarske načine in prilagodljivo sinhroniziranje zaslona z grafično kartico, nastavljati odzivni čas pik (nastavitev Overdrive) in še nekaj drugih zadev, povezanih s prikazom slike v igrah. Možnosti za preizkušanje, kaj se v kakšnem primeru najbolje obnese, je zelo veliko.

Pomembna je seveda slika in tu Q27G2U ne razočara. Prikaz je jasen, barvit in ravno dovolj svetel, če le ni prostor zelo razsvetljen. Izbirati je mogoče med različnimi barvnimi načini ali po svoje nastaviti intenzivnost treh osnovnih barv (rdeče, modre in zelene), česar pa se je najbolje lotevati s kakšnim pripomočkom za kalibracijo. Tudi brez se sicer da najti kakšno všečno kombinacijo, ki pa ne bo nujno najbolj pravilna. A tudi nastavitev Warm (tople barve) se mi je zdela povsem primerna, saj ponuja kar dober kompromis med živahnostjo in natančnostjo. Na voljo je imitacija barvne palete sRGB, ki nekoliko zmanjša saturacijo, kar se predvsem pozna na rdeči, a večini bo verjetno bolj všeč katera od drugih nastavitev z bolj poudarjenimi barvami. Kontrasti so dobri, ker je zaslon vrste VA, tudi vidni koti, zgolj zelo od strani barve malo izgubijo intenzivnost. Edina nastavitev, ki sem jo pogrešil, je za ostrino slike (besedila). Ta je sicer pri večini načinov toliko normalna, da je niti ne bi zmanjševal, a v načinu HDR in nekaterih igričarskih postane pretirana, slika pa zaradi tega nenaravna. Pri nastavljanju moti še, da ob igranju z določenimi možnostmi monitor lahko samovoljno preklopi v barvni način Warm. Pri stopnji »varčevanja« z energijo (Eco) je za moje oči edina smiselna nastavitev Normal, razen morda za specifične igre, za svetlost pa Gamma1 ali Gamma2.

Za običajno, pisarniško ali domačo uporabo je monitor kljub igričarskemu pedigreju več kot primeren. Težko mu bo kdo kaj resnega zameril, ker je slika všečna in prijazna. Le tisti, ki potrebujejo povsem pravilne barve za profesionalno obdelovanje fotografij ali montiranje videa, bodo najbrž poiskali kakšen model z matriko IPS in še večjo pokritostjo barvnega spektra (DCI-P3). So pa ti monitorji malo manj »dramatični«, sploh za gledanje videa, ker ne zmorejo enako velikega kontrastnega razmerja in tako prepričljive črnine, kot zasloni VA, zato je dotični za take namene bolj primeren, ker bo ponudil več užitkov, četudi malce na račun tega, »kar si je ustvarjalec zamislil.« Vseeno pa bi način HDR pustil bolj ali manj pri miru, vključil bi ga morda zgolj, kadar bi gledal kakšno vsebino z ustreznim virom. Pa tudi takrat ni bistvene razlike, saj zaslon ne zmore dovolj visoke svetilnosti, da bi se res poznalo.

Brez pripomb v igrah

Za igričarje so pomembne povsem druge lastnosti kot barvni razpon ali »naravna« slika. Ključna je hitrost. Na vseh nivojih. Slika se mora osveževati in izrisovati hitro ter ne sme zaostajati za tem, kar uporabnik počne na tipkovnici in z miško. Osveževanje gre tu do 144 Hz, kar je v zadnjem času postala običajna vrednost za tovrstne monitorje. Glede na to, da je ločljivost 1440p, je za višje grafične nastavite že treba imeti kar spodoben računalnik, predvsem grafično kartico (vsaj nekaj v razredu Radeon RX 5700 XT ali Geforce RTX 2060 (Super)), da je monitor izkoriščen v polni meri. Sicer bo število sličic pod tistim, kar zaslon zmore, ali pa bo treba podrobnost izrisovanja postaviti na nizko vrednost, kar pa spet malo poslabša celotno izkušnjo. Kdor ima grafično kartico nižjega razreda, naj se raje ozre za monitorji s polno visoko ločljivostjo (1080p), denimo modeloma 27G2u ali 24G2U, ker bo na njih lahko poganjal igre v lepi grafični podobi in pri solidnem številu sličic na sekundo.

Kadar pa igre tečejo pri 144 sličicah na sekundo ali blizu, je akcija res tekoča in igrati užitek. Sinhronizacije Freesync, ki jo monitor uradno podpira, žal nisem mogel preizkusiti, ker nisem imel pri roki AMD-jeve grafične kartice, je pa delovala tudi združljivost z Nvidijino tehnologijo G-Sync. Ko je bil monitor priključen prek displayporta, čez hdmi ne (oba kabla sta sicer priložena). Tako ne bo nihče prikrajšan in tehnologija vsekakor daje dobre rezultate, ker je slika ves čas lepa, brez kakšnega trganja in čudnih artefaktov. Bi rabil več kot 144 Hz? Mogoče kdo bi, zame pa je to povsem dovolj. Med različnimi nastavitvami hitrosti izrisa (Overdrive) niti ni veliko razlik. Glede na to, da se tudi sence pri objektih na zaslonu opazijo zelo redko, imaš lahko brez težav izbrano srednjo ali celo visoko vrednost, v igrah definitivno ne škodi. Zakasnitve pa tudi nisem opazil oz. je dovolj nizka, da ne bo nikogar prikrajšala. Komande, ki jih daješ z miško in tipkovnico, se pravočasno prenesejo na zaslon. Malo manj k vsemu skupaj prispevajo igričarski načini. Lahko ustvarijo še bolj dramatično vzdušje, omogočijo boljšo vidljivost v temačnejših igrah (ker prilagodijo kontraste ali zelo osvetlijo vse skupaj), pričarajo določen videz, ampak zame je dovolj, če nastavim sinhronizacijo osveževanja in dovolj hitro izrisovanje. Skratka, zaslon je za igre odličen, in večinoma bodo rezultati odvisni od grafične kartice, ki mu bo pošiljala signal, in tvoje spretnosti!

AOC ima s tem monitorjem na prodajnih policah in spletnih ponudbah izjemno močnega aduta. Izdelek je dober, tako za običajne uporabnike kot (še posebej) za igričarje, le najbolj zahtevni bodo morali odšteti kakšnega stotaka več za nekaj res vrhunskega. Cena modela Q27G2U je glede na velikost, ločljivost in kakovost prikaza zelo ugodna. Če bi vgradili še zvočnike, skoraj ne bi imel česa kritizirati.

HVALIMO:

• Lepa, barvita slika
• Dobri kontrasti
• Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
• Podpora za Freesync in G-Sync
• Trdno in prilagodljivo stojalo
• Veliko možnosti nastavljanja slike

GRAJAMO:

• Ni zvočnikov
• Tipke za nastavljanje so trde in slabo označene
• Monitor včasih »povozi« uporabnikove nastavitve za prikaz barv
• Način HDR pretirava z ostrino
• Napajalnik ni integriran v ohišje monitorja

The post AOC Q27G2U: Mladež ga bo želela za igre, starši za delo od doma appeared first on Tehnozvezdje.