Philips 346P1CRH: Monitor je še veliko več kot zaslon
Matjaž Ropret 24. aprila 2021 ob 06:57

Običajno na monitor gledamo kot na prikazovalnik slike. Vrsta matrike, svetilnost, kontrastno razmerje, hitrost osveževanja, pokritost barvnega spektra in barvna pravilnost so med lastnostmi, ki nas zanimajo. Seveda so pomembne, toda monitor je lahko zanimiv še zaradi česa drugega. Tako kot Philips 346P1, saj ponuja širok nabor funkcionalnosti, ki jih mnogi drugi podobni izdelki ne.

V osnovi je to 34-palčni (86 cm) ultraširoki, ukrivljeni monitor z ločljivostjo zaslona 3440 x 1440, osveževanjem 100 Hz in stopnjo ukrivljenosti 1500R. S tem ni tako zelo drugačen kot AOC CU34G2X, ki smo ga opisali pred nekaj meseci, seveda pa ima bolj umirjeno zunanjost, saj primarno ni namenjen igričarjem. Model znamke AOC ponuja tudi višje osveževanje s 144 Hz, sta pa sicer monitorja cenovno kar blizu skupaj. Philips je malo cenejši in zahtevano postavko namesto s »specifikacijami«, ki navdušujejo igričarje, poskuša upraviči s pisarniškimi ali poslovnimi dodatki. Tako ima vgrajeno spletno kamero in še infrardečo za prijavo v operacijski sistem (Windows Hello), priključek USB-C s polnjenjem prenosnikov do 90W in stikalo KVM za hitro preklapljanje med različnimi viri.

Nikakor ti dodatki ne morejo prevladati nad osnovnim poslanstvom. Če bi nekdo rad računalniku, ki je nima, dodal spletno kamero, mu ne bom predlagal povprečnega monitorja samo zato, ker ima vgrajeno kamero (ki po možnosti prav tako sodi v kategorijo »nič posebnega«). Zato je vseeno najprej treba pogledati, ali je slika na zadosti visokem nivoju, da potem lahko razmišljamo še o vsem ostalem. V konkretnem primeru na srečo je. Malce drugačna je, vsaj s tovarniško kalibracijo ali prednastavljenimi načini, kot pri omenjenem AOC-ju. Barve se precej razlikujejo, predvsem pri beli, ki je bolj čista, in pri manj intenzivni, že skoraj oranžni rdeči se to zelo opazi. Pokritost barvnega spektra sRGB ali DCI-P3 je sicer podobna in kar solidna, bi se bilo pa treba za takšno barvno pravilnost, kot bi se spodobila za obdelovanje fotografij ali montiranje videa, nekoliko potruditi z nastavitvami. Svetilnost je zelo dobra s kar 500 kandelami na m2, tako da je monitor primeren za kakršno koli razsvetljavo v sobi, tudi odzivni časi so v redu, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tega modela ne oglašujejo za igričarske namene. Pri teh se kljub ne temu ne obnese slabo, saj je dogajanje pri 90 ali 100 sličicah na sekundo, če je grafična kartica sposobna tega, že kar lepo tekoče. Manjka pa podpora kateremu od standardov za usklajevanje števila sličic, ki jih izrisuje grafična kartica, z osveževanjem zaslona, zato se lahko pojavljajo neželeni učinki med igranjem. Ker pa bo verjetno monitor večino časa prikazoval pisarniške vsebine, omenjeno ni večja pomanjkljivost, in za osnovne namene se vsekakor obnese dobro. Tudi nastavljanje parametrov slike in ostalega je boljše kot pri AOC-ju, saj so za to na voljo konkretnejše tipke in bolj logični zamišljeni izbirniki, s kategorijami po navpični liniji, kar je bolj običajen pristop.

Verjetno vse najbolj zanima kamera. V času dela na daljavo, video konferenc in vsega pandemičnega izogibanja stikom v živo obvezen pripomoček. Če ga računalnik nima, kar velja za vse namizne, pa tudi kakšnega prenosnega, ali pa je tisti slab oz. na neprimernem mestu, lahko dodaten nad zaslonom pride prav. Kamera je na začetku skrita, treba jo je izvleči kot nekakšen periskop, in potem njen osrednji del položiti na vrhi rob monitorja. Na žalost gre lahko zgolj do skoraj vodoravnega položaja, ni pa je mogoče obrniti še malo navzdol. Sicer ima dovolj širok kot, da to večino časa ni večja težava, a če jo za svoje seanse na »zoomu« uporablja otrok, bo treba naprej nagibati monitor, drugače uporabnika preprosto ne bo v kadru. Ko uporabnik poveže računalnik in monitor s kablom USB (vrste A ali C, monitor ponuja obe možnosti), naj bi PC kamero prepoznal in samodejno namestil gonilnike. Vendar ni nujno, da se to zgodi, četudi je na monitorju nastavljeno samodejno prepoznavanje, na kateri vhod smo priključili kabel. Najbolje je v izbirnikih ročno izbrati pravi priključek, in potem zadeva deluje.

Nato lahko v vseh programih izberemo to kamero in ji določamo še nekatere parametre. Glavni je ločljivost, ki spremeni tudi razmerje, saj slika postane širša. Zato je povsem možno, da za nižjo ločljivost kamera zgolj naredi izrez iz ločljivosti 720p (HD), slika se namreč kaj dosti ne razlikuje. Nasploh ni ravno taka, da bi koga navduševala. Je uporabna in ne bo izpadla nič slabše kot pri večini na video pogovorih ali sestankih, bolje pa žal tudi ne. Če soba ni dobro osvetljena, bo v sliki tudi opazen šum. Mikrofoni so se zdeli v redu, vsekakor se ni nihče pritoževal, da se me ne sliši dobro.

Kamera ni uporabna samo za spletno komunikacijo, ima tudi infrardeči del, ki pomaga pri prepoznavi obraza. Tako jo je mogoče uporabiti za biometrično odklepanje sistema Windows 10. Zadeva deluje povsem enako kot na prenosnikih. Enkrat, lahko pa tudi dvakrat, za večjo natančnost, se pustiš posneti, da sistem najde oporne točke na tvojem obrazu in si jih zapomni, potem pa ob vsakem vpisovanju znova nastaviš obraz in počakaš kakšno sekundo, da te kamera oz. OS prepozna. Malo počasneje je kot prepoznava obraza na telefonu, deluje pa skoraj vedno. Edino z očali me včasih ni prepoznalo, sicer pa nisem imel težav. Ali je to hitreje in priročneje kot vtipkati (denimo šestmestni) PIN, pa je že drugo vprašanje.

Povezovanje prek USB-C je fina možnost za prenosnike z ustreznim priključkom. Ni treba, da je ta vrste Thunderbolt (3 ali 4), dovolj je, da poleg polnjenja podpira še prenos podatkov in slike (z enakim protokolom kot priključek displayport). Potem je prenosnik res povezan samo z enim kablom na monitor, vsa periferija (miška in morebitna zunanja tipkovnica, diski in ključki, tiskalnik in ostalo) pa na razdelilnik na slednjem. Prenosnik samo prinesemo, vtaknemo vanj tisti kabel in začnejo delati. Na monitorju je še omrežni priključek, za polnjenje pa je na voljo 90W, kar je več kot dovolj za skoraj vse neigričarske prenosnike. Čez to povezavo ni mogoče priti na 100 Hz, večina sodobnih prenosnikov pa bi morala biti sposobna poleg prikazovanja slike na svojem zaslonu še pošiljanja razširjene s 60-herčnim osveževanjem. Težava je lahko samo v ustreznem kablu, ki ga k monitorju ne prilagajo. Pri meni je začelo pravilno delovati šele s tretjim kablom, tako da niso vsi primerni, ali pa se samo v mojem predalu najdejo taki.

Na pogled ta monitor ne izstopa. Vse je črno in precej pravokotno, vključno s podstavkom, ki zaseda malo preveč površine na mizi in zaradi kvadratne oblike lahko v določenih situacijah malo zaplete postavitev. Mogoče je sicer vrtenje zaslona in pomikanje po višini in postavitev razdelilnika USB ob stran je precej bolj priročna kot zadaj ali spodaj ob priključkih za sliko. Od teh sta sicer poleg USB-C še po en vrste displayport in HDMI. Skupaj pokrijejo večino potreba, a vsaj displayporta bi bila lahko dva, če ne tudi HDMI-ja. Vgrajeni so zvočniki, ki pa so res samo za silo, če kakšnih drugih, boljših (ali boljšega), ni pri roki. Njihov zvok je precej prazen in reven.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Med širokimi ukrivljenimi monitorji je Philips 346P1 eden tistih, ki za dobro ceno – dobiti se ga da za malo več kot 550 evrov – ponujajo tako solidno sliko kot še uporabne dodatne lastnosti. Predvsem za tiste, ki bi (z enim kablom) priklapljali prenosnik ali bi ob namiznem računalniku imeli en monitor tako za resno pisarniško delo, vključno z video klici, kot za občasno igričarsko zabavo, je ta model zelo primeren.

HVALIMO:
  • Solidna slika, če se malo potrudiš z nastavitvami
  • Dobra svetilnost
  • Možnost priklopa in polnjenja prenosnika prek USB-C
  • Vgrajena kamera je lahko koristna
  • Funkcionalnost Windows Hello večinoma deluje
  • 100 Hz je za igre bolje kot 60 Hz
  • Nastavljivost po višini
GRAJAMO:
  • Barvna pravilnost ni vrhunska
  • Slika s kamere ima precej šuma
  • Kamere se ne da obrniti navzdol
  • Zvočniki imajo precej reven zvok
  • Ni podpore za nobenega od standardov prilagodljivega osveževanja
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja