AOC Q27G2U: Mladež ga bo želela za igre, starši za delo od doma
Matjaž Ropret 7. novembra 2020 ob 06:38

Izbira monitorjev je enormna, njihove oznake pa ne pripomorejo kaj dosti k jasnosti in razumevanju situacije. Dober dokaz tega je serija G2 znamke AOC, iz katere smo testirali model Q27G2U, kupiti pa je mogoče še C27G2U, CQ27G2U, 27G2U, 27G2U5 in 27G2, pa sploh nisem naštel vseh. Razlike med njimi seveda so, mnogokrat precej opazne, CQ denimo označuje ukrivljeni model, tisti brez črk pred številko imajo zgolj polno visoko ločljivost (1920 x 1080) namesto QHD (2560 x 1440) kot pri testiranem modelu, in tudi hitrosti osveževanja so lahko drugačne (144, 165 ali samo 75 Hz). Rečemo pa lahko, da je prav Q27G2U tisti iz ponudbe, ki je najbolj smiseln za večino kupcev. Seveda pa moramo še ugotoviti, če je sploh dober, in vreden cene, ki znaša približno 300 evrov.

Monitor je v osnovi igričarski, v to kategorijo ga uvršča proizvajalec, pa tudi nekaj oblikovnih potez gre v to smer. (Mimogrede – tajvansko podjetje AOC je podružnica multinacionalke TPV Technology s sedežem v Hong Kongu, ki proizvaja tudi monitorje pod znamko Philips, in je lastnica družbe TP Vision, od koder prihajajo televizorji Philips.) Igričarska usmerjenost sicer ni pretirano poudarjena, nanjo nakazuje samo nekaj rdečih obrob, tistih zadaj uporabnik sploh ne bo videl, drugače pa je oblikovanje dokaj zadržano. S tem ni nič narobe, ker je monitor primeren še marsikoga drugega, ne samo za tiste, ki so jim najbolj pomembne zmage v večigralskih bitkah. Raven zaslon ima diagonalo 27 palcev in ločljivost QHD, matrika je VA, svetilnost znaša 250 kandel na m2, pokritost barvne palete sRGB 121 odstotkov, prisotna je podpora za HDR. Glavna tehnična podatka pa sta vrednost osveževanja 144 Hz in odzivni čas pik vsega 1 ms, merjen po metodi, kako dolgo je pika vidna (MPRT), ne v kolikšnem času lahko spremeni barvo (GtG). Edino za zakasnitev (ang. Input lag) ni podatka. Vemo pa, da pri zaslonih tehnikalije same po sebi pomenijo bore malo, saj se lahko modeli z zelo podobnimi ali celo enakimi številkami na škatlah in v promocijskih materialih izkažejo povsem različno.

Vsestranski zaslon

Še preden se posvetimo prikazu, velja nekaj besed nameniti monitorju kot izdelku. (igričarji lahko preskočite k zadnjemu mednaslovu) Vsak kupec bo vesel že takoj, ko ga bo izvlekel iz škatle – skupaj s striroporjem, ki povsem obdaja zaslon, in se ga nato odpre na dve polovici. Sestavljanje je namreč izjemno enostavno in ne zahteva nikakršnega orodja. Najprej je treba spojiti dvodelno stojalo in ga potem natakniti na zadnjo stran zaslona, pa je vse skupaj opravljeno. Zadeva je sicer v celoti plastična, a dovolj trdna, noge pa so skoraj prilepljene na mizo, tako da ni nikakršnega premikanja. Možno je nastavljati tako nagib kot višino zaslona in ga tudi zasukati za 90 stopinj v pokončni način. Malce več roba okrog zaslona je spodaj, na ostalih treh stranicah ga je dokaj malo. Na stojalu je odprtina, skozi katero je mogoče usmeriti kable. Spredaj so desno spodaj tipke za nastavljanje, ki imajo na robu vgravirane slabe vidne oznake, pritiska pa se jih s spodnje strani. Priključki so seveda zadaj, konkretno sta to dva HDMI, en displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Zvočnikov ni vgrajenih, ta lastnost manjka vsem naštetim monitorjem in po tem lahko sklepam, da se snovalcem v podjetju AOC ali ne zdi pomembna ali pa na ta način poskušajo priti do konkurenčnejših cen monitorjev.

Upravljanje je mogoče z omenjenimi tipkami, ki spodaj (centrirano) na zaslon prikličejo nekaj cm visoko pasico z izbirniki, ali delno s programom oz. gonilnikom G-Menu (za Windows). Izbirniki ponujajo marsikatero nastavitev, so pa tipke rahlo trde, težko je videti, katero pritiskaš, in treba je najprej sploh ugotoviti, kakšen je sistem (tipka na desni je za vstop v določeno sekcijo in za potrjevanje, vmes sta smerni tipki, na levi pa je tipka za izhod oz. nazaj), pa še izbirniki precej hitro izginejo. Glavna razdelka sta Color Setup in Luminance, kjer se nastavlja barve, kontraste, svetilnost in tovrstne parametre. Za igričarje pa je pomemben tudi zavihek Game Settings, kjer je mogoče vključiti »posebne« igričarske načine in prilagodljivo sinhroniziranje zaslona z grafično kartico, nastavljati odzivni čas pik (nastavitev Overdrive) in še nekaj drugih zadev, povezanih s prikazom slike v igrah. Možnosti za preizkušanje, kaj se v kakšnem primeru najbolje obnese, je zelo veliko.

Pomembna je seveda slika in tu Q27G2U ne razočara. Prikaz je jasen, barvit in ravno dovolj svetel, če le ni prostor zelo razsvetljen. Izbirati je mogoče med različnimi barvnimi načini ali po svoje nastaviti intenzivnost treh osnovnih barv (rdeče, modre in zelene), česar pa se je najbolje lotevati s kakšnim pripomočkom za kalibracijo. Tudi brez se sicer da najti kakšno všečno kombinacijo, ki pa ne bo nujno najbolj pravilna. A tudi nastavitev Warm (tople barve) se mi je zdela povsem primerna, saj ponuja kar dober kompromis med živahnostjo in natančnostjo. Na voljo je imitacija barvne palete sRGB, ki nekoliko zmanjša saturacijo, kar se predvsem pozna na rdeči, a večini bo verjetno bolj všeč katera od drugih nastavitev z bolj poudarjenimi barvami. Kontrasti so dobri, ker je zaslon vrste VA, tudi vidni koti, zgolj zelo od strani barve malo izgubijo intenzivnost. Edina nastavitev, ki sem jo pogrešil, je za ostrino slike (besedila). Ta je sicer pri večini načinov toliko normalna, da je niti ne bi zmanjševal, a v načinu HDR in nekaterih igričarskih postane pretirana, slika pa zaradi tega nenaravna. Pri nastavljanju moti še, da ob igranju z določenimi možnostmi monitor lahko samovoljno preklopi v barvni način Warm. Pri stopnji »varčevanja« z energijo (Eco) je za moje oči edina smiselna nastavitev Normal, razen morda za specifične igre, za svetlost pa Gamma1 ali Gamma2.

Za običajno, pisarniško ali domačo uporabo je monitor kljub igričarskemu pedigreju več kot primeren. Težko mu bo kdo kaj resnega zameril, ker je slika všečna in prijazna. Le tisti, ki potrebujejo povsem pravilne barve za profesionalno obdelovanje fotografij ali montiranje videa, bodo najbrž poiskali kakšen model z matriko IPS in še večjo pokritostjo barvnega spektra (DCI-P3). So pa ti monitorji malo manj »dramatični«, sploh za gledanje videa, ker ne zmorejo enako velikega kontrastnega razmerja in tako prepričljive črnine, kot zasloni VA, zato je dotični za take namene bolj primeren, ker bo ponudil več užitkov, četudi malce na račun tega, »kar si je ustvarjalec zamislil.« Vseeno pa bi način HDR pustil bolj ali manj pri miru, vključil bi ga morda zgolj, kadar bi gledal kakšno vsebino z ustreznim virom. Pa tudi takrat ni bistvene razlike, saj zaslon ne zmore dovolj visoke svetilnosti, da bi se res poznalo.

Brez pripomb v igrah

Za igričarje so pomembne povsem druge lastnosti kot barvni razpon ali »naravna« slika. Ključna je hitrost. Na vseh nivojih. Slika se mora osveževati in izrisovati hitro ter ne sme zaostajati za tem, kar uporabnik počne na tipkovnici in z miško. Osveževanje gre tu do 144 Hz, kar je v zadnjem času postala običajna vrednost za tovrstne monitorje. Glede na to, da je ločljivost 1440p, je za višje grafične nastavite že treba imeti kar spodoben računalnik, predvsem grafično kartico (vsaj nekaj v razredu Radeon RX 5700 XT ali Geforce RTX 2060 (Super)), da je monitor izkoriščen v polni meri. Sicer bo število sličic pod tistim, kar zaslon zmore, ali pa bo treba podrobnost izrisovanja postaviti na nizko vrednost, kar pa spet malo poslabša celotno izkušnjo. Kdor ima grafično kartico nižjega razreda, naj se raje ozre za monitorji s polno visoko ločljivostjo (1080p), denimo modeloma 27G2u ali 24G2U, ker bo na njih lahko poganjal igre v lepi grafični podobi in pri solidnem številu sličic na sekundo.

Kadar pa igre tečejo pri 144 sličicah na sekundo ali blizu, je akcija res tekoča in igrati užitek. Sinhronizacije Freesync, ki jo monitor uradno podpira, žal nisem mogel preizkusiti, ker nisem imel pri roki AMD-jeve grafične kartice, je pa delovala tudi združljivost z Nvidijino tehnologijo G-Sync. Ko je bil monitor priključen prek displayporta, čez hdmi ne (oba kabla sta sicer priložena). Tako ne bo nihče prikrajšan in tehnologija vsekakor daje dobre rezultate, ker je slika ves čas lepa, brez kakšnega trganja in čudnih artefaktov. Bi rabil več kot 144 Hz? Mogoče kdo bi, zame pa je to povsem dovolj. Med različnimi nastavitvami hitrosti izrisa (Overdrive) niti ni veliko razlik. Glede na to, da se tudi sence pri objektih na zaslonu opazijo zelo redko, imaš lahko brez težav izbrano srednjo ali celo visoko vrednost, v igrah definitivno ne škodi. Zakasnitve pa tudi nisem opazil oz. je dovolj nizka, da ne bo nikogar prikrajšala. Komande, ki jih daješ z miško in tipkovnico, se pravočasno prenesejo na zaslon. Malo manj k vsemu skupaj prispevajo igričarski načini. Lahko ustvarijo še bolj dramatično vzdušje, omogočijo boljšo vidljivost v temačnejših igrah (ker prilagodijo kontraste ali zelo osvetlijo vse skupaj), pričarajo določen videz, ampak zame je dovolj, če nastavim sinhronizacijo osveževanja in dovolj hitro izrisovanje. Skratka, zaslon je za igre odličen, in večinoma bodo rezultati odvisni od grafične kartice, ki mu bo pošiljala signal, in tvoje spretnosti!

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

AOC ima s tem monitorjem na prodajnih policah in spletnih ponudbah izjemno močnega aduta. Izdelek je dober, tako za običajne uporabnike kot (še posebej) za igričarje, le najbolj zahtevni bodo morali odšteti kakšnega stotaka več za nekaj res vrhunskega. Cena modela Q27G2U je glede na velikost, ločljivost in kakovost prikaza zelo ugodna. Če bi vgradili še zvočnike, skoraj ne bi imel česa kritizirati.

HVALIMO:
  • Lepa, barvita slika
  • Dobri kontrasti
  • Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
  • Podpora za Freesync in G-Sync
  • Trdno in prilagodljivo stojalo
  • Veliko možnosti nastavljanja slike
GRAJAMO:
  • Ni zvočnikov
  • Tipke za nastavljanje so trde in slabo označene
  • Monitor včasih »povozi« uporabnikove nastavitve za prikaz barv
  • Način HDR pretirava z ostrino
  • Napajalnik ni integriran v ohišje monitorja
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja