AOC CU34G2X: Velik, živahen in hiter, pa še ugoden
Matjaž Ropret 28. novembra 2020 ob 06:43

Serija monitorjev G2 znamke AOC je obsežna in model CU34G2X je drugi predstavnik, ki smo ga dobili na test. Pred tem smo preizkusili Q27G2U, raven 27-palčni (69 cm) model z ločljivostjo QHD. Tokratni pa je ukrivljen 34-palčni (86 cm), a drugače z zelo podobnimi lastnostmi in tudi rezultati. Odločanje med njima je predvsem stvar osebnih preferenc in potreb, delno pa tudi cene in prostora na mizi.

Širši, 34-palčni zaslon lahko prikaže več vsebine. Ne drastično več, vendar dovolj, da se pozna, če želiš imeti odprtih več oken ali morda celo razmišljaš o dveh monitorjih. V igrah pa je bolj kot »več« v ospredju izkušnja. Akcija je običajno skoncentrirana na sredino ekrana, tisto ob strani pa skrbi za boljše vzdušje. Vsekakor je bolj zanimivo igrati na širšem zaslonu, da bi zaradi tega v igrah kaj pridobil, pa ne morem trditi. Po višini sta monitorja sicer enaka, kajti ta ima  ločljivost je 3440 x 1440 pik, medtem ko je pri 27-palčnem 2560 x 1440. Za igre tako ni bistvene razlike v tem, kako zmogljiv računalnik je treba imeti, da se vsaj približaš 144 sličicam na sekundo, kajti monitorja omogočata najvišje osveževanje s 144 Hz. Tehnične lastnostni so nasploh precej podobne kot pri manjšem modelu. Matrika zaslona je VA kot pri večini ukrivljenih monitorjev te velikosti v cenovnem razredu med  500 in 700 evri. Najvišja svetilnost je dokaj standardnih 300 kandel (na m2), barvni razpon pa 119 odstotkov sRGB, kar je tudi enako kot pri 27-palčnem zaslonu. Prav tako odzivni čas ene milisekunde, za zakasnitev pa znova ni podatka. 

Zunanjost monitorja sledi trendu, ki ga opisujem že skozi cel članek. Je skoraj identična ostalim v liniji G2. Nekaj rdečih poudarkov, ne pretiranih, zašiljene noge, dokaj malo robu okrog zaslona na treh straneh in tokrat tudi vgrajen napajalnik, da se ne valja nekje na tleh še zunanji. Stojalo omogoča nastavljanje višine in naklona ter ima odprtino za kable, ker pa je ta monitor toliko širši, ga seveda ni mogoče zasukati za 90 stopinj v pokončni položaj. Priključki so dvakrat HDMI, dvakrat displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Ta nabor je v redu, sploh za tiste, ki nameravajo monitor priključiti na dva računalnika. Vsekakor priporočam priklop čez displayport, saj bo v tem primeru zagotovo mogoče dosegati višje frekvence (čez HDMI se pogosto da doseči zgolj 50 Hz) in bo delovala podpora za prilagodljivo osveževanje Freesync ali G-Sync. Znova manjkajo zvočniki. 

Lastnost panelov VA so dobri kontrasti in žive, ne pa najbolj pravilne barve. V tem pogledu je CU34G2X dober predstavnik svoje vrste. Prikaže res živahno sliko, s solidnimi črninami in kar globokimi kontrasti. Glede barv se nekaj še da prilagoditi, bodisi z enim od vnaprej pripravljenih načinov, bodisi z ročnim nastavljanjem vrednosti treh osnovnih barv (rdeča, modra, zelena). Komur se bo vse skupaj zdelo pretirano, lahko izbere način sRGB, ki omeji barvni spekter in ki naj bi bi predstavljal bolj veren prenos v digitalno okolje, a verjetno bo prej obratno, da se bo v tem načinu večini zdela slika anemična, predvsem rdeči odtenki. Večina se tudi ne ukvarja s profesionalnim obdelovanjem fotografij ali čim podobnim, zato je bolj primerno, če izkoristiš naravo zaslona in si nastaviš tako živahen prikaz, kot ti ustreza. Svetilnosti je za moj okus (in sobo) dovolj, kajti večinoma jo imam nekje med 50 in 60 odstotki. Pomanjkanje se pokaže pri predvajanju vsebin HDR. Ob preklopu v ta način ga Windows 10 samodejno zaznajo (ali obratno – če ga vključiš v operacijskem sistemu, monitor preklopi na HDR) in prilagodijo svoje nastavitve, vendar sta s tem dve težavi. Resda je slika ob pravem viru, denimo v aplikaciji Netflix (ali pri tej storitvi v brskalniku Edge), povsem drugačna kot brez HDR-ja. Toda monitor nima dovolj svetilnosti, da bi pravilno prikazal tudi tisto, kar bi moralo biti res svetlo. Zato od povečanega dinamičnega razpona večinoma ostanejo le temine. Pri vsem ostalem pa je slika v tem načinu nenavadna. Barve so »sprane« in njihova kalibracija je precej oddaljena od želene.

Za delo je tako ta monitor lahko zelo primeren, če le ne pričakuješ od njega vrhunske pravilnosti za fotografsko, grafično ali video področje. Na začetku me je malce motila kar konkretna ukrivljenost, saj ima ta oznako 1500R. Z drugimi besedami, radij zaslona, če bi iz njega naredili krog, bi bil 1500 mm (1,5 m). Proizvajalci trdijo, da je to zaradi narave človeškega očesa bolj naravno, se je pa vsekakor treba temu privaditi, če presedlaš z ravnega ali manj ukrivljenega (1800 ali 1900R) monitorja. V vsakem primeru trdim, da razmerje stranic 21:9 ali večje, torej ultraširok zaslon, mora spremljati ukrivljenost. Pravo mero pa mora najti vsak uporabnik sam ali pa se pač privaditi, kajti pogosto nima izbire. Zdaj je večina monitorjev z zasloni VA pri radiju 1500 mm, medtem ko imajo tisti s paneli IPS pogosteje radij 1800 ali 1900 mm. IPS načeloma prikaže bolj pravilne barve, ponuja širše vidne kote oz. manj spreminjanja slike, če jo pogledaš od strani – s tem sicer pri testiranem modelu ni opaznejših težav -, in tudi hitrejšo odzivnost, a po drugi strani bistveno slabše kontraste. Pri velikosti 34 ali 35 palcev modeli IPS stanejo tisoč evrov in več. Torej so, poenostavljeno povedano, dvakrat dražji od tokrat testiranega in razen za resne profesionalne zahteve težko upravičijo razliko. Še ena opazka glede slike. Znova pogrešam samostojno nastavljanje ostrine (besedila), ki bi jo malenkost znižal, če bi se dalo. Vendar tudi ta, ki jo je izbral proizvajalec, ni problematična.

Za igre se mi zdi monitor izvrsten. Zagotovo bi se dalo najti kakšno pomanjkljivost. Morda nekaj senc pri najvišji nastavitvi odzivnega časa pik (Overdrive), vendar sem bil s srednjo (Medium) zelo zadovoljen, saj med igranjem nisem opazil kakšne težave. In pri tej je spreminjanje pik že tako hitro, da si odvisen samo od svoje spretnosti, ne moreš preklinjati monitorja, če te ubijejo. Podpora za G-Sync, čeprav uradno oglašujejo zgolj Freesync, deluje brezhibno. Tako je monitor primeren ne glede na to, ali pike na zaslonu izrisuje Radeon ali Geforce. Večinoma sem tudi v igrah uporabljal svojo nastavitev barv in svetilnosti, slika je bila res lepa in uživaška, kdor hoče, pa lahko izbere katerega od igričarskih načinov, ki še poudari živahnost, posvetli temnejše prizore in podobno. Možnosti so na voljo, poglavitno je, da si lahko sliko prilagodiš po svojih željah in potrebah.

Še za odtenek bolj kot pri 27-palčnem modelu je tu nujen zmogljiv računalnik. Z enakim bi pri identičnih nastavitvah grafike dosegal za kakšnih 10 do 20 odstotkov manj sličic na sekundo, če je slika raztegnjena čez cel zaslon pri izvirni ločljivosti. Igraš seveda lahko tudi pri 2560 x 1440 (ali še kakšni nižji), a potem širina monitorja nima pravega pomena. Razen, če jo potrebuješ za delo, in le občasno skočiš v kakšno igro za nekaj razvedrila, pa ti je vseeno, ako takrat zaslona ne izkoristiš povsem. Vsekakor je treba imeti grafično kartico višjega razreda in najmanj šestjedrni procesor, da lahko dosegaš več kot sto sličic na sekundo v večini novejših iger pri visokih grafičnih nastavitvah. Seveda so tudi monitorji s še hitrejšim osveževanjem, vendar bistveno dražji in tudi zahtevajo še zmogljivejši preostali hardver, koristi pa so v praksi vprašljive. 

Nastavljanje je že znano, s tipkami pod zaslonom, ki so dokaj trde in slabe označene, samo z gravurami v plastiki ohišja. Sprehajanje po izbirnikih, ki se prikažejo na zaslonu (in prehitro izginejo), je sicer dokaj logično, ko ga enkrat osvojiš. A zgodi se, da kakšen pritisk na tipko ni dovolj močan, in potem se, če to počneš na slepo, hitro znajdeš v kakšni čudni situaciji. Zoprno je lahko tudi, da se ta meni ne prikaže, če monitor ne dobiva slike, in je tako treba najprej s povsem levo tipko izbrati pravi vir. Na srečo se po začetnem nastavljanju prav pogosto s tem ne ukvarjaša več, razen če nenehno priklapljaš različne računalnike. 

Podobno kot manjši in ravni Q27G2U je tudi večji in ukrivljeni CU34G2X zelo soliden monitor. Za svojo ceno (približno 560 evrov) ponuja zelo veliko in v bistvu težko dobiš kaj boljšega, če ne odšteješ nekaj sto evrov več. Asus VG35VQ ali BenQ EX3501R (če ga še kje najdeš) sta dražja in gresta zgolj do 100 Hz. Kandidat s podobnimi lastnostmi in nižjo ceno bi bil Xiaomijev Mi Curved, vendar ta znamka pri monitorjih še ni potrdila niti kakovosti izdelave niti poprodajne storitve. LG-jevi v tem cenovnem razredu so večinoma celo samo 60-herčni. Samsung je to velikost skoraj povsem opustil, znamka Philips (znotraj istega koncerna kot AOC) se osredotoča na pisarniške modele , vse ostalo, vključno z igričarskimi LG-ji, profesionalnimi Delli in drugimi, pa je konkretno dražje. AOC sicer ima v ponudbi še cenejša modela CU34G2 in CU34P2A, ki sta zelo podobna tokrat testiranemu in tudi med seboj, le da drugi nima igričarskega dizajna in premore zvočnike, sta pa prav tako kot Asus in BenQ 100-herčna. Sam mislim, da je smiselno kupiti 144-herčnega, ker je veliko večja verjetnost, da prej zamenjaš vsaj grafično kartico ali pa kar celoten računalnik, kot boš znova kupoval monitor. Ali ti je dovolj 27 palcev ali bi si raje privoščil še nekaj širine in ekstravagance s 34-palčnim, pa se moraš odloči sam(a). 

HVALIMO:
  • Lepa, kontrastna in živahna slika
  • Veliko možnosti nastavljanja slike
  • Dobri vidni koti
  • Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
  • Podpora za Freesync in G-Sync
  • Trdno in prilagodljivo stojalo 
GRAJAMO:
  • Ni zvočnikov
  • Ukrivljenost se bo morda komu zdela že prehuda
  • Rahle sence pri najhitrejši nastavitvi odzivnega časa pik
  • Premalo svetilnosti za uporaben HDR
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja