Za brezžično povezavo potrebujete oddajno enoto, ki je s kablom povezana z virom signala, in sprejemno enoto, priključeno na televizor ali projektor. Oddajnik signal pretvori v brezžično obliko, sprejemnik pa ga pretvori nazaj v HDMI. V večini primerov je postopek preprost in ne zahteva zapletenih nastavitev. Priključite napravi, počakate nekaj sekund in povezava je vzpostavljena.

Brezžični HDMI je primeren za povezavo digitalnih televizijskih sprejemnikov, predvajalnikov, igralnih konzol ali računalnikov. Uporaben je tudi v primerih, ko televizor visi na steni, vir signala pa je v omarici ali na drugi strani prostora. Namesto dolgih kablov, ki kazijo videz prostora, signal preprosto prenesete po zraku.

Delovanje in različne tehnologije

Večina brezžičnih HDMI sistemov uporablja radijsko povezavo v frekvenčnem pasu 5 gigahercev. Prednost takšne rešitve je razmeroma velik doseg in možnost prenosa skozi stene, vendar lahko ovire poslabšajo kakovost in stabilnost slike. Debele stene, kovinske konstrukcije ali druge brezžične naprave pogosto zmanjšajo doseg.

Nekateri sistemi uporabljajo pas 60 gigahercev, kjer delujejo tehnologije, kot je WirelessHD. Prednost teh rešitev je prenos brez stiskanja, zato je kakovost slike praviloma boljša in zamik manjši. Slabost pa je krajši doseg in potreba po neposredni vidni liniji med oddajnikom in sprejemnikom. Takšni sistemi so zato primernejši za uporabo znotraj iste sobe.

Obstajajo tudi sistemi, ki delujejo prek domačega omrežja Wi Fi. Ti omogočajo večjo prilagodljivost, saj lahko signal pošljete tudi v druge prostore, vendar je kakovost odvisna od zmogljivosti omrežja. Če je omrežje obremenjeno ali signal slab, lahko pride do poslabšanja slike ali zamikov.

Ločljivost in kakovost slike

Večina cenovno dostopnih sistemov prenaša video v ločljivosti 1080p pri 60 sličicah na sekundo. To zadošča za gledanje televizije, filmov in večine drugih vsebin. Na voljo so tudi modeli s podporo za ločljivost 4K, vendar so ti dražji in praviloma občutljivejši na motnje.

Podpora za visoki dinamični razpon ni vedno zagotovljena. Nekateri sistemi HDR podpirajo, drugi ne. Podobno velja za višje frekvence osveževanja, ki so pomembne predvsem pri igranju iger. Ko se odločate je zato smiselno preveriti tehnične podatke in se prepričati, ali sistem podpira želene funkcije.

Pri brezžičnem prenosu je pomembna tudi kompresija. Nekateri sistemi signal stiskajo, kar omogoča večji doseg, vendar lahko vpliva na kakovost slike. Drugi prenašajo signal brez stiskanja, kar pomeni boljšo sliko, vendar običajno krajši doseg.

Poleg slike je pomemben tudi zvok. Nekateri sistemi podpirajo le stereo zvok, drugi omogočajo prenos večkanalnega zvoka. Če televizor uporabljate z zunanjimi zvočniki ali domačim kinom, je to pomemben podatek.

Zamik signala

Pogosto spregledan dejavnik je zamik signala. Pri gledanju televizije ta običajno ni problematičen, pri igranju iger ali uporabi računalnika pa lahko postane moteč. Pri nekaterih sistemih je zamik komaj opazen, pri drugih pa lahko doseže več deset milisekund.

Če brezžični HDMI nameravate uporabljati z igralno konzolo ali računalnikom, je smiselno izbrati model z nizkim zamikom. Proizvajalci te podatke sicer redko navajajo, zato je pogosto treba poiskati neodvisne teste ali uporabniške izkušnje.

Namestitev in napajanje

Ena izmed prednosti brezžičnih HDMI sistemov je preprosta namestitev. Večina deluje po načelu priključi in uporabljaj. Kljub temu je priporočljivo oddajnik in sprejemnik postaviti tako, da je med njima čim manj ovir.

Pomembno je tudi napajanje. Nekateri sistemi zahtevajo ločene napajalnike, drugi pa omogočajo napajanje prek USB priključka. To je praktično, saj lahko napravi napajate neposredno iz televizorja ali druge naprave.

Doseg v praksi

Proizvajalci pogosto navajajo doseg do 30 ali celo 50 metrov. Takšne razdalje so dosegljive v idealnih razmerah brez ovir. V praksi večina sistemov najbolje deluje na razdaljah do deset ali petnajst metrov. Na delovanje vplivajo tudi druge brezžične naprave. Usmerjevalniki, pametni telefoni ali brezžične slušalke lahko povzročijo motnje. Zato je včasih treba nekoliko spremeniti postavitev ali izbrati drug frekvenčni kanal.

Ponudba na trgu

Kot običajno ponudba na slovenskem trgu ni pretirano pestra. Kdor želi res dobro rešitev, kakršni sta na primer Nyrius Aries Home+ ali J-Tech Digital WEX200V3, bo moral prebrskati tuje spletne trgovine. Večina naprav, ki jih najdete v slovenskih trgovinah, sodi med preproste komplete oddajnika in sprejemnika, namenjene brezžičnemu prenosu slike iz računalnika, predvajalnika ali televizijskega vmesnika na oddaljen zaslon. Najpogostejši modeli podpirajo ločljivost 4K pri 30 ali polno visoko ločljivost pri 60 sličicah na sekundo, doseg pa se giblje okoli 30 do 50 metrov. V ponudbi prevladujejo manj znane znamke, kot so Ugreen, Vention in XtendLan, s cenami od sto in več evrov.

Alternativne rešitve

Preden se odločite za brezžični HDMI, je smiselno razmisliti tudi o alternativah. Dolgi HDMI kabli so danes cenovno dostopni in pogosto zanesljivejši. Na voljo so tudi optični HDMI kabli, ki omogočajo prenos na večje razdalje brez izgube kakovosti. Druga možnost je uporaba omrežnih rešitev, ki signal prenašajo prek omrežnega kabla. Takšne rešitve so pogosto stabilnejše, vendar zahtevajo nekoliko več namestitve.

Kdaj se odločiti za brezžični HDMI

Brezžični HDMI je smiselna rešitev, kadar napeljava kablov ni mogoča ali bi bila preveč zapletena. Uporaben je tudi v začasnih postavitvah ali v prostorih, kjer ne želite dodatnih kablov.

Kljub temu pa ostaja kabel HDMI najbolj zanesljiva možnost. Ponuja stabilno povezavo, visoko kakovost slike in minimalen zamik. Sodobni standard HDMI 2.1 omogoča prenos podatkov s hitrostjo do 48 gigabitov na sekundo. Znanstvena fantastika za večino brezžičnih sistemov.  

Naslovno sliko je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Brezžični HDMI reši marsikatero zagato appeared first on Tehnozvezdje.

Vedno bi morali pogledovati za nečim novim, boljšim in cenejšim. Sploh ko gre za digitalne storitve in tehnologije, kjer je razvoj najhitrejši. A kljub rastočemu nezadovoljstvu s storitvami dominantnih tehnoloških podjetij večina ostaja, kjer je. Zaradi navade, odvisnosti in priročnosti, saj pogosto prehod na novo potegne za sabo nekaj privajanja in posledično slabe volje. Tega se ti še kako dobro zavedajo in načrtno spreminjajo uporabniško izkušnjo na slabše. Ne gre za osamljene incidente, temveč za poslovni model podjetij iz Silicijeve doline, ki ga opredeljuje izraz enshittifikacija. Enkrat bomo morali spregledati. Vse bolj postaja jasno, da obstoječi pogoji, cene in omejitve niso zapisani v kamen. Googla na primer prav nič ne zavezuje, da zmanjša brezplačni prostor spletne shrambe na minimum, da bi nas vse zavezal s plačljivim modelom.

Začenjajo sezono striženja ovc

Skladno s sprejeto teorijo gredo digitalne platforme skozi tri faze predvidljivega življenjskega cikla. V prvi ponujajo kakovostne, inovativne in pogosto brezplačne storitve. Večinoma poslujejo z izgubo, da bi pritegnile množico uporabnikov in ustvarile zaklenjen ekosistem, v katerem se stroški odhoda umetno zvišujejo. V drugi fazi, ko ni več prepričljivih alternativ, pozornost preusmerijo na poslovne uporabnike, oglaševalce in preprodajalce podatkov. Med iskanjem novih virov prihodka jih ne zaustavi zasebnost ali strah, da bi zlorabili podatke uporabnikov. Sledi tretja faza, ko niti poslovni uporabniki niso več varni, saj želijo iz platforme izvleči maksimum za delničarje. Tako na koncu ostane nefunkcionalna in predvsem občutno predraga. Trenutno smo v drugi fazi s težnjo po tretji. Veliko pove že podatek, da naj bi ameriška tehnološka podjetja v umetno inteligenco letos vložila 650 milijard dolarjev, ki jih bodo na tak ali drugačen način hotela dobiti nazaj!

Nekatere ankete kažejo padec navdušenja Evropejcev nad ameriškimi korporacijami. Zaradi negotovosti migracija na evropske ali še bolje lokalne storitve iz problema počasi prerašča v nujnost. Kajpada je na mestu vprašanje, kakšne in kako dobre so alternative.

Google ima dejansko monopol

Google in Microsoft Bing imata, če ne upoštevamo Kitajske in še kakšne »odpadniške« države, praktično monopol nad spletnim iskanjem. Googlovi algoritmi, ki so v poznih devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja natančno razvrščali informacije, so preobremenjeni s sponzoriranimi povezavami, oglasi in umetno ustvarjeno vsebino. Pristne in uporabne informacije je zato vse težje najti. Še huje je, da gre pravzaprav za globljo infrastrukturno težavo.

Možnost, da v okolju telefona določimo iskalnik, je metanje peska v oči. Večina alternativnih se namreč zanaša na Bingovo indeksiranje strani, kar pomeni, da obdelava podatkov in nadzor nad prikazanim ali cenzuriranim ostajata v rokah omenjenega duopola. To ne pomeni, da alternativ ni oziroma jih ne bo. Iskalnika Ecosia in francoski Qwant sta napovedala partnerstvo s ciljem postopne tehnološke neodvisnosti, britanski Mojeek pa že ponuja od Googla, Binga ali Yahooja popolnoma neodvisne rezultate iskanja.

Če ne Chrome, Edge ali Safari, kaj potem…

Trije ameriški spletni brskalniki nadzirajo skoraj 90 odstotkov trga, kar jim daje v roke neomejen dostop do podatkov o navadah, interesih in vedenju milijard ljudi. Alternative so. Firefox je sicer ameriški, vendar odličen brskalnik, ki ostaja zvest odprtokodni skupnosti ter ohranjanju varnosti in zasebnosti. Če želite evropskega, potem predlagam LibreWolf, prilagojeno različico Firefoxa, ali Vivaldi. Podjetje ima sedeža na Islandiji in na Norveškem, kjer imajo enega najbolj strogih in naprednih zakonov o zasebnosti ter zato učinkovito ščitijo podatke pred apetiti velikih podjetij.

Boleča odvisnost od Gmaila

Brezhibna integracija storitev v zaprte ekosisteme Google Workspace, Apple iCloud ali Microsoft 365 je ključna strategija ohranjanja uporabnikov. Od tu njihovo obvladovanje treh četrtin trga. Ker je vse več obtožb, da Američani blokirajo dostop do storitev posameznikom, na primer tožilcem mednarodnega kazenskega sodišča, so se nekateri že začeli ozirati za ponudniki s sedežem v Evropi. Med temi izstopata pCloud in Internxt. Švicarski pCloud oglašuje doživljenjski zakup prostora od 500 gigabajtov do 10 terabajtov na spletnih strežnikih, medtem ko španski Internxt ponuja bolj radikalen pristop k zasebnosti.

Najboljša zamenjava za Googlov Gmail je švicarski Proton Mail. Ponuja sicer manjši brezplačni poštni predal, vendar vključuje asimetrično šifriranje komunikacije. Na voljo sta še nemška Tuta in britanski GreenNet.

Alternative so tudi za pisarniške pakete ameriških podjetij. LibreOffice brez težav zadosti devetdesetim odstotkom potreb po pisarniškem delu brez plačevanja licenc. Primerna paketa sta še OnlyOffice in WPS Office. Treba se je le odločiti, naložiti enega od teh in izbrisati Microsoftove pisarniške programe.

Ali sploh še imamo evropski telefon?

Kako nezdrava je odvisnost od Applovih telefonov, kaže odnos mladih, ki praktično nočejo ničesar drugega. Ne zato, ker bi bila alternativa manj zmogljiva ali težja za uporabo, temveč ker ne zagotavlja statusnega simbola. Ne bi ponovno o tem, kaj vse je narobe z Applovim ekosistemom oziroma da sodobni telefoni še vedno ne omogočajo preprostega popravila. Po domače povedano smo navlečeni na ameriške, korejske in kitajske modele, zaradi katerih ne vidimo prek planka. Ni treba pogledati daleč. Nizozemski telefon Fairphone 6 je po zmogljivostih primerljiv z vsakim modelom srednjega razreda ob večji stopnji popravljivosti, manjšem izkoriščanju delavcev v državah tretjega sveta in pregledni nabavni verigi surovin.

Če vam X ni všeč, ga zapustite

Najtežje bo najti zamenjavo za družbena omrežja. Realnost je pač takšna, da če ne živiš na Kitajskem, potem prepričljivih alternativ za Meto, TikTok in X praktično ni. So, vendar prehod še zdaleč ni enostaven. Ti lahko odideš, a je vprašanje, ali ti bo sledilo občinstvo, od katerega si odvisen. Družbena omrežja že dolgo niso zgolj mesto srečevanja prijateljev in odtujenih družinskih članov. Še najlažje se bo znebiti Muskovega omrežja. Za X obstaja kar nekaj alternativ. W Social s sedežem na Švedskem, ki od vsakega uporabnika zahteva potrditev identitete, Bluesky in Mastodon. Če je res, da naj bi evropski politiki nadomestili X z W, potem bo Evropa dobila suveren in moderiran digitalni javni prostor, neodvisen od impulzivnih in netransparentnih odločitev ameriških tehnoloških milijarderjev.

Umetna inteligenca ne bi smela biti le ameriška

Zgodilo se je natančno to. Orodja, ki jih danes največkrat uporabljamo, so z enormnimi vlaganji v strežniško infrastrukturo, procesorje in strojno učenje monopolizirale ameriške korporacije OpenAI, Anthropic, Google DeepMind, Meta in Microsoft. Da na tem področju spet zaostajamo, ni presenečenje. Manj pa je znano, da čisto brez temeljev nismo. Pariško podjetje Mistral je zagnalo celovito tehnično nadgradnjo in prenovo inteligentnega pogovornega asistenta Le Chat. S tem se je ta pozicioniral ne le kot cenejša, temveč tudi v številnih ključnih pogledih tehnološko superiorna, hitrejša in pravno varnejša poslovna alternativa ChatGPT-ju. Do tega je prišlo ravno pravi čas, saj se trg velikih jezikovnih modelov stabilizira in razlike med njimi zmanjšujejo.

Alternative ameriškim storitvam in platformam so. Moramo se opogumiti in jih začeti uporabljati. Ne glede na njihove trenutne slabosti. Gre za problem kure in jajca. Več se nas bo odločilo zanje, hitreje bodo napredovale. Tako preprosto je to!

Fotografijo je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Močno upam, da tokrat ne bomo spet SCAGALI! appeared first on Tehnozvezdje.

Ameriško podjetje, o katerem imam mešane občutke, saj menim, da po nepotrebnem zapira in omejuje, kaj lahko počnemo z njihovimi napravami, ne poskuša prvič sreče na zahtevnem segmentu cenovno dostopnejših naprav. Tik pred prelomom tisočletja je od tam prišel iBook, namenjen izobraževalnim ustanovam in na ceno bolj občutljivim kupcem. Ni se izšlo, zato so družino opustili leta 2006 sočasno s prehodom na procesorje Intel. Na nek način se »cenejši Apple« zdaj vrača. Zdi se celo, da so se naučili lekcije in da tokrat ne bo težav s kakovostjo izdelave oziroma dovoljšnimi zmogljivostmi prenosnika, ki so pestile »predhodnika«. Upoštevajoč daljše obdobje podpore značilno za Applove naprave, sem skoraj prepričan, da se vas bo zdaj več odločilo za prehod na novo okolje.

MacBook Neo cilja na segment okoli 700 evrov, kjer Apple že dolgo nima resnega izdelka. Vprašanje je, ali gre za preboj ali zgolj za premišljeno znižanje stroškov. Na prvi pogled Neo deluje prepričljivo. Tanek aluminijast prenosnik ohranja prestižni občutek, ki ga Apple dobro prodaja že leta. Teža 1,23 kilograma je primerljiva z MacBookom Air, kar pomeni, da prenosljivost ni pod vprašanjem. Štiri barvne različice so bolj kozmetična odločitev kot resna dodana vrednost, vendar jasno kažejo, da Apple cilja mlade.  

Hitro postane jasno, kje so varčevali. Osnovni model ponuja le 256 gigabajtov prostora, ki ga ni mogoče dopolniti. Dobrih sto evrov vredna nadgradnja na 512 gigabajtov prinese še tipalo prstnega odtisa Touch ID. 8 gigabajtov delovnega pomnilnika (RAM) sicer ni nujno problem zaradi boljše optimizacije sistema s strojno opremo, vendar zna omejiti število sočasno odprtih programov oziroma zavihkov brskalnika. Tudi pri povezljivosti je še nekaj prostora za izboljšave, saj ima na levi strani le dva priključka USB tipa C. Eden ponuja prenosno hitrost do 10 gigabitov na sekundo, medtem ko je drugi počasnejši USB 2.0 (480 Mb/s). Slednji je še vedno v redu za žično miško ali tipkovnico ali za polnjenje, vendar boste morali uporabiti hitrejši priključek za priklop zunanjega zaslona razločljivosti 4K-zaslonov ali prenosnega diska. Ker je priključen en sam, je nakup razdelilnika skoraj nujen. Tipkovnica je enako udobna in odzivna kot pri dražjih MacBookih, edini resnični kompromis pa je pomanjkanje osvetlitve, kar otežuje tipkanje v slabo osvetljenih okoljih.

33-centimetrski (13-palčni) IPS zaslon ločljivosti 2408 x 1506 pik prikaže opazno boljšo sliko od polne visoke razločljivosti, ki so tipične v tem razredu. Svetilnost je višja od povprečja, pokritost barvnega prostora DCI-P3 pa solidna. Apple tukaj očitno ni želel sklepati preveč kompromisov, saj je prav zaslon pogosto ključni prodajni argument in hkrati hiba cenejši prenosnikov na strani sistema Windows.

Največja posebnost je izbor procesorja. Namesto čipov serije M uporablja šestjedrni A18 Pro, ki sicer poganja iPhone 16 Pro. Po zmogljivosti presega starejši M1, vendar ostaja manjše vprašanje dolgoročne vzdržljivosti in optimizacije za zahtevnejše naloge. Za osnovno delo je dovolj, za resnejšo obdelavo videa ali grafike pa Neo ni primeren. Tudi igralne zmogljivosti so bolj simbolične kot realne. Cyberpunk 2077 pri 30 sličicah na sekundo in nizkih nastavitvah sicer zveni impresivno, vendar v praksi to ni razlog za nakup. Gre bolj za dokaz, da je strojna oprema dovolj zmogljiva za osnovne naloge.

Apple obljublja do 16 ur avtonomije baterije. Dejanska je nekaj krajša, vendar še vedno dovoljšna za udobno dnevno uporabo. Povsem sprejemljivo, vendar ne izjemno.

MacBook Neo je zato zanimiv predvsem kot strateška poteza. Apple prvič po dolgem času resneje vstopa v cenovno dostopen segment in po prvih podatkih je prodaja izvrstna. Hkrati pa je jasno, da je cena dosežena z nizom kompromisov, kar dokazuje, da še vedno skrbno varujejo dražje modele.

Naslovno fotografijo je pomagala poustvariti umetna inteligenca.

The post Apple močno zagrenil življenje proizvajalcem prenosnikov! appeared first on Tehnozvezdje.

Pričakovali smo, da bodo zasloni OLED zaradi preprostega dejstva, da je vsaka pika samostojni izvor svetlobe, v vseh cenovnih razredih izpodrinili bolj običajne zaslone LCD, ki se zanašajo na izvir svetlobe v ozadju strukture. To se ni zgodilo. Še vedno izdelajo in prodajo največ teh, medtem ko so prvi prevladujoči v višjem cenovnem razredu (v določenih diagonalah). A tudi tu se jim majejo tla pod nogami. Tako vsaj menijo pri Hisensu.

Postopno izboljševanje »zastarele« tehnologije

Težava starejše tehnike je bil vedno svetlobni vir. Dokler je bil enovit, črna barva nikdar ni bila popolna, saj je vedno nekaj svetlobe ušlo skozi piko, ki naj bi jo zadrževala. Prvi televizorji so v najboljšem primeru uspeli prikazati temno sivo barvo, kar je eden od razlogov, zakaj so v zori ploskih televizorjev nekateri stavili na plazemske zaslone. Ko smo jih zaradi energetske požrešnosti izvrgli iz domov, v resnici so nas v to prisilili, je to odprlo vrata postopnemu napredku v marsičem tedaj slabše tehnologije.

Kvantne pike so izboljšale barve, veliko majhnih sijalk neposredno za zaslonom, ki jih procesor ugaša neodvisno od drugih, pa težave s prikazom črne. Zasloni mini LED so dejansko sprožili manjšo revolucijo, ki lahko v skrajnem primeru pošlje OLED po poti plazme. Osnovna razlika med omenjenima tehnikama je sicer še vedno jasna. OLED ponuja popolno črno in praktično neskončen kontrast, medtem ko so mini LED zasloni bistveno svetlejši in primernejši za gledanje v svetlih prostorih.

Mini LED prinese izboljšanje prikaza črne barve

Namesto ene »luči« je za strukturo zaslona več tisoč majhnih sijalk, ki so organizirane v območja zatemnjevanja (cone). Vsako od teh procesor po potrebi, ko naj bi bilo na površini pred njo črno področje, preprosto izklopi in s tem učinkovito prepreči kakršno koli uhajanje svetlobe.

Iz tega izhaja, da je kakovost prikaza črne po celem zaslonu odvisna od števila območji. Če jih je premalo, v cenejših 139-centimetrskih televizorjih do 300, potem se okoli svetlega objekta na črnem ozadju rad pojavi moteči sij (halo efekt). Bolje je, da jih je več, od petsto do tisoč, a to po drugi strani podraži izdelek.

Poigrajmo se še malo z matematiko. Površina omenjenega televizorja znaša 8350 kvadratnih centimetrov. Če je območji 500, potem ena pokriva 16,7 kvadratnega centimetra (kvadrat s stranico, dolgo 4 centimetre), v primeru, da jih je 1000, pa dobrih 8 kvadratnih centimetrov. Tako si lažje predstavljamo, kako velike so območja, v katere so organizirane številne zelo majhne sijalke, ki najpogosteje izžarevajo modro svetlobo.

RGB mini LED izboljša barve

Čeprav je mini LED pomembno izboljšal kakovost slike, OLED-a v tem pogledu ni ogrozil. To bi se lahko zgodilo zdaj, ko so izdelovalci, Hisense trdi, da mu je uspelo prvemu, modro sijalko zamenjali s tremi. Po eno za vsako osnovno barvo, od koder izhaja oznaka RGB. Teh ni mogoče le ugašati po želji, temveč jim tudi spreminjati barvo, ki jo skupaj ustvarijo, s čimer dosegajo boljši barvni razpon. Prvi preizkusi so precej obetavni. Zasloni omogočajo zelo visoko svetilnost, izredno živahne barve in veliko podrobnosti, vendar se v zelo temnih prizorih še vedno lahko pojavi rahlo neenakomerno osvetljevanje, podobno kot pri klasičnih mini LED televizorjih.

Hisense naj bi konec leto storil še korak naprej. Trem osnovnim barvam dodajajo sijalko v svetlo modri barvi in na ta način še nekoliko izboljšajo barve. Pokritost barvnega razpona BT.2020 po njihovih podatkih naraste na 110 odstotkov. OLED naj bi dosegel 90-odsotno pokritost.

Svetilnost kot ključna prednost

Tu ima nova tehnika očitno prednost. RGB mini LED televizorji dosegajo precej višjo svetilnost kot OLED. Pri novejših modelih govorijo o več tisoč kandelah, medtem ko OLED še vedno ostaja precej nižje. To pomeni boljšo vidljivost v svetlih prostorih in izrazitejši prikaz visokega dinamičnega razpona (HDR). To je tudi razlog, zakaj analitiki pričakujejo, da bi lahko RGB mini LED postal resna alternativa v višjem cenovnem razredu, kjer je do zdaj prevladoval OLED.

Kaj še ostane OLED-om?

Glede na trenutne tehnične podatke so v prednosti predvsem v:

• kontrastu
• popolni črni
• natančnosti temnih prizorov
• kotih gledanja

RGB mini LED pa prevzema prednost pri:

• svetilnosti
• barvnem razponu
• trajnosti
• porabi energije
• odsotnosti nevarnosti zapečene slike

Poleg tega imajo televizorji RGB mini LED še eno praktično prednost. Ker je lažje izdelati velike zaslone, so modeli z velikimi diagonalami (190 cm in več) cenejši od enako velikih zaslonov OLED.

Če bo proizvajalcem uspelo še dodatno zmanjšati učinek sijanja okoli svetlih predmetov, bi lahko RGB mini LED prvič resno ogrozil položaj OLED-a. Za zdaj pa je bolj verjetno, da bomo dobili novo ravnotežje, kjer bo OLED ostal izbira za ljubitelje filmov in RGB mini LED za večino kupcev, ki želijo velik, svetel in cenovno dostopnejši televizor.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Bodo zaradi nove tehnike televizorji OLED zastareli? appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je treba definirati meje. V Evropski uniji velja nenapisano pravilo, da v to kategorijo sodijo telefoni, katerih cene se gibljejo od 80 do 300 evrov. Spodnja meja je pogosto vprašljiva, saj tam najdete modele, ki bi marsikoga razočarali, zato bi jo, če bi kupoval takšnega, dvignil na 150 evrov. Mimogrede. Meje srednjega razreda so med 300 in 600 evri, do tisočaka govorimo o (višjem) srednjem razredu, nad tem pa o premijskem (višjem) razredu.

Ključne značilnosti nizkocenovnih telefonov

Poceni telefoni že dolgo niso več počasni in slabo odzivni. Bili so, a že nekaj časa niso več. Imajo omejitve, vendar brez težav opravijo vsa dnevna opravila, ki jih počnemo na svojih napravah. Z bolj ali manj zadovoljivo izkušnjo poganjajo tudi dobršen del mobilnih iger.

Vanje so vgrajeni procesorji nižjega zmogljivostnega razreda. V to kategorijo sodita na primer družini Qualcomm Snapdragon 6 in Mediatek Dimensity 7000. Če je mogoče, bi se procesorjem podjetja Unisoc izognil. Niso dirkalniki in ne blestijo pri nalogah, povezanih z umetno inteligenco, a zadostijo osnovnim potrebam.

V tej kategoriji še vedno prevladujejo zasloni LCD ali v najboljšem primeru OLED osnovnejših zmogljivosti z diagonalami od 15,5 (6,1) do 17,3 centimetra (6,8 palca). Ključna lastnost letošnjih modelov je 120-herčno osveževanje. Ohišje je večinoma plastično, kar roko na srce verjetno nikogar ne bo pretirano motilo. Izogibajte pa se modelom, ki ne podpirajo 5G ali imajo baterijo s kapaciteto manj kot 5000 miliamperskih ur. Zaradi strožje zakonodaje morajo proizvajalci zagotavljati varnostne popravke vsaj pet let. Koliko nadgradenj bodo ponudili, je odvisno od njih, vendar lahko pričakujete najmanj dve.

Ne zanašajte se na slovenske cene

Slovenski trg je še vedno specifičen. Večino telefonov prodajo operaterji, zato so priporočene cene pogosto višje kot drugod po Evropi. Okoli 300 evrov, kolikor boste odšteli za nizkocenovni telefon, po mojem mnenju ni dovolj velika nagrada, da bi v zameno mesečnega odplačevanja obljubili eno- ali dvoletno vezavo operaterju. Raje ga kupite na Amazonu ali Mobileshopu. Obe spletni trgovini smo že večkrat preizkusili. Tam boste našli tudi znamke, ki jih na slovenskem trgu uradno ni. Na primer Motorolo s paleto zanimivih naprav.

Še en nasvet. Ne kupujte impulzivno. Na podlagi tehničnih podatkov in testov najprej izberite primeren model, in če gre za ravnokar predstavljenega, počakajte mesec ali dva, da cena nekoliko pade.

Vstopni modeli (s ceno pod 150 evrov)

Tem telefonom bi se najraje izognil. Verjetnost, da ne boste zadovoljni, je večja kot pri nakupu modela z višjo ceno. Primerni so za klicanje, sporočanje, brskanje po spletu ter družbena omrežja, zato so ustrezni za otroke, starejše in manj zahtevne uporabnike, če jih seveda sploh želijo uporabljati.

Da je dosegel nizko ceno, je moral izdelovalec sprejeti več bolečih kompromisov. Še najbolj izrazit je verjetno manjši delovni pomnilnik (RAM), ki se običajno giblje okoli 4 gigabajtov, ter starejši procesor brez podpore za omrežje 5G. Primeri: Samsung Galaxy A16 (4+128 GB), Redmi A5, Oppo A5, Poco M7.

Zlata sredina (od 150 do 230 evrov)

V tem cenovnem razponu so že telefoni s podporo za 5G, hitrejšim polnjenjem, daljšo podporo in celo boljšimi zasloni (OLED). Najbolj očitni kompromisi so na področju mobilne fotografije. Od vgrajenih kamer ni mogoče pričakovati čudežev. Kolikor toliko dobro se obnese predvsem glavna in še to v dobrih svetlobnih razmerah. Primeri: Motorola Moto G67 5G, Samsung Galaxy A17 5G, Poco M8, Xiaomi Redmi 15 5G.

Zgornja meja nizkocenovnikov (od 230 do 300 evrov)

Ti modeli se že spogledujejo s srednjim razredom. Po zaslugi zmogljivejšega procesorja je igralna izkušnja boljša. Glavna kamera je naprednejša, a se še vedno ne obnese najbolje v slabših svetlobnih razmerah. Primeri: Nothing Phone (3a) 5G, Poco M8 5G, Xiaomi Redmi Note 15 5G, Samsung Galaxy A36 5G.

Alternativa so obnovljeni telefoni

Obnovljeni telefoni so rabljene naprave, ki jih je nekdo očistil, pregledal in pripravil za ponovno uporabo. Ker gre pogosto za starejše modele srednjega ali celo višjega razreda, se zanje odločate na lastno odgovornost. Procesorji so že dolgo dovolj zmogljivi, da bodo še nekaj časa delovali brez večjih težav. Težave lahko povzroča baterija, predvsem vprašanje, koliko energije je zaradi starosti še sposobna shraniti. Kadar se odločate za obnovljen telefon, preverite, ali je bila zamenjana oziroma koliko stane menjava. Kdor s tem nima težav, bo v tej kategoriji do 300 evrov, seveda brez stroška morebitne menjave baterije, našel zelo zanimive modele. Primeri: Apple iPhone 13, iPhone 13 mini in iPhone 12 Pro, Xiaomi 13T Pro, Samsung Galaxy S22, Google Pixel 7.

Fotografije: Depostiphotos in umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kateri so dobri telefoni s ceno, nižjo od 300 evrov? appeared first on Tehnozvezdje.

Dejstvo je, da omenjena modela zadostita in v praksi pogosto celo presežeta potrebe, želje in zahteve 99,99 odstotka uporabnikov. In to po prijaznejših cenah. Najdražjim modelom, za katere proizvajalci brez zadržkov zaračunajo najmanj tisoč tristo evrov in po možnosti še kakšnega stotaka več, bolj ali manj ostanejo le še boljše kamere. Teh pa velika večina uporabnikov ne potrebuje oziroma njihovih zmogljivosti nikoli zares ne izkoristi.

Zmanjšan zaostanek v fotografskih sposobnostih

Kaj pa, če bom nekoč potreboval več? Bom raje kupil boljšega. Realnost nas pogosto postavi na trdna tla. Najpogosteje uporabljena je glavna kamera, ki ji proizvajalci namenjajo največ pozornosti ne glede na cenovni razred. Ker glavnih ni več mogoče bistveno izboljšati, se poudarek počasi seli na kamere z optično povečavo. Širokokotne so potisnjene v ozadje, kar se pozna pri njihovih zmogljivostih.

To so dejstva. Prav tako velja, da večina fotografira v zadovoljivo dobrih svetlobnih razmerah, v katerih se solidno odreže skoraj vsaka glavna kamera. Izjeme so le absurdno poceni naprave, o katerih tokrat ne govorim. Epilog je precej preprost. Ko vam nekdo ponudi telefon s tremi kamerami, ki niso bistveno slabše od tistih v najdražjih modelih, razlogov za doplačilo praktično ni več.

Če se nekoliko zadržimo pri podrobnostih. Omenjena telefona imata klasično kombinacijo kamer s 50-milijonskimi tipali. Izjema je Honor Win, kjer ima glavna kamera skromnejšo zaslonko in širokokotna 12-milijonsko tipalo. Po mojih izkušnjah se slednja ponoči ne izkaže najbolje, v dnevnih razmerah pa je povsem korektna. Ostali kameri znata ustvariti tudi dobre nočne posnetke. Čeprav ocena temelji predvsem na izkušnjah s Pocom F8 Ultra, dvomim, da je Honor v tem pogledu bistveno slabši.

Ni presenetljivo, da proizvajalci radi govorijo o potrebah fotografov. Gre za prazne besede. Kdaj ste nazadnje videli profesionalce, da bi poroke, športne dogodke ali zahtevne reportaže snemali s telefonom? Ne glede na napredek kamer fizike ni mogoče prelisičiti. Zmogljivosti tipala polnega formata v kombinaciji z velikim in kakovostnim objektivom ne more preseči nobena majhna odprtina v telefonu. Ne glede na algoritme. Ko bodo ti preveč uspešni, pa ne bomo več govorili o naravni, temveč o umetno ustvarjeni fotografiji.

Kaj pa vse ostalo?

Fotografije obeh telefonov so več kot korektne. Občutno boljše od tistih v razredu okoli petsto evrov in ne bistveno slabše od najboljših modelov. In predvsem povsem dovolj dobre za večino uporabnikov. A to niti ni najpomembnejše. Razlike v drugih zmogljivostih so še manjše. Če sploh obstajajo.

Oba poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, ki je običajno rezerviran za najdražje telefone. Tu si bom dovolil še eno krivoversko misel. Za večino uporabnikov ponuja preveč moči. Nikoli je ne bodo izkoristili. Smisel ima predvsem za naprednejše, ki na telefon nameščajo emulatorje za igranje iger z osebnih računalnikov in konzol. Takrat se ohišje, ki je sicer kakovostno izdelano, čeprav ne iz najbolj prestižnih materialov, opazno segreje. A to velja za vse telefone s tem procesorjem.

Ohišje je tanko, robovi okoli zaslona ozki, videz sodoben. Zaslon ne prinaša presenečenj. OLED-tehnologija, visoka svetilnost in hitro osveževanje, ki izboljša uporabniško izkušnjo, predvsem pri igranju. Hitrosti polnjenja presegajo Applove in Samsungove telefone, ob tem pa Honor Win skriva baterijo s kar 10.000 miliamperskimi urami. Kakšna je avtonomija, za zdaj lahko le ugibam, saj telefona še ni mogoče kupiti v Evropi.

In zdaj k bistvu

Cena. Poco F8 Ultra v domačih spletnih trgovinah stane 829 evrov za različico z 12 gigabajti pomnilnika in 256 gigabajti prostora. V tujini je približno sto evrov cenejši. Različica 16+512, ki se zaradi dokaj majhnega doplačila zdi gospodarnejši nakup, stane 899 evrov, v tujini okoli 770 evrov. Tamkajšnje cene so po mojem mnenju bližje realnosti. Če bodo v prihodnje še padle, toliko bolje.

Honor Win v Evropi žal še ni na voljo. Kitajske cene, ki se gibljejo med 600 in 750 evri, zato niso merodajne. Seznam telefonov s tem procesorjem, solidnimi kamerami in ceno pod tisoč evrov s tem še zdaleč ni izčrpan. Cene za OnePlus 15 se gibljejo malo nad devetsto evri, za Realme GT 8 Pro malo preko sedemsto evrov, za Nubio Z80 Ultra boste odšteli 649 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), za RedMagic 11 Pro 699 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), medtem ko evropskih cen za iQoo 15 in Ultra nisem našel.

Že številčnost modelov kaže, da morda tokrat ne gre za muho enodnevnico, za kakršno se vse bolj kažejo ekstremno »tanki« telefoni, temveč za trend, ki zna zmogljive naprave potisniti v roke na cene občutljivejše posameznike. Po svoje je res nenavadno, da moramo za dostop do najboljšega procesorja v svetu Androida še vedno plačati občutno več kot tisoč evrov. A če se bo ta razred telefonov še krepil, se utegne to razmerje kmalu dokončno porušiti.

Fotografiji je dodelala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative! appeared first on Tehnozvezdje.

Odkar je ameriški iRobot postal izpostava Kitajcev in so šle originalne Roombe v anale zgodovine, so robotski sesalniki sumljivo podobnega videza. Večina se zanaša na lasersko navigacijo, se zelo podobno, če ne celo enako, premika po prostoru in združuje sesanje z brisanjem tal. Zgodilo se je nekaj pričakovanega in že vnaprej napovedanega. Ker ni več resnega tekmeca, so se izdelovalci preusmerili v višje cenovne razrede in dodajanje funkcij, ki so v najboljšem primeru pogojno uporabne. Bojim se, da smo priča neke vrste dogovorni ekonomiji, zaradi katere je zvodenelo tisto, kar mi je bilo pri Kitajcih vedno všeč. Trud, da ponudijo čim več za kar se da razumno ceno.

Laserska navigacija je natančna, morda celo preveč

Začel bom tam, kjer me najbolj boli. Marsikomu je všeč, da se roboti v nič ne zaletavajo. Pred kratkim me je nekdo celo vprašal, kako je s tem pri kitajskih modelih. Ne zaletavajo se, ker z laserskim tipalom natančno izmerijo razdaljo do robov prostora in ovir ter se pravočasno obrnejo. Običajno to ni težava, razen kadar se ne vozijo povsem ob robovih in stranska metlica zato ne pomete vseh smeti.

Pri meni se to redno dogaja zato, ker je cokel kuhinjskih omaric za približno centimeter zamaknjen od vratnih kril, ki jih lasersko tipalo na hrbtu zazna kot mejo prostora. Teh težav nimajo sodobnejši modeli s tipalom spredaj, torej brez značilne grbe na hrbtu, vendar jih zaenkrat najdemo predvsem v višjih cenovnih razredih. Prav tako kitajski roboti trdoglavo ohranjajo algoritem, ki jih najprej vodi po robovih prostora. Iz več razlogov bi bilo bolje, da bi bil ta del na vrsti šele na koncu.

Sesalna moč ne pove vsega

Že od pamtiveka kitajski izdelovalci igrajo na karto sesalne moči. Lepo je slišati, ako je številka čim višja, čeprav sama po sebi ne pove veliko. Pogosto so zamolčane pomembne podrobnosti. Ena takšnih je ta, da sesalnik z najvišjimi obrati ne more delovati prav dolgo, saj bi se baterija prehitro izpraznila.

Sesalna moč je relevanten podatek šele v kombinaciji s kakovostnimi krtačami in dobro prepustnostjo filtrov. Pogosto se izkaže, da filtri ne zadržijo vseh drobnih delcev prahu, če želijo hkrati omogočiti, da vakuumski motor doseže najvišjo moč.

Zato večji poudarek namenjam krtačam. Upoštevajte naslednje. Dve pogosto delujeta bolje kot ena. Prav tako preverite, kako preprosto je odstraniti lase in vrvice, ki jih robot pobere s tal. Pri sodobnejših zasnovah se ne navijajo okoli celotnega oboda, temveč okoli skrajnih delov, od koder jih je bistveno lažje odstraniti. Če je le mogoče, se izogibajte krtačam s ščetinami. Vanjo se ujame veliko umazanije, namesto da bi končala v košku za smeti, poleg tega pa jih je težko očistiti.

Iztegljiva stranska metlica zgolj poveča verjetnost okvar

V zadnjem času opažam vse več inovacij, ki so na prvi pogled zanimive, a hkrati odpirajo nova vprašanja. Plezanje po stopnicah lahko kar takoj pospravimo v arhiv. Redko kdo ima stopnišče z ravno pravšnjimi dimenzijami, da bi se robot po njem zanesljivo gibal.

Nekoliko bolj zanimiva je stranska metlica na iztegljivi roki, ki obljublja boljše čiščenje robov. Kljub temu bi se ji izognil. Ne opravi v celoti tistega, kar obljublja, hkrati pa robotu doda nepotrebno kompleksnost in s tem večjo verjetnost okvar.

Kljub vsemu napredku ostaja dejstvo, da ne more biti edini sesalnik v gospodinjstvu. Večina ima poleg njega še pokončnega ali manjšega ročnega za hitro in priložnostno čiščenje. Če je tako, potem ni težko kotičkov in drugih mest, ki jih robot ne doseže, očistiti z njim.

Če že briše, potem naj bo valj

Tudi če tega sprva ne želite, boste zelo verjetno kupili kombinirano napravo, ki sesa in obenem briše tla. Najprej se prepričajte, da talne obloge niso občutljive na vlago, in temu prilagodite nakup. Če brisanja nikoli ne boste uporabljali, naj ima robot zgolj vlečno krpo. Tako ali tako jo boste nekam pospravili in nanjo pozabili.

Če pa je brisanje za vas pomembna funkcija, naj ima robot vrteče blazinice ali še bolje valj. Le ta dva načina dajeta kolikor toliko spodobne rezultate.

Upoštevajte tudi, da elementi za brisanje, predvsem posoda za tekočino, zavzamejo precej prostora v ohišju robota. Posledično je košek za smeti manjši in ga je treba pogosteje prazniti.

Naj bo čim bolj avtonomen

Na trgu praktično ni več resnega robota brez aplikacije in zmožnosti izrisa zemljevida. Možnosti je veliko, a v praksi sta res pomembni predvsem dve funkciji. Nastavitev urnika samodejnega čiščenja in prilagajanje zemljevida.

Pomembno je, da lahko preprosto vrišete območja, kamor robot ne sme, črte, kjer naj se obrne, ter področja, ki sicer niso sobe, a bi jih želeli pogosteje čistiti. Tipičen primer je prostor okoli jedilne mize, kamor je robota smiselno poslati po vsakem obroku, brez potrebe, da hkrati sesa še celotno dnevno sobo.

Velike priključne postaje so lahko dvorezni meč

Ni dvoma, da so priročne. Več tednov, včasih celo mesecev ni treba prazniti koška za smeti, dolivati vode in nekatere postaje celo operejo krpe. Nato pa pridejo na vrsto slabosti. V posodah s čisto vodo se nabira vodni kamen, v umazani vodi se razvijejo mikroorganizmi, mehanizmi za čiščenje krp pa so polni nesnage.

Ko pride čas za čiščenje postaje, se prej ali slej vprašate, ali je bilo vse to sploh potrebno. Vzdrževanje le odložimo, ko pa postane nujno, je dela več in traja dlje. Veliko preprosteje je redno prazniti košek ter krpe oprati ali jih vreči v pralni stroj. Preverjeno neštetokrat.

Robotskega sesalnika ne kupujemo za kratko obdobje. Pričakujemo, da bo deloval vsaj sedem let. Zato razmislite tudi o servisni podpori in dobavljivosti rezervnih delov. Filtrov, stranskih metlic in po potrebi tudi krtač. Iz tega razloga bi se sam najprej osredotočil na ponudbo podjetij Roborock, Xiaomi, Dreame in Irobot, šele nato na druge, na slovenskem trgu manj uveljavljene znamke.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Za robotski sesalnik ne bi plačal več kot 500 evrov appeared first on Tehnozvezdje.

Potem ko sem primerjal glavne in širokokotne kamere, je čas za primerjavo kamer z optično povečavo. Ker Honor Magic7 Pro nima običajne, je periskopska edina primerna za primerjavo. Dve izstopata v ločljivosti in fizični velikosti tipala. Honor Magic7 Pro in Xiaomi 15 Ultra imata 200-milijonsko tipalo veliko 1/1,4 palca (s 3- in 4,3-kratno optično povečavo), medtem ko je tipalo v Samsungu Galaxy S25 Ultra veliko 1/2,52 palca in ima 50 milijonov svetlobnih pik (5-kratna optična povečava). Očitne razlike v občutljivosti na svetlobo pa se poznajo manj, kot bi mislili.

Zelo dobre nočne fotografije …

Nočne fotografije niso slabe in ne tako zelo različne, saj Samsung kljub na papirju slabšemu tipalu prav veliko ne zaostaja. So primerno svetle, pravih barv in z dovolj podrobnostmi, ki pridejo do izraza, ko jih povečamo. Samsung po stari navadi bolj ostri robove, to je morda še bolj izrazito na dnevnih fotografijah, in v primeru kipa je ponovno opaziti premik proti rumeni (posledica bližnje ulične svetilke) in svetlejše nebo. Zdi se tudi, da Xiaomi 15 Ultra nekoliko bolj poudari barve. Razlike v barvah so bolj očitne na fotografijah kipa, kjer jih je še najbolj pravilno zaznal Magic7 Pro.

… in še boljše dnevne

Dnevne fotografije je težje ločiti, kajti zdi se, da so posnete z enim telefonom. Galaxy S25 Ultra ne moti na papirju slabše tipalo, saj se v vseh elementih zlahka kosa z drugima dvema. Barve so lepe, podrobnosti je dovolj, dinamično razmerje široko, le kameri drugih dveh za odtenek bolj poudarjata barve (še vedno v mejah normale). Na »roži« je ponovno opaziti, da Samsung nekoliko bolj ostri robove, in v konkretnem primeru je rdeča barva za odtenek pretemna.

Kako se obnese največja možna povečava?

Vsi trije se ponašajo s 100- in večkratnimi povečavami. Algoritmi so sposobni marsičesa, a ne morejo poustvariti nečesa, česar tipalo ne zajame. Ura na zvoniku je posneta iz oddaljenosti približno enega kilometra in ni dvoma, da vam je najbolj všeč tretja fotografija (Xiaomi 15 Ultra). Vprašati se morate, kako uporabne so fotografije, kjer je na račun ostrine opazno pomanjkanje podrobnosti. Da so površine brez prave teksture, je še bolj očitno na fotografijah vrha Šmarne gore iz oddaljenosti nekaj kilometrov.

The post NEDELJSKI NASVET: Spet so nočne slabše od dnevnih fotografij appeared first on Tehnozvezdje.

Vse boljše mobilne fotografije so v večji meri posledica procesorske moči in algoritmov obdelave signalov, ne toliko strogega napredka tipal in objektivov. Fizikalnih omejitev ni mogoče preseči in česar kamera ne more zajeti, niti »bog« ne povrne. Naj govorijo, karkoli želijo, toda noben telefon se ne more meriti s tipalom polne ločljivosti v fotoaparatu, opremljenem s svetlobno občutljivim in kakovostnim objektivom. Toliko, da so osnove jasne in se ne zapletemo v neplodno prepričevanje, da telefoni dohitevajo profesionalno opremo. Tako daleč nismo, nikoli tudi ne bomo, a obenem ni mogoče zanikati kakovosti in všečnosti fotografij, ki so jih sposobni narediti telefoni najvišjega cenovnega razreda.

V nadaljevanju najdete primere fotografij. Vrstni red je vedno enak. Fotografiji Samsungovega sledita Honorjeva in Xiaomijeva. Vsi trije imajo širokokotno kamero s 50-milijonskim tipalom. Več je razlik v osrednjih kamerah. Samsungova ima 200-milijonsko tipalo, drugi dve pa 50-milijonsko. Z izjemo 1-palčnega v S25 Ultra sta drugo veliki 1/1,3 palca.

Širokokotna kamera – ne vedno enake barve

V nočnih razmerah se širokokotne kamere obnesejo bolje od pričakovanj. Fotografije so dovolj jasne, z dovolj podrobnostmi in malo mehkobe. Razlike so v barvah. V drugem sklopu nočnih fotografij je očitno, da sta Samsungova in Honorjeva kamera kip talca, ki ga osvetljuje bližnja cestna svetilka, obarvali rumeno, medtem ko je Xiaomijeva lepše zadela njegovo pravo barvo. V drugem sklopu pa je Honorjeva bolj poudarila sij zelenih sijalk pod mostom.

Rahle razlike so v vidnem kotu (in z njim bolj ali manj okvarjeni geometriji prizora na robovih) in v interpretaciji barv. Te so sicer manj opazne in verjetno povezane s tem, da Honorjeva kamera drugače prilagodi osvetlitev (njene fotografije so nekoliko svetlejše).

Osrednja kamera – zelo podrobni posnetki

Prizori so enaki, le da tokrat posneti z pomembno boljšimi tipali in objektivi osrednjih kamer treh telefonov. Podrobnosti na nočnih fotografijah je več, kar je najbolj opazno na površini kipa, ki ga Samsungova kamera spet vidi precej rumenega. Belega tokrat zajame Honorjeva (morda je zaradi tega na prsih manj podrobnosti), medtem ko Xiaomijeva v rumeno obarva zgolj nekatere površine. Fotografija je zaradi tega videti zanimiva, a ker so vse posnete sočasno, ne morem reči, da je vestni približek resničnosti.

Najmanj je razlik v dnevnih fotografijah, in to kljub omembam proizvajalcev o od konkurence boljših tipalih in objektivih. Brez vedenja o poreklu je težko oceniti, kateri telefon je zakrivil posamezno fotografijo. Edina s prostim očesom opazna razlika so ponovno bolj svetle fotografije Honorja Magic7 Pro. Podroben pogled sicer razkrije, da je na Samsungovih nekoliko več mehkobe. A roko na srce. Vse so dobre in nobena prav posebej ne izstopa. Ker večina razlik ne bo opazila oziroma so fotografije vseh treh telefonov najmanj dobre, je pravzaprav vseeno, za katerega se boste odločili.

The post NEDELJSKI NASVET: Dokaj podobna predstava, a razlike zagotovo so appeared first on Tehnozvezdje.

Kadar gre za čistočo doma, ni pametno sklepati kompromisov. Popolno kombinacijo, ki se je bo vsak razveselil in hitro opazil njeno učinkovitost, sestavljata kakovosten robotski sesalnik, ki sesa in pomiva vsak dan, ter pokončni baterijski model, katerega naloga je, da v vaših rokah poskrbi za trdovratne madeže in področja, ki jih robot ne doseže. Zakaj ravno baterijski in pokončni? Preprosto zato, ker je vedno pripravljen za uporabo, v omari ali na stenskem polnilniku ne zasede veliko prostora, doseže praktično vse kote in področja pod pohištvom ter nima kablov, ki bi se zapletali in nas med delom ovirali. Samo pomislite, kako nepriročno je čiščenje stopnišča, če smo prisiljeni premikati kabel iz ene vtičnice v drugo ter prestavljati še sesalnik.

Niso vsi pokončni sesalniki enaki. Razlikujejo se v funkcijah, načinu zbiranja smeti, naj omenimo, da imajo v ta namen največkrat posodo, ki jo je preprosto čistiti (in ni treba kupovati vrečk), ceni in še čem. V družini Roborock F25 zato najdete štiri modele, med katerimi lahko izbirate glede na potrebe in višino proračuna.

Odličen ob denarnici prijazni ceni

Roborock F25 RT predstavlja dobro kombinacijo med ceno in zmogljivostmi, saj boste zanj odšteli malce manj kot 250 evrov. Ker je teža razporejena v spodnjem delu sesalnika, ročaj ne pritiska na dlan. Za večjo vodljivost pa poskrbi še 70-stopinjski vrtljivi zglob med telesom in čistilno glavo za mokro-suhi sesalnik. Ta je oblikovana tako, da je omogočeno čiščenje čisto do roba, saj je stranski odmik, recimo mu področje, ki ga krtača ne doseže, manjši od enega milimetra. Sesalnik ni samo tih, saj v tihem načinu hrup ne preseže 73 decibelov, temveč je še opremljen s talno postajo, ki poskrbi za napolnjenost baterije in čistočo krtače. Po vsakem delu jo opere in posuši, s čimer poskrbi, da v njej ob daljši neuporabi ne zraste ničesar neprimernega. V ekološkem načinu, v katerem je moč sesanja manjša od največje, ta znaša kar 20 tisoč paskalov, zaloga energije v bateriji zadošča za do 35 minut. Seveda nekoliko manj, kadar želimo, da sesalnik deluje z največjo možno močjo.

Ko vam je ljubša daljša avtonomija

Samo sto evrov dražji je Roborock F25. Ne bomo se veliko zmotili, če ga označimo za optimalni model družine. Od prej omenjenega modela RT se razlikuje v daljši avtonomiji do 60 minut, štirih namesto dveh načinih delovanja in hitrem sušenju, ki krtačo v postaji po pranju posuši z vročim zrakom (do 90 stopinj Celzija) v vsega 5 minutah oziroma v neslišnem načinu v 20 minutah. Tihi postopek v cenejšem modelu traja pol ure. Oba modela imata sicer posodo za čisto vodo s prostornino 870 mililitrov in za umazano vodo s prostornino 720 mililitrov.

Kadar brez detergenta čiščenje ni dobro

So primeri in madeži, ko zgolj čiščenje z vodo, ne glede na odlično zasnovano krtačo, preprosto ni dovolj in je nujna uporaba detergenta. V tej podrobnosti se razlikuje slabih pet stotakov vredni Roborock F25 ACE. Na račun manjše 740-mililitrske posodice za čisto vodo so našli v enako velikem sesalniku prostor za 100-mililitrsko posodico za detergent, ki ga sesalnik samodejno dozira. Seveda nista odveč motorizirani kolesi za udobnejše manevriranje s sesalnikom po prostoru. V ostalih značilnostih se ta model ne razlikuje od Roborocka F25.

Omeniti velja še nekaj značilnosti družine F25, ki so skupne vsem modelom. V čistilni glavi je poleg krtače strgalo, ki med njenim vrtenjem iz nje postrga smeti, ki potujejo v posodo s prostornino 560 mililitrov. Obenem nadzor nad delovanjem vsakega kolesa posebej omogoča izjemno gladko upravljanje, ki se kaže v preprostem usmerjanju sesalnika kamorkoli želimo. In ker je glava tanka, po zaslugi možnosti premika držala za do 180 stopinj, zlahka doseže površine pod pohištvom. 

Kadar potrebujte več kot enega samega

Kaj dobimo, če Roborocku F25 dodamo samostojni sesalnik za suho sesanje ter še nekatere druge dodatke zanj? Vsestransko rešitev pet v enem za čiščenje domov – Roborock S25 Combo za katero boste odšteli slabih 600 evrov. Ni odveč pripomniti, da ima dodatni sesalnik tokrat posodo za smeti na vrhu ročaja in vključuje cel kup dodatkov, s katerimi boste zlahka očistili kavč, police in celo notranjost avtomobila.

Roborock F25 ACE in F25 Combo omogočata še povezavo v domače omrežje in preko njega v aplikacijo Roborock za prejemanje posodobitev in pravočasna glasovna opozorila o stanju naprave in potrebnih vzdrževalnih posegih. A kot smo videli, zaradi zasnove in priročnih funkcij, jih ne potrebujete veliko.

* Članek smo pripravili v sodelovanju s podjetjem Elkotex.

The post Pozabite na običajne sesalnike, prihodnost čiščenja so kombinirani pokončni! appeared first on Tehnozvezdje.