Za zaščito doma ni treba zgraditi popolnega in dragega pametnega doma. Dovolj je nekaj premišljeno izbranih tipal, ki vas pravočasno opozorijo na nevarnost ali dogodek, zaradi katerega bi lahko nastala škoda. Če sumite, da iz kurišča uhaja plin, da bi lahko začel puščati star radiator ali gospodinjski aparat oziroma da boste pozabili dobro zapreti vrata zamrzovalne omare, je smiselno namestiti ustrezno tipalo. Prednost predlaganih je predvsem v tem, da vas na težavo opozori tudi takrat, ko nikogar ni doma.

Cene pametnih opozorilnikov so precej različne. Za nekatere boste odšteli okoli trideset, za druge tudi sto evrov.

• Netatmo Smart Carbon Monoxide Alarm. Zanimiv je predvsem za uporabnike, ki že uporabljajo Netatmovo vremensko postajo in druge naprave oziroma tipala tega proizvajalca. Tako postane del širšega sistema za spremljanje kakovosti bivalnega okolja.
• Emos TCS0101W GoSmart. Razmeroma preprost opozorilnik, ki ob zaznavi povečane koncentracije poleg zvočnega in svetlobnega alarma pošlje še obvestilo v mobilno aplikacijo. Napajata ga dve bateriji AA.
• Shumee Senzor plina in ogljikovega monoksida 2 v 1 (različica Wi-Fi). Zaznava različne pline in na nevarnost opozori na več načinov: z zvočnim signalom, potisnim sporočilom in prikazom na zaslonu. Njegova manjša pomanjkljivost je napajanje iz električnega omrežja, ki omejuje izbiro mesta namestitve.
• Blow TGC30. Tudi to tipalo se napaja iz električnega omrežja in zaznava različne pline. Na nevarnost opozori z zvokom, svetlobnim signalom, potisnim sporočilom in prikazom na zaslonu.

Pri izbiri opozorilnika ne glejte zgolj na povezljivost in obveščanje prek telefona. Vgrajeno mora imeti sireno, ki deluje tudi ob prekinitvi povezave z mobilno aplikacijo, izpolnjevati pa mora zahteve evropskega standarda EN 50291 (velja za zaznavanje ogljikovega monoksida).

Kako pomembna so tovrstna tipala, lahko preberete v članku na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

Tudi pri tipalih izliva vode so razlike v cenah precejšnje. Preprostejše modele dobite že za približno petnajst evrov, za naprednejše pa boste odšteli do sto evrov. Namestite jih predvsem pod pomivalni in pralni stroj, ob radiatorje, grelnike vode ter na druga mesta, kjer bi iztekanje vode lahko povzročilo škodo.

• Shelly Flood. Ne potrebuje dodatnega vozlišča, saj se neposredno poveže v domače omrežje. Tipalo je majhno in vodoodporno, ob zaznavi vode pa prejmete obvestilo v mobilno aplikacijo.
• Eve Water Guard. Naprava, namenjena Applovemu ekosistemu, ima dva metra dolg tipalni kabel, ki zaznava vodo po vsej svoji dolžini. Zato je primerna za namestitev okoli ene ali več naprav, ki jih želite zaščititi. Na izliv opozori z obvestilom in zvočnim alarmom. Uporablja tehnologijo Bluetooth v kombinaciji z vozliščem HomeHub in potrebuje napajanje iz električnega omrežja.
• Tapo T300. Tudi to tipalo potrebuje vozlišče za radijski protokol Zigbee. Odlikujeta ga večletna življenjska doba baterije in stabilna povezava. Ker ni drago, jih lahko namestite več in tako pokrijete vsa kritična mesta v domu.

Za pametnejši in varnejši dom torej ne potrebujete velike naložbe. Nekaj ustrezno nameščenih tipal lahko pomeni razliko med pravočasnim opozorilom in drago sanacijo posledic.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam! appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajci so neomajni, ko hvalijo svoje izdelke. Izučilo me je spremljanje mobilne industrije in industrije nosljivih naprav. Ko izdajo nov model, namečejo vkup vse, kar ta zna, in če nisi pozoren ter jim verjameš na besedo, marsikaj spregledaš. Da bo opevana funkcija omogočena v eni od prihodnjih nadgradenj, da ne deluje, kot pričakuješ, da bi morala, in tako naprej. Vse kaže, da avtomobilistične znamke tozadevno niso nikakršna izjema in predvsem, da lokalni lobisti nekritično povzemajo besede »gospodarjev«, čeprav se jim to zlahka vrne kot bumerang.

Ne trdim, da avtomobili niso vredni počenega groša, in še manj, da kitajske znamke evropskih izdelovalcev niso ujele s spuščenimi hlačami. Brez dvoma so v prednosti na področju baterij, integraciji dobavnih verig, hitrosti razvoja električnih avtomobilov in stroškovne učinkovitosti proizvodnje. Ni skrivnost, da proizvajalci sodelujejo in se vertikalno povezujejo ter jim je vseeno, če so modeli različnih znamk zelo podobni. Drugo so električni motorji in sistemi za učinkovito izrabo energije, kjer so izdelovalci dokaj poravnani. To kažejo podatki o porabi električnih avtomobilov na sto kilometrov, saj gledano skozi prizmo podobno velikih in težkih vozil nobeno prav posebno ne izstopa. Kar pa se tiče motorjev na notranje zgorevanje, so Kitajci ostali v preteklosti. Namenoma, ker vse karte po navodilih partije stavijo na električno mobilnost. A to jim ne preprečuje, da stare tehnologije, zavite v celofan piarovske »vrhunskosti« in hibridne tehnike, ne bi kot vroče žemljice ponujali po vsem svetu!

Moral bi močno zamižati na obe očesi, da bi enoinpollitrski bencinski motor, ki ga najdete v veliko modelih, označil za višek tehnološkega razvoja. Kar se kaže predvsem in najprej v porabi, ki pogosto leti v nebo. Ob cenah goriva, ki jih imamo v Evropi, je to bolečina, na katero ob nakupu ne pomislimo, a kaj kmalu zaboli. O tem sem pred kratkim povprašal taksista, ki je prišel pome s Forthingom T5 Evo. Dobil sem enobesedni odgovor: »Katastrofa.« Kupiti kitajski avtomobil brez hibridnega sklopa je stroškovni samomor, zato je dobro, da jih je vedno manj.

Ne zagovarjam evropskih proizvajalcev, temveč opozarjam, da je treba kitajske avtomobile ocenjevati enako kritično kot evropske.

V hibridni tehnologiji so evropski in kitajski izdelovalci bolj izenačeni. Kitajski so v rahli prednosti v mestni vožnji, saj pogosto motor deluje v optimalnem režimu kot električni generator (zaporedni hibrid), evropski pa v vožnji po avtocesti. Ob prazni bateriji ti po zaslugi naprednejših večstopenjskih menjalnikov porabijo manj ter so manj glasni, ko je baterija prazna.

Cenejši materiali, več kompromisov

Da lahko kitajski avtomobili na evropskem trgu ponudijo nižjo ceno kljub bogati serijski opremi, morajo varčevati pri materialih. Usnje iz mikrovlaken, ki daje vtis vrhunskega semiša, ali silikonsko vegansko usnje nista samo cenejša. Sta tudi bolj ekološka, kar je njuna dodatna prednost. Le glede vzdržljivosti vgrajenih materialov moramo verjeti na besedo. Uradno gre takole. Avtomobilski PU (poliuretan) ima življenjsko dobo od 7 do 10 let, usnje iz mikrovlaken od 10 do več kot 12 let in silikonsko vegansko usnje od 12 do 15 let. Upoštevati pa moramo, da proizvajalec vgradi kakovosten material in ne njegove cenejše ter manj dolgožive različice.

Iskanje poti do nižje cene vpliva še na vgrajeno navigacijo. Kitajske navigacije, ki temeljijo na njihovem satelitskem sistemu in zemljevidih, niso primerne za Evropo. Ponudniki primernih pa zahtevajo plačevanje licenčnine. V nekaterih modelih si primoran navigacijo vedno znova pognati ročno, nakar se lepo integrira v okolje. Tu jo je zagodlo kitajsko razumevanje osrednjega zaslona. Tega vidijo kot nekakšno fiksno nameščeno tablico. Ne zanima jih, da to ni skladno z našimi pogledi, ki ne predvidevajo, da bomo imeli ves čas z njim povezan telefon. Slednje je še posebej problematično v vozilih brez gumbov ali fiksne vrstice na zaslonu za upravljanje klimatske naprave. Najmanj moteče je, da moraš za trenutek izstopiti iz Android Auta ali CarPlaya zgolj zato, da bi dvignil ali spustil temperaturo. Da so klimatske naprave že v osnovi narejene tako, da v samodejnem načinu pretiravajo z močjo ventilatorja in te zato pogosto zebe, pa sem se že navadil.

Siljenje kitajske logike se nadaljuje v digitalnem radijskem sprejemniku. Kitajci DAB-a ne uporabljajo in čeprav so glavni izdelovalci sprejemnikov, tisti v avtomobilih niso vedno najboljši. Ne gre za videz okolja ali preprostost uporabe. Kar se tiče analognega dela (FM), sem že naletel na primer, ko sistem ni znal prikazati imena radijske postaje, temveč le frekvenco. Da višjih funkcij posebej ne omenjam. Me ne zanima, da je področje zapostavljo, ker Kitajci radijske postaje poslušajo prek mobilnega omrežja 5G.

Značilnost kitajskih avtomobilov je manj različic in veliko serijsko vključene opreme. Pogosto mednje sodi panoramska streha. Težko rečem, da to ni hvalevredno, a če ob tem pozabijo na senčnik ali moraš tega ročno napeti na strop, potem je vrag odnesel šalo. Ne počutiš se najprijetneje, ko lepega poletnega dne iz izpustov vate piha hladen zrak, medtem ko je glava v pečici.

Pametni sistemi, ki pametujejo vozniku

Zadnje čase je veliko govora o samovozečih avtomobilih. Toda če nas bo vozil po maniri delovanja obstoječih pomočnikov, ki pogosto temeljijo le na kamerah, potem nisem optimist. Ni se zgodilo pogosto, a so bili primeri v hudi megli, nalivu in jutranji rosi, ki je zarosila objektive, ko je sistem nekaj časa preprosto obveščal, da zmogljivejše funkcije ne delujejo. A to je razumljivejše od čisto administrativnih omejitev, ki mejijo na discipliniranje. V nekaterih modelih pametnega tempomata, ki skrbi tudi za ohranjanje voznega pasu, ne boste mogli nastaviti na hitrost nad 130 kilometrov na uro. Zavestna odločitev inženirjev. Zaradi prometnih predpisov in dejstva, da bi morale za varno delovanje pri višjih hitrostih kamere videti dlje, računalnik pa hitreje obdelovati podatke. Oboje bi bilo temu primerno dražje.

Še nekaj je zame popolnoma neprimerno. Kitajci se radi derejo na druge, a to ne pomeni, da mi je všeč, če tako ravna avto z mano. Vanj so začeli vgrajevati cel kup sistemov, ki opozarjajo na vse mogoče. Najbolj zoprni so tisti, ki skrbijo, da si pozoren na vožnjo in v dobri psihofizični kondiciji. Ne moti me, da obstajajo, temveč to, da jih ne moreš izklopiti, ne da bi se ob ponovnem zagonu spet vključili. Ob tem še nobenemu proizvajalcu ni prišlo na misel, da bi končno uredil natančnost zaznavanja hitrostnih omejitev. Tisti na stranskih cestah ali na nalepkah tovornjakov nikomur ne pomagajo. To me je spomnilo, da z dodajanjem opreme, ki proizvajalcev ne stane prav veliko, ko so kamere enkrat vgrajene, božajo našo nečimrnost. Odločamo se za model z ogromno opreme, čeprav polovice te nikdar ne bomo uporabljali.

Ne trdim, da za podobnimi simptomi ne trpijo avtomobili evropskih izdelovalcev!

Poleg občutka prestiža, h kateremu prispevajo novi materiali in oblikovanje podrobnosti v kabini, je drugo vodilo kitajskih izdelovalcev udobje. To mi je sicer všeč, če zadeva ne bi bila preveč enostranska. Večina modelov ima premehko nastavljeno podvozje, zaradi česar se v ovinkih ali med vožnjo čez grbine počutiš kot na gugalnici. Uživanje v vožnji in večja dinamika sta bolj ali manj zapostavljena. Ravno tako me redko navduši delovanje samodejnega menjalnika bencinskih modelov. Preveč je ležerno, prepozno preklaplja in motor pogosto preveč tuli. To zadnje ni redkost pri hibridnih izvedbah. Nezadržno se je mehkoba preselila še na volan. Verjamem, da je to večini všeč, a bi rad možnost prilagajanja trdote in predvsem več informacij o dogajanju pod sprednjima kolesoma.

Obljube o servisih ne odpravijo nezaupanja

A bistvo je skrito očem in žal pogosto prezrto. Nemška raziskava je pokazala, da so glavna ovira, zaradi katere se kupci v večji meri ne odločajo za kitajske znamke, neznanke glede servisne mreže. Preveč tvegano je odšteti nekaj deset tisoč evrov na podlagi obljub, da je »vse v redu«, niti velike besede o centralnih in regionalnih skladiščih ne pomagajo, ko ne vemo, kaj je tam na policah in v kolikšnem času bo avtomobil po morebitni okvari spet popravljen. Dodatna oteževalna okoliščina je manjše število partnerjev. Ne boš ravno skakal od veselja, če živiš v Mariboru in moraš avto na servis peljati v Ljubljano. Verjamem, da bo to prej ali slej rešeno, vendar skoraj gotovo ne za več kot deset kitajskih znamk, ki že nagovarjajo slovenske kupce. Obljube preprosto niso dovolj, potrebna so dejanja.

Širše gledano bi bili mazohisti, če bi z veseljem gledali, kako nam tujci uničujejo industrijo. Ko smo evropski izdelovalci prodirali na kitajski trg, so imeli jasno zahtevo. Odpreti morate podjetje s kitajskim partnerjem ter avtomobile izdelovati tukaj. Zdaj je zadeva obrnjena in čeprav govorijo o izdelavi pri nas ter o sodelovanju z lokalnimi partnerji, so stvari ponovno nekoliko v oblakih. Ni težko zaposliti par oblikovalcev, inženirjev in tajnico ter kupiti tovarno. Težje je pokazati, v kolikšni meri so bili upoštevani razvojni predlogi. Glede na izkušnje se mi zdi, da bolj malo, in vprašanje je tudi, koliko lokalnih delov je vključenih v proizvodnjo. Od tega, da se pošljejo avtomobili v razstavljenem stanju in jih tukaj sestavijo, pa Evropa nima (skoraj) ničesar.

Ne glejmo le nakupne cene, temveč stroške lastništva

Ne motijo me kitajske znamke. Moti me nekritično hvaljenje in predvsem to, da jim ne postavimo pravil igre za zdravo tržno tekmo brez želje po uničenju nasprotnikov. Od tega ne bomo imeli veliko in, odkrito rečeno, ne vidim neke velike tragedije v tem, da na ameriškem trgu skoraj ni kitajskih znamk telefonov, avtomobilov in še česa. Ob tem ni nepomembno, da se nehamo pogovarjati o ceni, ki jo kupec plača ob nakupu avtomobila, temveč o strošku, ki ga bo imel z njim vsak mesec v predvideni življenjski dobi!

Ob vsej tej napredni tehnologiji, o kateri je govora, je skoraj malo čudno, da se razen Geelyja, katerega znamka Lynk & Co se je dobro znašla v prvenstvu dirkanja potovalnih avtomobilov, drugi izdelovalci šele pogovarjajo o vstopu v motošport. Glede na samohvalo nekaterih bi pričakoval, da so že najmanj prvaki!

Slikovno gradivo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem appeared first on Tehnozvezdje.

To, da je prepričal mene, še ne pomeni, da je primeren za vsakogar. A kot sem že dejal, sem se zanj odločil izključno zaradi ugodne cene. Če bi moral plačati skoraj tisočaka in pol, bi pogledal stran. Naj bo še tako dobro vkup zmetan, zaradi omejitev ni vreden tolikšnega zneska. Kaže, da v razmišljanju nisem osamljen. Po podatkih tržnih analitikov so modeli s procesorji Snapdragon X globalno dosegli med 4- in 6-odstotni tržni delež. Kar morebiti ni tako zelo slabo. Tržni delež Applovih prenosnih računalnikov, v katerih takisto utripa čip z arhitekturo ARM, se giblje med 9 in 12 odstotki.

Zaradi česa so upali, da se bodo bolje »prijeli«

Prednost arhitekture ARM je predvsem energijska učinkovitost, ki se odraža v daljši avtonomiji baterije in tišjem delovanju. Veliki hladilni sistemi niso potrebni, zmogljivosti procesorskih jeder in nevronske enote pa zadoščajo za tekoče opravljanje pisarniških opravil, brskanje po spletu, predvajanje vsebin in druge manj do srednje zahtevne naloge. Odgovor podjetij Intel in AMD je bil hiter. Tudi njuni procesorji zdaj porabijo manj energije.

Kje so še vedno ozka grla?

Težava je v tem, da združljivosti ne morete presojati zgolj po imenu programa. Pomembno je, ali obstaja različica za ARM, kako dobro deluje različica za arhitekturo x86 v emulaciji in ali so podprte vse funkcije, ki jih potrebujete. Pri pisarniških opravilih razlike večinoma niso odločilne, drugače je pri specializirani programski opremi, starejših poslovnih rešitvah in napravah, za katere proizvajalec ne ponuja ustreznih gonilnikov. Pred nakupom je zato smiselno preveriti konkretne programe in zunanje naprave, ne zgolj splošnih seznamov združljivosti.

Druga slabost so igre. Grafične zmogljivosti procesorjev Snapdragon ne zadovoljijo zahtev zmogljivejših iger in so celo slabše od zmogljivosti integrirane grafike v procesorjih Intel in AMD. Številne igre ne delujejo, saj sistemi za preprečevanje goljufanja niso prilagojeni arhitekturi ARM.

Prenosnik s Snapdragonom je najbolj smiseln, če večino časa brskate po spletu, pišete dokumente, urejate preglednice, sodelujete na videokonferencah in občasno pogledate kakšen film ali serijo. Takrat pridejo do izraza majhna poraba energije, tišje delovanje in dolga avtonomija baterije.

Kateri model procesorja Snapdragon X?

Čeprav je na trgu že druga generacija teh procesorjev, se večina izdelovalcev še vedno odloča za prvo. Modeli se delijo na osnovne, vsestranske (Plus) in najzmogljivejše (Elite). Skupna jim je nevronska enota, razlikujejo pa se po številu procesorskih jeder, frekvenci delovanja in grafičnih zmogljivostih. Večji skok predstavlja druga generacija. Ti procesorji imajo novejša jedra, višje delovne frekvence, zmogljivejšo grafiko in podvojeno zmogljivost nevronske enote. Velja ponoviti, da so njihove grafične zmogljivosti še vedno slabše od zmogljivosti namenskih grafičnih kartic, v nekaterih primerih pa zaostajajo celo za integriranimi grafičnimi rešitvami. S tem se odpira prostor za podjetje Nvidia in njegov zmogljivejši čip RTX Spark.

Zelo dvomim, da kdorkoli razmišlja o nakupu prenosnika s Snapdragonom zato, ker se mu nova, tretja pot zdi zanimiva ali zaradi nekoliko daljše avtonomije. Odločilnega pomena je cena, kar po drugi strani pomeni, da se bolje prodajajo modeli z osnovnimi različicami tega procesorja in cenami pod tisoč evri. Ob tem velja poudariti, da je to še vedno visoka cena. To je eden od razlogov, zakaj jih domači uporabniki niste najbolje sprejeli, drugi so igre. Povedano drugače: izdelovalci naprav s sistemom Android bodo morali najti jasen in nedvoumen odgovor na Applov MacBook Neo.

Če je prenosnik s Snapdragonom občutno cenejši od primerljivega modela z novejšim procesorjem Intel ali AMD, je odločitev precej preprostejša. V zameno za nižjo ceno dobite dobro avtonomijo in dovolj zmogljivosti za vsakodnevno delo. Če je razlika majhna, računica ni več tako prepričljiva. Zakaj bi tvegal težave z združljivostjo, če za podoben denar dobim računalnik, pri katerem mi o tem ni treba razmišljati? Prav zato bodo morali proizvajalci poleg energijske učinkovitosti ponuditi še nekaj oprijemljivega. Samo drugačna arhitektura za večino ni zadosten razlog za nakup.

Zanimive naprave, ki smo jih testirali

Asus Zenbook 14 (od 1300 do 1700 €)- Tanek, lahek in kakovostno izdelan prenosnik, ki prepriča predvsem z ohišjem in mobilnostjo. Procesor Snapdragon X Plus zadošča za običajna opravila, grafične zmogljivosti pa omejujejo zahtevnejšo uporabo. Največja težava je cena, saj je za podobno vsoto mogoče dobiti zmogljivejši računalnik z manj težavami z združljivostjo.

Asus Vivobook S14 (od 700 do 900 €) – Cenovno dostopnejši prenosnik, namenjen predvsem učencem, dijakom in študentom. Kovinsko ohišje, majhna masa in dovolj zmogljiv procesor ustrezajo vsakodnevnim opravilom. Osem gigabajtov pomnilnika in omejene grafične zmogljivosti zahtevajo kompromise, vendar je naprava smiselna za uporabnike, ki večinoma spremljajo vsebine in ne ustvarjajo zahtevnejših projektov.

Microsoft Surface Laptop 13 (okoli 1100 €) – Lahek in kakovostno izdelan prenosnik z dobrim razmerjem med zmogljivostjo in porabo energije. Snapdragon X Plus zadostuje za pisarniško delo, 16 GB pomnilnika in 512 GB prostora pa sta uporabna osnova za večletno uporabo. Ob nakupu po ugodni ceni je prepričljiva izbira, pri običajni ceni pa je njegova vrednost manj očitna.

Microsoft Surface Pro 11 (okoli 1800 €)- Kakovostna in vsestranska naprava, ki združuje tablico in prenosnik. Procesor Snapdragon zagotavlja dovolj zmogljivosti za običajno delo, vendar prednosti nove arhitekture zmanjšujejo težave z združljivostjo programov. Odličen izdelek, pri katerem pa ni prepričljivega razloga, da bi mu dali prednost pred klasičnim prenosnikom.

Naslovno ilustracijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Komu so prenosniki s Snapdragonom (sploh) namenjeni appeared first on Tehnozvezdje.

Pred časom je hči v drogeriji kupila vinilno ploščo albuma Billie Eilish. Ni se ji sanjalo, kako je na njej zapisana glasba, doma pa sploh nimamo gramofona. Zdelo se ji je, da jo preprosto mora imeti. Potem sem ji pokazal še siromaštvo, kar je ostalo od moje zbirke. Kakorkoli. Gramofon ne bi bil odveč. A to je le eden od pokazateljev vse večjega zanimanja za stare fizične nosilce zvoka in nasploh stare naprave.

Že res, da pripadniki omenjene generacije, vsaj nekateri, gojijo romantična čustva do tehnologije s preloma tisočletja, vendar je v ozadju verjetno več kot le to. Morebiti celo želja po digitalnem razstrupljanju. Težava niso samo otroci. Vsi po vrsti vedno znova preverjamo svoje telefone. Ne zaradi strahu, da bomo kaj zamudili, temveč preprosto zato, ker smo se navadili. Zadeva je nekoliko podobna položaju ozdravljenega kadilca, ki nekaj časa ne ve, kaj naj počne z rokami. Govorim iz izkušenj!

Pri tem ne gre nujno za zavračanje sodobne tehnologije ali slepo občudovanje preteklosti. Mladi so odraščali v svetu, v katerem je skoraj vse dosegljivo z nekaj dotiki zaslona. Prav zato jih utegnejo privlačiti naprave, ki zahtevajo nekoliko več pozornosti in ponujajo manj možnosti za motnje. Fotografijo moraš pri instantni kameri počakati, glasbo na gramofonu poslušaš z albumom pred seboj, pri starem telefonu pa te ne zasuje kopica obvestil. Morda ni bistveno, da so te naprave stare, temveč da z njimi tehnologijo uporabljamo drugače. Manj samodejno in bolj zavestno.

Manj naročnin, več lastništva

Po drugi strani digitalizacija ne prinaša vedno sprememb na bolje. Naj zagovorniki govorijo, kar hočejo. Analogne fotoaparate smo zamenjali za digitalne zaradi njihove priročnosti, čeprav so bile fotografije prvih na začetku svetlobna leta kakovostnejše. Nakar smo se odpovedali še digitalnim fotoaparatom v korist fotografiranja s telefoni. Zdaj poslušamo litanije o tem, kako so njihove fotografije »odlične«, »vrhunske« in ne vem kakšne še. Niso slabe. A primerjati kombinacijo dobrega fotoaparata in zmogljivega objektiva s telefonom srednjega ali celo višjega razreda nima pravega smisla. Saj se tudi v golfu lepo pelješ, a iz Porscheja boš preprosto iztisnil več.

Zelo podobno je z digitalnimi storitvami, ki smo jim v zameno za priročnost prepustili svoje zbirke. Navdušeni nad pretočno glasbo in videom pozabljamo, da ponudnik, ko ugotovi, da smo postali odvisni od njega, začne spreminjati pogoje uporabe. V svojo korist, ne našo. Priča smo vsakoletnim podražitvam naročnin, pojavljanju oglasov in podobnim spremembam. Enako je s storitvami za hrambo podatkov v oblaku. Zakaj bi imeli fotografije v fotoalbumih, če so varno shranjene na spletnih strežnikih? Zato, ker bo ponudnik prej ali slej zaračunal več za manj prostora.

Težava ni v tem, da digitalizacija spreminja svet, temveč v našem nekritičnem sprejemanju sprememb, kot da gre za suho zlato. Čeprav pogosto izboljšuje storitve, to še ne pomeni, da je edina zveličavna pot in da moramo na vrat na nos zavreči vse staro. Telefon je dober primer. Zamenjal je najmanj pet naprav, verjetno še več: od klasičnega telefona in predvajalnika glasbe do video predvajalnika, fotoaparata in prenosne igralne konzole. Vse te naprave smo nekoč uporabljali, vendar so ponujale bolj osredotočeno in oprijemljivo izkušnjo. Na primer poslušanje glasbe, pri katerem nas vsakih nekaj minut nič ne zmoti. Razlog več, da jih vsaj občasno znova primemo v roke.

Stare naprave, drugačna izkušnja

Instantne kamere vsakdanje trenutke spreminjajo v oprijemljive spominke in znova obujajo priljubljenost natisnjenih fotografij. Namesto da jih objavljamo na družbenih omrežjih ali pustimo shranjene v telefonu, kjer si jih le redko ogledamo, jih prilepimo v dnevnike, razstavimo na stenah ali podarimo prijateljem. Med priljubljenimi modeli je Fujifilm Instax Mini 12 (okoli 90 evrov).

Na kompaktnih fotoaparatih ni ne duha ne sluha o algoritmih umetne inteligence, katerih vplivu se je pri fotografiranju s telefonom težko izogniti, razen če fotografiramo v surovem formatu RAW. Zato so posnetki videti manj spolirani in dodelani. Izrazitejši učinek bliskavice, s temnim ozadjem, ostrimi sencami in neposredno svetlobo, ter nekoliko zrnate barve ustvarjajo nostalgično vzdušje in bolj oseben ton. Nekaj, kar je s telefonom brez fotografskega znanja težko poustvariti. Primer takšne naprave je Sony Cyber-shot DSC-W830 (rabljeni do 200, novi okoli 570 evrov) .

Vračajo se tudi stari mobilni telefoni. Dobri so za telefoniranje in pošiljanje sporočil, obenem pa nas ne motijo z nenehnimi obvestili. Če imate kakšnega še doma, mu zamenjajte baterijo. Takrat so bile še zamenljive, zato bo telefon zelo verjetno spet normalno deloval. Ali kupite novejši model, ki se povezuje v mobilna omrežja četrte generacije in po videzu ter funkcijah spominja na stare čase. Primer je Nokia2660 Flip (okoli 90 evrov).

Vse več je zanimanja tudi za glasbene predvajalnike MP3, čeprav je kakovost zvoka zaradi stiskanja datotek pogosto slabša kot pri predvajanju z nekaterih predvajalnikov Walkman. Mimogrede, vračajo se celo kasetofoni in začetki hiphopa. Na sceno se vračajo veliki prenosni glasbene »kasetarji« na baterijski pogon, ki smo jih občudovali v videospotih, v resničnem življenju pa nekoliko manj. Današnje različice, na primer Aiwa Backtrack Retro Boombox (preko 200 evrov), imajo povezavo Bluetooth in polnilne baterije. Zdaj mi je že žal, da sem svojega vrgel stran (enako mi je žal gramofona).  

Ko je bil Apple skoraj že na kolenih, ga je iPod pomagal vrniti v življenje. Ne izdelujejo jih več, saj so jih zamenjali iPhoni, a se menda vračajo zaradi preprostosti uporabe in poslušanja glasbe brez stalnih motenj. Kupite lahko obnovljenega, pri čemer je pomembno, da so mu zamenjali baterijo, ali povsem nov predvajalnik. Primer je Video Scooter BT 16GB (slabih 40 evrov).

Iz podobnih razlogov narašča zanimanje za prenosne igralne konzole, čeprav je povprečen sodoben telefon v marsičem zmogljivejši. Toda občutek pri igranju preprosto ni enak. Znani gumbi, kompaktni zasloni in klasična oblika poskrbijo za bolj osredotočeno in nostalgično igralno izkušnjo. Pobrskajte po predalih starih staršev. Morda se tam skriva kakšen ostanek preteklosti. Lahko pa posežete po konzoli Anbernic RG35XX (rahlo prek 100 evrov), ki spominja na naprave iz nekdanjih časov.

Vse večje zanimanje za retro naprave se kaže tudi v trendu vgrajevanja sodobne tehnologije v ohišja z legendarnimi oblikami. Omenil bom en primer. Marshallov zvočnik Acton III združuje videz klasičnih kitarskih ojačevalnikov s pretočnim predvajanjem prek povezave Bluetooth in sodobno zvočno tehnologijo. Sporoča nam, da ni treba izbirati med nostalgijo in priročnostjo. V eni sami napravi lahko namreč dobimo oboje.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Ali smo se nasičili digitalnega sveta? appeared first on Tehnozvezdje.

Ni prvič, da se pomnilniki dražijo, a redko je bila kriza tako intenzivna in posledice tako široke. Razlog je dokaj preprost. Podatkovni centri za umetno inteligenco potrebujejo ogromne količine pomnilnika, upravljavci pa imajo dovolj denarja, da zanj plačajo toliko, kolikor proizvajalci zahtevajo. Ko je nekdo pripravljen plačati več, se hitro spremeni tudi to, komu proizvajalci namenijo omejene proizvodne zmogljivosti. Preprost princip ponudbe in povpraševanja, ki pa ima precej neprijetne posledice.

Pri tem je treba razumeti, da podatkovni centri ne uporabljajo zgolj pomnilnikov DDR5. Za umetno inteligenco so pomembni pomnilniki visoke pasovne širine (HBM), strežniški pomnilniki DRAM in zmogljivi pogoni SSD. Gre za različne tehnologije, vendar se njihova proizvodnja in povpraševanje prepletata. Proizvajalci namreč prednost namenjajo izdelkom, pri katerih lahko ustvarijo največ zaslužka, s tem pa se zmanjšuje ponudba za druge. Posledice občutimo pri računalnikih, telefonih in drugih napravah, ki za svoje delovanje potrebujejo pomnilnik. V času pandemije smo nekaj takšnega že lahko opazovali, ko so izdelovalci zaradi povečanja zanimanja industrije osebnih računalnikov zmanjšali proizvodnjo čipov za avtomobilsko.

Hkrati je izdelovalcem računalnikov zagodla še njihova neučakanost. Novejše platforme so postopoma opustile podporo za starejše pomnilnike DDR4 in prešle na DDR5. To je z vidika tehnološkega razvoja razumljivo, saj novejši pomnilniki ponujajo večjo prepustnost in druge prednosti. Toda zdaj, ko so se cene DDR5 močno zvišale, se je pokazala tudi druga plat odločitve. Kdor želi sestaviti nov računalnik, ima precej manj možnosti za cenovno ugodno konfiguracijo, zlasti če kupuje novejše procesorje in matične plošče.

Se bodo cene sploh še kdaj vrnile na prejšnje ravni?

Kadarkoli je v preteklosti prišlo do pomnilniške »krize«, se je trg prej ali slej umiril. Cene pomnilniških čipov so ciklične in lahko po obdobju pomanjkanja tudi močno padejo. Vendar to še ne pomeni, da bodo enako hitro in v enaki meri padle tudi cene končnih naprav. Proizvajalci računalnikov, telefonov in druge opreme lahko del nižjih stroškov namenijo povečanju marž, ponudijo več pomnilnika za isti denar ali pa dejansko pocenijo izdelke. Kaj bodo izbrali, je drugo vprašanje.

Zato bi bil previden pri napovedih, da se bodo cene kmalu vrnile na ravni pred krizo. Gartner je oktobra poročal, da so svetovne dobave osebnih računalnikov v tretjem četrtletju letošnjega leta upadle za 22,4 odstotka v primerjavi z enakim obdobjem lani. Med glavnimi razlogi so bili višji stroški pomnilnika in drugih komponent ter posledično višje prodajne cene. Kaj to pomeni v praksi? Računalnik, ki bi ga pred krizo kupili za 700 evrov, lahko zdaj stane sto evrov več, ne da bi bil zato bistveno zmogljivejši. Če se bodo stroški pomnilnikov pozneje umirili, ni nujno, da se bo njegova cena vrnila na izhodiščno. Morda bo za podoben denar ponujal več delovnega pomnilnika ali več prostora na disku SSD, morda pa bo proizvajalec preprosto ohranil višjo ceno. Zagotovila ni.

Seveda obstaja tudi možnost, da poči balon umetne inteligence. V tem primeru bi se lahko zgodilo nekaj podobnega kot po koncu kriptovalutne mrzlice, ko je rudarjenje postalo manj donosno. Trg so takrat preplavile rabljene grafične kartice, katerih cene so pred tem poletele v nebo, ker so bili »rudarji« pripravljeni plačati skoraj karkoli. Toda primerjava ni povsem neposredna. Rabljeni strežniški pomnilniki niso nujno primerni za običajne računalnike, prav tako sprostitev zalog ne bi samodejno pomenila pocenitve vseh vrst pomnilnikov. Tudi morebitni pok balona ne bi odpravil vseh težav čez noč. Za zdaj se mi zato ne zdi smiselno računati na takšen scenarij kot na rešitev za našo denarnico.

Posledice so že vidne

Dražji pomnilniki in pogoni SSD povečujejo stroške izdelave računalnikov, proizvajalci pa jih prenašajo na kupce. To zmanjšuje povpraševanje, zlasti v cenovno občutljivem delu trga. Podobno se dogaja pri pametnih telefonih, kjer lahko višji stroški pomenijo dražje naprave, manj pomnilnika v osnovnih različicah ali počasnejše osveževanje ponudbe. Ko je nova naprava predraga, je marsikdo raje ne kupi in še nekaj časa uporablja staro.

Tudi pri pogonih SSD je treba upoštevati, da gre za drugačno vrsto pomnilnika. Ti uporabljajo pomnilniške čipe NAND, medtem ko delovni pomnilnik računalnika temelji na tehnologiji DRAM. Kljub temu se tudi trg NAND sooča z močnim povpraševanjem po rešitvah za podatkovne centre. Posledice so višje cene pogonov SSD, kar lahko vpliva tudi na nakup strežnikov NAS. Podjetja, ki potrebujejo več prostora za shranjevanje podatkov, lahko zato odložijo nadgradnjo in še nekaj časa vztrajajo pri obstoječi opremi.

Da luči na koncu predora še ni videti, kažejo tudi napovedi za prihodnje mesece. TrendForce je konec septembra ocenil, da bi se pogodbene cene običajnih pomnilnikov DRAM v zadnjem četrtletju leta lahko zvišale še za 10 do 15 odstotkov, pomnilnikov NAND pa za 15 do 20 odstotkov glede na prejšnje četrtletje. To kaže, da pritisk na trg še ni popustil.

Potem so tu še zanimivi preobrati pri procesorjih. Intelove novejše platforme, vključno z družino Core Ultra, uporabljajo pomnilnike DDR5, zato kupci pri sestavljanju novega računalnika ne morejo preprosto izbrati cenejšega DDR4. Toda visoke cene pomnilnikov so očitno znova povečale zanimanje za starejše platforme.

Gigabyte je v začetku oktobra potrdil podporo prihodnjim Intelovim procesorjem za podnožje LGA1700 na svojih matičnih ploščah B760 in H610. Procesorje pričakujemo v začetku leta 2027. Pomembno je, da bodo na voljo različice matičnih plošč s podporo za DDR4 in DDR5, zato bo mogoče nekatere obstoječe računalnike nadgraditi brez nakupa nove matične plošče in novega pomnilnika. Intel podrobnosti o procesorjih še ni uradno predstavil, zato je treba počakati na dokončne podatke o modelih, zmogljivosti in cenah.

Starejša tehnologija se torej na neki način vrača skozi stranska vrata. To ni nujno slabo. DDR4 je še vedno dovolj hiter, zlasti pri običajnem pisarniškem delu, brskanju po spletu in manj zahtevnih opravilih. Če že imamo ustrezno matično ploščo in pomnilnik, je lahko nadgradnja procesorja bistveno cenejša od nakupa nove platforme. Seveda pa je treba preveriti združljivost konkretne matične plošče, procesorja in različice BIOS-a. Podpora za isto podnožje še ne pomeni, da bo vsak procesor deloval na vsaki matični plošči.

AMD je v nekoliko drugačnem položaju. Njegovi novejši namizni procesorji za podnožje AM5 uporabljajo DDR5, vendar podjetje še ni povsem opustilo starejše platforme AM4, ki temelji na DDR4. Procesorji Ryzen 3000, 4000 in 5000 so zato še vedno zanimivi za cenovno ugodne računalnike, čeprav niso vsi modeli namenjeni običajnim namiznim konfiguracijam.

Pri tem je treba dodati, da je AM4 starejša platforma, ne pa nujno slaba izbira. Za uporabnika, ki želi predvsem ugodno nadgradnjo in ne potrebuje najnovejših funkcij, je lahko še vedno zelo smiselna. Vendar je treba upoštevati tudi njene omejitve in dejstvo, da novejši procesorji AM5 ponujajo drugačno raven zmogljivosti in možnosti nadaljnjih nadgradenj. Pri nakupu zato ni dovolj pogledati samo cene pomnilnika, temveč je treba primerjati skupne stroške procesorja, matične plošče, pomnilnika in morebitnih drugih komponent.

Kaj torej storiti, če potrebujemo nov računalnik?

Moj nasvet ostaja precej preprost: če nakup ni nujen, je smiselno počakati. Toda ne zato, ker bi lahko zanesljivo napovedali, da bodo čez leto ali dve naprave cenejše. Tega ne moremo vedeti. Počakati se splača predvsem zato, ker se lahko razmere na trgu spremenijo, ponudba izboljša in pojavijo ugodnejše konfiguracije.

Če računalnik potrebujete zdaj, pa nakupa ne odlašajte za vsako ceno. Raje določite proračun in premislite, kaj zares potrebujete. Pri namiznem računalniku je lahko smiselna cenovno ugodna nadgradnja obstoječe platforme, če ta še ustreza vašim potrebam. Pri prenosniku je položaj drugačen, saj delovnega pomnilnika pogosto ni mogoče pozneje nadgraditi. Zato se ne splača kupiti modela s premalo pomnilnika samo zato, da bi prihranili nekaj deset evrov. Kar je danes dovolj za osnovno delo, je lahko čez nekaj let precejšnja omejitev.

Podobno velja za pogone SSD. Če vam trenutni disk še ustreza, lahko z nadgradnjo počakate. Če pa vam primanjkuje prostora, je lahko smiselno preveriti, ali je mogoče zamenjati samo disk, namesto da kupite nov računalnik.

O tej tematiki sem pisal že pred pol leta, od takrat pa se stanje ni izboljšalo. Kvečjemu nasprotno. Podatkovni centri za umetno inteligenco še naprej povečujejo povpraševanje, proizvajalci pa imajo močan motiv, da proizvodne zmogljivosti namenjajo izdelkom z višjo dodano vrednostjo. Ni mogoče izključiti, da se bo trg v prihodnje umiril, vendar bi bilo nespametno pričakovati hitro vrnitev na stare cenovne ravni.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Naj kupim zdaj ali počakam leto (ali dve)? appeared first on Tehnozvezdje.

Edini pravi odgovor bi bil zaradi radovednosti. Presenečeni boste, kaj vse se ponoči sprehaja po vrtovih slovenskih mest, da podeželja ne omenjam. V Ljubljani sem bežno, a vseeno, videl celo kuno! Ideja ima tudi praktično noto. Če ponoči slišite čudne zvoke s podstrešja ali iz kleti ter veste, da ni kriva nespečnost katerega od članov družine, bo lovska kamera hitro odkrila vzrok. Naj si bo podgana, ki se ponoči pritihotapi skozi kanalizacijo, podlasica, ki si je na podstrešju našla zatočišče, ali katera druga žival, ki je zašla v bližino doma.

Lovske kamere so zelo raznolike. Od tod dokaj širok cenovni razpon, saj so najboljše opremljene z zmogljivim fotografskim tipalom, solarnim napajanjem in vmesnikom za povezavo v mobilna omrežja. Cenejše se zanašajo na manj zmogljive komponente in baterije. Kljub temu jim je marsikaj skupnega. Pobarvane so v maskirno shemo, zaščitene pred vremenskimi vplivi, opremljene s tipalom gibanja in infrardečimi sijalkami za nočni vid, posnetke pa hranijo na pomnilniški kartici. Pomembno je še, da je v kompletu vse potrebno za namestitev. Največkrat na deblo drevesa, od koder kamera nato spremlja dogajanje na želeni površini.

Najdražje kamere posnetke v realnem času pošljejo prek mobilnega omrežja ali omrežja Wi-Fi, a večinoma se boste zadovoljili z občasnim pregledom shranjenih posnetkov na pomnilniški kartici. Nekatere imajo v ta namen manjši barvni zaslon, ki je hkrati uporaben za nastavitev parametrov delovanja. Kaj vse je omogočeno, je odvisno od modela in cenovnega razreda, a dobro je, da lahko vplivate vsaj na ločljivost in trajanje posnetka, občutljivost tipala gibanja ter čas dneva, ko je kamera aktivna. Ker je posnetke najbolj priročno pregledovati na računalniku, je pomembno, da kamera ne snema na vgrajeno, temveč na odstranljivo pomnilniško kartico.

Pri izbiri je zato poleg cene vredno pogledati še nekaj podrobnosti. Pomembna je hitrost sprožitve, saj lahko prepočasna kamera žival ujame šele, ko je že skoraj izven kadra. Pri nočnem snemanju ni dovolj podatek, da ima kamera infrardeče sijalke, saj se modeli precej razlikujejo v kakovosti posnetkov. Če bo kamera nameščena daleč od doma, je pomembna še avtonomija. Solarni panel je v tem primeru priročen dodatek, saj zmanjša potrebo po menjavi baterij.

Lovske kamere so zanimiva kategorija nadzornih naprav, ki jih do zdaj še nismo imeli možnosti preizkusiti. Morebiti se bo to v prihodnje spremenilo. Temu primeren je tudi pregled ponudbe, v katerem niso »najboljši«, temveč modeli, ki po našem mnenju najbolje prikažejo različne cenovne razrede.

Spypoint FLEX-S-DARK: Njena posebnost je vgrajen solarni panel, zato je ob dovolj sonca precej manj skrbi z baterijo. Prek mobilnega omrežja posnetke pošilja v aplikacijo, dvojno ležišče za kartice SIM pa pomaga pri povezljivosti na oddaljenih območjih. Kamera fotografira z ločljivostjo do 40 milijonov slikovnih pik in snema videoposnetke v polni visoki razločljivosti (1080p), medtem ko naj bi se odzvala na gibanje v 0,3 sekunde. Infrardeče sijalke poskrbijo za diskretno nočno fotografiranje. (okoli 300 €)

Reolink Talon S130 LTE/GPS: Prek omrežja 4G pošilja posnetke, vgrajeni GPS pa omogoča določanje položaja kamere. Zmore snemati v 4K oziroma ločljivosti 8 MP, za nočni vid uporablja 940-nanometrske infrardeče sijalke. Tipalo gibanja naj bi se odzvalo v približno 0,2 sekunde. Zanimiva je še možnost prepoznavanja živali, saj sistem loči do 12 vrst. Priložena litij-ionska baterija ima zmogljivost 6000 miliamperskih ur, a je mogoča tudi uporaba klasičnih baterij AA. (okoli 200 €)

PNI 250C 4G LTE: Prek aplikacije UCon omogoča oddaljeni pregled posnetkov, obvestila in pogled v živo. Posnetke hkrati shranjuje na pomnilniško kartico. Fotografije so ločljivosti 5120 × 2880 slikovnih pik, videoposnetki do razločljivosti 1440p. Za nočno fotografiranje uporablja štiri nevidne infrardeče sijalke, tipalo gibanja ima doseg okoli 20 metrov. Napajanje zagotavljajo tri baterije 18650. Za osnovni nadzor oddaljenega prostora je ponudba glede na ceno precej zanimiva. (okoli 150 €)

Berger & Schröter FullHD: Je klasična lovska kamera, namenjena predvsem snemanju na mestu in poznejšemu pregledovanju posnetkov. Ima tri tipala gibanja, infrardeče sijalke in deklarirani doseg nočnega vida do 20 metrov. Fotografije so lahko ločljivosti 16 milijonov pik, videoposnetki do polne visoke razločljivosti. Glede na uporabniške odzive, naj bi imela kamera v nočnih razmerah težave z osvetlitvijo, popačenjem slike in zanesljivostjo proženja. (okoli 100 €)

Denver WCT-8016: Nima povezave v mobilno omrežje, aplikacije ali oddaljenega dostopa. Namestite jo, počakate in nato pridete po pomnilniško kartico. Pri dnevni svetlobi so posnetki povsem uporabni, ponoči pa se precej podrobnosti izgubi. Tudi videoposnetki niso posebej tekoči. Za nadzor vrta, lope ali krmišča bo dovolj. Če ne pričakujete preveč. (okoli 50 €)

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kdo bi si mislil, da jih je toliko in da (sploh) niso drage! appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav je lokalni trg razmeroma osiromašen in ni nikakršna težava kupiti telefona v tujih spletnih trgovinah za opazno manj denarja, smo se tokrat osredotočili na modele, ki smo jih preizkusili. Izjema je iPhone 17e, pri katerem priporočilo zanj gradimo na podlagi rezultata testa predhodnika.

Največkrat spregledani iPhone

iPhone 17e je Applov vstopni model, pri katerem je poudarek predvsem na procesorju in razmeroma kompaktnih merah, manj pa na fotografski vsestranskosti. Poganja ga A19, ki ima eno grafično jedro manj kot čip v običajnem iPhonu 17, vendar je za vsakdanjo uporabo več kot dovolj. Zaslon meri 6,1 palca (15,5 centimetra) in ostaja pri osveževanju 60 hercev, kar je danes že precej konzervativno. Zadaj je ena 48-milijonska kamera, ki omogoča tudi dvakratno približanje, manjka pa širokokotna. Dobrodošel je MagSafe, čeprav je žično polnjenje še vedno razmeroma počasno. (od 900 €)

Najboljši iPhone za zahtevne

iPhone 18 Pro ostaja pri preverjeni zasnovi, vendar je letos največ sprememb pri kamerah in procesorju. A20 Pro prinaša več zmogljivosti, toda pri običajnem delu bo težko najti nalogo, pri kateri bi bila razlika odločilna. Zaslon meri 6,3 palca (16 centimetrov), telefon pa tehta 211 gramov, zato kljub razmeroma zmernim meram ni ravno lahek. Glavna kamera ima prvič spremenljivo zaslonko, vse tri zadnje kamere pa uporabljajo 48-milijonska tipala. Baterija po Applovih podatkih omogoča do 24 ur običajne uporabe. Napredek je torej predvsem v podrobnostih, ne v popolnoma drugačnem telefonu. (od 1.540 €)

Najboljši telefon s prepogljivim zaslonom

Galaxy Z Fold8 je letošnji Samsungov prepogljivi telefon, pri katerem je pomembnejša sprememba razmerje stranic kot sama zmogljivost. Zunanji zaslon meri 5,5 palca (14 centimetrov), notranji pa 7,6 palca (19,3 centimetra) in ima razmerje 4 : 3, zato je odprt telefon bolj uporaben za videe, branje in dokumente. Poganja ga Snapdragon 8 Elite, baterija ima 4800 miliamperskih ur, zadaj pa sta dve 50-milijonski kameri. Optičnega teleobjektiva ni, kar je pri tako dragem telefonu nekoliko nenavadna omejitev. Zasnova je bolj široka in manj podolgovata kot prej, zato je zunanji zaslon uporabnejši za vsakdanja opravila. Vse skupaj je še vedno predvsem telefon za tiste, ki dejansko potrebujejo večji zaslon, ne zgolj drugačen način odpiranja. (od 1.999 €)

Najboljši telefon z Androidom premijskega razreda

Honor Magic8 Pro je velik in zmogljiv telefon, vendar ima tudi nekaj lastnosti, zaradi katerih ni tako brezkompromisen, kot bi pričakovali od naprave tega razreda. Zaslon meri 6,71 palca (17 centimetrov), procesor Snapdragon 8 Elite Gen 5 pa zagotavlja veliko zmogljivosti. Težava se pokaže pri daljši obremenitvi, saj se telefon precej segreje in začne omejevati hitrost. Kamera je bolj zanimiva. Glavna in širokokotna sta dobri predvsem podnevi, največ sprememb pa je pri teleobjektivu z 200-milijonskim tipalom. Tudi pri večjih povečavah so rezultati uporabni. Baterija s 6270 miliamperskimi urami omogoča dolgo avtonomijo, polnjenje pa je hitro. Cena še ne odraža astronomskih podražitev pomnilnika, kar je dodaten plus. (od 1.170 do 1.280 €)

Najboljši telefon srednjega razreda

Xiaomi 17T (alternativa Poco F8 Ultra) je telefon srednjega razreda, ki poskuša veliko ponuditi, vendar se pri tem ne izogne nekaj običajnim kompromisom. Poganja ga Dimensity 8500-Ultra, zaslon meri 6,59 palca in uporablja AMOLED s 120-herčnim osveževanjem. Baterija s 6500 miliamperskimi urami je dovolj velika za dobro avtonomijo, čeprav pri zahtevnejši uporabi ni mogoče pričakovati čudežev. Zanimivejša je fotografska oprema, saj ima telefon poleg glavne in širokokotne kamere tudi periskopski objektiv s petkratno optično povečavo. Širokokotna kamera je šibkejši člen, predvsem ponoči. Ohišje ima plastični okvir in hrbtišče iz utrjene plastike, kar ni nič nenavadnega za ta razred. Večji problem je občutno segrevanje pri zahtevnejših opravilih. (približno 700 €)

Najboljši nižjega srednjega razreda

Redmi Note 15 Pro+ 5G je eden tistih telefonov, pri katerih je seznam specifikacij videti bolj impresivno, kot je treba, vendar nekaj zanimivih stvari vseeno ponuja. Zaslon meri 6,83 palca (17,35 centimetra) in se osvežuje s 120 herci. Poganja ga Snapdragon 7s Gen 4, ki je dovolj zmogljiv za običajno uporabo, pri zahtevnejših igrah pa vendarle ne sodi med najhitrejše. Zanimivejša je 200-milijonska glavna kamera z optično stabilizacijo, medtem ko je osem-milijonska širokokotna precej bolj povprečna. Baterija s 6500 miliamperskimi urami je velika, 100-vatno polnjenje pa hitro, vendar polnilnika v evropskem pakiranju ni. Ohišje je precej dobro zaščiteno pred vodo, prahom in padci, zato je vzdržljivost ena njegovih bolj uporabnih lastnosti. (549 €)

Najboljši res poceni telefon

Honor 600 Smart 5G je precej drugačen od preostale družine 600, saj je pri njem v ospredju predvsem vzdržljivost. Ima 6,87-palčni (17,4-centimetrski) zaslon, procesor Snapdragon 4 Gen 4 in 4 gigabajte delovnega pomnilnika, ki ga lahko programsko razširi še za 8 gigabajtov. Največja posebnost je baterija s 7700 miliamperskimi urami in 45-vatnim polnjenjem. Telefon je certificirano odporen proti padcem do višine 2,5 metra, ima odpornost IP64 ter namenski gumb za funkcije umetne inteligence. To ni telefon za lovljenje rekordov pri zmogljivosti ali fotografiji. Njegova logika je precej bolj preprosta: velik zaslon, zelo velika baterija in ohišje, ki naj bi preneslo precej več vsakdanjih nevšečnosti. (okoli 250 €)

Izbira je kot vedno odvisna od tega, kaj od telefona pričakujete in predvsem koliko ste zanj pripravljeni odšteti. Pri dražjih modelih so razlike med njimi vse manj očitne, pri cenejših pa je treba sprejeti kakšen kompromis. Zato tudi naš izbor ni mišljen kot razglasitev absolutnih zmagovalcev, ampak predvsem kot pomoč pri tem, da se človek v poplavi modelov lažje znajde. Telefon, ki je za nekoga najboljši, je lahko za drugega samo precej draga naprava z nekaj funkcijami, ki jih nikoli ne bo uporabljal.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna prednost je še vedno majhen odtis na delovni površini. Ni ga težko s konzolo namestiti za monitor ali pod mizno ploskvijo. Da je ohišje majhno, so pogosto nujni kompromisi. Ti se največkrat kažejo v manj prostora za pomnilniške pogone, zanašanju na integrirano grafiko, omejenem naboru priključkov in, v primeru zmogljivejšega procesorja, slabših termičnih zmogljivostih kot posledici manj učinkovitega hladilnega sistema.

Kasneje bom nanizal nekaj zanimivih modelov, po katere boste morali zaradi siromašne lokalne ponudbe poiskati v tujini. Ker odpadejo težave, kot je odsotnost šumnikov na tipkovnici prenosnika, je edini resni pomislek garancija. V Sloveniji jo pojmujejo malo drugače in bolj v korist potrošnikov kot v večini Evrope.

Odločanje zanj je enako odločanju za katerikoli računalnik. Na prvem mestu je izbor procesorja. Večina izdelovalcev ponuja različno opremljene modele. Glede na potrebe izberete primernega. Za pisarniško delo so dovolj manj zmogljivi modeli ranga Intel i3, če pa boste občasno želeli skočiti v svet iger, bo treba poseči po modelu višje na zmogljivostni lestvici. Trenutno je dokaj priljubljen Ryzen 9. Najprej zaradi dobre integrirane grafike Radeon 780M. Posebno poglavje predstavlja lokalno delovanje Microsoftovega Copilota+. Da se ne bo ta razburjal, mora imeti izbrani procesor nevronsko enoto zmogljivosti najmanj 40 TOPS. Trenutno to dosegajo le modeli z vrha ponudbe.

Sledi izbor komponente, ki trenutno povzroča največ slabe volje. Pomembno je, koliko delovnega pomnilnika ima računalnik, saj ta celo bolj vpliva na gladko delovanje sistema kot procesor. Velja zimzeleno pravilo, da nikar manj kot 16 gigabajtov. Danes bi šel še korak dlje in za računalnik, ki naj bi služil več let, priporočil 32 gigabajtov. Še posebej, če bo namenjen obdelavi fotografij, videa, zahtevnejšemu večopravilnemu delu ali lokalnim funkcijam umetne inteligence. Razen v primeru Applovih mini računalnikov, kajti njihov sistem optimalneje uporablja pomnilnik, ki mu je na voljo. Podobno je s pomnilniškim pogonom. Saj vem, da so dragi. A verjemite mi, da je preprosteje živeti s 512 gigabajti ali več kot z manj!

Pri delovnem pomnilniku ni pomembna samo njegova količina, ampak tudi način, kako je vgrajen. Če je nameščen en sam modul, procesor pogosto ne more izkoristiti vsega potenciala integrirane grafike. Pri mini računalnikih je zato smiselna konfiguracija z dvema enako velikima moduloma. Dvokanalni pomnilnik ne izboljša le zmogljivosti v igrah, temveč lahko pospeši tudi druga opravila. Zato pred nakupom ni dovolj preveriti, ali ima računalnik 16 ali 32 GB RAM-a, ampak tudi, ali sta to dva modula oziroma ali je nadgradnja sploh mogoča.

Prednost mini računalnika je lahko tudi majhna poraba elektrike, vendar med modeli obstajajo precejšnje razlike. Pri običajnem delu so varčnejši modeli zelo nezahtevni, razlike pa se povečajo pod večjo obremenitvijo. Podobno velja za hrup. Dobro zasnovan mini računalnik je pri pisarniškem delu skoraj neslišen, med zahtevnejšimi opravili pa se ventilatorji seveda oglasijo.

Na koncu ne zanemarite priključkov. USB tipa C skoraj mora biti, kakšen tipa A je dobrodošel, prav tako priključek za ožičeno omrežje. Naj bo gigabitni. Potreben je še najmanj en HDMI najnovejšega standarda. To je skoraj nujno. Seveda ni odveč še kakšen Thunderbolt, DisplayPort, vtič za slušalke in morebiti še reža za pomnilniške kartice. Pri USB-priključkih velja še eno opozorilo. Oznaka USB-A ali USB-C ne pove ničesar o hitrosti prenosa. Nekateri mini računalniki imajo med sodobnimi priključki še vedno USB 2.0, ki je za priklop tipkovnice, miške ali tiskalnika povsem dovolj, za prenašanje večjih datotek pa ne.

ChatGTP sem prosim, naj preveri cene za izbrane konfiguracije prednostno v Sloveniji in v primeru, da tu ne najde izdelka, v spletnih trgovinah. Cene imajo bolj ali manj informativno naravo. Naslovno sliko je ravno tako upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Mini računalnik za resno delo, utopija ali realnost? appeared first on Tehnozvezdje.

Opažam, da nekateri v pregled primernosti različnih kategorij slušalk za določene primere uporabe vedno tlačijo AirPodse. Naj jim bo oproščeno, saj ne vedo vedno, kaj govorijo. Seveda se čisto korektno obnesejo v vseh razmerah, vendar če iščemo na primer najboljše in najbolj udobne slušalke za večurna potovanja z letalom, avtobusom ali vlakom, potem v tem izboru nimajo česa iskati. Ne mislim samo na Applove, temveč na katere koli ušesne čepke!

Bistvo je namreč udobje v povezavi z izklopom okolja. Aktivno dušenje hrupa najbolje deluje v kombinaciji z dobro izolacijo in tu je glavni razlog, zakaj čepki niso najbolj primerni. Da te zvočno izolirajo od okolice, se morajo močno stisniti ob stene ušesnega kanala, kar po urah poslušanja povzroči nelagoden občutek »pritiska« ali srbenja. Še nečesa ni moč spregledati. Čepki se bolj kot naglavne slušalke zanašajo na aktivno dušenje hrupa, ki izniči moteče zvoke. Vsak tak sistem pa vpliva na kakovost zvoka. Morda večina tega sploh ne občuti, a prepričan sem, da občutljivejši zaznate razliko v glasbi, ko je dušenje vklopljeno ali izklopljeno. Da krajše avtonomije delovanja posebej ne omenjam. Po drugi strani lahko zadevo podkrepim še bolj »plastično«. Če bi bili ušesni čepki res tako vsestranski in popolni, kakor nas želijo prepričati izdelovalci, potem ne bi bilo nikakršne potrebe po slušalkah drugih tipov!

Ko gre za udobje dolgotrajne uporabe v povezavi s kakovostnim zvokom, se najbolje obnesejo naglavne slušalke z velikimi ušesnimi blazinicami, ki v celoti objamejo uho. S tem odpade kakršen koli pritisk na uhelj ali slušni kanal, zvočna izolacija je skoraj popolna, aktivno dušenje hrupa pa najmanj agresivno in posledično najmanj moteče. Še eno prednost imajo pred majhnimi ušesnimi čepki. Večji zvočni gonilniki zaradi fizikalnih zakonov ustvarijo neprimerno globlje in prepričljivejše nizke tone (base)!

Ko se odločate za tovrstne slušalke, bodite poleg cene pozorni še na druge lastnosti. Kolikšna je avtonomija baterije in kako dolgo se polni? Pozanimajte se, kaj pravijo obstoječi kupci o kakovosti zvoka. Predvsem pa preverite velikost in način izdelave ušesne blazinice (pravijo ji tudi školjka). Ta mora biti dovolj velika, da v celoti objame uhelj, ne glede na to, kako velik je. Preverite, kako mehka je pena na robovih in s čim je zaščitena. Pomembno je tudi, ali je ovoj oziroma celoten ta del slušalk zamenljiv.

Prevleke iz slabega umetnega usnja vam ne priporočam. Pri manj kakovostnih, cenejših slušalkah se začne lupiti in razpadati že po letu pogoste uporabe. Ko se zgodi to in zamenjava ni mogoča, boste slušalke le še vrgli v smeti. Česar si verjetno ne želite, če vam v drugih lastnostih in zmogljivostih ustrezajo.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Katere slušalke vam bodo najbolje služile na dolgem poletu appeared first on Tehnozvezdje.

Na seznamu »cenovno dostopnejših« avtomobilov je narobe to, da je na njem bore malo nemških modelov. Ravno tako ni veliko kitajskih. Morebiti sem kakšnega spregledal, čeprav sem za oblikovanje seznama zaprosil za pomoč umetne inteligence. Predvsem pa ne razumem, zakaj bi se kdorkoli sploh navduševal nad njimi. Ne samo, da so »mehki« kot žvečilni gumi in opremljeni z vsem mogoče, od česar polovice ne rabiš ali deluje slabše, pogosto me je razočarala previsoka poraba.

Nemški ADAC je analiziral tamkajšnji trg in ugotovil, da je na voljo le 16 modelov cenejših od 20 tisočakov. Leta 2021 so jih našteli petintrideset. V petih letih se je ponudba razpolovila in enako je pri nas. Še slabše je stanje na absolutni spodnji meji desetih tisočakov. Še pomnite tovariši, ko se je dalo za tak denar dobiti Clia? Pozabite nanj. Danes je dvakrat dražji. Pod omenjeno mejo je kvečjemu Citroen Ami. Da ni pravi avtomobil, kajpada ne bi smelo biti dvoma.

Se sprašujete, zakaj tolikšna podražitev. Razlogov je več. Tudi ta, da so izdelovalci po »koroni« dojeli, da lahko dražijo brez kazni. Ampak to je zgolj ena, manj pomembna plat medalje. Glavna razloga so višje cene v verigi od surovin in proizvodnje do transporta in logistike. Hkrati so postali avtomobili bistveno bolj kompleksni. Strožji predpisi zahtevajo več varnostnih sistemov, sistemov za pomoč vozniku in tehnologij za zmanjšanje emisij, medtem ko kupci sami pričakujejo vse bogatejšo opremo. Zadnje je krivo, da Kitajci v vozilo natrpajo vse, kar jih kaj dosti ne stane, ne da bi se pozabavali s kakovostjo tega. Bi moral povedati jasneje? Na eno stvar bom pokazal s prstom. Na norenje sistemov zaznavanja utrujenosti, kadarkoli si na nos potisnem očala!

Poglejmo, kaj dobiš, če imaš v žepu dvajset tisočakov!

V tabeli zbrane cene so priporočene brez popustov. Z malo sreče in predvsem veščin barantanja za toliko dobite bolje opremljeni model oziroma tega ceneje. Pri Polu sem zamižal ne eno oko. Priporočena cena je pač za dlako višja. V tabelo bi se uvrstilo še nekaj modelov, na primer Hyundai Bayon, Kia Stonic in Kia Ceed, ta se počasi poslovlja, v kolikor bi upošteval trenutno veljavne popuste. Ampak nekje je treba potegniti črto. Bistvo je, da za dvajset tisočakov dandanes dobiš razmeroma malo!

Še pomembnejše od števila modelov je vprašanje, kakšne avtomobile za ta denar sploh dobimo. Pred leti je bilo dvajset tisoč evrov dovolj za spodoben avtomobil nižjega srednjega razreda, pogosto s turbobencinskim motorjem in dovolj opreme za normalno uporabo. Danes je to denar za mestni avtomobil, manjši križanec ali osnovno različico večjega modela. Avtomobili so res varnejši, tehnološko naprednejši in praviloma bolje opremljeni, vendar so se dražili hitreje, kot so rasli naši dohodki. To je namreč bistveno.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kaj sploh še lahko dobiš za dvajset tisočakov appeared first on Tehnozvezdje.