KGM Tivoli: Mešani občutki, ki se pretežno nagibajo v eno smer …

Ni prijeten kakor prvi spomladanski sprehod po Tivoliju, a vseeno vidim ta južnokorejski avtomobil za morebitni izbor zelo specifične skupine kupcev. Bojim pa se, da boste nekateri nad njim vihali nosove. Vprašanje je, ali upravičeno?

Če nikoli v tistih časih nismo na glas govorili, da so »stoenke« in »yugoti« katastrofa, potem nima smisla uporabljati te besede za opis sodobnih avtomobilov. Celo najslabši so z naskokom boljših od omenjenih, zatorej beseda ni na mestu. Vsaj ne tako drastična. A se mi vedno znova mota po glavi, ko me znervira, kako je nekaj narejeno oziroma ni, a bi lahko bilo, brez vpliva na ceno.

Cena je vedno dejavnik, ki ga je treba upoštevati, vendar ne more biti opravičilo za slabosti. Kam torej sodi KGM-jev Tivoli (še nedolgo tega Ssangyongov)? Bojim se, da ne ravno visoko. A presodite sami!

Sodobno oblikovan in prostoren

Kar se tiče kakovosti videza, kakovosti izdelave in delno »motorja«, pravzaprav nimam veliko pripomb. Če bi temu sledilo še vse ostali, bi verjetno govoril v enem boljših avtomobilov v tem cenovnem razredu.

Najlažje je začeti tam, kjer bo le redko kdo imel pripombe. Videz avtomobila je čisto na mestu. Dovolj sodoben in s prijetnimi podrobnostmi, na primer štirimi dekorativnimi »zaponkami«, ki pritegnejo pogled. Veliko sprednje steklo dovoli dober pogled iz vozila in odsekan zadek več prostora v prtljažnem prostoru, kot bi pričakovali od dobre štiri metre in dvajset centimetrov dolgega vozila z dovolj prostora za kolena na zadnji klopi. Tega ne govorim na pamet. Trije odrasli in dva otroka nismo bili utesnjeni, s tem da sta bila v prtljažniku še dva večja potovalna kovčka ter pet nahrbtnikov. So mi pa oni zadaj povedali, da so na zadnji plati obilno čutili večje grbine in neravnine. Se pravi, da tam zadaj udobnost ni »speglana« do zadnje podrobnosti.

Tivoli bo všeč vsem, ki raje sedijo višje in temu primerno preprosteje zapustijo ali sedejo v vozilo. V kombinaciji z razmeroma veliko razdaljo do tal to pomeni, da znajo po nem poseči vsi, ki ste pred desetletji zaradi podobnega razloga kupovali Fordom model Fusion. KGM sicer cilja na uporabnike Suzukijeve Vitare. Torej poleg starejših še na predstavnike zelene bratovščine. Morda. Toda le v primeru, da bo na naše ceste zapeljala različica s štirikolesnim pogonom (in ne bo predraga). Testno vozilo je imelo običajni dvokolesni in ker mi je enkrat spodneslo prvi kolesi na mokri podlagi na slabši cesti, nisem razmišljal, da bi zavil še na kolovoze.

Ni me zmotilo vžiganje s ključem, niti ta prava ročna zavora, a bedast se mi je zdel predal za telefon. Morda niti ni namenjen zanj, ampak glede na položaj proti koncu sredinske konzole, je več kot primeren za odlaganje priljubljene igrače. Škoda le, da je dovolj velik kvečjemu za mobilni telefon, a da bi v njem varno ležal običajno velik pametni, lahko takoj pozabite. Tam je izboklina, da ga naslonite v pokončnem položaju. Škoda da pade, ko se odločiš rahlo bolj agresivno speljati ovinek.

Kakofonija piskajočih zvokov

Navadiš se na drugače razporejene volanske tipke, vseeno mi je, da so funkcije ohranjevalnika in omejevalnika hitrosti na desni namesto na levi, kot jih najdete v večini avtomobilov. Živce mi je paralo nekaj drugega. Nadležno piskanje. »Avto« je zapel ob vsaki zaznani omejitvi hitrosti, nekajkrat pisknil ob prekoračitvi in prav grozeče tulil, ko je kolo »zadelo« ob oznako voznega pasu (ob vključeni funkciji). Sem poskušal voziti v tišini, a mi, ne da bi opozorila izklopil, kajpada se nekatera ponastavijo ob vnovičnem zagonu, ni uspelo in zato sem dvestokilometrsko pot do doma preživel ob zvočni kakofoniji, ki so je dodatno začinili še ne najboljši zvočniki. Že v redu, da mora imeti avtomobil po novem opozorilnik prekoračitve hitrosti. A ni v redu, da se zmoti najmanj v petini primerov (enako je z vsemi avtomobili, a to res ni moja težava) in da grozeče piska vsakič, ko za en sam km/h (po merilniku) prekoračim hitrost.

Zasnova informacijsko zabavnega sistema je morebiti njegova največja težava. Ko nastaviš zemljevid, na njem mimogrede ni bilo ceste do manjšega maloobmejnega prehoda v Istri, da kaže tebi ljubo povečavo in pogled »s strani«, gre vse delo v »maloro« že pri naslednjem vnovičnem zagonu motorja. Podobno je z varnostnimi sistemi. Razumem, da ponastavitev zahtevajo pravila, a zakaj ni mogoč dostop do njih na sredinskem zaslonu. Marsikoga bo zmotilo, da mora funkcijo poiskati na zaslonu pred seboj in se sprijazniti, da večina sprememb ni možna med vožnjo.

Pomoči je nekaj (morda celo preveč)

Tivoli je opremljen za zanimivo mešanico pomočnikov. Varnostne sem že omenil. Ostanejo še tisti, ki povečajo udobnost vožnje. Čeprav je mogoča kombinacija ročnega menjalnika in aktivnega ohranjevalnika hitrosti, se proizvajalec zanj ni odločil. Nekaj težav mi je zato povzročalo prilagajanje hitrosti s tipkami na volanu. Temu primerno sem raje vozil z nogo na stopalki za plin in se obenem zanašal na opozorilo, kadar je po njegovem bilo drugo vozilo preblizu. Kar se mene tiče, bi se mu bolje podal aktivni ohranjevalnik.

Veliko bolje deluje ohranjanje voznega pasu. Tu se z Matjažem ne strinjava. Njega je zmotilo, da preveč agresivno »vzame volan«, mene to ni motilo. Niti približno toliko, kot to, da sistem za prepoznavo znakov zazna omejitev hitrosti na cesti, ki skoraj pod pravim kotom seka cesto, po kateri voziš. Pri tem sistemu so poskrbeli za preprost izklop, saj ga izklopi daljši pritisk tipke na volanu.

Zdi se mi tudi nepotrebno, da v zgodnjem levem kotu voznikovega zaslona sveti zelena »kavna skodelica«, ki verjetno ponazarja, da je voznik spočiti in ni čas za počitek. Ko sem jo prvič zagledal in presenečeno ugotovil, da ne misli ugasniti, sem bil prepričan, da me avtomobil vabi na kavo.

Zadovoljive vozne lastnosti

Na cesti se Tivoli obnaša po pričakovanju glede na velikost, motorjem pod pokrovom in nenazadnje ceno. Ročni menjalnik je na nekoliko trši strani, a dovolj robusten, da ne skače iz vzvratne predstave ob bolj nežnem premiku ročice, kar si mi na primer dogajalo v Suzukijevem Swiftu. V razprtijo, ali je boljši ročni ali samodejni menjalni, ne bom zahajal, kajti opcijsko je na voljo tudi ta. V nižjih predstavah po močnejšem pritisku motor opazno zapoje (sliši se, čeprav zvočna izolacija kabine ni slaba) in avtomobil lepo »skoči«, a se poleni, ko potrebuješ skok med hitrejšo vožnjo. Glede na moč in navor sem pričakoval nekaj več dinamike.

Lega na cestišču je skladna z višino avtomobila. Omenil sem že zaplet na mokrem cestišču, ki je bil kajpada daleč od tega, da bi bil nevaren. Drugače pa se podvozje lepo obnese, ne glede na način vožnje. Med drvenjem v ovinek se rahlo nagne, a ne preveč, da bi začelo motiti. Do ležečih policajev ni tako prijazen. Takrat je zibanje bolj izrazito.

HVALIMO:

• Prijeten in dovolj samosvoj videz
• Prostornejši od pričakovanj
• Razmeroma dovolj močan pogon
• Visoko sedenje nad cestiščem
• Fizični gumbi za upravljanje klimatske naprave
• Dober zaslon pred voznikom

GRAJAMO:

• Ne najbolj udobno sedenje na zadnjih sedežih
• Kakofonija opozorilnih zvokov
• Na najbolj prijazen (in intuitiven) infozabavni sistem
• Kaže samo porabo goriva zadnje vožnje
• Ne najbolj posrečeni gumbi na stropu za prižiganje svetil v kabini