Dacia Sandero Journey: Premalo muzike za zahtevane denarje?

Prvi vtis je, da so v najvišje pozicionirano izvedbo cenejšega v klona Clia nametali stvari brez repa in glave ter notranjost oblikovali po načelu: Naredi par zadev res dobro, da slabih ne bodo opazili.

Zgotovo bo Sandero nekaterim zadostoval in bodo z njim zadovoljni. Ne izvedba, ki sem jo imel na testu, temveč že osnovni model. Prepričan sem, da več od izhodiščne cene za ta model nima smisla odšteti, kajti večine (ali celo vse) opreme v dražjem modelu ne boste ravno pogrešali. Če pa se vseeno odločite zanj, potem to storite na lastno odgovornost.

V zgornjem opisu nisem mogel skriti rahlega razočaranja, vendar ne, ker bi vihal nos nad majhnim »romunskim« avtomobilom. Razlogi so drugačni in pravzaprav zelo tehtni. Nekateri vidiki so preprosto premalo dodelani. Da ob rahlem dežju brisalci škripljejo, kar je posledica slabše gume, zlahka spregledam. Škripali so na mojem prvem avtomobilu, Yugu 45, in sem preživel. Težje požrem slabo delovanje opozorilnika mrtvega kota. Zelo preprosto je: delovati mora odlično, sicer je bolje, da česa takšnega avtomobil nima. Nesprejemljivo je, da levi zagori pozno in se zelo hitro nato ugasne, še bolj pa, da desni, medtem ko prehitevam, ne zazna ničesar ter se le občasno prižge, ko fantomsko zazna nekaj na odstavnem pasu. Tam seveda takrat ni bilo ničesar. Takšnih nedorečenosti, ki ti hitro dvignejo tlak, je še nekaj.

Na zunaj so Dacie vse lepše

Če na kaj nimam pripomb, potem je to zunanjost. Kvečjemu nasprotno. Kozmetični popravki, spremenjen logotip, pisava črk na zadku, luči ter ostali poudarki so »porinili« še nedolgo tega ne preveč izrazito oziroma ne preveč »lepo« vozilo, ob dolžnem spoštovanju načela subjektivnosti, ob bok sodobno oblikovanim majhnim avtomobilom. Sandero nima »dolgih« LED žarometov, zato me je najprej presenetila njihova toplo rumena svetloba. Že res, da dražji in sodobnejši bolje in dlje osvetlijo okolico, torej so varnejši, a sem tudi z rumenimi ponoči čisto normalno in varno prevozil Pokljuko.

Notranjost me ni tako navdušila. Vsaj ne kot celota. Všeč so mi bili trije veliki gumbi na sredi armaturne plošče z majhnimi zasloni v črtno-beli tehniki. So sodobnejši in bolj všečni od gumbov z zasloni, ki temperaturo klimatske naprave kažejo v barvicah. Prav tako so zelo lični mehki elementi, oblečeni v blago, umeščeni na armaturno ploščo in na obloge sprednjih vrat. Nakar se je navdušenje ohladilo. Ostalo je namreč narejeno iz nič kaj ugledne plastike. Zdelo se mi je, da jim je zmanjkalo denarja, ko so dorekli omenjene prijetne podrobnosti, in so ostalo naredili po liniji najmanjšega odpora. Res škoda. Kajti plastika z lepšim površinskim vzorcem in bolj domišljena geometrija (robovi) armaturne plošče bi notranjost Sandera dvignila na višjo raven. Kajpada me ni motilo, da sta se pred mojimi očmi bohotila analogna merilnika. Nobene potrebe ni, da bi imeli vsi avtomobili na tem mestu zaslon. Sploh če se to pozna v višji ceni.

Potem so tu še manjše nedorečenosti. Recimo predal pod priključki USB, ki je občutno premajhen, da bi v njem v kakršnem koli položaju lahko ležal običajno velik sodoben telefon. Da je naslonjen na rob, pa tudi ne gre, saj zlahka poleti po kabini med kakšnim bolj ostro speljanim ovinkom!

Toplo, hladno, ledeno

Ne moti me preprost infozabavni sistem. Motijo me nedorečenosti. Dvignem palec za črno-belo tematiko okolja, ki se lepo sklada z videzom armaturne plošče, a nato znajo zaboleti kričeče zeleni in rumeni elementi v prikazu navigacije. Poleg počasnosti zagona – pogosto sem že davno speljal, preden se je tam gori vse pokazalo – je obupno izveden radijski del. Ne razumem, zakaj je treba v primeru izbire digitalnega sprejema radijske postaje (DAB) predvajanje ročno sprožiti ob vsakem zagonu avtomobila (kot pri nekaterih kitajskih in korejskih znamkah). Da nisem našel načina, kako radio prižgati brez pritiska na tipko »start/stop«, je zame tako ali tako nekaj popolnoma nedojemljivega!

Testno vozilo je imelo navigacijo. Čeprav razmeroma osnovna, jo cenijo na slabih pet stotakov, kar je ponovno za moj okus preveč. Ne samo zaradi brezplačne telefonske alternative, ki jo je lažje uporabljati, tudi zato, ker iz osrednjega zaslona »štrli« razmeroma uporabno držalo (ni treba kupiti svojega). Poleg tega so si proizvajalci »navigacijo« že zdavnaj amortizirali. Moje mnenje je, da me v avtomobilu ne moti, vendar zanjo nisem pripravljen dodatno plačati oziroma ne more biti (več) razlog, zaradi katerega bi se pri kateremkoli avtomobilu odločil za dražjo izvedbo.

Zgodba zase so v Sandero nametani vozni pomočniki. Glede varnostnih, kot sta sistem za pomoč pri speljevanju v klanec ali ohranjanju voznega pasu, nimam pomislekov, saj preverjeno preprečijo marsikatero kritično situacijo. Ohranjevalnik hitrosti je druga zgodba. Za aktivnega se najbrž niso odločili zaradi ročnega menjalnika (Suzuki Swift ga ima), tako da se boste morali zadovoljiti z ročnim prilagajanjem hitrosti s pritiskanjem volanskih tipk za dvig ali spust hitrosti, kar vsaj mene ne prepriča, zato takšnih »tempomatov« najraje ne uporabljam. Zlahka postanejo moteči še zvočni opozorilniki. Da sistem opozarjanja na prekoračitev hitrosti ne deluje zanesljivo – žal še nisem sedel v avtomobilu, kjer bi – bi zlahka ugotovili. Bolj kot to me je zmotila glasnost in ton opozarjanja na bližnje predmete (spredaj ali zadaj). Glasen in globok je, da se ga ustrašiš, ko ga nepripravljen slišiš prvič!

Brez enega samega elektrona

Litrski bencinski prisilno polnjeni motor je dovolj močan za tovrstno veliko vozilo. Z njim ravno ne boste mogli sodelovati na hitrostnih dirkah, a vas ne bo pustil na cedilu, ko je treba malce povečati hitrost, da se ne premikate ravno po polžje v klanec. Ročni menjalnik je razmeroma mehak in primeren kakovosti ter zmogljivosti motorja. Podvozje je primerno uravnoteženo, da je udobje vožnje na dovolj visoki ravni in ne čutite na zadnji plati čisto vsake luknje. Od moči Sandero ne poka, a kljub temu s štirimi odraslimi – dva zadaj sta se morala privaditi na manj prostora – se mi ni zdelo, da bi »kljuse« razburjalo. Ob tem, da smo se pač navadili na hrup trivaljnika ob pritisku stopalke za plin do tal.

Omenil sem že sistem ohranjanja voznega pasu. Kogar moti, da dokaj konkretno »vzame« volan, ko oceni, da je to potrebno, ta naj tozadevnega pomočnika raje izklopi. Škoda še, da pogon ni dobil nikakršne »električne« pomoči. Ne toliko, da bi bil avtomobil močnejši in hitrejši, temveč zato, da bi padla poraba. Za majhen agregat se mi povprečje na testu 6,5 litra ni zdelo rezultat, s katerim bi se lahko hvalili.

HVALIMO:

• Lepša zunanjost v primerjavi s predhodnikom
• Preizkušena tehnologija
• Par uporabnih varnostnih pomočnikov
• Prostoročna kartica (za oklepanje in zagon)
• Razmeroma udobno podvozje

GRAJAMO:

• Počasnost infozabavnega sistema
• Neusklajenost sistemom za pomoč med vožnjo (slab opozorilnik mrtvega kota)
• Previsoka poraba
• Slaba zvočna izolacija kabine
• Slabše ocene na preizkusnem trku Euro NCAP