Suzuki Swift: Ta avto kaže, da je še kaj vmes med nepotrebnim pretiravanjem in varčevalno askezo

Temu manjšemu mestnemu avtomobilu boste težko našli dostojnega tekmeca s štirikolesnim pogonom, ki ima v tej izvedbi smisel v urbanem okolju. Vseeno me je zmotilo dvoje. Premalo mišic in arhaičen osrednji zaslon! 

Nisem pretiran zagovornik številčnosti avtomobilov v gospodinjstvih, a če je nuja in drugače ne gre, potem je gospodarno poleg večjega družinskega imeti še manjši mestni avtomobil. Swift je sicer tipičen primerek kategorije, za katero se mi zdi, da počasi (a nezadržno) izumira na račun manjših in tudi večjih, pretirano potratnih križancev. Razen v vlogi drugega avtomobila se mi zdi primeren še za mlajši in starejši par, kateremu se po domače rečeno »fučka« in bolj kot v »pleh« verjame v usklajenost med gospodarnostjo in potrebo. Še o barvi. Navdušen sem bil, da ni dolgočasno bela ali siva, zato me niso motila vprašanja, »ali si že oluščil pistacijo.«

Vrnitev preprostega oblikovanja in čistih linij?

Trditi, da je v kabini ogromno prostora, bi bila laž. Povprečno veliko ne bodo imeli težav, večji pa se bodo počutili nekoliko utesnjeni. Čeprav so zadaj trije varnostni pasovi, pozabite, da bi tam sedeli trije odrasli. Razen v sili in na kratki vožnji. A za dva je prostora dovolj. Brez kakršnih koli težav sva se odpeljala preživet konec tedna stran nadležne mladine (na dveh in štirih nogah) z manjšim kovčkom, nahrbtnikom, torbico in oblačili v prtljažniku. Ostalo je še dovolj prostora za nekaj steklenic rujnega. Bilo je ravno martinovo.

V mojih očeh zunanjost zasluži vse pohvale. Minimalistične linje delujejo razmeroma brezčasno in vpadljivo. Malce so me spominjale na samurajsko čeado, a se mi zdi, da boste redki opazili podobnost. Ali pač. Vsekakor pohvale Suzukiju. Izčistili so »linije«, masko in žaromete inkarnacije Swifta iz leta 2016 ter ga rahlo dvignili od tal. Gotovo se bo kdo obregnil, zato naj povem, da ima vsak svoj pogled na lepoto. Meni je Swift vizualno všečen, a verjamem, da boste nekateri ob pogledu nanj vihali nosove. Kakšno kritiko si vseeno zasluži. Swift je razmeroma dobro »skup sestavljen«, vendar bi se morala vrata lepše zapirati. Namesto da jih je treba konkretno zaloputniti. Notranji interijer je oblikovan z dobro merico okusa, to bi težko spregledali, ako bi se usedli vanj, a bi si želel malce boljšo zvočno izolacijo kabine, saj pri drvenju 130 kilometrov na uro umirjen in tih pogovor otežen.

Mešanica sodobnosti in tradicije

Instrumentalni del je še najlažje opisati za mešanico sodobnosti, tradicije in nekaterih neposrečenih rešitev. Osvežujoč je pogled na analogna merilnika s srednje velikim zaslonom med njima. Niti v enem trenutku nisem pogrešal modernejše digitalizacije tega kotička. Tam sta tudi nepogrešljivi paličici, ki levo in desno prepadata zaščitno plastiko, za spreminjanje prikaza oziroma svetlosti. Na volanske in ob volanske tipke se hitro navadite in hvale vredno je, da se Suzuki ni nalezel tendence po prenosu vsega na osrednji zaslon. Klimatsko napravo prilagajate kot nekoč. S tipkami!

Mnogo manj mi je všeč osrednji zaslon. Ne samo, da prikaz česar koli na zaslonu ni najbolj uporaben, še najmanj osrednji prikaz, ki zaslon razdeli na tri dele, še obupno počasen je. Običajno sem že davno speljal, predno se je na njem karkoli pokazalo. Prav tako mu ne more biti v ponos, da se grafika na prikazu slike vzvratne kamere ne prilagaja vrtenju sprednjih koles. Na voljo sta obe priljubljeni telefonski storitvi, pri čemer mi je nekaj sivih las povzročala Bluetooth povezava. Najhuje pa je, da sistem mori z vizualnim opozorilom po zagonu motorja. Že prav, razumem, da moram biti pozoren, vendar od sodobnega sistema pričakujem, da takšno obvestilo umakne po preteku določenega časa, ne da je tam, dokler ne pritisnete gumba na volanu. V tem res ne vidim nikakršne vrednosti. Dobro, da vsaj zvočna opozorila niso preveč nadležna.

Največ pomoči v tako majhnem vozilu

Suzuki se je odločil, da v vozilo vgradi praktično vse vozne pomočnike. Ali drugače. Za dvajset tisočakov, kolikor je vredno testno vozilo, jih dobite veliko. Ne pozna sicer kratkih smerokazov, ki so še posebej uporabni med menjavo voznega pasu, a zato dobite veliko. Od opozorilnika vozil v mrtvem kotu in utrujenosti voznika prek zaviranja v sili in navigacije do aktivnega ohranjevalnika hitrosti in voznega pasu. Zaradi ročnega menjalnika je v tej izvedbi Swifta primeren predvsem za avtocesto, ko se hitrost vožnje ne spusti dovolj, da bi bilo treba prestaviti v nižjo predstavo.

Ne vem, koliko pripomore elektromotor

Niti najmanj me ni motil ročni menjalnik. Ta je veliko nežnejši od menjalnika Tivolija. Pretikanje je lažje, udobnejše, le iz vzvratne je ročica nekajkrat izskočila, ako sem bil pri pretikanju preveč nežen. Od »avtomobilčka« nisem in nima smisla pričakovati več. Dobrih 80 konjičkov zadostuje za umirjeno ležerno vožnjo, a se ob želji po skoku, ali preskoku prek nižjega robnika brez zaleta (na izvozu z dvorišča je rob, poleg katerega ustavim, da vidim, če je cesta prazna), pokaže, da je »čreda« premalo številna. Ne vem čisto natančno, čemu služi blago hibridni dodatek z elektromotorjem namesto zaganjalnika, a vsaj teoretično se mi dozdeva, da bi močnejši v povezavi z večjo baterijo, zlahka razrešil to omejitev. Ne škoduje, če sem v tem jasnejši. Nisem pričakoval veliko, motor zadostuje, a sem opazil, da so primeri, ko mu zmanjka »pare.«

Poleg dvokolesnega je možen štirikolesni pogon (tesno vozilo ga je imelo). Nič posebnega ni in ni primeren za vožnjo po brezpotju. Za kaj takšnega je Swift občutno preblizu tal. Namenjen je reševanju težav zaradi spolzkega ali zasneženega cestišča. Ne nemogoče v urbanih središčih, čeprav vsaj drugi vse redkejše zaradi segrevanja ozračja. Deluje pa takole. Ko sistem zazna spodrsavanje sprednjih koles, preko viskozne sklope po potrebi vključi še pogon na zadnji kolesi.

Čisto v redu (ali v mejah pričakovanj in danosti) so tudi vozne lastnosti. Ne nagiba se pretirano v ovinkih in ne gre po svoje, temveč tja, kakor obrnete volan. Krmiljene pa ni niti premehko niti pretrdo, temveč v področju »zlatolaske«, ob tem, da jim je uspelo v primerjavi s prejšnjimi Swifti izboljšati podvozje in blaženje, ki zdaj lepše blaži neravnine.

HVALIMO:

• Vizualno všečen in zanimiv
• Redki so tako majhni avtomobili s štirikolesnim pogonom
• Veliko vključenih pomočnikov
• Niso podlegli skušnjavi polne digitalizacije (ostalo je veliko gumbov)
• Dobro podvozje in krmiljenje

GRAJAMO

• Nedodelan in počasen infozabavni sistem
• Pričakoval sem več od hibridnega sklopa
• Hrup v kabini ob večjih hitrostih
• Slabše zapiranje vrat
• Vmesnik ni lokaliziran v slovenščino