Škoda Fabia 1,0 TSI DSG Style: Večja in zabavnejša, a v tej izvedbi za moj okus predraga!

Razlike med testnim in glede na cenik deset tisočakov ugodnejšim najcenejšim modelom so tolikšne, da bi skoraj že lahko govorili o dveh različnih vozilih. Toda kljub temu naj ne bo dvoma. »Mala« Fabia je za Škodo to, kar je za Renault Clio ali za Volkswagen Golf! Ikona in (verjetno) najbolj prodajani model obenem!

Mislite si, kar hočete, a meni se barva dopade. Sploh lepo izpade v kombinaciji s črnimi platišči, čeprav se na takšnih bolj pozna morebitno bližnje srečanje z višjim robnikom. Naveličan sem namreč dolgočasnih belih in vozil z neskončnih odtenkov med sivo in srebrno. Oranžna ji pristaja in jo naredi bolj opazno. Kar ni slabo, saj težko skriva podobnost s Polom in Ibizo, s katerima si deli osnovo (strokovno platformo MQB-A0), čeprav je od njiju nekoliko daljša.

V četrti generaciji prostornejša

Fabia je pridobila na zunanjih merah, saj ni več pretirano ozka in posledično postala prostornejša. Bistveno večji, kar za 50 litrov, je prtljažni prostor z dvojnim dnom, ta sicer ni odstranljiv ali v višini robu, v katerem so številni dodatki za pritrditev in varovanje prtljage – mrežice, viseča polica, prilagodljiva pregrada in podobno. Kljub na račun 5 cm daljše medosne razdalje in za odtenek več prostora za noge in glavo na zadnji klopi, ta še vedno ostaja primernejša za otroke. A če ne gre drugače, vožnja zadaj tudi za odraslega ni popolnoma neudobna. Ne moremo namreč mimo glavnega. Fabia je majhen avtomobil, najbolj primeren za mlajši ali starejši par in manj za družine, za katere je prostornost bistvenega pomena.

Do nekje je Škoda tudi izboljšalo notranje oblikovanje in pri tem uporabila nekoliko bolj kakovostne materiale. Toda odkrito rečeno. Dodatki gor ali dol, notranjost kljub vsemu ni nič posebnega in v ničemer ne izstopa. Bolj se boste razveselili Škodnih praktičnih dodatkov, ki so del standardne opreme, na primer dežnik in priročen koš za smeti. Za moj okus je ravno tako dovolj odlagalnih površin, čeprav ne bi imel nič prosti, če bi bili na sredinski konzoli bolj praktične. Da je dovolj prostora za dva telefona in ne samo enega. Zlahka dosegljivo, če bi bila ročna zavora elektronska in ročica samodejnega menjalnika manj gromozanska. Všeč pa mi je bilo, da ima ta na vrhu svetleče oznake in je takoj in preprosto razumljiv, v katerem položaju je. Prednja sedeža dajeta dober vtis, ampak ne vidim razloga za školjkaste v avtomobilu tega razreda in velikosti. Vsak z malo širšo zadnjo platjo se bo počutil neudobno, ker ga bo ob straneh stiskalo.

Digitalizacija, zakaj že!

Vse bolj mi postaja všeč zaslon namesto merilnikov, čeprav še vedno nisem prejel zadovoljivega odgovora na glavno vprašanje. Mehanski merilniki so se izkazali za vzdržljive in redko kdaj odpovedo, medtem ko vemo, kako je z zasloni na tekoče kristale. Nisem prepričan, da bodo po osmih, desetih in več letih še vedno dovolj čitljivi. Ravno tako me moti tudi omejenost poosebljanja. Po eni strani je sicer varno, da prikazujejo le za vožnjo pomembne podatke, toda če bi kdo hotel imeti pred krmilom »koledar za avtomehanične delavnice«, čemu ne! Karikirano rečeno. Želim le povedati, da zaslon nima večjega smisla, če je zanj na voljo omejeno število predlog. Več možnosti poosebljanja bo zagotovo pomembna stvar v vozilih pridnosti.

Poleg tega je sredinski zaslon vgrajen, kot bi bil naknadno prilepljen na armaturo in ne njen integralni del, in krati daje vtis, kot da je obrnjen stran od voznika – boljše bi bilo, če bi bila za med 5 in 10 stopinjami zasukan proti vozniku.

Ergonomija upravljanje vozila ni slaba, tipke in ročice so namreč odzivne in intuitivne. V ta namen se dokaj dobro obneseta oba zaslona, še posebej do uporabnosti pride prikaz zemljevida na zaslonu pred voznikom, čeprav boste našli tudi kakšno nedoslednost. Pod osrednjim zaslonom je namreč del za upravljanje s klimatsko napravo. Ne vem, komu se zdi bolje od vrtenja dveh gumbov za ročno spreminjanje temperature in hitrosti ventilatorja, naslednje sosledje. Pritisniti tipko »menu«, potem na zaslonu v padajočem meniju izbrati »Ročno«, in potem še priklicati drsnik za intenzivnost ventilacije. Ravno tako poteka spreminjanje temperature. Ne najbolj posrečeno izvedeno!

Vtisi načelom odlični

S to opremo in močjo Fabia sodi v kategorijo vozil, ki jim sam pravih »zabavna«. Pri njih pozabim na porabo, ki je bila mimogrede ves čas nekoliko nad pol sedmimi litri, kajti bolj me zanima poskočnost in podvozje. Sistemi za pomoč vozniku delujejo dobro, kot se od izdelkov nemškega koncerna pričakuje. Enako je s podvozjem. Ne pretrdo ne premehko. Ravno pravšnje za bolj športni način vožnje.

Pogrešal sem le blagi hibridni pogon, da bi se del energije zaviranja vrnil in uporabil za bolj zvezno pospeševanje. Brez tega je pričakovano. Pritisneš »gas« do dna in počakaš sekundo ali dve, da se avto zbudi in začne pospeševati. Posledica samodejnega menjalnika, ki ima sicer dva povsem različna značaja. V načinu D očitno želi ohranjati čim nižje vrtljaje in je zato manj odziven. Zgodi se na primer, da po kratkotrajnem zaviranju, na primer na ožjem delu ceste skozi vas, ostane v četrti predstavi in se nato, kot sem že dejal, ne odzove takoj po pritisku na pedal za plin. Popolno nasprotje temu je način S, v katerem postane Fabia živahna, skoraj športna in v bistvu zelo prijetna.

Osnovni tehnični podatki:

HVALIMO:

• Poskočnost in zabavnost vožnje (z manjalnikom v načinu S)
• Dokaj prostorna v kategoriji majhnih vozil
• Ergonomija upravljanja

GRAJAMO:

• Pretirana cena testnega vozila (zapisano 24.128 evrov)
• Ne pretirano izstopajoča notranjost
• Ne najbolj posrečeno upravljanje preko sredinskega zaslona