Odkar je Lenovo kupil telefonsko znamko Motorola, prav s tem imenom predstavlja veliko bolj zanimive modele kot s svojim osnovnim. In z Moto X4 počnejo to, kar Motorola tradicionalno najbolje zna. Izdeluje telefone srednjega razreda, ki ponujajo zelo dobro vrednost za ceno. Vsaj na papirju in na prvi pogled. Kajti novinec je precej podobne lanskemu srednjerazrednemu šampionu Moto Z Play, ima pa v primerjavi z njim nekaj izboljšav in tudi nižjo ceno, saj naj bi stal 400 evrov. Ne podpira pa magnetnih dodatkov.

Toda drugi aduti so verjetno še močnejši. Med drugim kovinsko in stekleno ohišje, vodotesnost po standardu IP68 in precej velika baterija glede na procesor Snapdragon 630 in polno visoko ločljivost zaslona (pri diagonali 5,2 palca). To obeta daljšo vzdržljivost kot pri Moto Z2 Play. Fotoaparat pa je v slogu LG-jevih. Glavni objektiv z 12-milijonskim tipalom zajema v standardnem vidnem kotu, drugi z 8-milijonskim tipalom pa ultraširokokotno (in malo sodčkasto). Moto X4 je vsekakor naredil dober prvi vtis in bi lahko premešal karte v srednjem cenovnem razredu, če ga bo proizvajalec uspel pravilno pozicionirati pri operaterjih.

Yoga 920 je naslednica vrtljivih prenosnikov višjega cenovnega razreda in je na pogled in otip skoraj popolnoma enaka kot Yoga 910. Razlika je v nekaj malenkostih, kot je denimo steklo Gorilla glass čez zaslon in pa seveda vgradnja procesorjev core osme generacije, kar naj bi prineslo višje zmogljivosti ob nespremenjenem trajanju baterije.

Zato pa manjša Yoga 720 prihaja na trg še s sedmo generacijo Intelovih procesorjev. Ta prenosnik je sicer manjša različica že znane in tudi preverjeno zelo solidne Yoge 720. Namesto 13,3 ima 12,5-palčni zaslon in tehta 15 dag manj, tako da se tehtnica ustavi pri 1,15 kg. Reč res deluje privlačno, so pa pri Lenovu glede nekaterih lastnosti varčevali, zato bi sam še vedno raje posegel po večjem modelu. Manjši ima namreč samo en priključek USB-C in se za polnjenje zanaša na nestandarnen, Lenovov vtikač, USB-C pa tudi ne podpira protokola Thunderbolt. Vprašanje je tudi, če je vgrajeni disk enako hiter kot pri starejši Yogi 720, ki se ponaša z vrhunskim Samsungovim. Ločljivost zaslona je sicer enaka, Full HD. O cenah teh prenosnikov pa iz kitajskega podjetja še ni prišla nikakršna informacija.

The post Močan Motorolin adut v srednjem cenovnem razredu appeared first on Tehnozvezdje.

Težko je pojasnjevati, kam pri Lenovu spada kateri model. Zdi pa se mi, da je Yoga 720 nekakšen »premijski« delovni prenosnik. Dovolj lep za razkazovanje, dovolj zmogljiv in vzdržljiv za resno delo in še vedno dovolj dostopen (cene se začnejo nekje pri tisoč evrih in segajo do približno tisočaka in pol), da si ga lahko privošči marsikdo, ki mora na dražjo Yogo 910 pozabiti. V čemer ni nobene škode, saj ima novinka le malo pomanjkljivosti in za moj okus več karakterja kot zastavonoša v tej liniji, ki je pri kitajskem proizvajalcu po pomembnosti takoj za Thinkpadom.

V bistvu je 720 tisti pravi naslednjica prvih Yog, ki so sploh zakoličile definicijo preklopnih prenosnikov, hibridov ali križancev kot jim tudi rečejo. Seveda je glavna razlika v tem, da tokrat ni plastike in umetnega usnja, ampak je ohišje v celoti kovinsko. Elegantno, ravno prav razgibano, brušeno na nekaterih predelih in z majhnimi robovi okrog zaslona. In v tej 13,3-palčni velikosti zaslona je računalnik težak 1,3 kg, kar je povsem v redu, ni pa rekordno malo. Tečaji za obračanje zaslona so tisti »standardni, lepo integrirani med glavni del prenosnika in zaslon, ne tisti industrijskega izgleda kot pri najdražji Yogi. Kar pa je hecno, je to, da je zaslon vpet samo na eni strani vsakega tečaja. To mi ne vzbuja največjega zaupanja v dolgotrajno trpežnost.

Zaslon je tokrat polne visoke ločljivosti (Full HD), kar se mi zdi odlična izbira. Pri tolikšnem številu pik je treba povečevanje elementov v sistemu Windows nastaviti zgolj na 125 %, kar povzroča precej manj težav od 200-odstotnega povečevanja na zaslonih z večjimi ločljivostmi. Pa tudi sicer je ekran dober, ima lepe barve in spodoben dinamični razpon, večjega kot zasloni, ki »na papirju« ponujajo več. In tudi zaznavanje dotika je  fino. Pri marsikaterem podobnem prenosniku je treba malo bolj trdo pritisniti, Yoga 720 pa je bolj telefonska, reagira na nežnejše dotike.

Tudi tipkovnica je boljša kot pri dražjem modelu, tipke imajo več hoda in nudijo boljši povratni občutek. Tudi malokrat se mi je dogajalo, da bi izpuščal črke, kar sicer pri prenosniških tipkovnicah ni redek pojav. Osvetlitev tipkovnice je lepo enakomerna. Podobno visoke kakovosti je sledilna ploščica, velika in odzivna, ne reagira pa prehitro, kar se dogaja pri kakšnem od konkurentov. Dobrodošel dodatek je tudi čitalnik prstnih odtisov, ki poenostavi prijavljanje v sistem in obenem ne poslabša varnosti. Deluje bolj ali manj enako dobro kot tisti na pametnih telefonih.

Nabor priključkov je moderen, ni pa ravno ekstenziven. Na voljo so dva USB-C, klasični USB 3.0 in izhod za slušalke. Oba USB-ja nove vrste podpirata Thunderbolt 3, polnjenje pa samo eden. Že kar standardno je, da sta oba tovrstna priključka na isti strani, pa bi bilo bolje, če bi ju ločili. In vsekakor bi si želel še kakšnega od starejših izhodov za zunanji monitor (displayport ali hdmi), še en dodaten USB 3.0 in seveda čitalnik pomnilniških kartic. Potem ne bi bilo treba s seboj nositi še različnih prilagojevalnikov (ang. donglov) in jih iskati po torbi ali kje drugje. Prav tako mi ni všeč, da je izginila stranska tipka za glasnost (če je prenosnik postavljen v položaj, da je tipkovnica spodaj, je mogoče glasnost spreminjati samo prek zaslona) in da je tipka za vklop in izklop na desni ob vhodu USB, kjer jo je vse prelahko pomotoma pritisniti med delom. No, vsaj brezžični omrežni vmesnik podpira standard ac.

Od zvočnikov z oznako JBL sem mogoče pričakoval več. So dokaj glasni, kakovost pa je srednja. Zvočniki Bang & Olufsen v prenosniku HP Spectre x360 iztisnejo iz sebe zvok s precej več globine. Baterija prav tako ne prepriča. Že res, da je morala v našem primeru poganjati procesor core i7 (7500U), ki pa je vendarle dvojedrnik s porabo 15 W. Zato sem upal na kaj več kot standardnih štiri do pet ur, preden sem moral računalnik znova priključiti. To je pol manj od uradnih številk. Saj ne, da bi konkurenca ponujala mnogo več. Prav tako bi se lahko malo manj vrtel ventilator. Ampak zmogljivosti so dobre. Verjetno presegajo potrebe večine, ki si bodo omislili ta prenosnik. Kdor ve, da bo zaradi montiranja videa, premetavanja zahtevnih računskih operacij ali recimo ustvarjanja arhitekturnih načrtov rabil hujšo zverino, si bo poiskal nekaj s štirijedrnim procesorjem in ločenim grafičnim čipom in pomnilnikom.

Yoga 720 mi je spet vsaj delno povrnila zaupanje v to, da Lenovo še zna narediti prenosnik po mojem okusu. In, še precej bolj pomembno (ker koga pa zanima moj okus), da zna ponuditi računalnik, ki je stilski in uporaben, brez nepotrebnih dodatkov, ki so v praksi precej manj uporabni kot v prospektih, in samo višajo ceno. Zato palec gor za Yogo 720, še posebej v začetnih, cenovno dostopnih, ne najbolj zmogljivih variantah. Na zgornjem koncu njenega cenovnega razpona že preži kakšen še bolj dovršen tekmec.

The post Lenovo Yoga 720: končno prava naslednica originala appeared first on Tehnozvezdje.