Pred leti je bil tak objektiv 200 – 400mm s stalno zaslonko f5,6, danes je to novinec na drugem koncu, 20 – 40mm f2,8, vmes se jih je zvrstila še cela plejada. Klasika v širokokotnem območju je 16 – 35mm f2,8, nekateri gredo tudi do 14 mm, zato se zdi odločitev za začetek šele pri 20 mm na prvi pogled dokaj konservativna, četudi so na drugi strani doseg malo podaljšali, a vendar ima kar nekaj prednosti. Testirali smo ga v izvedbi za Sonyjev bajonet FE.

Prvo, kar preseneti pri novincu, je velikost. Objektiv namreč meri 74 x 86mm brez zaslonke in je le za nekaj milimetrov večji od osnovnega Sonyjevega objektiva 28 – 70 mm. Pri čemer ima slednji spremenljivo zaslonko f3,5 – 5,6, Tamron pa stalno f2,8. To potegne za seboj še eno prednost, premer filtra je skromnih 67 mm. V notranjosti se nahaja 12 leč v 11 skupinah, od tega so tri asferične in štiri disperzijske, namenjene zmanjševanju barvnega zamika na robovih. Najbližja razdalja ostrenja je 29 cm od tipala pri 40 mm, pri 20 mm se zmanjša na 17 cm. Objektiv je spodobno izdelan in kot ostali Tamronovi izdelki je tudi ta zaščiten proti prahu in kapljicam. Na ohišju preseneča vtič USB-C, ki je namenjen nadgradnjam programske opreme oziroma združljivosti z bodočimi Sonyjevimi izdelki. To potezo lahko le pohvalimo, s tem ni več potrebe po posebnem prilagojevalniku, kot ga recimo ima Sigma. Na objektivu sta dva obroča, prvi je namenjen spremembi goriščnice, drugega lahko nastavimo za ostrino ali zaslonko. Objektiv smo preizkušali na dokaj starem fotoaparatu Sony A7R mark II, a tudi tu je ostrenje v vseh razmerah delovalo zelo hitro in večinoma brez lovljenja. Ker je motor ultrazvočni, je tih in s tem primeren tudi za snemanje videa.

Če je 20 mm zanimiva goriščnica za pokrajinsko fotografijo, je 40 mm sem ter tja uporaben tudi za portretno fotografijo. Z zaslonko f2,8 postane tako objektiv zanimiv za široko paleto uporabnikov, vključno s poročnimi fotografi. Že omenjena velikost je v tem pogledu le še dodaten plus, saj je tako manj možnosti, da se kje zatakne, pa tudi hrbtenica je ob koncu dneva hvaležna. Objektiv je pokazal dobre rezultate ostrine in barv, pri 20 mm je celo rahlo ostrejši kot pri 40 mm. Na robovih ostrina pri odprti zaslonki pade, a že pri f5,6 postane zadovoljiva. Če boste želeli še kaj več, bo potrebno zapreti zaslonko na f8 ali f11, kar pomeni tudi občasno uporabo stativa pri nižjih občutljivostih in slabši svetlobi. Objektiv namreč nima vgrajenega umirjevalnika, kar je ob dejstvu, da ima praktično vsak novejši Sonyjev fotoaparat slednjega vgrajenega v fotoaparat, dokaj nepomembno. Vseeno nas je zmotilo dokaj močno temnenje robov (vinjetiranje), ki je opazno pri odprti zaslonki in popusti šele pri vrednosti f5,6. Na srečo je danes tudi to programsko rešljivo, a vseeno je to očitno tista stvar, kjer so snovalci morali narediti kompromis med velikostjo in končno kvaliteto slike.

Široki kot v fotografiji je običajno tisto področje, kjer nikoli ni dovolj široko, vsaj na začetku. A dokaj kmalu večina pride do ugotovitve, da so posnetki ljudi pod 20 mm pri robovih velikokrat bolj kot ne neuporabni, obrazi so razvlečeni, predvsem v kotih glave znajo postati jajčaste oblike. Če je objektiv linearen, potem ta popačenja pridejo še bolj do izraza. Tamronu je tu uspelo loviti ravnotežje med linearnostjo in normalnim izgledom obrazov na robovih, v praksi to pomeni, da objektiv potrebuje še malo popravkov v programu za obdelavo fotografij, predvsem glede ravnih črt, pa še to bo zmotilo bolj kot ne tiste, ki iščejo tehnično popolnost.

Tamronov novinec je v tem trenutku na relativno spolzkem terenu, saj je Sony predstavil objektiv 20 – 70mm f4, ki zna privabiti marsikaterega uporabnika, predvsem videografa. Večji razpon goriščnice, a tudi še za eno stopnjo slabša zaslonka, poleg tega je dvakrat višja kot tukaj, kjer z aktualnim popustom znaša 799 evrov. Če mislite objektiv uporabljati predvsem za fotografijo, potem je Tamron 20 – 40 mm več kot spodobna izbira, ki se obnese za različne namene, Sonyjev novinec pa bo po drugi strani prepričeval tudi tiste, ki jim je pomembna znamka.

HVALIMO:

• Zanimiv in uporaben razpon
• Dobra vrednost zaslonke
• Spodobna ostrina
• Dokaj majhen in lahek
• USB-C za izvajanje nadgradenj vdelane programske opreme

GRAJAMO:

• Vinjetiranje (temnenje robov) pri odprti zaslonki
• 20 mm bo za koga premalo široko
• Ni vgrajenega umirjevalnika

The post Tamron 20-40mm f2,8 VXD: Osvežujoče drugačen objektiv appeared first on Tehnozvezdje.

Na eni strani svetlobna moč, na drugi spodobna ostrina in relativno malo optičnih napak so bili glavni aduti objektivov Samyang, a če so korejski inženirji optiko hitro osvojili, je bilo samodejno ostrenje in zapiranje zaslonke druga zgodba. Kar nekaj let je trajalo, da so še tu dosegli zadovoljiv nivo. Ta čas imajo v ponudbi 22 objektivov s samodejnim ostrenjem, večinoma za brezzrcalne fotoaparate. Pričakovano jih je največ za bajonet Sony FE, kar 17, tokratna osrednja figura pa je trenutno njihov najdaljši objektiv.

Pred časom smo že preizkušali Sonyjev tovrstni objektiv s priporočeno ceno dve tisočakov (v praksi stane približno 1700 evrov), zdaj je prišel na vrsto pol cenejši korejski odgovor. Težko bi mu rekli klon, celo od svojega manualnega predhodnika je drugačen. Slednji ima 11 leč v 7 skupinah, novinec 13 leč v 11 skupinah. Sonyjev »original« ima podobno sestavo, le da je ena skupina manj. Od tu naprej je kar nekaj podobnosti, oba imata premer zunanje leče 82 mm, najbližjo razdaljo ostrenja okoli 70 cm, tudi lističev zaslonke je pri obeh 11. Prav tako sta oba vremensko zaščitena, omogočata omejevanje ostrenja ter imata gumb za držanje ostrine. Sony ima še dodatni obroč za nastavitev zaslonke, Samyang pa to rešuje s preklopnim gumbom, kjer se obroč za ostrenje spremeni v obroč za nastavitev zaslonke.

Goriščnica 135 mm je rahlo posebna in na trenutke morda že predolga, a v kombinaciji z zelo svetlo zaslonko odlično zamegli ozadje ter poskrbi za minimalna optična popačenja. Drugače povedano, portretni objektiv, ki ga lahko uporabite kjerkoli, ne glede na ozadje, saj bo slednje prav lepo zabrisano. Samyangov novinec tu ni izjema in ko dodate še odlično ostrino, lahko začnete s štetjem mozoljev na obrazu ali mačjih dlak, saj so slednje prav primerne za preizkušanje ostrine. Ta pa ni zelo dobra le v osrednjem delu posnetka, ampak tudi na robovih. Kromatska aberacija, torej modro-vijolični podtoni na robovih, zna biti opazna, a ni moteča, rahlo vleče proti violični. Hitrost ostrenja je zadovoljiva, uporabna tudi za snemanje videa. Tam je bolj pomembno, da je motorček tih in ta objektiv ni izjema. Potrebno je sicer malo privajanja na goriščnico v primerjavi s klasično 85tko, a zna biti rezultat na koncu toliko bolj navdušujoč.

Glede na to, da je Samyangov novinec že četrti objektiv z goriščnico 135 mm za bajonet Sony FE, če štejemo le primerke s samodejnim ostrenjem, se je spustil v na prvi pogled v izgubljeno dirko z bolj zvenečimi imeni. Že omenjenemu Sonyju delata družbo še Sigma ter Zeiss, ki pa ima edini zaslonko f/2,8. Po kvaliteti slike Samyang brez težav konkurira vsem ostalim, Sony je malo boljši pri hitrosti ostrenja, Zeiss pa bolje opravi z odboji v protisvetlobi. Če k temu dodamo še ceno, kjer je Samyang polovico cenejši od Sonyja, medtem ko je Sigma nekje vmes, postane odločitev za Samyanga še malo lažja. Edino skrb lahko predstavljata sama izdelava in ohišje, ki je izdelano iz kompozitnih materialov, medtem ko je pri ostali trojki kovinsko in s tem bolj odporno na trše ravnanje. Vsekakor so pri Samyangu dobro opravili svoje delo in ponudili dober, konkurenčen objektiv, ki jih počasi premika v višjo ligo.

Posodil: Foto Klik

Cena: 829 evrov

HVALIMO:

• Izvrstna kvaliteta slike
• Ostrina čez celoten motiv
• Cenejši od vseh neposrednih konkurentov

GRAJAMO:

• Ohišje je malenkost slabše kakovosti in manj robustno

• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!

The post Vrhunske portretne fotografije za polovično ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Tamrona ni potrebno posebej predstavljati, v fotografiji je že 71 let in ga pozna praktično vsak bolj resen fotograf. Tokrat smo preizkusili tri objektive za Sonyev bajonet FE, ki na prvi pogled ne predstavljajo revolucije, so pa cenovno dostopni, kar v svetu brezzrcalnih aparatov ni ravno pogost pojav.

Začnimo s Tamronovo moderno klasiko, 28 – 200 mm Di III RXD. Majhen, kompakten objektiv, ki močno podpira fotografovo lenobo, saj pokriva znaten delež goriščnic, od širokokotnih do teleobjektiva. Začetna zaslonka f2,8 je na ravni fiksnih objektivov, končna f5,6 pa pri tem razponu goriščnice pričakovana. Teža je skromnih 575 g, tudi z dolžino 117 mm je med krajšimi objektivi. Preseneča premer filtra 67 mm, še bolj pa dejstvo, da je Tamronu uspelo objektiv vremensko zaščititi, kar pomeni, da mu dež ne bo prišel do živega. V praksi se dobro obnese, na račun ne povsem običajnega elektromotorja je ostrenje hitro in tiho ter s tem primerno tudi za snemanje videa. Objektiv je oster pri vseh goriščnicah, tudi pri odprti zaslonki. Kot tak je torej odličen sopotnik za izlete, ko želite imeti pri sebi čim manj oziroma se vam ne da nositi dodatne steklovine.

Razpon goriščnice od 70 do 300 mm je zadnjih nekaj let rahlo zapostavljen, saj imamo že lep čas objektive »superzum«, ki pokrivajo od 28 do 300 mm in še kaj poleg. A ne v brezzrcalnem svetu polnega formata (35 mm), kjer je ponavadi standardni objektiv poleg fotoaparat 24-70 mm ali nekaj njemu podobnega. In v tem primeru je 70-300 mm odličen dodatek, ki pokrije lep del tele območja in še malo čez. Tamron je tudi ta objektiv vremensko zatesnil, kar ga naredi zanimivega za fotolov ali kakšno drugo fotografiranje, kjer lahko pričakujemo težave s povečano vlago ali prahom. Motor za samodejno ostrenje je praktično neslišen in s tem primeren tudi za snemanje videa, ostrenje pa združljivo z vsemi načini, ki jih Sony podpira. Objektiv se je izkazal pri vseh goriščnicah, težav s kromatsko aberacijo ni bilo opaziti, poleg tega je tudi združljiv s Sonyevim programskim odpravljanjem optičnih težav v fotoaparatu. Edina zamera gre na račun zaslonke, ki je od 4,5 do 6,3, čeprav je to le malenkost slabše, kot smo pri takih objektivih vajeni. A to je cena kompaktnosti in premera prednje leče, ki tudi tu znaša 67 mm.

Za konec smo pustili objektiv 70 – 180 mm f2.8, ki meri bistveno višje kot predhodnika. Ob končni goriščnici 180 mm bo sicer marsikdo zastrigel z ušesi, saj smo praviloma vajeni 200 mm, a očitno se je snovalcem tako bolje izšlo glede optične sestave objektiva in same velikosti. Tamronu je namreč uspelo narediti enega od najmanjših teleobjektivov s stalno zaslonko f2,8. Tudi zanj velja, da je vremensko zaščiten, ostrenje je hitro in neslišno, optičnih napak praktično nismo opazili. Profesionalni fotografi sicer znajo pogrešati obroč za držanje in stativ, manjkajo tudi gumbi za omejevanje ostrenja, a večini to ne pomeni prav veliko. Veliko več odnese nizka masa in velikost objektiva, ki v torbici ne bo zasedal veliko prostora. Dodajmo še vremensko zaščito objektiva, 67 mm premer prednje leče in dobimo tako rekoč idealnega sopotnika za poročne fotografe oziroma tiste, ki jim je pomembna konstantna zaslonka na celem območju. Tudi neostrina je na ravni podobnih objektivov in tako z izjemo gumbov ne zaostaja za bistveno dražjimi modeli drugih proizvajalcev.

Pri Tamronu so se odločili za drugačen pristop in že pri amaterskih objektivih ponujajo tisto, kar drugi pri profesionalnih, vremensko zaščito. Praviloma amaterji o tem ne razmišljamo prav veliko, a ta lastnost pomeni tudi to, da delci prahu ne bodo prišli v sam objektiv, da o vlagi niti ne govorimo. Pozabljamo namreč, da vremenska zaščita svoje delo opravlja tudi takrat, ko na primer pridemo iz hladnega v topel prostor in se na fotoaparatu začnejo nabirati kapljice, ne le ohišju, ampak tudi v notranjosti, če ni ustrezno zaščiten. Tamron je svoje delo dobro opravil, nam fotografom preostane le, da njihove objektive čim bolje izkoristimo za lov na naše motive.

Posodil: Foto Beseničar

Objektiv Tamron 28 – 200 mm F/2,8 – 5,6 DI III RXD, cena 799 evrov

Objektiv Tamron 70 – 180 mm F/2,8 DI III VXD, cena 1199 evrov

Objektiv Tamron 70 – 300 mm F/4,5 – 6,3 DI III RXD, cena 649 evrov

The post Tamronov klasični trojček za brezzrcalne aparate appeared first on Tehnozvezdje.

Iz nehvaležnega zadnjega mesta se je japonsko podjetje z nakupom fotografskega dela Konice Minolte počasi, a vztrajno prebijalo naprej in dolga leta bolj kot ne opazovalo prodajne številke drugih. Nato je prišel čas brezzrcalnih fotoaparatov in če smo čisto iskreni, Sonyu niti ni ostalo drugega, kot staviti na tega konja. Številke danes temu pritrjujejo, saj je na nekaterih področjih prehitel vse, drugje je številka dve. Vse to na račun kockanja z brezzrcalnim sistemom (brez domnevnih prednosti povsem na novo izračunanih bajonetov) ter morda še pomembnejšim adutom, vsem je ponudil možnost, da za njegov sistem izdelajo objektive.

Na papirju je njihov brezzrcalni sistem med najslabšimi, najdaljša razdalja od roba bajoneta do tipala ter najmanjši premer odprtine  mu ravno ne delata usluge, a ker je že praktično 11 let z nami, so ga pograbili praktično vsi neodvisni proizvajalci objektivov in začeli izdelovati objektive, prirejene za ta bajonet. Sigma je bila celo med prvimi, še pri tipalih APS-C, nato so nekaj let počakali in se ponovno vrgli v polnoformatne objektive, po novem pa so se odločili še izkoristiti prednosti brezzrcalnega formata. Nastali so trije objektivi serije DG DN Contemporary, 24mm f3,5, 35mm f2,0 ter 65mm f2,0. Lahko jim rečemo tudi Sigmina cenovno dostopna sveta trojica, čeprav se zna marsikdo zmrdovati nad goriščnico 65 mm namesto »običajnih« 85 mm.

V zadnjih letih so proizvajalci objektivov na eni strani sicer začeli izkoriščati krajše razdalje od roba bajoneta do tipala, kot jih ponujata Canonov sistem EOS R in Nikononov Z, a praviloma so objektivi postali krepko večji, kot smo jih bili vajeni v analognih časih. Predvsem na robovih imajo tipala težave s svetlobo, saj če ta pada pod kotom, je izkoristek bistveno slabši, kar se pozna pri močnejšemu temnenju robov. Zaradi tega so objektivi postali večji in kompleksnejši tudi v svetu brezzrcalnih fotoapatarov, tako da so slednji kljub manjšemu ohišju praviloma izgubili svoj pomen. Sigma se je s tremi novinci odločila vrniti smisel brezzrcalnim fotoaparatom z manjšimi objektivi. Merijo med 51 in 77 mm v dolžino ter imajo premer med 55 in 62 mm. Svetlobno je najšibkejši 24 mm z zaslonko f3,5, na ta račun je tudi najmanjši, medtem ko imata 35 mm in 65 mm svetlobno moč f2,0. Trenutno so na voljo za Sony FE in še bajonet Panasonic/Leica L, a verjetno bodo v prihodnosti tudi za Canon RF in Nikon Z. Čeprav so namenjeni fotoaparatom polnega formata, jih lahko uporabljamo tudi na fotoaparatih APS-C, za slednje sta zanimiva predvsem 35 mm in 65 mm, seveda je tam goriščnica za polovico večja. Poleg tega, da so dokaj majhni, imajo vsi trije objektivi še eno posebnost, možnost nastavitve zaslonke na objektivu. Na prvi pogled nič posebnega, a vseeno pri marsikateremu proizvajalcu pri bolj poceni objektivih praktično pozabljena možnost.

Širokokotni (24 mm) med trojico je zaradi slabše svetlobne moči na prvi pogled najbolj podhranjen, a je kljub temu zanimiv. Je med manjšimi objektivi s samodejnim ostrenjem za bajoneta FE oziroma L, ima zelo kratko najkrajšo razdaljo s slabimi 11 cm od tipala oziroma makro razmerjem 1:2. Zaslonka ima 7 lističev in če jo zapremo, naredi iz točkovnih svetlobnih virov lepe zvezdice. Je kot nalašč za ulično in pokrajinsko fotografijo. Ostrina je dobra že pri odprti zaslonki in se še izboljša pri f8.

»Teleobjektiv« (65 mm) je od novincev najbolj nestandarden. Goriščnica je nekje vmes med 50 mm 85 mm, oba sta že zelo stara znanca, čeprav se je tudi 65 mm v preteklosti že pojavljalo. Zaslonka z vrednostjo f2,0 ni med najsvetlejšimi, a vseeno skupaj z goriščno razdaljo omogoča spodobno globinsko neostrino.  Ostrenje je hitro, neostrina pa mehka, kot se od rahlega teleobjektiva spodobi. Kljub temu, da je goriščnica po milimetrih bližje 50 mm kot »portretnim« 85 mm, se je objektiv za portrete odlično obnesel. Popačenj obraza je malo, neostrina zadovoljiva in predvsem mehka.

35 mm je goriščnica, ki bi jo praktično moral imeti vsak fotograf. Nekateri sicer raje prisegajo na 28 mm, a s 35 mm je lažje narediti portret, obenem je še vedno dovolj širok tako za ulično oziroma reportažno kot pokrajinsko fotografijo. Da se najti primere s še boljšo zaslonko od f2,0, a je objektiv na ta račun majhen in naredi fotoapaparat manj opazen.

Pri preizkusu so se vsi trije objektivi zelo dobro obnesli. Ostrina je dobra že pri odprti zaslonki, optičnih napak je malo oziroma skoraj niso opazne, prav tako nismo opazili kromatske aberacije. Lahko rečemo, da je Sigma naredila to, kar dobro znajo, odlične objektive za vsakdanjo rabo. Ker spadajo v serijo Contemporary, je edini resnejši minus to, da niso vremensko zaščiteni, a za amaterske fotografe to praviloma niti ni tako zelo pomembno. So sicer tudi brez umirjevalnika slike (»stabilizatorja«), a jih rešuje dejstvo, da ime precej Sonyjevih in Panosonicovih aparatov umirjanje že vgrajeno v ohišje. Uporabnikom starejših modelov in tistih iz serije a6xxx brez umirjevalnika, pa vsaj za video ti objektivi verjetno ne bodo prišli prav, razen če večinoma snemajo na stativu.  

Za konec smo pustili težkokategornika, Sigmo 35mm f1,2. Če nič drugega, z njim ne boste neopazni, saj ima objektiv premer prednje leče 82 mm, kar je približno podobno, kot da bi na Golfa dali gume širine 245 mm. Temu primerna je tudi masa objektiva, malo čez kilogram, saj se notri nahaja kar 17 leč v 12 skupinah. Za primerjavo, 35 mm f2,0 jih ima le 10 v 9 skupinah in le eno lečo SLD (super low dispersion), medtem ko jih ima veliki ata kar tri. Glavno vprašanje je, kaj dobite za ta denar. Na eni strani enega od najsvetlejših objektivov 35 mm, ki so na voljo, in seveda temu primerno ostrino od roba do roba. Od f2,0 je svetlejši za zaslonko in pol oziroma če to povemo s časi, namesto 1/8 s lahko fotografirate z udobnimi 1/30 s. Ostrina je boljša, prav tako ima močneje izraženo globinsko neostrino, ki je na račun kompleknosti objektiva tudi drugačna, kot jo ima manjši in cenejši objektiv. Kljub teži in številu leč je ostrenje hitro, primerljivo z ostalimi, krepko manjšimi objektivi.

Za primerjavo smo poleg dveh 35 mm Sigem dodali še Sonyev 35 mm f1,8, ki se je po pričakovanjih obnesel nekje med obema. Na račun drugačne sestave leč ima neostrino bližje objektivu f1,2, čeprav seveda manj izraženo, v primerjavi z obema Sigmama ostri malce bližje in nima obroča za ročno nastavitev zaslonke. Med preizkusom smo opazili, da Sonyjev objektiv v primerjavi z obema Sigmama pri enako zaprti zaslonki naredi drugačen točkasti vir, predvsem je večji. A če povzamemo, noben od te trojke ni slab, če nujno potrebujete svetlobno moč, potem je odgovor že znan v naprej, v nasprotnem primeru sta si tako Sigma 35 mm f2,0 kot Sony 35 mm f1,8 zelo podobna, na koncu odločata cena oziroma pripadnost znamki.

Kar nas pri tem preizkusu najbolj veseli, je dejstvo, da se je Sigma odločila stopiti v tisto področje, ki je med amaterskimi fotografi na nek način zapostavljeno. Večina raje poseže po objektivih s spremenljivo goriščnico, čeprav imajo fiksni kar nekaj prednosti. Praviloma so svetlejši in optično boljši, ko se enkrat navadimo na goriščnice, si brez težav kader sestavimo že v glavi, s pogledom skozi iskalo ga le potrdimo.

Posodil: Infocona, d. o .o.

The post Objektivi Sigma za bajonet Sony FE: Trije mali pujski v spremstvu ata pujsa appeared first on Tehnozvezdje.