Sony A7C: »Full frame« je nuja, mar ni?
Matjaž Ropret 13. marca 2021 ob 13:35

Polni format je konstantna obsesija fotografov in skušnjavi se preprosto ne da upreti, pa naj to pomeni bistveno dražje aparate in objektive, večjo in težjo fotografsko torbo in morda uporabo manj zmogljivega orodja. Ni ga čez »ful frejm«, proizvajalci pa vsaj to dejstvo še lahko izkoriščajo v svoj prid, potem ko so jim skoraj vsi drugi trendi odnesli večino kupcev in dobička, ki so ga kovali v prvem desetletju tega stoletja.

Sonyjev aparat A7C je zelo nazoren primer tega, kako želja dokaj glasne (čeravno mogoče ne zelo številčne) množice narekuje, kaj izdelujejo vodilne znamke. To je najmanjši in tudi najcenejši – vsaj med novimi modeli – aparat s tipalom polnega formata. Prvič doslej je na pogled skoraj enak kot aparati s tipalom velikosti APS-C iz serije a6xxx, nima osrednjega iskala in dvignjene »prizme«, ki v resnici ni prizma. Zanj želijo približno dva evrska tisočaka, brez objektiva, kar nikakor ni poceni, a dokaj malo v svetu polnega formata. Toda a6400, po zmožnostih v bistvu enakovreden ali celo zmogljivejši aparat, vendar s tipalom »neprave« velikosti, je pol cenejši (z objektivom vred). Če malo pustimo ob strani tisto obsesijo in pogledamo na zadevo neobremenjeno, se zastavlja vprašanje, kaj dejansko pridobimo z dvakrat dražjim aparatom?

Najprej je treba vedeti, da je A7C v osnovi pomanjšani A7 III. To je model iz l. 2018, ki ga imajo fotografi izredno radi in je bil prvi res dober iz serije A7 (če pustimo ob strani modele S in R, ki so namenjeni specifičnim nalogam). V določenih vidikih je novinec še celo boljši, zaradi uporabnega vrtljivega zaslona, novejšega sistema samodejnega ostrenja s prepoznavo obrazov, boljših video zmožnosti in izboljšane reprodukcije barv v zapisu jpg, ki smo jo videli že pri trojici novejših modelov a6xxx. Toda po drugi strani v nekaterih pogledih A7 III ostaja bolj profesionalno orodje, med drugim ima večje elektronsko iskalo, dve reži za pomnilniški kartici (za dodatno varnost posnetkov), več tipk in bolj robustno ohišje. Sony se pri A7C tudi ni potrudil, da bi namestil nove, precej bolj pregledne in priročne izbirnike, ki jih je bil deležen A7S III, kar je verjetno tudi neposredna posledica uporabe preizkušene strojne zasnove.

Razlike med obema aparatoma polnega formata, ki imata tudi precej podobno ceno, v bistvu na fotografskem področju dajejo prednost starejšemu in večjemu A7 III, pri snemanju videa pa novejšemu in manjšemu A7C. Za tiste, ki primarno nameravajo snemati ni dileme. Vrtljiv zaslon, prepoznava obrazov in zato zanesljivo ostrenje nanje, podatki o umirjanju iz žiroskopa, ki jih je mogoče uporabiti v postprodukciji, neomejena dolžina posnetkov in odpravljene težave s pregrevanjem pri dolgotrajnem snemanju (za oboje lahko rečem končno!) so očitne in izrazite prednosti novega modela. Ob tem, da Sonyjevi aparati tako ali tako snemajo izredno lep 4K brez pretiranega ukvarjanja z nastavitvami, četudi ta (recimo ji “neprofesionalna”) linija aparatov ne podpira 10-bitnega zapisa ali višjega podatkovnega toka od 100 Mb/s.

Pri fotografiranju je lahko A7C boljša izbira za tiste, ki se bodo pretežno zanašali na fotografije neposredno z aparata in si lahko privoščijo, da kdaj “odleti” kakšna kartica, medtem ko je za resne fotografe A7 III z dvema karticama in boljšim iskalom seveda v prednosti, fotografije pa bodo tako ali tako verjetno večinoma razvijali iz datotek RAW, zato drugačne obdelave barv v Sonyjevih algoritmih mogoče sploh ne bodo opazili. In samodejno ostrenje za obraz je pri fotografiji pomembno predvsem pri hitrem premikanju protagonistov, za portrete ali denimo poročne fotografije je pretežno nepomembno, mnogi fotografi še celo prisegajo na ročno ostrenje. Tu sta seveda še modela A7 in A7 II, ki sta še bistveno cenejša, a seveda tudi starejša. Za video sta v letu 2021 že skoraj predpotopna in ju nikakor ni več mogoče priporočati, a tudi za fotografijo sta primerna predvsem za uporabnike, ki sem jih ravnokar omenjal. Za te, ki večinoma ostrijo ročno in morda tudi uporabljajo različne (stare) objektivne z ročnim ostrenjem s pomočjo različnih prilagojevalnikov. Kdor se namerava zanašati na samodejno ostrenje, naj ta dva aparata preskoči. Seveda pa je tu še konkurenca, ki za dva tisočaka že zna ponuditi kakšen model, celo polnega formata, s še nekaterimi zmožnostmi, za kakršne je treba pri Sonyju precej višje po cenovni lestvici.

Primerjava z a6400 in a6100 pa je za A7C, vsaj z mojega zornega kota, manj ugodna. Razen za tiste, ki nimajo objektivov z optičnim umirjanjem, kajti A7C ima umirjevalnik (IBIS) vgrajen v ohišje. Za to funkcionalnost je pri liniji a6xxx treba poseči po modelu a6600. Sicer pa sta a6400 in a6100 odlična aparata s tipalom APS-C in predvsem imata že od prihoda na trg zelo pošteno ceno. A6400 jo še kar drži (vmes je bil še celo cenejši, kot je zdaj), medtem ko se je a6100 že nekoliko pocenil. Glede lastnosti sta pretežno izenačena z novincem, ta v resnici prinaša le večje tipalo, ki pomeni tudi debelejše ohišje. Pri a6400 celo najdemo določene možnosti, ki jih A7C ne ponuja, moja najljubša je možnost zaklepa samodejnega nastavljanje beline pred začetkom snemanja videa, tako da se barve med daljšim posnetkom ne spreminjajo, če se vmes spremeni svetloba (denimo posije sonce skozi okno ali se začne mračiti). Fotografi bodo lahko z večjega tipala izvlekli kaj več, predvsem tako čislane globinske neostrine, pa mogoče tudi kaj detajlov ob pomoči ustreznega objektiva, ki s svojo ostrino izkoristi tipalo v polnosti, vendar so že fotografije s cenejšega aparata zelo dobre. Pri videu pa sploh nisem opazil kakšne razlike. Še posebej pri t. i. kit objektivu 28-60 mm, ki je, milo rečeno, povprečen. Res ne omogoči tipalu, da bi pokazalo svoje vrline. Tako je slika s kombinacijo a6400 in objektiva z napisom Zeiss izpadla celo bolje, enostavno je imela lepšo, bolj podrobno, jasnejšo risbo. Objektiv 85 mm f/1,8 je dvignili video na pravi nivo, vendar mi pri mojem delu taka goriščnica ne pride zelo prav, zato sem moral večinoma snemati z 28-60, ker drugih objektivov za polni format nimam. Res je, da se pri a6400 zaslon obrne zgolj navzgor, ne navzven, in je to rahlo zoprno pri uporabi zunanjega mikrofona, pa vendar mislim, da je za tiste, ki bodo pretežno snemali, in jim je 8-bitni 4K pri sto megabitih in 25 (ali 30) sličicah na sekundo dovolj, pol cenejši aparat boljša izbira.

HVALIMO:
  • Pravi vrtljiv zaslon
  • Reža za kartico ob strani, ne spodaj ob bateriji
  • Dokaj majhno ohišje za aparat polnega formata
  • Izboljšane barve na v načinu jpg glede na predhodnike
  • Dobra kvaliteta fotografij in videa
GRAJAMO:
  • (Pre)plitvo držalo in (pre)debelo ohišje
  • Premalo (nastavljivih) tipk za resne fotografe
  • Še vedno stari izbirniki
  • Konkurenca v tem cenovnem razredu ponuja več.
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja