Običajni termostatski ventili ne dajejo prav veliko možnosti upravljanja, imajo namreč samo eno nastavitev in če bi hoteli doseči kaj več od tega, da kontrolirajo temperaturo glede na to, na koliko so nastavljeni, bi jih morali hoditi ves čas obračat, kar je seveda popolnoma nerealističen scenarij. Tu vskočijo povezani, ki še kaj drugega in se da z njimi izboljšati tako udobje kot delovanje ogrevalnega sistema, pa tudi kaj prihraniti. Dotičnih podjetja Homematic IP sicer ne bi razvrstili v kategorijo »pametnih«, ker razen tega, da denimo zaznajo dolgotrajnejši pritok hladnega zraka in ustrezno ukrepajo, niso tiste vrste, ki bi zbirali in analizirali podatke ter potem samodejno prilagajali delovanje (temperature, časa, itd), kot denimo razvpiti Nest. Tak način, kjer uporabnik lahko določa marsikaj in s tem tudi precej pridobi, hkrati pa naprava ne vsiljuje svojega (pogosto nadležnega) »pametnjačenja«, se nam zdi boljši in uporabnejši.

Podrobneje se o tem, kakšne so pridobitve s povezanimi termostati namesto klasičnih, lahko seznaniš v videu. Ta namreč govori prav o tem, tukaj pa se bomo bolj posvetili samemu sistemu Homematic IP. Na trgu je sicer še mnogo drugih podobnih (in tudi bolj »pametnih«), denimo Bosch, Netatmo in Tado, je pa seveda zaradi specifičnosti tega področja težko preizkušati različne, saj ni kot pri telefonu ali prenosniku, da bi jih vzeli v roko in uporabljali, temveč gre za ključno infrastrukturo v stanovanju.  

Sistem, ki smo ga sestavili, obsega dostopno točko, termostatske ventile treh vrst v šestih prostorih, tri stenske termostate, zunanjo vremensko postajo in stikalo za črpalko razvoda, v katerem so radiatorji v omenjenih sobah. Proizvajalec ponuja še precej drugih naprav, ki jih je mogoče vključiti, a že naš komplet je najbrž večji od tega, kar bi bilo zadosti za marsikatero stanovanje. Odločili smo se za izvedbo z namensko dostopno točko, ki jo je treba s kablom priključiti na usmerjevalnik oz. eno od naprav porazdeljenega omrežja. Na to dostopno točko se nato brezžično povezujejo vse ostale naprave v sistemu, pri čemer uporabljajo radijsko tehnologijo v frekvenčnem območju 800 MHz. Na voljo so sicer tudi izvedbe ventilov in termostatov, ki se povežejo neposredno na domače brezžično omrežje (Wi-Fi), vendar se nam zdi izvedba z dostopno točko, četudi malo dražja in morda za odtenek zahtevnejša za vzpostavitev, bolj primerna, ker ne obremenjuje dodatno brezžičnega omrežja, pa tudi na nižja frekvenca pomeni boljšo prepustnost signala skozi morebitne ovire (debele stene, itd). Ne pogrešamo izvedbe s protokolom zigbee ali z-wave, ker elementov tako ali tako ne bi povezovali v kakšen drug sistem, ki upravljanju ogrevanja sploh ni prilagojen, denimo Telekomov Neo.

Vse skupaj je povezano v internet, prek strežnikov v Nemčiji, do upravljanja naprav pa uporabnik dostopa s pomočjo aplikacije na androidnem telefonu ali iPhonu. Upravljavec ne zahteva kakšnih osebnih podatkov, identifikacija gre zgolj s serijsko številko dostopne točke – za prijavo je mogoče tudi optično prebrati kodo qr na dostopni točki – in ob prvi prijavi se naprava poveže z uporabniškim računom in dobi geslo, da se je mogoče vpisati še na kakšnem dodatnem telefonu ali tablici, če želimo zadevo upravljati na več napravah (oz. bo dostop imelo več družinskih članov). Obstaja tudi možnost uporabe zgolj v domačem omrežju, brez internetne povezave. Za kar pa je treba kupiti in namestiti še eno napravo, podobno dostopni točki, ki prevzame nalogo lokalnega strežnika. Pri tej izvedbi uporabnik pridobi še podatke o temperaturah in ostalem, kar naprave v sistemu zbirajo, in tako lahko morda še nekoliko bolje optimizira nastavitve. Za upravljanje pa je v osnovi na voljo zgolj dostop prek brskalnika, kdor želi to še vedno početi z aplikacijo, si mora »sprogramirati« svojo. Za večino uporabnikov bo verjetno bolj elegantna in povsem zadostna »internetna« izvedba, za tiste z več znanja, želje po podatkih in tudi bolj v skrbeh za varnost pa je na voljo strežniška alternativa.

Ideja zamenjave običajnih ventilov je kajpak v bolj prilagojenem, natančnem in varčnejšem nastavljanju temperatur v posameznih prostorih. Za vsak ventil oz. prostor si je mogoče ustvariti več časovnikov (profilov), da so sobe ogrete takrat, ko je treba, pa tudi, da se ogrevajo (in predvsem začnejo ogrevati) vse naenkrat. Kot rečeno smo uporabili tri različne ventile, dva sta po funkcionalnosti dokaj podobna, saj imata zaslonček s prikazom temperature ter še nekaterimi informacijami, ima pa eden vrtljiv in pritisni gumb, drugi pa tipke za nastavljanje istega (temperature ter začasnega, petminutnega popolnega odprtja, ki se mu reče boost). Na obeh je še tipka za povezovanje z dostopno točko. Sta malo večja od običajnih, a ne pretirano, napaja pa ju par baterij AA. Tretja vrsta ventila (t. i. kompaktni) nima zaslončka in tako na njem ni mogoče ničesar upravljati. Vsak od teh je lahko samostojen, svoja »soba« v aplikaciji, lahko pa jih je več združenih v eno sobo, v tem primeru imajo lahko nad sabo še stenski termostat, ki ima enake tipke za ročno spreminjanje temperature, boost in povezovanje (kar je v bistvu treba storiti le enkrat). V profilu se nastavlja temperature po časih za vsak dan posebej, pri čemer je število »terminov« omejeno, kar je tudi logično, saj ni smiselno na vsako uro spreminjati temperature (in premikati motorčka ventila ter s tem trošiti baterij, ki naj bi sicer zdržale dve leti). Ko ima uporabnik prilagojen en dan, ga lahko skopira še na druge, ki pa jih nato seveda lahko še prilagodi. Zelo verjetno bosta urnika za soboto in nedeljo nekoliko drugačna kot za delavnike.

S temi profili se da kar dobro nastaviti, da so sobe ogrete ob pravih časih, da pa hkrati ni gretja v prazno in da so (sploh jutranji) zamiki taki, ki omogočijo denimo toplotni črpalki nestresno delovanje. V mrzlih jutrih je namreč velika obremenitev, ko pri običajnih ventilih začne segreta voda teči v vse radiatorje naenkrat in sistem lahko dobesedno »počepne«, potem pa traja nekaj časa, da se postavi nazaj in stanovalce prej zebe kot kaj drugega. Če so časi začetka gretja za posamezne sobe dovolj zamaknjeni – najprej spalnice, potem kopalnica in kuhinja, nato šele vse ostalo – lahko črpalka (pri peči na kakšen drug energent gre nekoliko lažje) v zalogovniku naredi dovolj »medpomnilnika«, da se vse ogreje, kot je treba, in je udobje precej večje. Čez dan pa ogrevanje ob pravih terminih tudi poskrbi za primerno udobje in za varčevanje z energijo. Vedno se da ročno regulirati, ob naslednji menjavi v profilu pa bo šel ventil znova na prednastavljeno vrednost. Tako tudi ni treba skrbeti, da bi bilo treba denimo po dodatnem ogrevanju kopalnice ventil znova zavrteti nazaj tja, kjer je bil prej. Ročni popravki so možni tako na ventilu, če ima tipke, kot na stenskem termostatu ali v aplikaciji. Edina »pomanjkljivost« tega početja v primerjavi s klasiko, pa je nekoliko daljši odzivni čas, saj je treba običajno počakati nekaj sekund, sprememba ni hipna. Seveda tudi ne tiha, kajti motorčke se sliši. Možno jih je sicer dati na »šepetajoči« način, v njem so tišji, a tudi počasneje premikajo.

Poleg menjave profilov je v aplikaciji mogoče preiti še na drugačne načine. Samodejni način se naslanja na uporabnikove profile. Eco in počitniški način bistveno znižata temperaturo, da ne ogrevata v prazno, kadar je stanovanje (ali posamezne sobe) prazno. V ročnem načinu uporabnik nastavlja temperaturo neodvisno od profilov, za določeno obdobje pa lahko uporabi še način za zabavo, da začasno spremeni temperaturo, kadar pričakuje goste. Kot sem že omenil, so ventili toliko »pametni«, da zaznajo odprto okno – čez čas, ne takoj – in takrat konkretno znižajo nastavitev temperature oz. se po domače povedano zapro. Da pa se dokupiti tipala za na okna, ki sporočijo, da so odprta, in se že v trenutku ustavi ogrevanje na tistem radiatorju. Sistem omogoča tudi glasovno upravljanje (z Alexo, Googlovim Pomočnikom ali platformo Conrad Connect), česar pa nismo preizkusilo, ker je zadeva podobna kot pri kavnem avtomatu. Če uporabnik sedi ali stoji zraven termostata, lahko pritisne na tipko ali zavrti gumb, pa tudi telefon običajno ni prav daleč.

Za celoten »ogrevalni« sistem Homematic IP je treba pripraviti nekaj sto evrov, odvisno koliko sob želite pokriti in s čim vse. Posamezni elementi, denimo ventili, stenski termostat, tipalo za okno in dostopna točka oz. prehod stanejo med 30 in 50 evri. Se pa splača vsaj dostopno točko kupiti v kompletu z dvema ventiloma, saj se ga da dobiti za manj kot sto evrov. Povsem verjetno se bo investicija zaradi prihrankov pri energiji v nekaj letih povrnila, a tega niti ne bi izpostavljali kot ključni namen. V našem primeru smo s tem sistemom izpolnili osnovna cilja, rešiti težave »jutranjih konic« in nasploh uskladitve, kdaj in koliko časa deluje črpalka za kateri razvod, ter preprečiti, da bi kdaj koga kje zeblo (več nas dela od doma), pa zaradi tega ne porabiti več električne energije, ampak prej manj. Zadeva ima tudi pregledno in enostavno aplikacijo, ki zahteva največ eno popoldne spoznavanja in učenja, ventili pa so tudi dovolj lični, da njihova velikost sploh ni moteča. Če kaj, potem od pripomočkov pametnega doma vsekakor priporočamo nadgradnjo na radiatorjih, in sistem Homematic IP je dobra izbira.

HVALIMO:

• Dobre možnosti upravljanja in nastavljanja
• Omogoča doseganje ključnih ciljev tovrstnega sistema
• Pregledna aplikacija z dovolj uporabnimi možnostmi
• Posamezne naprave se na dostopno točko povezujejo prek lastne radijske tehnologije
• V oblak ne gredo osebni podatki
• Mogoče je vzpostaviti tudi sistem, ki deluje zgolj v domačem omrežju

GRAJAMO:

• Za delovanje v domačem omrežju je potrebna dodatna naprava, pa tudi precej znanja
• Ventili na radiatorjih so večji od klasičnih
• Funkciji boost za začasno popolno odpiranje ventilov ni mogoče spreminjati trajanja

The post Postavljanje pametnega doma: Boljše ogrevanje z ventili in termostati Homematic IP? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno kot še v marsikaterem primeru je izraz vsaj do določene mere napačen ali zavajajoč. Pogosto prav veliko (umetne) pameti niti ne srečamo niti je ne potrebujemo, temveč je za marsikateri sistem, najsi bo razsvetljava, ogrevanje, večpredstavnost ali kaj četrtega, pomembno predvsem nastavljanje scenarijev, sprotno prilagajanje, upravljanje na daljavo in dodajanje zmožnosti, ki jih običajna (analogna) ali tudi digitalizirana izvedba brez povezave preprosto ne omogoča. Seveda so primeri, ko nam odločitve same naprave, ki jih ta sprejme na osnovi podatkov s tipal in vnaprej pripravljenih algoritmov, lahko kaj olajšajo, izboljšajo in tudi preprečijo kakšno nevšečnost. Večinoma pa so lahko tovrstni »pametni« pripomočki osnova za doseganje določenih ciljev. Teh je lahko več, med glavnimi pa so zmanjšanje porabe energije, večje udobje bivanja, lažje upravljanje in nastavljanje (prek aplikacije na telefonu, spletnega vmesnika, namenskega programa ali glasovno), spremljanje podatkov za optimizacijo delovanja, dostop do naprav na daljavo (tudi zunaj domačega omrežja), izraba spletnih (naročniških) storitev na čim več napravah, povezovanje različnih sistemov v kolikor toliko enovito celoto in še kaj. Cilji so znova odvisni od potreb, želja, posameznega področja (pri »pametnem« zvočniku bodo drugačni in jih bo manj kot pri sistemu termostatov in ventilov) in seveda tudi cene tega, kar vgrajujemo. Zagotovo bodo pričakovanja drugačna, če nameravamo kupiti nekaj dokaj preprostega za približno sto evrov, kot če razmišljamo o bolj obširni rešitvi za tisoč evrov ali več.

Ker je toliko ciljev, je tudi načinov za postavljanje pametnega doma več. Vsi so lahko pravi, kajti okoliščine so zelo različne. V osnovi jih lahko razdelimo na tri najbolj pogoste. Lahko se odločimo za kupovanje in postavljanje kompletov, ki jih je treba samo namestiti in povezati z aplikacijo ali spletnim vmesnikom, ter začeti uporabljati. S tem lahko pokrijemo marsikatero področje in to počnemo postopno, glede na potrebe, navdih in finančne zmožnosti, so pa tovrstni sistemi običajno ločeni in jih lahko (za silo) združimo kvečjemu s pomočjo enega od treh glavnih plaftorm za nadzorovanje pametnega doma. To so Amazon Alexa, Apple HomeKit in Google Home. Ta možnost je cenovno nekje na sredi. Kompleti seveda nekaj stanejo, a pri vsakem je treba pretehtati, koliko koristi lahko prinese. Lahko se kasneje tudi izkaže, da jih nazadnje manj ali več, kot smo pričakovali, a dokler ne poskusimo, ne moremo zares vedeti.

Za nekatere avtomatizacije, predvsem to velja za zasenčitev, okna, različna stikala, vtičnice in še kaj, se lahko odločimo za samogradnjo. Priskrbimo si ustrezna tipala, motorčke in gradnike za povezavo, vzpostavimo osrednji krmilnik, za kar je zelo primeren kartični računalnik (Raspberry Pi ali Arduino), izberemo primerno programsko opremo in nato vgradimo, »zvežemo« in sprogramiramo zadevo. Tak pristop zahteva precej znanja in tudi nekaj izkušenj, lahko pa je cenovno dokaj ugoden in sistem si lahko v veliki meri prilagodimo po svojih željah.

Kdor tega ne bi počel sam, mogoče zato, ker se mu zdi, da se ne bo znašel, ali ker ima nasploh raje rešitve »na ključ«, pa se lahko odloči za ponudnika (denimo Comfort-el), ki vse to uredi. Tovrstna podjetja znajo svetovati, si ogledati stanovanje in narediti načrt, nato pa vse tudi vgraditi in uporabnika naučiti uporabe. Tudi tu gre predvsem za razsvetljavo, senčila, odklepanje vrat in podobno. Prednost tega pristopa so elegantne, preizkušene rešitve in enostavno upravljanje na enem mestu, ki ga je običajno mogoče povezati tudi z eno ali večimi od trojice omenjenih platform in tako dobiti še možnost glasovnega upravljanja (v angleščini). Cena je kajpak višja, a prav tako kakovost.

Še posebej pri novogradnjah je verjetno smiselno že ob risanju načrta razmišljati o tem, kaj od stavbnega pohištva in ostalega bi se dalo avtomatizirati in kje vse potegniti podometne cevi, da bo vse pripravljeno za kasnejše vstavljanje kablov. Marsikaj se da brezžično, toda po fizičnih povezavah gredo podatki še vedno najbolj zanesljivo ter ne motijo vsega ostalega »prometa« v zraku.

Predsodki in strahovi glede pametnega doma so večinoma odveč. Marsikateri povezan in prilagodljiv pripomoček lahko prinese konkretne prednosti v primerjavi s »klasiko«, treba pa je k temu opremljanju pristopiti brez vnaprejšnjih sodb. Še najbolj upravičeni pomisleki so tisti glede zbiranja osebnih podatkov, čemur se je mogoče v veliki meri izogniti, če se odpovemo Amazonovi ali Googlovi »pomoči« (Apple je glede zbiranja in varovanja podatkov malce bolj prijazen), morda tudi glede varnosti. Večina tovrstnih sistemov je namreč povezanih v internet, kajti brez tega tudi ni mogoče zagotoviti upravljanja na daljavo, kar lahko vedno predstavlja potencialno točko, kjer napadalci vdrejo in povzročijo kakšno nevšečnost. V praksi pa se to večinoma dogaja pri večjih sistemih, denimo pri slabo zavarovanem daljinskem ogrevanju, medtem ko posamični uporabniki napadalcev in izsiljevalcev v resnici ne zanimajo.

V prihodnje se bomo tako posvetili posameznim področjem, konkretnih nasvetom ter testom. Najprej sledijo zapisi o zvočnikih in večpredstavnostnih napravah (nameščanje novega Chromecasta smo lani že omenili), o sistemu za nadgradnjo ogrevanja (termostati in termostatski ventili za radiatorje) in o domofonu Bticino Linea 3000 z notranjo enoto Classe 100.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Postavljanje pametnega doma: Samostojno, postopno ali s tujo pomočjo in načrtom? appeared first on Tehnozvezdje.