Postavljanje pametnega doma: Boljše ogrevanje z ventili in termostati Homematic IP? (#video)
Matjaž Ropret 2. marca 2021 ob 06:21

Pametni dom obsega mnogo vidikov in če se je Marjan nazadnje ukvarjal z domofonom ter še prej z razsvetljavo, je tokrat na vrsti ogrevanje. Preizkusili smo namreč, kaj se da pridobiti z zamenjavo klasičnih termostatskih ventilov na radiatorjih s povezanimi, ki jih je mogoče upravljati s pomočjo aplikacije na telefonu ali glasovno, jim nastavljati urnike in režime delovanja in početi še določene druge zanimive stvari. V domačem okolju smo namestili sistem nemškega ponudnika Homematic IP, ki je precej obširen in ponuja marsikatero možnost.

Običajni termostatski ventili ne dajejo prav veliko možnosti upravljanja, imajo namreč samo eno nastavitev in če bi hoteli doseči kaj več od tega, da kontrolirajo temperaturo glede na to, na koliko so nastavljeni, bi jih morali hoditi ves čas obračat, kar je seveda popolnoma nerealističen scenarij. Tu vskočijo povezani, ki še kaj drugega in se da z njimi izboljšati tako udobje kot delovanje ogrevalnega sistema, pa tudi kaj prihraniti. Dotičnih podjetja Homematic IP sicer ne bi razvrstili v kategorijo »pametnih«, ker razen tega, da denimo zaznajo dolgotrajnejši pritok hladnega zraka in ustrezno ukrepajo, niso tiste vrste, ki bi zbirali in analizirali podatke ter potem samodejno prilagajali delovanje (temperature, časa, itd), kot denimo razvpiti Nest. Tak način, kjer uporabnik lahko določa marsikaj in s tem tudi precej pridobi, hkrati pa naprava ne vsiljuje svojega (pogosto nadležnega) »pametnjačenja«, se nam zdi boljši in uporabnejši.

Podrobneje se o tem, kakšne so pridobitve s povezanimi termostati namesto klasičnih, lahko seznaniš v videu. Ta namreč govori prav o tem, tukaj pa se bomo bolj posvetili samemu sistemu Homematic IP. Na trgu je sicer še mnogo drugih podobnih (in tudi bolj »pametnih«), denimo Bosch, Netatmo in Tado, je pa seveda zaradi specifičnosti tega področja težko preizkušati različne, saj ni kot pri telefonu ali prenosniku, da bi jih vzeli v roko in uporabljali, temveč gre za ključno infrastrukturo v stanovanju.  

Sistem, ki smo ga sestavili, obsega dostopno točko, termostatske ventile treh vrst v šestih prostorih, tri stenske termostate, zunanjo vremensko postajo in stikalo za črpalko razvoda, v katerem so radiatorji v omenjenih sobah. Proizvajalec ponuja še precej drugih naprav, ki jih je mogoče vključiti, a že naš komplet je najbrž večji od tega, kar bi bilo zadosti za marsikatero stanovanje. Odločili smo se za izvedbo z namensko dostopno točko, ki jo je treba s kablom priključiti na usmerjevalnik oz. eno od naprav porazdeljenega omrežja. Na to dostopno točko se nato brezžično povezujejo vse ostale naprave v sistemu, pri čemer uporabljajo radijsko tehnologijo v frekvenčnem območju 800 MHz. Na voljo so sicer tudi izvedbe ventilov in termostatov, ki se povežejo neposredno na domače brezžično omrežje (Wi-Fi), vendar se nam zdi izvedba z dostopno točko, četudi malo dražja in morda za odtenek zahtevnejša za vzpostavitev, bolj primerna, ker ne obremenjuje dodatno brezžičnega omrežja, pa tudi na nižja frekvenca pomeni boljšo prepustnost signala skozi morebitne ovire (debele stene, itd). Ne pogrešamo izvedbe s protokolom zigbee ali z-wave, ker elementov tako ali tako ne bi povezovali v kakšen drug sistem, ki upravljanju ogrevanja sploh ni prilagojen, denimo Telekomov Neo.

Vse skupaj je povezano v internet, prek strežnikov v Nemčiji, do upravljanja naprav pa uporabnik dostopa s pomočjo aplikacije na androidnem telefonu ali iPhonu. Upravljavec ne zahteva kakšnih osebnih podatkov, identifikacija gre zgolj s serijsko številko dostopne točke – za prijavo je mogoče tudi optično prebrati kodo qr na dostopni točki – in ob prvi prijavi se naprava poveže z uporabniškim računom in dobi geslo, da se je mogoče vpisati še na kakšnem dodatnem telefonu ali tablici, če želimo zadevo upravljati na več napravah (oz. bo dostop imelo več družinskih članov). Obstaja tudi možnost uporabe zgolj v domačem omrežju, brez internetne povezave. Za kar pa je treba kupiti in namestiti še eno napravo, podobno dostopni točki, ki prevzame nalogo lokalnega strežnika. Pri tej izvedbi uporabnik pridobi še podatke o temperaturah in ostalem, kar naprave v sistemu zbirajo, in tako lahko morda še nekoliko bolje optimizira nastavitve. Za upravljanje pa je v osnovi na voljo zgolj dostop prek brskalnika, kdor želi to še vedno početi z aplikacijo, si mora »sprogramirati« svojo. Za večino uporabnikov bo verjetno bolj elegantna in povsem zadostna »internetna« izvedba, za tiste z več znanja, želje po podatkih in tudi bolj v skrbeh za varnost pa je na voljo strežniška alternativa.

Ideja zamenjave običajnih ventilov je kajpak v bolj prilagojenem, natančnem in varčnejšem nastavljanju temperatur v posameznih prostorih. Za vsak ventil oz. prostor si je mogoče ustvariti več časovnikov (profilov), da so sobe ogrete takrat, ko je treba, pa tudi, da se ogrevajo (in predvsem začnejo ogrevati) vse naenkrat. Kot rečeno smo uporabili tri različne ventile, dva sta po funkcionalnosti dokaj podobna, saj imata zaslonček s prikazom temperature ter še nekaterimi informacijami, ima pa eden vrtljiv in pritisni gumb, drugi pa tipke za nastavljanje istega (temperature ter začasnega, petminutnega popolnega odprtja, ki se mu reče boost). Na obeh je še tipka za povezovanje z dostopno točko. Sta malo večja od običajnih, a ne pretirano, napaja pa ju par baterij AA. Tretja vrsta ventila (t. i. kompaktni) nima zaslončka in tako na njem ni mogoče ničesar upravljati. Vsak od teh je lahko samostojen, svoja »soba« v aplikaciji, lahko pa jih je več združenih v eno sobo, v tem primeru imajo lahko nad sabo še stenski termostat, ki ima enake tipke za ročno spreminjanje temperature, boost in povezovanje (kar je v bistvu treba storiti le enkrat). V profilu se nastavlja temperature po časih za vsak dan posebej, pri čemer je število »terminov« omejeno, kar je tudi logično, saj ni smiselno na vsako uro spreminjati temperature (in premikati motorčka ventila ter s tem trošiti baterij, ki naj bi sicer zdržale dve leti). Ko ima uporabnik prilagojen en dan, ga lahko skopira še na druge, ki pa jih nato seveda lahko še prilagodi. Zelo verjetno bosta urnika za soboto in nedeljo nekoliko drugačna kot za delavnike.

S temi profili se da kar dobro nastaviti, da so sobe ogrete ob pravih časih, da pa hkrati ni gretja v prazno in da so (sploh jutranji) zamiki taki, ki omogočijo denimo toplotni črpalki nestresno delovanje. V mrzlih jutrih je namreč velika obremenitev, ko pri običajnih ventilih začne segreta voda teči v vse radiatorje naenkrat in sistem lahko dobesedno »počepne«, potem pa traja nekaj časa, da se postavi nazaj in stanovalce prej zebe kot kaj drugega. Če so časi začetka gretja za posamezne sobe dovolj zamaknjeni – najprej spalnice, potem kopalnica in kuhinja, nato šele vse ostalo – lahko črpalka (pri peči na kakšen drug energent gre nekoliko lažje) v zalogovniku naredi dovolj »medpomnilnika«, da se vse ogreje, kot je treba, in je udobje precej večje. Čez dan pa ogrevanje ob pravih terminih tudi poskrbi za primerno udobje in za varčevanje z energijo. Vedno se da ročno regulirati, ob naslednji menjavi v profilu pa bo šel ventil znova na prednastavljeno vrednost. Tako tudi ni treba skrbeti, da bi bilo treba denimo po dodatnem ogrevanju kopalnice ventil znova zavrteti nazaj tja, kjer je bil prej. Ročni popravki so možni tako na ventilu, če ima tipke, kot na stenskem termostatu ali v aplikaciji. Edina »pomanjkljivost« tega početja v primerjavi s klasiko, pa je nekoliko daljši odzivni čas, saj je treba običajno počakati nekaj sekund, sprememba ni hipna. Seveda tudi ne tiha, kajti motorčke se sliši. Možno jih je sicer dati na »šepetajoči« način, v njem so tišji, a tudi počasneje premikajo.

Poleg menjave profilov je v aplikaciji mogoče preiti še na drugačne načine. Samodejni način se naslanja na uporabnikove profile. Eco in počitniški način bistveno znižata temperaturo, da ne ogrevata v prazno, kadar je stanovanje (ali posamezne sobe) prazno. V ročnem načinu uporabnik nastavlja temperaturo neodvisno od profilov, za določeno obdobje pa lahko uporabi še način za zabavo, da začasno spremeni temperaturo, kadar pričakuje goste. Kot sem že omenil, so ventili toliko »pametni«, da zaznajo odprto okno – čez čas, ne takoj – in takrat konkretno znižajo nastavitev temperature oz. se po domače povedano zapro. Da pa se dokupiti tipala za na okna, ki sporočijo, da so odprta, in se že v trenutku ustavi ogrevanje na tistem radiatorju. Sistem omogoča tudi glasovno upravljanje (z Alexo, Googlovim Pomočnikom ali platformo Conrad Connect), česar pa nismo preizkusilo, ker je zadeva podobna kot pri kavnem avtomatu. Če uporabnik sedi ali stoji zraven termostata, lahko pritisne na tipko ali zavrti gumb, pa tudi telefon običajno ni prav daleč.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Za celoten »ogrevalni« sistem Homematic IP je treba pripraviti nekaj sto evrov, odvisno koliko sob želite pokriti in s čim vse. Posamezni elementi, denimo ventili, stenski termostat, tipalo za okno in dostopna točka oz. prehod stanejo med 30 in 50 evri. Se pa splača vsaj dostopno točko kupiti v kompletu z dvema ventiloma, saj se ga da dobiti za manj kot sto evrov. Povsem verjetno se bo investicija zaradi prihrankov pri energiji v nekaj letih povrnila, a tega niti ne bi izpostavljali kot ključni namen. V našem primeru smo s tem sistemom izpolnili osnovna cilja, rešiti težave »jutranjih konic« in nasploh uskladitve, kdaj in koliko časa deluje črpalka za kateri razvod, ter preprečiti, da bi kdaj koga kje zeblo (več nas dela od doma), pa zaradi tega ne porabiti več električne energije, ampak prej manj. Zadeva ima tudi pregledno in enostavno aplikacijo, ki zahteva največ eno popoldne spoznavanja in učenja, ventili pa so tudi dovolj lični, da njihova velikost sploh ni moteča. Če kaj, potem od pripomočkov pametnega doma vsekakor priporočamo nadgradnjo na radiatorjih, in sistem Homematic IP je dobra izbira.

HVALIMO:
  • Dobre možnosti upravljanja in nastavljanja
  • Omogoča doseganje ključnih ciljev tovrstnega sistema
  • Pregledna aplikacija z dovolj uporabnimi možnostmi
  • Posamezne naprave se na dostopno točko povezujejo prek lastne radijske tehnologije
  • V oblak ne gredo osebni podatki
  • Mogoče je vzpostaviti tudi sistem, ki deluje zgolj v domačem omrežju
GRAJAMO:
  • Za delovanje v domačem omrežju je potrebna dodatna naprava, pa tudi precej znanja
  • Ventili na radiatorjih so večji od klasičnih
  • Funkciji boost za začasno popolno odpiranje ventilov ni mogoče spreminjati trajanja
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja