Odkar imamo v Evropski uniji načelo gostuj kot doma in lahko določeno količino prenosa podatkov iz naročniškega paketa porabimo v tujini (znotraj EU in ostalih držav evropskega gospodarskega prostora), smo se nekoliko prenehali obremenjevati s tovrstnimi stroški na potovanjih. Toda zunaj povezavo so cene še bolj absurdne kot ob uvajanju evrotarife, kajti ostale so večinoma enake, medtem ko se je dostop do interneta doma za večkrat pocenil ali pohitril, mobilni paketi pa vsebujejo tudi po več sto gigabajtov ali celo neomejen prenos podatkov. Plačevanje standardnega roaminga zato odpade, morda se splača katera od redkih opcij, ki jo ponuja vaš operater, toda običajno je najboljša možnost nakup lokalne kartice SIM ali v zadnjem času eSIM-a pri enem od globalnih ponudnikov.

Odkar imajo nekateri telefoni vgrajen čip za »kartico« SIM, je povezovanje v različne operaterje oz. ponudnike postalo precej bolj enostavno, pojavili pa so se novi navidezni operaterji. Mogoče je imeti nameščenih več »simk« in po potrebi preklapljati med njimi. Predvsem pa naročnino oz. zakup sklenete na spletni strani ali v aplikaciji in potem kodo za namestitev dobite po e-pošti. Iphoni in Samsungovi telefoni višjih serij (Galaxy S in Galaxy Z) eSIM podpirajo že nekaj generacij, podobno Googlovi Pixli, nekatere Motorole, Sonyjeve Xperie in Huaweiji, od lani jeseni še določeni modeli Xiaomi.

Ena novejših možnosti za zakup gigabajtov v Švici, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, Kanadi, srednje in južnoameriških, azijskih in afriških državah je EasySim. Ta sodi v družino znamk, od katerih je najbolj znan »letalska« EasyJet. Verjetno najbolj priljubljen ponudnik tovrstnega gostovanja je Airalo, velja pa preveriti še cene in možnosti pri ponudnikih Nomad in Airhub.

Tovrstni ponudniki tipično ponujajo 1 GB, 3 GB, 5 GB in tudi več, pri čemer se pri večini najbolj splača vzeti tri ali pet gigabajtov, kar stane nekje med desetimi in dvajsetimi evri. Cene tako niso na ravni evropskega gostovanja, a vendarle občutno prijaznejše od tega, kar najdemo na operaterskih cenikih. Nekateri paketi so za specifične države, ti običajno prinašajo več gigabajtov oz. so cenejši, drugi pa za širša območja. Sami veste, koliko držav boste obiskali, koliko časa boste v posamezni in kaj boste počeli (koliko »interneta« boste potrebovali), in na osnovi tega preračunajte, kaj je za vas najbolj ugodno.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Ko pomaga samo še molitev Zdrava Marija, upanje vrneta »Milost« in »Skala«
• 
  Popoln telefon za mlade po letih ali po duši
• 
  KRATKI TEST Xiaomi Tag: Vse več jih je, ki ti neutrudno sledijo!
• 
  Digitalne inovacije za boljše življenje – april 2026
• 
  Leapmotor C10 (70 kWh): Še eden izmed množice, vendar med prijetnejšimi (#video)

The post NEDELJSKI NASVET: Najboljša možnost za popotnike na druge celine appeared first on Tehnozvezdje.

V Sloveniji je e-SIM za zdaj uvedel Telekom Slovenije, ampak resnici bolj zato, da se lahko pohvali s tem, kot da bi poskušal ponuditi kakšno inovativno storitev. Zadeve tudi še nisem preizkusil, zato ne morem dati kakšne ocene, sem pa bil med letošnjim sejmom MWC eden od testnih uporabnikov tuje (kanadsko-ameriške) rešitve, ki zdaj prišla na trg pod imenom knowroaming. Poanta je nekako taka, kot bi v telefon vtaknil dodatno kartico za prenos podatkov v destinaciji, kamor potuješ. Le da to storiš digitalno, v približno minuti, brez iskanja ustrezne v trgovini ali operaterjevi poslovalnici.

»Namestitev« operaterja oz. ponudnika na »kartico« v telefonu je preprosta. Ko se odločiš za nakup (po spletu, kajpak), dobiš kodo qr, ki jo prebereš s telefonom. Ta prepozna, da poskušaš dodati nov profil za kartico SIM, te vpraša za potrditev in tako imaš poleg primarnega (s fizične kartice SIM) zdaj na voljo še enega operaterja. Ta se lepo predstavi z imenom, ne kakšno čudno kodo ali sploh brez. Mislim, da sta v iPhonih lahko hkrati aktivni obe kartici, tako da imaš lahko svojo domačo za klice in sporočila, drugo (denimo knowroaming) pa za prenos podatkov. V Pixlih je na žalost lahko naenkrat aktivna samo ena kartica, zato je treba preklapljati med njima. V Barceloni sem tako začasno izklopil svojo siceršnjo številko ali sem jo prevezal na drugi telefon, in šel na podatkovno, ki mi je kar prav prišla. Še posebej za prenašanje večjih (video) datotek, ker wi-fi nikoli ni zanesljiv, kadar nisi doma. Preklapljanje med operaterjema je trajalo kakšne pol minute do minuto, je pa Telna (operater, ki stoji za vsem skupaj) očitno imel dogovore z drugimi španskimi operaterji kot A1, saj se e-SIM ni priklapljala na ista omrežja kot plastična kartica. Zadeva je delovala dobro, večino časa sem bil na LTE, se mi je pa dozdevalo, da se je nekajkrat po določenem času kakovost storitve malo znižala (se je hitrost upočasnila), a to je bilo mogoče zaradi mejnega signala LTE (in padanja na 3G) na eni od lokacij.

Kakšna je ponudba knowroaming? Za zdaj sta na voljo po dva »paketa« za dve destinaciji – Evropo in ZDA. Pri obeh za 1 GB, veljaven 30 dni, odšteješ deset dolarjev, za mesečnih 5 GB pa 40 dolarjev. Ni najbolj poceni, a za mobilno internetenje v Ameriki verjetno še vedno ceneje, kot če bi si tam omislil kartico, ali – bognedaj – poskušal z roamingom iz svoje domače naročnine. Razen, če imaš v njej kakšne vključene količine za ZDA. V Evropi je seveda omenjena ponudba od sprostitve roaminga za nas pretežno nesmiselna, zagotovo pa bo zanimiva za kakšnega neevropejca. Kot bo za nas poleg Amerike verjetno v kratkem prihajajoča dodatna destinacija – Azija. Tudi tam naj bi bile cene enake ali podobne, le obdobje veljavnosti gigabajtov bo menda krajše.

Zagovorniki rešitve e-SIM jo vidijo kot poenostavitev in tudi olajšanje prehajanja med operaterji, saj ne bo več treba vsakič dobiti nove fizične kartice, ampak samo omenjeno kodo za prenos profila v telefon. To mogoče drži, a nisem prepričan, da operaterji ne bodo omejili »premikanja« kartice oz. profila iz telefona v telefona. Zdaj preprosto vzamem kartico iz enega in jo vstavim v drugega, potem pa si prav lahko predstavljam, da bo treba za vsako tako potezo nekje zaprositi za novo kodo, dobil pa boš lahko eno na mesec ali kaj takega. Za tovrstne občasne zakupe, kot je zgoraj omenjeni in ki jih matični operater ne ponuja, pa je dodatna digitalna simka v telefonu kot naročena. Prepričan sem, da se bo taka ponudba v prihodnjih mesecih in letih še precej razširila, sploh za podatkovne storitve, ki pa marsikomu povsem zadoščajo, saj gre danes skoraj vsa naša komunikacija prek spletnih storitev, mimo operaterjev.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Vgrajena »simka« poenostavlja podatkovno gostovanje appeared first on Tehnozvezdje.

Prenos podatkov v tujini – znotraj EU in EGP, seveda – bo le pri redkih operaterjih enak domačemu, brez dodatnih stroškov. V Sloveniji pri A1, ki bo naročnikom dal prosto izbiro, kje bodo porabili svoje zakupljene mega- oz. gigabajte. Ostali operaterji večinoma uveljavljajo načelo poštene uporabe, pri katerem velja omejitev, kolikšen del količine je mogoče brez doplačil prenesti zunaj domačega omrežja. Operater bi moral vsakemu uporabniku sporočiti, kakšno količino ima na voljo, vsak pa si jo lahko izračuna tudi sam.

Formula gre uradno takole: Ceno naročniškega paketa brez DDV-ja se deli z veleprodajno ceno gigabajta prenosa podatkov in pomnoži z dve. Poenostavljeno pa lahko rečemo, da dejansko ceno naročnine delimo 4,697. Ta enačba velja do konca leta, potem se bo delitelj spremenil, saj se bo spremenila veleprodajna cena gigabajta prenosa podatkov. Tako zdaj naročnina za 15 evrov prinaša 3,19 GB v tujini, 20-evrski paket pa 4,25 GB, ne glede na to, koliko gigabajtov je sicer vključenih. Ko presežeš »pošteno« količino, vsak megabajt plačaš po ceni iz uredbe. Kako se bo ta spreminjala in kako bo to vplivalo na izračune, si lahko pogledaš v tabeli. Preračunavanje je brezpredmetno pri A1 (v celoti) in še kakšnem paketu pri drugih operaterjih, drugače pa je te številke fino imeti v glavi.

[infogram id=”roaming-758707855″ prefix=”E5S”]

Dobro, zdaj vemo, koliko gigabajtov je na voljo brez doplačevanja. Ampak, kako spremljati in predvidevati porabo? Vsi operaterji imajo t. i. samooskrbne (self-care) portale in aplikacije, ki imajo po navadi v imenu moj (Moj A1, …). Tam je mogoče pogledati podatke, kot jih ima operater. A ti mogoče niso povsem ažurni, saj od tujega operaterja lahko prihajajo z rahlim zamikom. Podatke, a ne povsem natančne, si lahko ogledaš tudi v nastavitvah telefona (povezave – poraba podatkov). Vsaj za orientacijo so v redu. Poleg tega pa te mora operater obvestiti, ko prilezeš ali pritečeš na 80 odstotkov porabe in potem še enkrat, ko  si na stotih odstotkih. Zato lahko med intenzivnih gledanjem Youtuba ali Netflixa pričakuješ kakšen sms svojega operaterja.

Največ megabajtov se kajpak nabere z videom. Deset minut Youtuba v polni visoki razločljivosti lahno nanese tudi 200 MB. Znižanje na običajni HD to zmanjša za tretjino ali celo polovico. Tudi Netflix v nastavitvah daje podobne ocene. V visoki kakovosti ena ura vsebine požre gigabajt podatkov. Srednja kakovost to prepolovi na pol gigabajta, nizka pa še dodatno na 250 MB. Glasba je seveda precej manj požrešna. Album pri najvišji kakovosti datotek mp3 ali aac zasede do sto megabajtov, večinoma pa jih bo za uro godbe na Deezerju ali drugi storitvi dovolj že kakšnih petdeset.

Za družabna omrežja in brskanje po spletu danes seveda porabimo več megabajtov kot še pred nekaj leti, ker je vse skupaj postalo precej bolj slikovito. Pa vseeno to še niso pretirano visoke številke. Tudi z veliko brskanja in objavljanja ter zraven še pregledovanja e-pošte prideš kvečjemu na sto ali dvesto megabajtov na dan. Vsekakor se tu še vedno pogovarjamo o posameznih megabajtih, še posebej na telefonih, kjer je vse skupaj nekoliko bolj stisnjeno. Še manj požrešni so zemljevidi, kajti tam je osnovna obračunska enota kilobajt. Če ti operater dovoli porabiti celotno domačo kvoto se ti sploh ni treba obremenjevati, drugače pa se bo po dnevu ali dveh na morju ali potovanju že dalo oceniti, če bodo tisti trije gigabajti zadosti.

Vseeno pa bodi pozoren, da telefon ne prenašal kakšnih nadgradenj (sistema ali aplikacij), kajti to pa so lahko velike številke. Ni malo aplikacij, ki silijo proti stotim megabajtom ali že čez, sistemska nadgradnja je tipično velika nekaj sto megabajtov in to potem lahko hitro zapolni kvoto. Nastavljeno imej tako, da se te stvari prenašajo samo v omrežjih wi-fi. Če te iz kakršnega koli razloga zaskrbi, lahko v nastavitvah telefona izključiš prenos podatkov v gostovanju, lahko pa tudi prenos podatkov v mobilnem omrežju nasploh. Vendar ob kolikor toliko previdni uporabi za to niti ni potrebe.

V državah, kjer velja evropska uredba, je popolnoma vseeno, v katerem omrežju si. Prepusti izbiro telefonu ali se priključi na tistega z najboljšimi signalom oz. hitrostmi. Zunaj EU je treba biti bolj izbirčen.Za nekatere države operaterji ponujajo določene opcije ali že v naročnino vključene količine, ki so precej bolj ugodne od siceršnjih cen, ne veljajo pa nujno v vseh omrežjih. Zato je treba pogledati seznam operaterjev in telefon ročno nastaviti na pravo omrežje. Pa veselo pretakanje megabajtov v tujini!

The post Pri kakšnem operaterju brez skrbi, pri drugih preštevanje gigabajtov appeared first on Tehnozvezdje.