Da jim »pomembneži« ne bodo več »težili«!
Marjan Kodelja 25. januarja 2019 ob 06:49

Naslov je malo provokativen, pa naj bo še nadaljevanje. Sumim, da imajo operaterji kar nekaj vprašanj glede vgrajene kartice SIM (e-sim), odkar je Apple v iphone dodal možnost dveh »simk«, pri čemer je ena »vgrajena«.

Kartica SIM je z nami od zore digitalne mobilne telefonije oziroma omrežij GSM. Od tedaj je bila podvržena spremembam, ki pa so se bolj kot kaj drugega, izkazovali v njenem krčenju. Najprej so bile velike, sledile so mikro ter nato še nano simke, saj so spremembe v velikosti zahtevali izdelovalci najprej mobilnikov, potem pa pametnih telefonov, saj so se manjšali, predvsem pa tanjšali tudi njihovi izdelki. Fizična velikost kartice pa je le del zgodbe, kajti zahteva ležišče (režo) in kar sodi poleg, zato je bil logičen korak naprej vgradnja »električnega vezja« kartice neposredno v telefon.

V naši VASI je e-sim prvi omogočil Telekom Slovenije, A1 in Telemach pa sta mi odgovorila, da še čakajo in razmišljajo. Ne gre za življenjsko nujno storitev, prej za nekaj, kar mora operater imeti na svojem seznamu, pa čeprav jo bo na začetku hotelo le nekaj uporabnikov.

SIM-ka od začetka služi kot »skladišče« profila naročnina. Na njej je zapisano vse, kar mora biti, da lahko uporabljam mobilno telefonijo ter da imam svojo telefonsko številko. Nekoč smo na njej hranili še svoj imenik, nekateri ga verjetno še zdaj, vendar ta funkcija, kot še nekatere druge, izgublja veljavo. Je skupek plastike in elektronike in če je del elektronike telefona, so prednosti. Ni več reže, ki zaplete konstrukcijo ohišja telefona in privarčuje se pri prostoru, saj reža in mehanizem za držanje kartice zahtevata veliko prostora. Vsaj malo pa se tudi zaplete. »E-simka« ni preprosto prenosljiva, saj je ni mogoče vzeti ven in vtakniti v drugo napravo, postopek prenosa profila na »kartico« pa se prenese na uporabnika. Pa ne gre samo za telefone in podobne naprave. Nujne so za vojsko naprav interneta stvari, ki bodo prej ali slej resničnost. Težko si namreč predstavljam majhno tipalo z življenjsko dobo baterije deset let, z ležiščem za kartico.

Ampak, pustimo IoT lepo pri miru, saj je e-sim uporabna tudi za navadne smrtnike in njihove igračke. Ko zaprosim zanjo, dobim papir s kodama PIN in PUK. Še pomnite tovariši, kaj sta? Papir je gotovo okoljsko primernejši od plastike, kjer sta običajno, mar ne, na njem pa je še koda QR. Telefon jo prebere in steče prenos profila s strežnika operaterja na v telefon vgrajeno kartico. Preprosto kot pasulj, a se zaplete pri napravah, ki nimajo kamere. Pametne ure z možnostjo priklopa na mobilno omrežje so takšne. Paziti moramo in prenos profila sprožiti v aplikaciji ure. Kajti če naredimo neumnost in profil prenesemo na e-simko telefona, kajpada če jo ta podpira, potem ga ne moremo preprosto prenesti še na uro. Ko je profil enkrat prenesen, naslednji prenosi niso več možno, razen, če izbrišemo obstoječega in od operaterja zahtevamo novo.  Zamudno in verjetno tudi ne popolnoma zastonj.

E-Simka pa ima še eno prednost. Naprave s fizičnimi ležišči za kartice omogočajo največ dve, profilov na e-simki pa bo lahko mnogo več. Kolikor bo dopuščala naprava oziroma, koliko prostora na pomnilniku ima. Če bo kdo hotel, bo lahko imel sklenjeno razmerje z vsakim operaterjem ter vse »številke« na eni napravi. Kako bo to »handlala« je sicer vprašanje, a možnost bo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja