Na kratek morski dopust smo se odpeljali na elektriko (medklic: Tudi to se da, v nasprotju s prepričanjem nekaterih skeptikov ). In v obe smeri smo se ustavili na avtocestnem počivališču Ravne (Kozina) ter »dotočili« za nekaj več kot tretjino (tja grede) oz. četrtino (na poti nazaj) kapacitete baterije. Zato, da smo brez kakšnih zadreg in nelagodja dosegli cilj in da smo za polnjenje porabili kar najmanj časa. Potenciala polnilnice, ki po podatkih ponudnika (Petrola) zmore 160 kW, sicer nismo v polnosti izkoristili, kajti Oplova Mokka-e se lahko polni z največ 100 kW, v našem primeru, ko je bila baterija obakrat nad polovico napolnjenosti, je bila najvišja moč 77 kW, nakar je blizu 80 odstotkov padla na 54 kW in kmalu zatem na 27 kW. Takrat se v bistvu ne splača več čakati in je bolje odpeljati naprej. Tako je v prvem primeru postanek trajal približno 20, v drugem pa 15 minut.

Vseeno je to toliko dlje v primerjavi s točenjem goriva, da morajo, še posebej v poletni vročini, vsi izstopiti iz avta (kakšna odprta vrata tudi niso najboljši recept za uspešen začetek polnjenja). In dovolj dolgo, da se nato pasejo v prodajalni, ker drugam pravzaprav nimajo iti. Od tu moja primerjava z letališčem. Človek se nima dati kam drugam, običajno je najmanj žejen, morda se mu zahoče še česa drugega, ponudnikom pa je to več kot jasno, in lahko, ker imajo popoln monopol na tisti lokaciji, do nezavesti zasolijo cene. Ne trdim, da so zaradi teh polnilnic kaj višje, kot bi bile sicer (čeprav v prihodnosti ne bom presenečen nad takim trendom), se pa lahko ob točenju goriva draginji na tamkajšnjih policah v veliki meri ognem. Med polnjenjem veliko težje, še posebej z otroki je to skoraj nemogoče. Vsaj kakšen sladoled jim je treba kupiti.

»Kavico spiješ, mogoče kaj poješ, pa je baterija (v avtu) znova polna,« se da pogosto prebrati o tovrstnem polnjenju na avtocesti. Češ, saj bi se tudi z običajnim avtom ustavil. Bi, vendar glede na izkušnje z daljših voženj (npr. na sejem IFA v Berlin) manj pogosto in tudi za manj časa. Zato bi tudi za kavice in malice zapravil manj. Petrolova avtocestna elektrika pri Mokkini (skupni) porabi stane približno 12 evrov na 100 km. Na polnilnicah Ionity bi bila še nekoliko dražja. Štiri »lučke« oz. korneti ali pa štiri ledene kave oz. mrzli mlečni napitki so cenovno tudi tam nekje, resnejša hrana je še precej dražja. Na srečo bo takih poti največ nekaj na leto, kot je tudi potovanj z letalom malo. Poleg tega je vsaj meni povsem zanimivo načrtovati pot na elektriko, ker je treba malo bolj vnaprej premisliti, kje in za koliko časa se ustaviti, ali pa to prepustiti navigacijskemu sistemu avtomobila, če je dovolj napreden (denimo v Teslah, Polestarjih, Volvih, tudi novem Meganu). V kolikor je kateri od postankov na ultra hitri polnilnici, me nič ne moti. Če nič drugega, je kar fascinantno spremljati, koliko energije lahko teče v avto. Tudi strošek za tisti sladoled in še kaj preživim, navkljub gorenjskim genom, ki so menda še hujši kot škotski, čeprav se mi navijanje cen samo zato, ker lahko, (kjerkoli) zdi nepotrebno. Zato me nič ne veseli, da bo zanj v prihodnje še več priložnosti.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Cena elektrike niti ni najbolj zasoljen del ultra hitrega polnjenja avtomobila appeared first on Tehnozvezdje.