Preizkus je potreben zaradi specifičnih zahtev, saj noben dom ni popolnoma enak drugemu. A ker največkrat ne morete iti v trgovino in ga za nekaj dni prinesti domov, se boste morali zadovoljiti s tezo, da se pri nas za vašo pozornost borita dva tabora. V enem kotu je falanga robotov kitajskega porekla, čeprav različnih imen, večinoma izdelanih v tovarni Roborock, in v drugem izdelki sinonima robotskih sesalnikov, ameriškega podjetja Irobot. Eni in drugi imajo prednosti kot tudi slabosti, ki vam jih bova v nadaljevanju poskušala približati.

Marjan: Starka še vedno dela, medtem ko se je mladec poslovil po treh letih

Nič več ne velja, da so kitajski roboti cenejši in slabše izdelani ter Irobotovi robustnejši in učinkovitejši. Lastnosti in zmogljivosti so se dobro premešale. Zdaj velja naslednje. Dober in učinkovit sesalnik ni poceni, neodvisno od porekla. Izdelki kitajskih podjetij se zanašajo na lasersko tipalo, večinoma nudijo sočasno sesanje in pomivanje in v osnovi navigacije ne spreminjajo. Roboti ameriškega porekla, kajpada so ravno tako izdelani v kitajskih tovarnah, dajo večji poudarek učinkovitosti sesanja in robustnemu ter učečemu algoritmu premikanja. Spoznavajo stanovanje in se mu prilagajajo.

Njihovo trajnost je težje oceniti. Moja prva Irobot Roomba 780 dela že več kot deset let, medtem ko se je Roborock S50 zaradi odpovedi par centov vredne termične varovalke na matični plošči poslovil po slabih treh. Na osnovi enega primera je sicer težko soditi. Imam pa občutek, a je subjektiven, da so kitajski roboti zadnje čase napredovali tudi v kakovosti izdelave. To se namreč pozna v višjih priporočenih cenah, saj ne odstopajo več v primerjavi s cenami Roomb, kot so prej.

Z napredkom tehnologije nima smisla pretiravati pri izpostavljanju učinkovitosti sesanja enih in drugih, saj so razlike zanemarljivo majhne in tehnični podatki ne povedo vsega. Učinek sesanja je namreč odvisen od sesalne moči vakuumskega motorja, optimalne zasnove krtač in prepustnosti filtra. Lastnosti so med seboj v soodvisnosti. Visoka sesalna moč motorja ne pride do izraza, če krtača ne zmore pobrati večjih smeti in (ali) filter v prostor vrne preveč prahu. Sesalnik z manj močnim motorjem, boljšim filtrom in krtačo se bo bolje obnesel. Toda nimamo kazalnika za učinkovitost sesanja, edino, kar nam izdelovalci dajo na pladnju, je sesalna moč v paskalih, če jim seveda podatek ustreza. Moja subjektivna ocena je dokaj preprosta. Eni in drugi dobro pobirajo smeti z gladkih površin, tisti z močnejšimi motorji se nekoliko bolje obnesejo na tanjših preprogah, medtem ko so debelejše nerešljiva težava za vse. Upoštevati morate še naslednje. Motor ne more ves čas delovati z najvišjo možno močjo, kajti v tem primeru bi se baterija prehitro izpraznila. Tudi zaradi tega je podatek o največji moči lahko dvoumen.

Še eno razliko med pristopoma sem opazil, čeprav boste eni imeli s tem več in drugi manj težav. Kitajski roboti se ves čas vozijo ob zavesah in jih ne poskušajo odriniti, da bi se približali steni. Hkrati imajo algoritem nastavljen tako, da gredo najprej po robovih in šele nato po notranjosti. Oboje pri meni povzroča, da smeti ostajajo ob robovih. Roombe jih puščajo manj. Nekateri boste dejali, da je prednost prvih še kombinacija pomivanja in sesanja. Res je, a le v primerih, da nimate na tleh veliko preprog ali celo celega prostora prekritega s tekstilnimi oblogami. V primeru, da gladka površina ni pretirano občutljiva na pomivanje z robotom, pravijo mi, da so težave lahko v primeru lesenega naoljenega parketa, potem imate od kombinacije obojega lahko določene prednosti. Kot sem dejal. Marsikaj je odvisno od specifik tal in tlorisa prostorov.

Zadnje čase me pravzaprav moti nekaj drugega. Razdrobljenost ponudbe, pri čemer so razlike med roboti izredno majhne in velikokrat pogojene s programsko opremo. Pri Roombah gre predvsem za omejevanje funkcij v mobilni aplikaciji, kot je na primer sposobnost oblikovanja tlorisa in njegovega prilagajanja. Pri kitajskih napravah programske ovire niso tolikšne, čeprav obstajajo, so pa zato po drugi strani omejitve predvsem v obliki in zmogljivosti modula za pomivanje, položaja in velikosti posode za tekočino ter v moči motorja. Ker je hitrost vrtenja elektro-motorja odvisna od napetosti, gre pri tem zelo verjetno za omejitve v elektroniki ali celo v programu, saj dvomim, da se splača izdelovalcem v različne modele vgrajevati drastično drugačne komponente. Razdrobljenost ponudbe, ki je v mnogočem podobna ponudbi pametnih telefonov, ima en sam namen. Imeti izdelke v vseh cenovnih razredih, da bi se kupec odločal med modeli iste blagovne znamke, namesto, da bo pogledoval proti izdelkom tekmecev.

Matjaž: Mojemu se je zmešalo in je zgrmel po stopnicah

 Navkljub modernim elektronskim služabnikom še vedno vzdržujem tradicijo sobotnega sesanja s »pravim« sesalnikom. A odkar sem se vendarle, precej let za Marjanom, prepričal o koristnosti robota, tega spustim vsaj enkrat med tednom in zadnje čase vse bolj pogosto tudi za vsaj del vikend opravila, ker pač nisem vedno doma ali imam na programu še kaj drugega. In tako je bil minulo vikend moj Xiaomi kar malo preveč entuziastičen nad tem, da je lahko prevzel glavno službo. Suvereno je zapeljal proti stopnicam in se v prvo ustavil ravno še dovolj zgodaj, da se je lahko skobacal nazaj na podest. Toda, ko je pripeljal v drugo, ni prav nič zaviral in se zakotalil navzdol. Videl sem ga že v oknu, ki je sredi zavitih stopnic, vendar se je nekako odbil je odletel vse do pritličja. Ko sem ga pobral in odnesel nazaj gor, je delal naprej, kot da ni bilo nič. Vseeno pa me zdaj malo skrbi, da ne bi takega divjega spusta še kdaj ponovil, in mu zato raje nastavim kakšno prepreko.

Nasploh me pri robotskih sesalnikih najbolj zaposluje vprašanje »pameti«. Cenejši modeli, tam nekje do 250 ali 300 evrov, kakršen je moj, so večinoma »neumni«. Ne samo, da nima lidarja in ne omogoča shranjevanja tlorisov, kjer bi mu lahko označil, kam naj ne gre, tudi sicer je v prostoru precej zbegan. Pa to ne velja samo zanj, tudi prejšnji iz enakega cenovnega razreda se je obnašal podobno. Pogosto se nekje, v kakšen kotu, med nogami miz in stolov, ali ob kakšni drugi oviri dobesedno »zapleza« in se potem panično vrti in poskuša najti pot ven. Dogaja se tudi, da pusti določeno površino neposesano ali pa je samo nekje nekaj raztreseno in bi rad, da tisto pospravi, zato ga postavim pred smeti v pričakovanju, da bo zgolj zapeljal naravnost čez. Seveda ne! Robot se po pravilu na mestu obrne in odtava nekam drugam. Če ga poskušam pretentati in ga obrnem v obratno smer, se bo, kakopak, odpeljal naravnost naprej – proč od smeti.

Glavni razlog, da bom raje prej kot slej kupil model s tlorisi ali morda celo sprednjo kamero (nekateri uporabljajo za ta namen tipalo razdalje ToF), pa so različne zadeve na tleh, ki jih ne morem vedno znova umikati, in jih moram zato nekako ograditi, da se ne zapletejo v robotove krtače. Pod kavčem v dnevni sobi imam podaljšek, vanj pa priključeno stensko svetilko in kablovje za polnjenje telefonov, tablic, prenosnikov in ostale robe. Vedno po tleh ležijo kakšne igrače, še posebej kocke Lego in druge dovolj majhne, da jih robot lahko poje. Pa še kaj drugega se najde in tudi območja pod bideji ali radiatorji je najbolj označiti kot »ne hodi tja«, kajti sesalnik se lahko tamkaj zatakne in znova ga je treba reševati. Tisti s kamerami ali tipali, ki mu dajo nekaj več vida, se tudi ne zaletavajo tako pogosto v noge mize ali kakšne druge prečke, saj običajna sprednja tipala »vidijo« zgolj večje površine. Lidar glede tega do določene mere pomaga, po drugi strani pa niti ni tako slabo, če se robot v kaj zaleti, ker to pomeni, da gre povsem do tja in ne pušča smeti ob robovih.

Kot vedno, pa ni vse enoznačno in dražji robot ni nujno v vseh pogledih boljši od cenejšega. Kot sem ugotavljal v neposredni primerjavi, Xiaomijev cenejši v enem prehodu pobere več smeti in je tudi boljši plezalec čez pragove. Dražjega je skoraj obvezno treba poslati na dvakratni obhod, da temeljito opravi svoje delo. Podobno je pri Roombah. Model i3 s spodnjega konca ponudbe po prostorih vozi nekoliko bolj naključno, pa tudi različnih ovir se ne boji, ker jih ne vidi, in zato lahko posesa bolje od dražjih. Seveda pa te, kot tudi kitajski konkurenti, dajejo možnost oblikovanja tlorisov in zarisovanja območij, ki naj jih pustijo pri miru.

Roombe so primerjalno še vedno nekoliko dražje – kadar niso v akciji. Toda pogosto so in takrat so lahko že celo cenejše od podobno zmogljivih Roborockov ter ostalih kitajskih pretendentov. Tudi za te imam občutek, da jim ceno nekoliko zvišuje v kitajskih očeh očitno obvezna funkcionalnost pomivanja oz. brisanja tal. Ker je po mojih izkušnjah slednje bolj »blažev žegen,« še posebej v primerjavi s kakšnim resnejšim pomivalcem tal ali dobrim starim ročnim drgnjenjem s krpo, ga ne bi prav nič pogrešal in bi bil vesel za kakšnih 50 evrov cenejše naprave ter večjega koška za smeti.

In še nekaj. Čemu malodane vsi proizvajalci mislijo, da je prostor za priključno postajo največ en meter oddaljen od stenske vtičnice? Očitno jim bo moral nekdo zapovedati trimetrski kabel ali univerzalni (denimo dvopolni) priključek.  

The post Prerekanja, ali je boljši kitajski ali ameriški, ne vodijo nikamor appeared first on Tehnozvezdje.

Toda, čeprav mi je S9, »+« v imenu označuje priključno postajo s sesalnikom za praznjenje koška, izredno všeč in mi moški ponos veleva, da je dobro imeti najboljše, kar tehnologija nudi, ekonomika tega ne potrjuje. Ne samo v obliki, robot odstopa še v ceni, kar veliko, in, odkrito povedano, ima cel kup tekmecev, ki bodo nalogo opravili skoraj tako dobro, toda stanejo manj. Zadnje pravzaprav velja za vse Roombe, med katerimi ima po mojem mnenju najboljše razmerje med ceno, trajnostjo in ponujenim, model i3. O njem v katerem od prihodnjih prispevkov na temo robotskih sesalnikov, kajti zadnje čase mi jih družbo dela kar pet. Čemu nisem omenil kitajskih tekmecev, ki so roko na srce zaradi nižjih cen izredno priljubljeni? Ker v Sloveniji ni uradnega serviserja, ki bi popravil okvarjen izdelek, neodvisno, kje sem ga kupil in izven garancijske dobe. Robotskih sesalnikov ne kupujemo za leto ali dve, temveč za daljši čas. Za najmanj sedem let, kar pomeni, da bo nekje na sredi tega časa treba menjati baterijo. Elektronske naprave se kvarijo, zatorej mora biti strošek popravila pošten. Dolgotrajna uporaba ob dostopnosti servisa in rezervnih delov pa je ravno tako pomembna kot nakupna cena. Pravzaprav bi se morali začeti spraševati, koliko me bo sesalnik stal v predvideni življenjski dobi, povedal sem kolikšna je po mojem minimalna, in ne, koliko bom zanj odštel v trgovini.

Raven prednji del in manjša metlica

Kar že na zunaj loči S9 od večine drugih robotov je raven prednji del in gledano od spodaj, mehanizem z dvema krtačama po skoraj celotni dolžini. Zaradi skoraj pravega kota tam, kjer prednja ploskev ohišja prehaja v siceršnji okrogli zadek, se robot bolje »stisne« ob rob in lahko v popolnih razmerah posesa smeti tudi v kotih. Stranska metlica se vrti relativno počasi in ima manjši premer, posledično je manjši izsek kroga, kjer smeti namesto pod robota letijo stran od njega. Manj jih ostane na tleh, ko opravi delo, kar je izrazitejše v primeru, da je robot s sistematskim načinom sesanja nastavljen tako, da gre preko prostora samo enkrat. Zaradi kombinacije daljših krtač, manjše metlice, povečane moči in dejstva, da S9 najprej sesa prostor in šele nato robove, je njegova učinkovitost pobiranja smeti dejansko boljša od večine sesalnikov na trgu. Toda izkušnje z roboti zadnjih 20 let mi velevajo, da so razlike med najboljšimi modeli vse manjše. Prav tako še vedno velja pravilo, da ga je najbolje zagnati najmanj enkrat na dan in občasno površine ali mesta, ki jih robot ne more doseči, posesati z običajnim sesalnikom, če želite imeti čisto stanovanje. V vseh pogledih popolnega robotskega sesalnika namreč še niso naredili.

V učinkovitosti pobiranja smeti je za odtenek boljši od drugih, toda ne toliko, da bi prevladal in ima še eno zelo očitno slabost. Kot vse Roombe s kamero za navigacijo potrebuje vsaj malo svetlobe. Zna se zgoditi, da je v prostoru za silo dovolj svetlobe, toda nato robot zapelje pod posteljo v popoln mrak in takrat pokliče na pomoč. Medtem ko S9 izkorišča kamero za oblikovanje tlorisa, v katerem naknadno v aplikaciji imenujete sobe, jih razdružujete ali združujete in rišete področja ali črte, preko katerih robot ne sme, se med čiščenjem močno naslanja še na tipalo dotika. Čeprav na primer vidi črto do tal segajočih zaves ali posteljne prevleke, bo skušal na silo prodreti na drugo stran. To je pravzaprav dobro, saj S9 očisti ozek pas za zavesami, ki ga na primer roboti z lasersko navigacijo namenoma zanemarijo.

Giba se, kot bi bil živ

Dejal sem že, da ko ga opazujete, pomislite, da je živ. Občasno se ustavi, da premisli, kako naprej in zelo veliko časa porabi, da poskuša prodreti do vseh površin, za katere mu kamera pravi, da so, toda do njih je težje priti, zaradi ovir. Kot so na primer okoli kuhinjske mize postavljeni stoli. Prav tako se ne premika pretirano hitro, kar opazite, ko v isti prostor spustite katerega od kitajskih tekmecev. Občutno nižja hitrost pomaga, da je pobranih več smeti, toda hkrati pomeni daljše sesanje in več porabljene energije za enako površino. Že tako imam občutek, da imajo roboti vsako leto manjše baterije in manjši košek. Oboje S9 rešuje na primeren način. Ker sesa sistematično in vedno ve, kje je, se lahko vrne na postajo, napolni baterijo in nato nadaljujejo, kjer je končal. Sesalnik v postaji obenem izprazni košek, s čimer je rešena težava njegove manjše prostornine v primerjavi z Roombami izpred enega desetletja. Sicer vam bo vsak izdelovalec predlagal, da košek izpraznite in očistite po vsakem sesanju.

Kot vsi sodobni sesalniki se Roomba S9 poveže v domače omrežje in jo upravljamo preko aplikacije. Po dveh sesanjih tloris zabeleži in nam nudi možnost urejanja. Zapomni si jih več, na primer vsa nadstropje v hiši, in prepozna, v kateri je. Na visoki ravni je še skrb za zasebnost uporabnikov. Med sesanjem preko aplikacije ne vidimo, kjer robot je, dobimo le podatek, da sesa z imenom sobe in šele ko je delo končano, v poročilo zapiše številke in vizualni prikaz očiščenih površin. Pomembno je še to, da kamere ne vidi okolice kot na primer nazorne kamere, temveč vidi vzorce, ki ji pomagajo med navigacije. Nobene možnosti torej ni, da bi vohunili za stanovalci. Priročno pa je, da jo je mogoče zagnati na daljavo in nato preveriti, ali je bilo delo opravljano.

Ena od prednosti robotskega sesalnika je ta, da smo ob njegovi prisotnosti manj »nemarni«. Ne puščamo stvari na tleh, otroke učimo, da igrače pospravijo, da jih robot ne bo posesal, sam pa sem se še navadil dati stole na mizo, da sem robot ne bo pretirano matral. Ne, da ne bi tam posesal, toda ker ima manj težav z umikanjem oviram, bolje sesa. Nenazadnje stole umikamo tudi, ko sesamo na roke. To velja za vse modele robotskih sesalnikov neodvisno od proizvajalca. Boljši so pogoji za delo, bolje se bodo izkazali.

HVALIMO:

• Oblika in vodenje, ki zagotovita, da je malo področji, ki jih S9 zgreši
• Dober mehanizem pobiranja smeti in visoka sesalna moč
• Robustna izdelava in modularnost za načeloma preprosto popravljanje
• Upravljanje robota preko aplikacije
• Preprosto čiščenje krtač
• Sposobnost sesanja velikih stanovanj

GRAJAMO:

• Precej visoka cena
• Ne deluje v temi

The post Irobot Roomba s9+: Razlog, zakaj bo večina ta sesalnik zgolj občudovala (#video) appeared first on Tehnozvezdje.