Robotski sesalniki so se uvrstili ob bok gospodinjskih aparatov, ki jih nujno morate imeti. Temu primerna je ponudba. Razvejana in občasno konfuzna. Marsikatere informacije nam mečejo pod nos, toda resnica je preprosta. Tehnični podatki ne povedo vsega, in da boste resnično zadovoljni, je najbolje robota pred nakupom preizkusiti.
Preizkus je potreben zaradi specifičnih zahtev, saj noben dom ni popolnoma enak drugemu. A ker največkrat ne morete iti v trgovino in ga za nekaj dni prinesti domov, se boste morali zadovoljiti s tezo, da se pri nas za vašo pozornost borita dva tabora. V enem kotu je falanga robotov kitajskega porekla, čeprav različnih imen, večinoma izdelanih v tovarni Roborock, in v drugem izdelki sinonima robotskih sesalnikov, ameriškega podjetja Irobot. Eni in drugi imajo prednosti kot tudi slabosti, ki vam jih bova v nadaljevanju poskušala približati.
Marjan: Starka še vedno dela, medtem ko se je mladec poslovil po treh letih
Nič več ne velja, da so kitajski roboti cenejši in slabše izdelani ter Irobotovi robustnejši in učinkovitejši. Lastnosti in zmogljivosti so se dobro premešale. Zdaj velja naslednje. Dober in učinkovit sesalnik ni poceni, neodvisno od porekla. Izdelki kitajskih podjetij se zanašajo na lasersko tipalo, večinoma nudijo sočasno sesanje in pomivanje in v osnovi navigacije ne spreminjajo. Roboti ameriškega porekla, kajpada so ravno tako izdelani v kitajskih tovarnah, dajo večji poudarek učinkovitosti sesanja in robustnemu ter učečemu algoritmu premikanja. Spoznavajo stanovanje in se mu prilagajajo.
Njihovo trajnost je težje oceniti. Moja prva Irobot Roomba 780 dela že več kot deset let, medtem ko se je Roborock S50 zaradi odpovedi par centov vredne termične varovalke na matični plošči poslovil po slabih treh. Na osnovi enega primera je sicer težko soditi. Imam pa občutek, a je subjektiven, da so kitajski roboti zadnje čase napredovali tudi v kakovosti izdelave. To se namreč pozna v višjih priporočenih cenah, saj ne odstopajo več v primerjavi s cenami Roomb, kot so prej.
Z napredkom tehnologije nima smisla pretiravati pri izpostavljanju učinkovitosti sesanja enih in drugih, saj so razlike zanemarljivo majhne in tehnični podatki ne povedo vsega. Učinek sesanja je namreč odvisen od sesalne moči vakuumskega motorja, optimalne zasnove krtač in prepustnosti filtra. Lastnosti so med seboj v soodvisnosti. Visoka sesalna moč motorja ne pride do izraza, če krtača ne zmore pobrati večjih smeti in (ali) filter v prostor vrne preveč prahu. Sesalnik z manj močnim motorjem, boljšim filtrom in krtačo se bo bolje obnesel. Toda nimamo kazalnika za učinkovitost sesanja, edino, kar nam izdelovalci dajo na pladnju, je sesalna moč v paskalih, če jim seveda podatek ustreza. Moja subjektivna ocena je dokaj preprosta. Eni in drugi dobro pobirajo smeti z gladkih površin, tisti z močnejšimi motorji se nekoliko bolje obnesejo na tanjših preprogah, medtem ko so debelejše nerešljiva težava za vse. Upoštevati morate še naslednje. Motor ne more ves čas delovati z najvišjo možno močjo, kajti v tem primeru bi se baterija prehitro izpraznila. Tudi zaradi tega je podatek o največji moči lahko dvoumen.
Še eno razliko med pristopoma sem opazil, čeprav boste eni imeli s tem več in drugi manj težav. Kitajski roboti se ves čas vozijo ob zavesah in jih ne poskušajo odriniti, da bi se približali steni. Hkrati imajo algoritem nastavljen tako, da gredo najprej po robovih in šele nato po notranjosti. Oboje pri meni povzroča, da smeti ostajajo ob robovih. Roombe jih puščajo manj. Nekateri boste dejali, da je prednost prvih še kombinacija pomivanja in sesanja. Res je, a le v primerih, da nimate na tleh veliko preprog ali celo celega prostora prekritega s tekstilnimi oblogami. V primeru, da gladka površina ni pretirano občutljiva na pomivanje z robotom, pravijo mi, da so težave lahko v primeru lesenega naoljenega parketa, potem imate od kombinacije obojega lahko določene prednosti. Kot sem dejal. Marsikaj je odvisno od specifik tal in tlorisa prostorov.
Zadnje čase me pravzaprav moti nekaj drugega. Razdrobljenost ponudbe, pri čemer so razlike med roboti izredno majhne in velikokrat pogojene s programsko opremo. Pri Roombah gre predvsem za omejevanje funkcij v mobilni aplikaciji, kot je na primer sposobnost oblikovanja tlorisa in njegovega prilagajanja. Pri kitajskih napravah programske ovire niso tolikšne, čeprav obstajajo, so pa zato po drugi strani omejitve predvsem v obliki in zmogljivosti modula za pomivanje, položaja in velikosti posode za tekočino ter v moči motorja. Ker je hitrost vrtenja elektro-motorja odvisna od napetosti, gre pri tem zelo verjetno za omejitve v elektroniki ali celo v programu, saj dvomim, da se splača izdelovalcem v različne modele vgrajevati drastično drugačne komponente. Razdrobljenost ponudbe, ki je v mnogočem podobna ponudbi pametnih telefonov, ima en sam namen. Imeti izdelke v vseh cenovnih razredih, da bi se kupec odločal med modeli iste blagovne znamke, namesto, da bo pogledoval proti izdelkom tekmecev.
Matjaž: Mojemu se je zmešalo in je zgrmel po stopnicah
Navkljub modernim elektronskim služabnikom še vedno vzdržujem tradicijo sobotnega sesanja s »pravim« sesalnikom. A odkar sem se vendarle, precej let za Marjanom, prepričal o koristnosti robota, tega spustim vsaj enkrat med tednom in zadnje čase vse bolj pogosto tudi za vsaj del vikend opravila, ker pač nisem vedno doma ali imam na programu še kaj drugega. In tako je bil minulo vikend moj Xiaomi kar malo preveč entuziastičen nad tem, da je lahko prevzel glavno službo. Suvereno je zapeljal proti stopnicam in se v prvo ustavil ravno še dovolj zgodaj, da se je lahko skobacal nazaj na podest. Toda, ko je pripeljal v drugo, ni prav nič zaviral in se zakotalil navzdol. Videl sem ga že v oknu, ki je sredi zavitih stopnic, vendar se je nekako odbil je odletel vse do pritličja. Ko sem ga pobral in odnesel nazaj gor, je delal naprej, kot da ni bilo nič. Vseeno pa me zdaj malo skrbi, da ne bi takega divjega spusta še kdaj ponovil, in mu zato raje nastavim kakšno prepreko.
Nasploh me pri robotskih sesalnikih najbolj zaposluje vprašanje »pameti«. Cenejši modeli, tam nekje do 250 ali 300 evrov, kakršen je moj, so večinoma »neumni«. Ne samo, da nima lidarja in ne omogoča shranjevanja tlorisov, kjer bi mu lahko označil, kam naj ne gre, tudi sicer je v prostoru precej zbegan. Pa to ne velja samo zanj, tudi prejšnji iz enakega cenovnega razreda se je obnašal podobno. Pogosto se nekje, v kakšen kotu, med nogami miz in stolov, ali ob kakšni drugi oviri dobesedno »zapleza« in se potem panično vrti in poskuša najti pot ven. Dogaja se tudi, da pusti določeno površino neposesano ali pa je samo nekje nekaj raztreseno in bi rad, da tisto pospravi, zato ga postavim pred smeti v pričakovanju, da bo zgolj zapeljal naravnost čez. Seveda ne! Robot se po pravilu na mestu obrne in odtava nekam drugam. Če ga poskušam pretentati in ga obrnem v obratno smer, se bo, kakopak, odpeljal naravnost naprej – proč od smeti.
Glavni razlog, da bom raje prej kot slej kupil model s tlorisi ali morda celo sprednjo kamero (nekateri uporabljajo za ta namen tipalo razdalje ToF), pa so različne zadeve na tleh, ki jih ne morem vedno znova umikati, in jih moram zato nekako ograditi, da se ne zapletejo v robotove krtače. Pod kavčem v dnevni sobi imam podaljšek, vanj pa priključeno stensko svetilko in kablovje za polnjenje telefonov, tablic, prenosnikov in ostale robe. Vedno po tleh ležijo kakšne igrače, še posebej kocke Lego in druge dovolj majhne, da jih robot lahko poje. Pa še kaj drugega se najde in tudi območja pod bideji ali radiatorji je najbolj označiti kot »ne hodi tja«, kajti sesalnik se lahko tamkaj zatakne in znova ga je treba reševati. Tisti s kamerami ali tipali, ki mu dajo nekaj več vida, se tudi ne zaletavajo tako pogosto v noge mize ali kakšne druge prečke, saj običajna sprednja tipala »vidijo« zgolj večje površine. Lidar glede tega do določene mere pomaga, po drugi strani pa niti ni tako slabo, če se robot v kaj zaleti, ker to pomeni, da gre povsem do tja in ne pušča smeti ob robovih.
Kot vedno, pa ni vse enoznačno in dražji robot ni nujno v vseh pogledih boljši od cenejšega. Kot sem ugotavljal v neposredni primerjavi, Xiaomijev cenejši v enem prehodu pobere več smeti in je tudi boljši plezalec čez pragove. Dražjega je skoraj obvezno treba poslati na dvakratni obhod, da temeljito opravi svoje delo. Podobno je pri Roombah. Model i3 s spodnjega konca ponudbe po prostorih vozi nekoliko bolj naključno, pa tudi različnih ovir se ne boji, ker jih ne vidi, in zato lahko posesa bolje od dražjih. Seveda pa te, kot tudi kitajski konkurenti, dajejo možnost oblikovanja tlorisov in zarisovanja območij, ki naj jih pustijo pri miru.
Roombe so primerjalno še vedno nekoliko dražje – kadar niso v akciji. Toda pogosto so in takrat so lahko že celo cenejše od podobno zmogljivih Roborockov ter ostalih kitajskih pretendentov. Tudi za te imam občutek, da jim ceno nekoliko zvišuje v kitajskih očeh očitno obvezna funkcionalnost pomivanja oz. brisanja tal. Ker je po mojih izkušnjah slednje bolj »blažev žegen,« še posebej v primerjavi s kakšnim resnejšim pomivalcem tal ali dobrim starim ročnim drgnjenjem s krpo, ga ne bi prav nič pogrešal in bi bil vesel za kakšnih 50 evrov cenejše naprave ter večjega koška za smeti.
In še nekaj. Čemu malodane vsi proizvajalci mislijo, da je prostor za priključno postajo največ en meter oddaljen od stenske vtičnice? Očitno jim bo moral nekdo zapovedati trimetrski kabel ali univerzalni (denimo dvopolni) priključek.
Brez komentarjev