Vsaj po eni lastnosti ta telefon zagotovo izstopa. Bolje rečeno, je izstopal, ko so ga v začetku oktobra predstavili. Takrat je bilo pet fotografskih objektivov, trije zadaj in dva spredaj, res nekaj posebnega. Dobro, tudi štiri mesece kasneje, ko je V40 prišel v prodajo v Sloveniji, je še vedno, vendar smo vmes že videli nekaj drugih telefonov z veliko in drugačnimi »kamerami«. Ampak o tem, kakšno vrednost in kvaliteto ta fotografska množina prinaša, malo kasneje. Vseeno je smiselno minuto ali dve najprej posvetiti zunanjosti telefona. Temu, kar bo kupec prijel v roke in v kar bo gledal.

Mogoče bi se na prvi pogled zdelo, da je reč manj prestižna in rahlo bolj cenena kot glavni konkurenti. Ampak mislim, da je to zavajajoč vtis, ki izhaja iz rahlo nenavdahnjenega oblikovanja. Ogrodje je kovinsko in zadnja stranica menda steklena, a morda z nekakšnim premazom, zato izpade malenkost manj prestižno. Toda trdnost se zdi kar dobra in všeč mi je, da telefon ne drsi iz rok. Ni sicer majhen, sploh širine je več kot pri nekaterih neposrednih tekmecih, a vseeno velikost še ni moteča. Sploh pa je zanimiva masa. Po specifikacijah je ni tako malo, toda teža se v dlani kar izgubi, kar kaže na dobro notranjo razporeditev. Tako da je V40 prav prijeten za uporabo.

Njegov zaslon je velik, zelo jasen in tudi ekstremno svetel. LG nadaljuje prakso, ki jo je začel že pri G7 ThinQ, takrat sicer z LCD-jem, da je mogoče svetilnost ekrana za nekaj časa »naviti« čez mejo. Na račun porabe baterije, ampak za še boljšo vidljivost na soncu. Pozimi za kaj takega ni potrebe, poleti pa je lahko koristno. Po barvah in kontrastih se ta zaslon sicer težko meri z najboljšimi, je pa svetlobna leta boljši od tega, kar je LG vgrajeval v V30 in dobavljal Googlu za Pixel 2 XL. Škoda pa je, ker visoke ločljivosti (raztegnjena QHD) niso izkoristili za prikaz več vsebine, saj je vse na zaslonu precej veliko.

Pomemben partner velikemu in kakovostnemu zaslonu so v telefonih postali zvočniki. Večpredstavnost je namreč ena pomembnejših zadev. Če se slika in zvok s »tube«, netflixa in drugih pretočnih storitev sestavita v lepo celoto, to lahko v marsikaterem primeru nadomesti napravo z večjim zaslonom. LG je tudi v tem oziru nadaljeval pot, ki jo je zastavil z G7, saj so uporabili resonanco ohišja za ojačanje basov. To je čisto v redu za glasbo in malo manj dobrodošlo za govor, ki je zaradi tega lahko manj razločen. Telefon tudi vseskozi malo vibrira in glasnost ni najboljša. Raje bi videl, da bi po vzoru drugih proizvajalcev delali na izdatnejši pomoči zgornjega zvočnika, saj tako lahko spodnji prevzame bolj nizkotonske naloge (brez dodatne resonance), zgornji pa dodane višje frekvence, pa tudi glasneje je lahko vse skupaj.

Glede baterije LG-jevi telefoni nikoli niso bili šampioni, so se pa v redu držali, V40 pa od tega ne odstopa. Z enim polnjenjem pride do dneva in pol resne uporabe, ker pa je na voljo brezžično polnjenje, ga ni problem vsake toliko časa odložiti na ustrezen polnilnik, da pridobi tistih deset ali dvajset odstotkov, in je potem spet dovolj zaloge, ko elektrike ni na voljo. Kako hitro je žično polnjenje s priloženim polnilnikom ne vem, ker ga nisem imel, v vsakem primeru pa je induktivno za moj okus najbolj priročna rešitev.

Na testnem telefonu je tekel še Android 8.1, kdaj pride »Pita«, ne vem. So se pa toliko potrudili s preobleko, da je zdaj čisto znosna, brez kakšnega najedanja uporabniku, ki smo ga morali prenašati prej in ki ga pogosto srečujemo pri drugih znamkah. Mogoče bi lahko zadevo še nekoliko vizualno spolirali in, kot rečeno, dali vsaj možnost izbire manjših ikon ter ostalih elementov. Toda tokrat prvič po ne vem koliko letih nisem čutil potrebe, da bi pri LG-jevem telefonu zamenjal zaganjalnik. Ja, pogrešal sem upravljanje s potegi prsta, za zdaj so dodali samo tega navzgor za dostop do razdelka z aplikacijami, vse ostalo je še po starem, z navideznimi tipkami na zaslonu. Resen prehod na potege in kretnje menda prihaja z G8 in V50. Fotografska aplikacija pa se mi zdi pridobitev v primerjavi s tem, kar Google ponuja v bazičnem Androidu. Še posebej možnost, da ko pritisneš na zaslon za izostritev, lahko takoj z novim pritiskom na ikono, ki se izriše na istem mestu, tudi fotografiraš, je zelo priročna.

Glede hitrosti nimam kaj dosti izgubljati besed. Procesor Snapdragon 845 je več kot kos nalogi, vse poteka hitro, nekaj čakanja je mogoče samo ob zagonu telefona, potem pa je delovanje gladko. Že kakšno leto nazaj smo z vrhunskimi telefoni prestopili mejo, ko se dodajanje zmogljivosti v vsakdanji uporabi še kaj pozna. Seveda se pri hitrosti in obdelavi fotografij, nočnih načinih in podobnih trikih, pa pri strojnem učenju in umetni inteligenci, hitrosti omrežnih povezav in še čem, za sam sistem, odpiranje aplikacij in preklapljanje med njimi pa je procesorski moči kot tudi pomnilnika več kot zadosti.

Okrog petorčka fotoaparatov je LG glasno in na široko zganjal pomp. Delno upravičeno in delno ne. Fotoaparat res omogoča veliko možnosti, fleksibilnosti in, recimo temu umetniškega izražanja, glede kvalitete pa malo zaostaja za najboljšimi. Še posebej dinamika in kakovost v slabši svetlobi sta povprečni. Hitro se pojavijo presvetlitve ali šum in v LG-ju še niso razvili nočnega načina. To bo letos nujno, če želijo ostati v igri. Tri različne goriščnice pri glavnem in dve pri selfijevskem fotoaparatu so uporabna reč in na srečo kakovost pri ultraširokem kotu in teleobjektivu ni pretirano slabša od glavnega. Tako lahko uporabnik izbere katero koli goriščnico – priporočam eno od fiksnih, ne kakšnih vmesnih stopenj – in vedno bo kvaliteta podobna in v splošnem čisto zadovoljiva. Obstaja tudi način, v katerem telefon sam zajame motiv z vsemi tremi objektivi in iz teh treh posnetkov ustvari še kratek video. Spredaj pa je tudi občasno koristno, da se da preklopiti na še malo širši pogled. Tako da glede fotografskih možnosti V40 res ponuja veliko. Navsezadnje tudi ročni način in fotografiranje z umetno inteligenco. Prvega bodo verjetno uporabljali tisti, ki točno vedo zakaj, ostali pa ga bodo pustili pri miru. Medtem ko AI priporočam kvečjemu za motive, kjer ni pomembna barvna pravilnost ali je pretirana nasičenost še celo dobrodošla. Govorim o fotografiranju hrane, mogoče živali in še česa, sicer pa mislim, da so posnetki brez umetne pameti bolj naravni in za moje oči lepši.

Večina opisanega velja predvsem za fotkanje, pri videu je možnosti za igranje manj. Aparat že v osnovi da samo dve možnosti goriščnic, da se sicer pomikati po celotnem spektru, ampak dokaj očitno je spodbujanje uporabnika, naj pri snemanju pretežno ostane pri osnovnem pogledu. Kakovost videa je spodobna in tudi možnosti za nastavitve po meri veliko, vseeno pa ravno zaradi snemanja tega telefona ne bi kupoval.

Na koncu je tako z vidika uporabnosti in izgleda V40 telefon, ki ponuja in omogoča marsikaj. Je tak racionalen nakup, malo cenejši od ostalih pretendentov, ki pa mu razen petih objektivov mogoče manjka kaj udarnega.

The post LG V40 ThinQ: Veliko za malo manj denarja kot drugod (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Še skoraj bolj pomembno kot samo število »fotoaparatov« (seveda delujejo kot zaključena celota) je dejstvo, da so korenito izboljšali glavno tipalo glede na predhodnika in G7 ThinQ, saj ima po novem ob odlični vrednosti zaslonke f/1,5 točke velikosti 1,4 µm namesto 1 µm pri G7. To vsaj v teoriji omogoča precej boljše zajemanje v slabi svetlobi in manj šuma v vsakršnih razmerah. Še vedno največ posnetkov zajamemo s standardno goriščnico (nekje okrog 28 mm) in pri tem so LG-jevi telefoni po kakovosti malo zaostajali za konkurenco.

Za široki kot in zum je bolj pomembno, da sploh imamo to možnost, dokler industrija ne iznajde načina, kako vgraditi večjih tipal in svetlobno močnejših leč. Ostala dva modula sta tako nekoliko manj zmogljiva, širokokotni je enak, kot ga že poznamo iz LG-jevih prejšnjih telefonov, »teleobjektiv« pa ponuja dvakratno približanje motiva glede na standardni pogled in 3,7-kratno glede na širokokotnega. Po ločljivosti pa gre takole – 16 megapik za široko zajemanje in po 12 za ostali dve možnosti. Video je mogoče snemati v 4K s 60 sličicami na sekundo. Spredaj sta objektiva z običajno in širokokotno goriščnico, vendar manj megapikami (osem in pet).

V osrčju telefona sicer kraljuje zaslon OLED z diagonalo 6,4 palcev in ločljivostjo QHD+. Upamo, da nekoliko boljše kakovosti kot pri V30 ali Pixlu 2 XL, ki barvno in glede vidnih kotov ni blestel. Na vrhu je zareza, brez tega skoraj ne gre več. Procesor je zdaj za vrhunske mobilnike že standardni Snapdragon 845, kapaciteta baterije solidnih 3300 mAh, a bi bila lahko glede na velikost zaslona tudi zmogljivejša. Verjetno so nekaj prostora žrtvovali zaradi resonančnega učinka »boom box«, ki ojača zvok iz zvočnika, še posebej base. So pa prvič vključili hitro brezžično polnjenje (Qi).

Za odpornost ima V40 ThinQ certifikat IP68 in ustreza ameriškemu vojaškemu standardu 810 G. Ker je to LG, je telefon obdržal izhod za slušalke in 32-bitni pretvornik zvoka (DAC). Pomnilnika je šest gigabajtov, za podatke pa 64 ali 128 GB. Znova so v programski opremi (žal še Android 8.1) dodatki »umetne inteligence«, zato oznaka ThinQ. Tudi brez ne bi bilo nič drugače. Pričakujemo maloprodajno ceno okrog 900 evrov, kdaj prihaja v Slovenijo, pa trenutno še ni znano.

Zraven je LG predstavil še hibridno uro LG Watch W7 za »vse tiste, ki cenijo izgled klasične ure, želijo pa priročnost povezane pametne ure.« Tako lahko W7 prikazuje obvestila s telefona, lahko pa deluje povsem mehansko. V tem načinu njena baterija zadostuje za tri mesece, s polno pametno funkcionalnostjo pa največ dva dni.

Fotografije: LG

The post LG s petorčkom fotoaparatov v telefonu V40 ThinQ appeared first on Tehnozvezdje.