Honor View 20 in Xiaomi Redmi Note 7 začenjata nov fotografski mini trend

Trende v telefonski industriji zdaj postavljajo kitajska podjetja. Sicer s pomočjo korejskih in japonskih dobaviteljev ključnih komponent, toda s hitrostjo Šenzena in ostalih kitajskih tehnoloških centrov ne more tekmovati nihče. Honor z modelom View 20 in Xiaomi z Redmi Note 7 predstavljata telefona, ki nakazujeta letošnjo smer.

V prvi vrsti imata oba glavni fotoaparat s kar 48 milijoni pik. View 20 ima poleg tega še tipalo, ki pomaga pri zajemnaju posnetkov 3D, Redmi Note 7 pa dodatno tipalo za globino, ki pripomore k učinkom zameglitve ozadja in portretnemu načinu. Poleg tega pa je View 20 eden prvih telefonov z luknjo v zaslonu za sprednji fotoaparat namesto klasične. Pri Xiaomiju so se za svoj, precej cenejši izdelek, odločili za polkrožno zarezo.

Na hitro še nekaj podatkov o obeh telefonih, preden se posvetimo fotoaparatoma, ki sta tu glavni zvezdi, in kakršne bomo letos videl še marsikje. Honor View 20 bo najzmogljivejši predstavnik znamke, ko ga bodo kasneje ta mesec tudi uradno predstavili v Evropi. Procesor bo Kirin 980, zaslon FHD+ bo imel diagonalo 6,4 palcev, baterija kapaciteto 4000 mAh. Pomnilnika bo 6 ali 8 GB, shrambe pa 128 ali 256 GB. Pričakujemo ceno okrog 500 evrov.

Redmi Note 7 bo precej drugačen. Njegova cena bo približno 150 evrov, poganjal pa ga bo Snapdragon 660, kar je čisto spodobno. Njegov zaslon bo imel diagonalo 6,3 palcev in potegnjeno polno visoko ločljivost, baterija bo prav tako imela kapaciteto 4000 mAh, za polnjenje pa bo (hvalabogu) skrbel priključek USB-C. Pomnilniški kombinaciji bosta 3/32 in 4/64 GB, o NFC-ju pa za zdaj ni podatka.

Zdaj pa več o fotoaparatih. Tipali z 48 milijoni točk sta proti koncu lanskega leta predstavila tako Sony (IMX586) kot za njim še Samsung Isocell GM1). Pri Honorju so se za View 20 odločili za Sonyjevo tipalo, Xiaomi bo v Redmi Note 7 uporabil Samsungovo, v kasnejšem Redmi Note 7 Pro pa Sonyjevo. Samsung je sicer napovedal še podobno tipalo z 32 milijoni točk (Isocell GD1). Pri vseh so obljubljene koristi toliko megapik enake, sta pa proizvajalca ubrala nekoliko različne poti do (dobrih) končnih rezultatov.

Glavna premisa pri obeh gre sicer nekako takole. Tehnologija zdaj omogoča izdelavo fizično enako majhnega tipala (da ne povečuje oz. ne debeli telefonov) z veliko megapikami, ki v dobri svetlobi daje fotografije s precej več podrobnostmi od tipal z bistveno manj svetlobnimi pikami. Ker pa je teh na pretek, jih je mogoče združiti v gruče štirih, da delujejo kot ena sam pika (piksel), in tako v slabši svetlobi vsaka od njih zajame bistveno več svetlobe, ven pa še vedno dobimo fotografijo z dovolj dobro ločljivostjo. Na ta način je namreč tipalo 12- ali 8-milijonsko (48 oz. 32 deljeno s 4). Vsaka posamezna pika na tipalu je velika zgolj 0,8 mikrona (μm, mikrometra, tisočinke milimetra). To je precej manj od tega, kar običajno srečujemo v telefonskih fotoaparatih. Tisti, ki se odrežejo bolje, imajo običajno pike med 1,25 in 1,4 μm, nekateri celo več. Slabši pa običajno nekje okrog enega mikrona. Toda združena pika (2 x 2) je velika 1,6 μm, kar pa je že spodobna velikost.

Je pa razlika v pristopu. Sonyjevo tipalo IMX586 že v osnovi uporablja četvorni Bayerjev filter za reprodukcijo barv. Sama tipala namreč CMOS so namreč »barvno slepa«, ugotavljajo samo, koliko svetlobe pade nanje. Za barve je nujen filter, podobno kot je pri zaslonih. Četvorni filter ima po zgoraj opisanem principu za gručo štirih pik (znova 2 x 2) eno osnovno barvo. Tako je to tipalo barvno gledano 12-milijonsko. In tako tudi deluje, kadar svetlobe ni dovolj. Tokrat, ko s tem ni težav, pa obdelava signala vse skupaj prevede v polnih 48 milijonov z barvnimi informacijami za vsako posamezno piko. Sony tako obljublja več detajlov v fotografijah in štirikrat večji dinamični razpon kot pri prejšnjih tipalih.

Pri Samsungu se združevanje pik dogaja v elektroniki, osnovne lastnosti pa so enake. Velikost posamezne pika je 0,8 μm, združene 1,6 μm. Toda razlika od Sonyjevega tipala je v razmejitvah med posameznimi pikami. Tehnologija, ki so jo poimenovali Isocell Plus namreč namesto klasične kovine uporablja nov material, ki so ga razvili pri Fujifilmu, ta pa menda zmanjšuje odboje svetlobe in optične izgube, kar prinaša »večji barvni razpon« in »15-odstotno povečanje svetlobne občutljivosti«. Torej bi se v teoriji že z uporabo vseh pik to tipalo moralo obnašati podobno kot denimo kakšno s pol nižjo ločljivostjo in večjimi posameznimi elementi.

V Honorju so tudi napovedali, da bo View 20 s procesorjem Kirin 980 – enakim kot je tudi v Huaweiju Mate 20 Pro – privzeto zajemal po več fotografij z različnimi nastavitvami naenkrat in jih združeval v končni posnetek, ki bo s kakovostjo in jasnino »konkuriral fotografijam z zrcalnorefleksnih« fotoaparatov. Pri vsem skupaj pa bo pomagala tudi umetna inteligenca v omenjenem čipu. Take trditve proizvajalcev je kajpak treba jemati z veliko rezervo, toda nekaj vseeno drži. Današnji telefonski procesorji so dovolj zmogljivi, da v vsakem hipu lahko obračajo, analizirajo, popravljajo po več fotografij z ultravisoko ločljivostjo. Spomnimo se Nokie 808 Pureview ali Lumie 1020 z 41-milijonskim tipalom. Bila sta krasna fotoaparata, toda neznosno počasna, za odlične rezultate pa sta se zanašala predvsem na velikost tipala in dobro optiko. Dobrega pol desetletja kasneje je pot do mogoče podobnih ali še boljših rezultatov (to bomo sicer šele videli) povsem drugačna.

Naslovna fotografija: Honor