Samsung Galaxy A9: Zanimiv telefon, če ga dobite za pošteno ceno
Marjan Kodelja 21. januarja 2019 ob 06:45

Za razliko od modela Galaxy A7, ki me je kar malo razočaral, se je model A9 izkazal za odtenek bolje. Dodatna četrta kamera naredi razliko v primerjavi z “asedmico”, predvsem pa so procesorji Snapdragon boljši od Exynos. Galaxy A7 sodi med telefone srednje kategorije, vendar je Samsung priporočeno ceno postavil dokaj visoko, blizu cen premijskih telefonov po ugodnih cenah, kot je Oneplus 6T in še nekaj telefonov drugih predvsem kitajskih izdelovalcev. Z njimi pa se ne more meriti v zmogljivosti, v večini primerov pa ne tudi v kakovosti fotografij in video posnetkov.

Še dobro, da na področju cen velja zmeda. Kako to, da nisem presenečen? Načelo ponudbe in povpraševanja ne deluje, ker večino telefonov prodajo operaterji, izven njih pa je ponudba siromašna. Oziroma bi bila, če ne bi bilo tujih spletnih trgovcev, ki so vse agresivnejši. Še dobro! Največji slovenski operater za A9 ob dveletni vezavi na koncu le vzame 360 evrov. Pravična cena, ki telefonu daje zelo dobro razmerje med zmogljivostjo in ceno. Kaj pa, če se nočem vezati, da ne obtičim telefonov in operaterjem dve leti, ker ne vem, kako bo deloval čez eno in kaj vse boljšega in cenejšega bo takrat na voljo? Tudi brez vezave lahko telefon kupite pri njem, vendar je cena nenormalno visoka, 590 evrov. Nima smisla poudarjati, da je takšna zato, da je subvencionirana ponudba operaterja videti v lepši luči. Ker pa je tako, ni dosti bolje niti v slovenskih spletnih trgovinah. V eni zahtevajo 549 evrov. Za ta telefon še vedno preveč! Potem pa je tudi še tuj trgovec, specializiran za pametne telefone, ki A9 prodaja od 440 evrov, odvisno od različice in barve. Za toliko se ga, skupaj s 128-gigabajtno kartico, da kupiti tudi na Amazonu. Še vedno več, kot zanj plačate z vezavo, a svoboda nekaj stane. Recimo, da je to dobra cena ta telefon, glede na to kar nudi, oziroma njegove prednosti in slabosti.

Pesem stekla, kovine in mastnih prstnih odtisov

Ohišje je iz kovine in stekla, oboje je žal magnet za prstne odtise, ki pa jih je s površine tudi težko izbrisati. Na videz je telefon všečen, ne preveč debel, delno tudi na račun “vitkega” zaslona. Robova na vrhu in dnu sta za današnje razmere dokaj široka, ob straneh pa ju skoraj ni. Zaradi debelejših robov je A9 nekoliko “daljši” od tekmecev z enakim zaslonskim razmerjem ter velikostjo zaslona. Telefon je mogoče uporabljati enoročno, le uporabniki z manjšimi dlanmi bodo imele kot pri vseh podobno velikih telefonih nekaj težav. Tipalo prstnih odtisov je zanesljivo, zdi pa se mi, da je med počasnejšimi. Samsung je mesto zanj našel v zgornji tretjini hrbtišča in na sredini, ker pa so kamere ob strani, ni nobene nevarnosti, da bi po pomoti s prstom »mazali« leče. Robovi telefona so umirjeno zaobljeni, tako da ga je preprosto prijeti, ko leži na rani površine, ne glede, kako je obrnjen. Osebno mi je črna barvna kombinacija bolj všeč kot katera druga, ker so stiki med različnimi materiali ohišja manj vidni.

Tudi kakovost izdelave in pozornost za podrobnosti nista slabi, me pa je zmotilo dvoje, kako pomembni pa sta, ocenite sami. V roki sicer daje občutek kompaktnosti, a če ga močno stresemo, je slišati, kot bi notri bilo nekaj prosto in udarjalo ob stene. Tudi druga “težava” je skrivnostna. Pod ultravijolično svetlobo je po celi sredini zaslona vidna packa oziroma manj temno področje od ostalih delov, česar nisem videl še pri nobenem telefonu. Ko sem malo “poguglal” sem našel dve razlagi. Ena je, da je prišlo do manjše špranje med plastmi zaslona in se svetloba tam drugače odbije, druga pa, de je to lepilo, ki skupaj drži plasti. Če je res zadnje, kar je kajpada možno, pa mi ni jasno, zakaj lepilo ni po celi površini, kot je verjetno pri drugih telefonih z enako zaslonsko tehnologijo, ki sem jih preveril sočasno.

Soliden vsestranski procesor ter zelo dober zaslon

Ni dvoma, da ima Samsung dobre zaslone OLED (natančneje AMOLED) in odločitev, da jih vgrajujejo tudi v telefone srednje cenovne kategorije, se mu bo verjetno prej ali slej obrestovala. 6,3 palčni zaslon polne visoke razločljivosti (1080×2220 pik) je preprosto videti dober. Lepe barve, dobro delovanje prilagajanja osvetlitve zaslona razmeram ter dovolj svetilnosti, da je solidno viden tudi zunaj pod neposredno sončno svetlobo. Privzet je način “prilagodljivega” zaslona s poudarjenimi barvami, lahko pa izberemo enega od treh drugih, med katerimi je tudi osnovni, ki je skladen z barvnim prostorom sRGB. Kajpada je na voljo prikaz osnovnih informacij na ugasnjenem zaslonu, možnost, za katero lahko rečem, da se je prijela in da mi manjka na telefonih, ki je ne podpirajo.

Povejmo še, česa telefon nima. Zareze, ki se je Samsung na vse pretege otepa, kar mu štejem v plus, saj tako ohranja svojo identiteto. Morda ima zato tudi klasičen priključek za slušalke, ki je poleg priključka USB-C. Po drugi strani pa Samsung v modele srednje kategorije ne daje najnovejšega “softvera” in A9 ni izjema. Operacijski sistem je Android 8, uporabniški vmesnik pa nosi številko 9. To telefonu iz konca lanskega leta ni v ponos, saj poganjanje starih “programov” morda lahko spregledamo pri poceni telefonih, ne pa pri modelih srednje kategorije. Ta telefon bi moral imeti že v osnovi Android 9 ter najnovejšo različico Samsungovega softvera, čeprav tudi z obstoječim nisem opazil zatikanja ali slabšega delovanja uporabniškega vmesnika.

Pod pokrovom, če se tako izrazim, je sistem na čipu Snapdragon 660, ki se sicer ne more kosati z najboljšimi, vendarle se pomanjkanje zmogljivosti kot upočasnitev ali zatikanje delovanja kaže le pri zahtevnejših igrah in aplikacijah. Te pa večina nalaga redko in niso na seznamu njihovih potreb, med poganjanjem običajnih nalog pa se A9 ne muči prav močno oziroma stvari tečejo gladko. Samsung pa tokrat ni varčeval pri pomnilniku, saj ga ima A9 kar 128 GB, poleg reže za spominsko kartico. Ležišče zanjo ni hibridno, v njem je prostor za dve kartici SIM in še kartico mikroSD. Poleg vmesnika za mobilno omrežje LTE so na voljo še NFC, Wi-Fi in Blutooth različice 5.

Zvočno A9 z enim zvočnikom v spodnjem delu ne prinaša nobenih presežkov, ne glede jakosti kot kakovosti zvoka. Lokacija tudi ni najboljša, saj z lahkoto “utišamo” zvok z dlanjo, ko držimo telefon z desno roko v pokrajinskem načinu. Že tako ne najboljša kakovost pa se dodatno poslabša, ko povečamo jakost – zvok postane “kričeč”. Še dobro, da je priključek za slušalke še vedno na voljo. Ampak ne tega jemati kot slabost telefona, saj jih večina nima dobrih zvočnikov, zato pa obstajajo prenosni in slušalke. Baterija pa je pomembna, o tem ni dvoma. 3800 mAh ter procesor srednjega razreda obetata dobro avtonomija in v tem delu me A9 ni razočaral. Sicer pri srednje zahtevni uporabi baterija ne bo zdržala cela dva dneva, bo pa se tej meji dodobra približala. Telefon podpira hitro polnjenje, ne pa tudi brezžičnega, a kot sem dejal pri testu modela A7, se brez slednjega da živeti.

Samsung Galaxy A9
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA
  • CENA (priporočena, za najboljšo na trgu bi telefon dobil zvezdico več)
3.8

Naj kupim?

Naj se izrazim takole. Galaxy A9 je dober telefon srednjega razreda, ki bi lahko zadostil potrebam večine, je pa vse odvisno, pa kakšni ceni ga kupite. Štiri kamere namreč ne izboljšajo fotografske izkušnje do te mere, da bi opravičevalo ceno več kot 500 evrov. To pa govorim zato, ker lahko z malo sreče ta hip na spletu kupite Galaxy S9, ki je v vseh lastnosti boljši, za približno toliko denarja. Se pravi – okrog 400 evorv je po mojem mnenju solidna cena za Galaxy A9.

Številčnost kamer ni garancija kakovosti

Galaxy A9 je prvi telefon s štirimi zadnjimi fotoaparati in čeprav se sliši pomembno, ne pomeni veliko. Kakovost fotografije ni odvisna samo od števila kamer, pa tudi ne od zmogljivosti vsake posebej, temveč še od veliko drugih stvari. To smo na teh straneh že velikokrat poudarili, a pojdimo lepo po vrsti. Glavna kamera ima 24-milijonsko tipalo (f/1,7), tam pa sta še 8-milijonska z ultra-širokim kotom (f/2,4) ter 5-milijonska (f/2,2) za podatke o globini prostora. Te tri kamere so zelo podobne trem kameram modela A7. Dodatna pa je še 10-milijonska kamera s teleobjektivom oz. dvakratno povečavo (f/2,4). “Konfiguracija” ponuja veliko vsestranskost. Ultra široki kot uporabimo, ko želimo na fotografiji več okolice, oddaljene predmete približamo in fotografiramo skoraj brez izgube na ločljivosti fotografije oziroma optično povečavo uporabimo za bližinske (makro) posnetke, podatke “globinske” kamere pa telefon uporabi za portrete z zamegljenim ozadjem.

V primerjavi s posnetki fotografsko najboljših telefonov, so svetli deli velikokrat presvetljeni, v senčnih delih podrobnosti niso dobro vidne, barve niso bogate – lahko bi razpravljali kakšne hočemo, takšne kot so ali nasičene – podrobnosti na fotografijah pa tudi ni veliko, ne glede na veliko ločljivost glavnega tipala. Poglavje zase so fotografije v slabših svetlobnih razmerah. Kot A7 se tudi A9 v takšnih razmerah ne obnese najbolje. Osebe so zamazane, podrobnosti ni, je pa zelo veliko šuma. Tudi prednja kamera (24-milijonsko tipalo, f/2.0) ni najboljša. Zaradi slabe zaslonske bliskavice je težko naredi dober sebek pod neposredno sončno svetlobo. Občasno sicer “rata” dobra fotografija, enako lahko rečem tudi za zadnje štire kamero, vendar kot posledica sreče, ne konsistence delovanja. Prednja kamera je namenjena tudi prepoznavi obraza za odklepanje telefona. Funkcija odlično deluje, ko je svetloba dobra, v mraku ali celo temi pa skoraj popolnoma odpove.

Zgornje fotografije so posnete zjutraj ob dobri svetlobi, vendar ne premočni, ob istem času ena za drugo. Vidimo en motiv, vendar je najprej posnet z ultra-širokim kotom, nato z normalnim in na koncu še z dvakratno optično povečavo. Na ultra-široki fotografiji je nebo v malo drugačnih odtenkih, kar je verjetno posledica dejstva, da sistem pri izračunavanju nastavitve beline upošteva širše področje.

Dvakratna optična povečava je dobra za bližinske posnetke, kar je razvidno na teh dveh slikah. Tozadevno se je kamera zelo dobro obnesla, mnogo bolje kot na primer model A7, podobno kakovost dosegajo oziroma presegajo kamere premijskih telefonov.

Sonce ravno zahaja in na prvi pogled je fotografije dobra. Saj tudi je, a dokler oddaljene hiše ne povečamo, ne vemo kaj pomeni, da na fotografiji ni veliko podrobnosti.

Telefon se ne znajde najbolje v slabih svetlobnih razmerah. Glede tega je med slabšimi v svojem razredu. Škoda, kajti verjetno bi lahko boljši algoritem na podlagi podatkov vseh štirih tipal kvalitetneje opravil nalogo.

Še nekaj fotografij posnetih ob različnih priložnostih. Za A9 je značilno, da nam lahko uspe čudovita fotografija, ne moremo pa računati, da bodo takšne vse.

Zaključimo z videom, ki je lahko v razločljivosti 4K. Ne bom trdil, da je zelo slab, je pa z videom vseeno nekaj težav. Kot prvo ni optične stabilizacije, zato smo v milosti elektronske. 4K video bi moral biti že po teoriji zelo oster, pa žal ni tako. Posnetki so večino videti mehki, skoraj zamegljeni, po domače povedano “nič posebnega”. Morda zaradi funkcije neprestanega samodejnega ostrenja, ki je milo rečeno počasna, občasno pa tudi ne zna pravilno slediti predmetu, na katerem je “fokus”. Posebej nerazumljiv pa je mehanizem preklapljanja kamer med snemanjem. Ko začnemo snemati, ne moremo preklopiti na široko-zaslonsko kamero, lahko pa uporabimo tele-kamero. Če hočemo ultra širok posnetek, moramo najprej preklopiti na to kamero v fotografskem načinu in šele nato začeti snemati. A če naredimo to, potem ne moremo uporabiti drugih dveh. Čudna so pota Samsungova.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

HVALIMO

  • zelo dober zaslon OLED;
  • nadpovprečna baterija za telefon srednjega razreda;
  • dovolj pomnilnika (128 GB ter reža za kartice);
  • ležišče za dve kartici SIM ter še za pomnilniško kartico microSD.

GRAJAMO

  • ni odporen proti vodi;
  • kamera (oziroma kamere) niso najboljše v svojem razredu;
  • stara različica sistema in uporabniškega vmesnika (ni podatka o možni nadgradnji);
  • procesor je počasnejši od tekmecev, ki stanejo enako.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja