LG G7 ThinQ: Brez ekscentričnosti je bolje

Površno uresničevanje idej je za posel že dovolj slaba popotnica. Zmedenost v željah in namenih pot v pogubo. LG je v zadnjih letih s svojimi paradnimi telefoni hodil nekje med tem dvojim, hotel je izstopati, a ni najbolje vedel, kako, predvsem pa drznih zamisli ni znal prepričljivo udejanjiti. Tako najbrž korejskim šefom nihče ne bo pretirano zameril, da so za G7 zaukazali čim manj izstopanja na prvi pogled. Posebnosti se skrivajo znotraj. Dobesedno.

Res, G7 z nepotrebnim dodatkom ThinQ v imenu, za zunaj deluje kot kateri koli drug telefon. Nič ne rečem, je čisto prijazen, tako očem kot dlanem, niti ni prevelik. Nikakor pa ne izstopa in ne naredi trajnega vtisa že samo s podobo. Prehod na steklo zadaj prinaša dobre in slabe plati. G7 je lepši, oblikovno in barvno, kot G6, in prijetnejši za držanje. A tudi enako krhek kot vsi izdelki s tako izbiro materialov. Za razliko od nekaterih drugih proizvajalcev pa so v LG-ju vsaj omogočili induktivno polnjenje (Qi), prevodnost stekla ni ostala neizkoriščena.

Na sprednji strani med dizajnerskimi odločitvami nedvomno največ pomislekov vzbuja zareza v zaslonu. Zaradi nje je ta lahko še malo bolj potegnjen proti vrhu in ker jo je mogoče programsko skriti – na črnem pasu so informacije o signalu, bateriji in ostale – kaj dosti ne moti. V bistvu sem večino časa imel »poln« zaslon, pa tudi nisem kaj dosti trpel, ker je bil zgornji pas ob zaredi malo drugačne barve ali je ta polotok zajedal v sliko. Zareze niso potrebne, a podobno kot izostanek izhoda za slušalke ne predstavljajo večje težave za veliko večino uporabnikov.

Sicer pa je zaslon ena od tistih lastnosti tega telefona, ki jih v LG-ju najbolj poudarjajo. Upravičeno. Tako zaradi njegove svetlosti kot zaradi dejstva, da je vrste LCD, kar za telefon zgornjega razreda počasi postaja prej ovira kot vrlina. Barvno in kontrastno je dober, če že ne vrhunski, črnina pa le ni čisto na ravni OLED-a, kar se opazi tudi pri »skrivanju« zareze. Res pa je to najbolj svetel ekran, kar sem jih doslej videl v mobilnih napravah. Zunaj je zato zelo dobro viden, z dodatno funkcijo kratkotrajnega povečanja svetilnosti na tisoč kandel, še malenkost bolje. Razlika ni ravno velika in ker je treba pojačanje vključiti ročno, se na to možnost niti nisem vedno spomnil. Zanimivo je, da kljub vrsti zaslona ostaja možnost prikaza informacij, ko telefon miruje. Pa še zelo dobro je izvedena, zaostaja samo za Samsungovo, vse ostale so slabše. Nekaj odstotkov baterije poje, pa ne preveč. Glede na kakovost in možnosti prilagajanja slike ter povprečnosti njegovih (telefonskih) zaslonov z organskimi diodami, kar sta potrdila V30 in Pixel 2 XL, tokrat odločitev za LCD ni bila napačna. V prihodnje pa bi vseeno rad videl OLED.

Določene želje imam tudi glede fotoaparata. Tu so se držali recepta, ki so ga uvedli že pred dvema letoma z G5. Vsaj na enem področju so konsistentni in ne spreminjajo odločitev iz generacije v generacijo. Konkretno to pomeni dvojni fotoaparat na zadnji strani. Tak, ki poleg standardno goriščnice prinaša še zelo širok kot, manj širok kot lani in še posebej predlani, pa vseeno je mogoče z drugim objektivom zajeti mnogo več kot z glavnim. Nisem velik pristaš širokokotne fotografije, je pa taka goriščnica lahko uporabna za turistično fotografijo in še kakšno priložnost. Upam, da s kakšno posodobitvijo prestavijo nepriročne komande za preklop pogleda na tako mesto, da bodo dostopne brez preprijemanja. Seveda bi bilo fino imeti zraven še »zum«, kot ga ponuja Samsungov S9, toda lepo je, da kdo razmišlja še malo drugače.

Tokrat sta tipali enaki, torej je kakovostni zaostanek širokokotnega fotoaparata za standardnim precej manjši. Oba pa sta nekje malo pod najboljšimi. Fotografije so večinoma zgledne, pozna pa se odločitev za tipala z manjšimi pikami in zaostanek pri algoritmih za združevanje več posnetkov v enega z več detajli, boljšo dinamiko in manj šuma. Dodatek v podobi umetne inteligence (zato ThinQ) kaj dosti ne pomaga. Večinoma prepoznavanje motivov poskrbi samo za navijanje barv in skromnejšo lestvico odtenkov. Priporočam, da za lepše in bolj življenjske rezultate možnost AI ostane izključena. Pozdravljam pa močno izboljšani sprednji fotoaparat, saj tokrat tako selfiji kot vlogerski video izgledajo na nivoju.

Nasploh bi rekel, da je G7 bolj videografski kot fotografski telefon. Video, še posebej 4K, je lep in ne zaostaja za konkurenco, predvsem pa ta telefon ponuja bistveno več možnosti. Ročnih nastavitev je čuda, da se snemati v načinu V-Log, ki je nekaj podobnega kot raw za fotografije – v postprodukciji se da iz njega izvleči marsikaj. In za razliko od V30 je tokrat bitni tok pri V-Logu čisto spodoben. Na voljo je tudi veliko učinkov oz. filtrov pri snemanju videa. Tudi zajem zvoka je dober. In ker ima telefon še vedno 3,5 mm priključek, se da vanj vtakniti zunanji mikrofon in s kakšno ustrezno aplikacijo (denimo Cinema FV-5) snemati video s še boljšim zvokom (oz. govorom, izoliranim od okoliškega hrupa). Vsekakor vlogerjem priporočam, naj si podrobneje ogledajo G7.

Zanimiv pa je lahko tudi za tiste, ki razmišljajo o novem zvočniku bluetooth za zabave. Če namesto tega najdejo lesen zaboj in nanj postavijo LG-jev telefon, bo učinek kar podoben. Inženirji so namreč za ojačanje zvoka uporabili kar notranjost telefona, in tako zadeva res trese. Dobesedno. Celo takrat, ko sem imel telefon v rokah in gledal videe na youtubu, sem čutil vibracije, basi pa so bili res udarni. Mogoče za govor še celo preveč, pri glasbi pa to kar lepo pride do izraza. Da ne bo pomote, še vedno ne moreš pričakovati glasnosti resnega zvočnika, toda ostale telefone v tem pogledu vsekakor prekaša. Imajo pa nekateri bolj kakovostno in bolj stereo godbo. Dokler ne priključiš (žičnih) slušalk. Takrat pride od izraza še napreden pretvornik signala iz digitalne v analogno obliko.

V hitrosti delovanja se lahko LG-jev adut kosa z vsemi, energijska učinkovitost je prav tako podobno povprečna. Baterijske zaloge je dovolj do konca dneva, če ni kje v službi, avtu ali drugod pri roki kakšnega brezžičnega polnilca, pa zadevo pred drugim dnem iz previdnosti raje napolnil. Po več letih kritik lahko tokrat pohvalim LG za izboljšanje androidne preobleke. Ni še idealna, je pa precej manj »otročja« kot prej in mnoge funkcije, ki so se snovalcem zdele silno uporabne, večini uporabnikov pa pretežno nepotrebne, so se ali poslovile ali odšle v ozadje. V nastavitvah je še vedno marsikaj, česar Android v osnovi ne ponuja, in telefon si je možno zelo prilagoditi svojim potrebam.

LG še vedno ni čudežno spravil skupaj zmagovalca, ima pa tokrat telefon, ki ga ne gre kar nalahko odpisati. Še posebej pri operaterjih, ki so ga pravilno cenovno umestili, denimo pri Telekomu Slovenije. Tam je obrok toliko cenejši od korejskega tekmeca s številko devet v imenu, da se v celotni vezavi pozna za skoraj dvesto evrov. To pa je tudi realna razlika med tema izdelkoma. Zato je G7 ThinQ racionalen nakup, ki pa ne bi smel razočarati in tudi ne dolgočasiti.