Vlade evropskih držav si že nekaj časa prizadevajo zmanjšati odvisnost od ameriških komunikacijskih storitev, računalništva v oblaku in umetne inteligence. Gonilna sila je strah pred idejo, da bi ameriški predsednik Trump lahko prisilil ameriška tehnološka podjetja, da prenehajo zagotavljati storitve v Evropi. Ne moremo reči, da je povsem iz trte izvita. To je pokazala tudi anketa, ki sta jo izvedli Polling Europe in SWG. Kar 86 odstotkov vprašanih meni, da je omejitev dostopa verjetna in je ni mogoče izključiti, medtem ko 59 odstotkov takšen scenarij označuje za resnično in konkretno tveganje.

Digitalna suverenost postaja vse pomembnejše vprašanje, ki zahteva konkretna dejanja. Vzvod, ki ga imajo Američani v rokah, je idealen za izsiljevanje. Dovolj bi bilo, da bi nam za recimo teden dni omejili dostop do ključnih storitev, in prisiljeni bi bili sprejeti marsikatero zahtevo. Naj bodo še tako nerazumne. Digitalne storitve so temelj gospodarstva in nenazadnje vsakdanjega življenja. Morda se sliši pretirano, a marsikdo se ne zaveda, kako zelo smo od njih odvisni. Kaj bi se zgodilo s poslovanjem Petrola ali katerega koli večjega podjetja, če bi mu Microsoft čez noč onemogočil uporabo svojih storitev?

O nevarnostih družbenih omrežij in o tem, ali bi morali otrokom omejiti dostop, preberite članek na portalu Vse bo v redu, zavarovalnice Triglav.

Podatki so novodobna valuta, pri čemer se večina ne zaveda, kako pomembni so in kako zgovorni. Bi drugače dovolili mornarju francoske letalonosilke Charles de Gaulle, da med tekom po krovu sinhronizira podatke z ameriško aplikacijo Strava? Kdor je spremljal njegov javni profil, je lahko skoraj v realnem času spremljal položaj ladje. Potem pa bi se čudili, če bi jo zadela raketa. Ste prepričani, da ameriške službe nimajo dostopa do podatkov te in drugih aplikacij, ki sodijo pod njihovo jurisdikcijo? Kdo ve, do koliko iskanih oseb so prišli na ta način. Povedali verjetno ne bodo.

Vrnimo se k omenjeni anketi iz januarja na vzorcu dobrih pet tisoč vprašanih iz 27 držav Evropske unije. 55 odstotkov vprašanih meni, da je evropska pot, torej postopno zmanjševanje odvisnosti od Američanov, ki se seveda ne bo zgodilo čez noč, osrednje strateško vprašanje. Skladno s tem bo Evropska komisija do konca maja pripravila sveženj predlogov, ki bodo med drugim opredelili, kdo so suvereni ponudniki storitev, ter kateri ključni sektorji bi se morali zanašati izključno nanje.

Zagotovila ameriške strani očitno niso prepričala. Se temu sploh čudimo, ko se njihov predsednik včasih vede nepredvidljivo? Direktor ameriškega nacionalnega oddelka za kibernetsko varnost Sean Cairncross je februarja v Münchnu dejal, da ideja, da bi Trump lahko »izklopil« internet, ni verodostojen argument. Tudi predsednik Microsofta Brad Smith je lani v Bruslju dejal, da je takšen scenarij malo verjeten, a priznal, da gre za resnično skrb v Evropi. A ko vidim direktorje tehnoloških podjetij, kako se dobrikajo Trumpu, težko rečem, da jim brezpogojno verjamem.

Naslovno sliko je ustvarila umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Lahko Trump kadarkoli in komurkoli izključi digitalne storitve? appeared first on Tehnozvezdje.

Preprosto ne verjamem, da smo na nekaterih tehnoloških področjih postali marginalni zato, ker bi bili neumni ali ker ne bi razumeli pomena strateške neodvisnosti. Veliko bolj verjamem v dogovor, kdo bo počel kaj, ki pa očitno ne velja več. Če je tako, je pot Evrope logična. Boleča ločitev in postopna osamosvojitev.

Zamislite si, da internet preneha delovati. Ne morete več plačevati s plačilnimi karticami, telefoni ali urami. Zdravniki nimajo dostopa do podatkov o pacientih, iz računalnikov izginejo programi in podatki, družbena omrežja so nedosegljiva. In to je le začetek. Digitalna infrastruktura, ki jo nadzirajo ameriška podjetja, je v teoriji izklopljiva. Si predstavljate, da bi ameriška vlada to izkoristila za izsiljevanje Evrope? Nekateri boste dejali, da to ni mogoče. Da Trump in njegovi tega nikoli ne bi storili. Ste prepričani?

Odvisni smo od Googlovih, Applovih, Microsoftovih in še marsikaterih drugih ameriških računov. Če bi bili izbrisani ali deaktivirani, bi izgubili dostop do cele vrste programov in storitev. Seveda se to verjetno ne bo zgodilo. Preveč bi prizadelo tudi omenjena podjetja. A ker je teoretično mogoče, te grožnje preprosto ne moremo zanemariti. Če ne drugega, nas bodo ameriški prijatelji na dejstvo, da smo od njih odvisni, spomnili ob vsaki priložnosti.

Amazon Web Services, Microsoft Azure in Google Cloud obvladujejo približno 70 odstotkov evropskega trga storitev v oblaku, medtem ko imajo evropski ponudniki le okoli 15 odstotkov. Kakšen pomen imajo te storitve, smo na lastni koži občutili konec lanskega leta, ko je oktobra za nekaj ur izpadla Amazonova infrastruktura, dva meseca pozneje pa še Cloudflare. Aprila lani so se z resnimi težavami soočali tudi Španci in Portugalci, ko je zaradi daljšega izpada električnega omrežja življenje za trenutek zastalo. Trgovine niso sprejemale plačilnih kartic, če so bile sploh odprte, restavracije prav tako ne, javni prevoz ni deloval, celo mobilno omrežje je bilo nekaj časa nemo.

Se Evropa končno prebuja? Morda, a če se, potem to počnemo počasi. Po mnenju nekaterih prepočasi. Švedi na primer v mestu Helsingborg preverjajo, kako bi javne storitve delovale ob izpadu električnega omrežja. Cilj enoletnega projekta je prepoznati tveganja in oblikovati odzive na krizne razmere. Drugod bolj sramežljivo uvajajo ukrepe za krepitev digitalne suverenosti in zmanjševanje odvisnosti od globalnih tehnoloških podjetij.

V ospredje se ponovno vračajo prostokodne rešitve, ki so bile pri nas aktualne pred desetletji, nato pa so ideje zamrle, deloma tudi zato, ker smo se znova zazibali v navidezno varno zavetje znanega. Idej za spodbujanje uporabe odprtokodne programske opreme v javni upravi ni manjkalo, a se stvari niso premaknile niti za milimeter. Drugje so šli dlje. Najdlje morda v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein, kjer je deželna vlada večino Microsoftovih sistemov zamenjala z odprtokodnimi alternativami in preklicala skoraj 70 odstotkov licenc. Do konca desetletja želijo odpraviti odvisnost in storitve globalnih tehnoloških podjetij uporabljati le še izjemoma. Temu primeru bi Slovenija zlahka sledila! Namesto tega vsako leto veliko prispevamo v Microsoftovo blagajno, za nagrado pa so ukinili lokalno podjetje.

Francozi so napovedali prehod na lastno videokonferenčno rešitev, če ne drugega, kot način omejevanja ameriškega vohunjenja. Vse več evropskih držav vlaga v razvoj odprtokodnih platform za komunikacijo, upravljanje dokumentov in izmenjavo videa, s ciljem, da postanejo konkurenčne globalnim ponudnikom. V tem kontekstu je zanimiv tudi italijanski prevzem ameriške platforme Vimeo in takojšnja odpustitev skoraj vseh zaposlenih.

Tako kot je v času krize smiselno poskrbeti za dostop do hrane, vode in zdravil, bi morali biti pozorni tudi na to, katere digitalne storitve uporabljamo osebno in poslovno. Razmislite, kje so shranjena vaša elektronska pošta, osebne fotografije in pogovori. Kdo ima dostop do teh podatkov, kdo jih lahko uporablja in pod kakšnimi pogoji. Kako enostavno jih je varnostno kopirati, obnoviti ali preseliti drugam.

Da bi katerikoli narod ali zveza držav sploh lahko resno obravnavala tveganja izpadov digitalne infrastrukture in storitev v oblaku, jih mora obravnavati z enako resnostjo kot pristanišča, cestno omrežje, vodovod, električno omrežje in drugo fizično infrastrukturo. Ko pride do težav, ne moremo čakati, da jih odpravijo zunanji izvajalci. Globalna tehnološka podjetja so namreč dovzetna za tuje politične vplive. Kitajci so to že zdavnaj razumeli, zato tam praktično ne uporabljajo ničesar tujega.

Nobena država, kaj šele celina, ne bo nikoli popolnoma digitalno neodvisna in tudi ne bi smela biti. Toda če Evropa združi moči, lahko zagotovi, da njeni digitalni sistemi ostanejo dostopni in pod nadzorom. Čas je, da nehamo zlivati gnojnico po sebi in nekritično hvaliti Ameriko ali Kitajsko. Treba je najti kanček evropskega ponosa in se naučiti ceniti lastne digitalne storitve. Ali pa, kaj sledi, preberite v Cankarjevih Hlapcih.

Naslovna fotografija Depositphotos

The post Namesto da se dobrikamo Trumpu, raje razmislimo o digitalni suverenosti appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, kaj so te carine povzročile. Kitajske znamke so namesto popolnega osredotočanja na povsem električne modele, pri katerih so praviloma najmočnejše in bi bile s »pravimi« cenami tudi najbolj konkurenčne, začele uvajati vse več takih in drugačnih hibridov, kar nima za nikogar nobenega pravega smisla. Po novem predlogu naj dodatnih carin na uvoz električnih vozil, poleg že prej veljavnih 10 odstotkov, ne bi bilo več. Bi pa v Bruslju za vsak model posebej potrdili najnižjo maloprodajno ceno. Kako točno naj bi to potekalo in kdo bi nadzoroval, da se avti dejansko vsaj oglašujejo po takih cenah, ni povsem jasno. Kar pa je verjetno vsakomur jasno, je to, da se ne bi tudi prodajali za take zneske. V enačbe bi prišli popusti, flotni rabati, bonusi in kdo ve kaj še vse, kar bi na koncu znižalo resnične prodajne cene, ker tega pa res ne bi mogel nihče preverjati in ker bi imeli uvozniki ter trgovci več manevrskega prostora, saj lep kupček denarja ob uvozu ne bi šel več v evropski proračun. Če je namen novega ukrepa še naprej ohranjati cenovno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije v primerjavi s kitajsko, se mi zdi izredno nedomišljen.

Kanada se je tega lotila drugače. S Kitajsko je sklenila vzajemni dogovor, v skladu s katerim bo odpravila v zadnjih mesecih – zaradi vpliva ZDA – veljavne 100-odstotne carine na kitajska električna vozila. Na drugi strani sveta pa bodo znižali dajatve na kanadske kmetijske pridelke, med drugim na semena oljne repice, in se zavezali, da jih bodo odkupovali v večjih količinah. Obenem bo količina avtomobilov, ki bodo romali v Kanado, vsaj na začetku omejena. Sprva nameravajo kvoto postaviti na 49 tisoč enot letno, kar bodo še v prvi »petletki« postopno dvignili na 70 tisoč. To predstavlja majhen odstotek 1,8 milijona vozil, kolikor jih letno prodajo v Kanadi, a vendar precejšen premik od prejšnje zaostrovalne politike, zaradi katere se nobeni kitajski znamki ni splačalo sploh poskušati kar koli prodajati v »drugi« državi severnoameriške celine.

Obe rešitvi sicer nekoliko spominjata na koncept t. i. planskega gospodarstva, ki mi v osnovi nikakor ni všeč. Očitna je želja po kontroliranju, koliko Kitajski dopustiti »penetracije« na trg, toda en model se vseeno sliši bolj razumen in v praksi izvedljiv kot drugi. Žal to ni evropski, ker tu preveč radi zadevo zakompliciramo in si izmislimo taka pravila, da nekomu omogočajo delo (ki ga sicer ne bi bilo). Škoda, ker bi se dalo čas in energijo bolje porabiti za kaj drugega, pa tudi povečevanje konkurenčnosti trga na eni, in preprečevanje prehitrega kitajskega vzpona na drugi strani, se verjetno da izvajati s kakšnim drugačnim prijemom. Seveda bi rad rekel, da je najbolje sodbo prepusti kupcem, toda zavedam se, da »vstopni« pogoji niso nujno za vse proizvajalce enaki (kitajski od svoje države dobivajo lepe, povsem konkretne »spodbude,« kakršne so tukaj v pretežni meri prepovedane), zato je najbrž vsaj nekaj protekcionizma upravičenega.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post V Bruslju bi se lahko zgledovali po Kanadi, kako se to počne appeared first on Tehnozvezdje.

Nacionalna univerza za obrambno tehnologijo ali NUDT je očitno za Kitajce to, kar je za Američane agencija za napredne raziskave DARPA. Inkubator idej, iz česar se bo, ali pač ne, nekoč rodilo nekaj pomembnega. Najmanj enkrat se je. Še pomnite, kje je nastal internet?

Toda zdaj smo pri napredku Kitajcev. Potem ko so v matično plovilo roja dronov spremenili izvidniški brezpilotni letalnik, so zdaj pokazali kar nekaj novih idej. Ob dronu v topniški granati, pri čemer mora biti robusten, da bi preživel pospešek ob izstrelitvi, še miniaturni izvidnik s premerom vsega 1,3 centimetra. Gre za posnemanje narave, natančneje insektov, v želji izdelati micenega, očem nevidnega ter opremljenega s kamero, mikrofonom in še kakšnim tipalom. Obenem ga zaradi majhnosti ne zaznajo niti elektronski detektorji. Kajpada se tukaj pojavi skepsa. Lahko leti? Če lahko, koliko časa in v kakšnih razmerah? Ker je jasno, da ga bo odpihnila že najmanjša sapica, dvomim, da je namenjen uporabi na prostem. Razen v popolnem brezvetrju.

Potem je tu vprašanje energije. Kaj mu daje energijo za letenje in kolikšen je uporaben doseg? Čeprav na ta vprašanja niso odgovorili, nekateri pričakujejo, da bodo majcene robotke že naslednje leto uvedli v operativno uporabo.

Kitajski prototip je manjši od miniaturnih robotov, ki jih v vlogi osebnega izvidnika vojaka imajo druge vojske. Med znanimi tekmeci sta ameriški Teledyne Black Hornet 4 s tremi kamerami in 30-minutno avtonomijo leta ter Vantage Robotics Trace, z enako avtonomijo in dosegom približno dveh kilometrov.

Vojna v Ukrajini je sprožila revolucijo v vojskovanju z droni, posebej z manjšimi in manj zapletenimi. Izkušnje od tam kažejo, da bi jih v primeru napada Rusije na eno ali več evropskih držav potrebovali več milijonov vsako leto. Pod pogojem, da bi vojskovanje potekalo na podoben način, kot poteka zdaj na 1200 kilometrov dolgi frontni črti. Ker droni hitro zastarijo, jih nima smisla kopičiti »na zalogo«. Evropski komisar za obrambo Andrius Kubilius zato meni, da bi morali zbrati ekipe pilotov, inženirjev in proizvajalcev, pripravljene na pospešeno proizvodnjo, ko bo prišel čas. Če torej ne veste, kaj bi počeli v življenju, se prijavite na tečaj za pilota oziroma odprite zagonsko podjetje za razvoj brezpilotnih letalnikov.

The post Takole Kitajci napenjajo vojaške mišice appeared first on Tehnozvezdje.

Nalepko so v evropski komisiji zasnovali po vzoru teh, ki jih že dolgo poznamo za belo tehniko in televizorje ali malo manj časa za avtomobilske pnevmatike. Vendar tudi tam redko kdo kupuje na osnovi tega, ali posamezni izdelek sodi v razred A ali B, ki predstavljata najboljšo energijsko oceno, ali katerega od slabših. Že zato, ker so razlike v porabi električne ali vode, obrabi in ostalem, kar se ocenjuje, pogosto premajhne, da bi to pretehtalo precejšnjo razliko v ceni. Predvsem pa, ker prejkoslej izbiramo na osnovi konkretnih lastnosti in tudi tega, kaj nam je všeč, seveda večinoma v odvisnosti od cene.

Pri telefonsko-tablični energijski nalepki je prikazanih sedem zadev. Najprej, kot vedno, skala energijskih razredov, ki gre od A do G, in na njeni desni energijska ocena naprave z umestitvijo v ustrezen razred. Denimo v C. Pod tem so navedba časa trajanja baterije (en cikel), oceni za vzdržljivost pri ponavljajočih se padcih in za popravljivost, predvideno število ciklov polnjenja baterije in raven zaščite pred vodo in majhnimi delci. Za energijsko razvrstitev mora proizvajalec izračunati količnik energijske učinkovitosti, za katerega je treba po natančno določenem postopku poganjati različne aplikacije in nato čas trajanja baterije deliti z zmnožkom njene nazivne napetosti in »zmogljivosti« (kapacitete, vendar v mAh, ne v Wh).

Ideja, da bi kupci pred nakupom vedeli, kaj lahko od naprave pričakujejo, je plemenita in lahko povečuje transparentnost, čeravno smo denimo standard zaščite pri posameznem izdelku poznali že prej, pa tudi glede trajanja baterije in koliko zahtevna je popravljivost smo lahko imeli dovolj dobre informacije. Vseeno pa je zdaj to zbrano na enem mestu. Vendar je z nalepko nekaj težav, določene je izpostavil tudi Apple, ki je z nekaterimi izdelki pristal v razredu G, torej povsem »na dnu.«

Za trajanje baterije je podobno kot pri testu WLTP izbran določen protokol, ki se lahko do neke mere sklada s tem, kako uporabljate telefon, ali pa prav nič. Poleg tega testiranje ni neodvisno, kot ga denimo izvajajo potrošniške organizacije, preverjanja rezultatov pa malo, zato so ti lahko prikrojeni. Ali je najboljša učinkovitost pomemben vidik pri izbiranju, je tudi odvisno od vsaskega posameznika. Morda kdo bolj gleda na kapaciteto baterije oz. sam podatek o njeni avtonomiji ali pa celo na hitrost polnjenja.

Nobene presenečenja verjetno ni, da ocene A dobivajo pretežno telefoni z orjaški baterijami, ki so zaradi tega tudi sami ogromni in težki, in različni robustni modeli (znamk Oukitel, Hammer, Crosscall, Ulefone, Oscal in drugih), ki so tudi odlični pri vzdržljivosti in najmanj solidni pri popravljivosti. Toda v realnem življenju jih uporabljajo le redki, ker imajo mnoge druge pomanjkljivosti, od slabih zaslonov in kamer do podhranjenih procesorjev in večinoma mnogo previsokih cen glede na zmogljivosti.

Kot je izpostavil Apple, pa je predvsem pri testiranjih za padce na trdno podlago preveč manevrskega prostora za proizvajalce, da si pripišejo višjo oceno, lahko tudi za dva ali celo tri razrede. Navodila, kako izvajati teste in kakšna morajo denimo biti tla, so napisana zelo ohlapno, in treba je izvesti vsega pet padcev telefona. Podobno je tudi pri testiranjih učinkovitosti, kjer je mogoče oceno »izboljšati« vsaj za en razred z različno interpretacijo uredbe oz. njenih prilog z metodologijami. Izdelki iPad in iPhone tudi denimo izgubljajo »točke,« ker Apple na garantira določenega števila let programske podpore (čeprav vemo, da v praksi zagotavlja daljšo od večine ostalih proizvajalcev).

Od nerobustnih in bolj znanih izdelkov so denimo oceno A dobili Motorola Edge 60 Pro in Razr 60 Ultra, Xiaomi 15 in 15 Ultra, Poco F7 Ultra in Realme 14 Pro+. V razred G pa so denimo padli skorajda vsi iPadi ter Samsung Galaxy Tab S10+ in Ultra.

Tule si poglejte rezultate.

The post Energijska nalepka za telefone in tablice pričakovano daje bizarne in neuporabne rezultate appeared first on Tehnozvezdje.

Te dni je interesno združenje Dynamic Spectrum Alliance evropski komisarki Henni Virkkunen, pristojni za tehnologijo, poslalo odprto pismo s pozivom, naj Evropska unija zagotoviti odprte frekvence za »nemoteno« delovanje omrežij Wi-Fi. Med člani združenja in podpisniki pisma so pomembni proizvajalci omrežne opreme, čipov, ponudniki internetnih storitev, operaterji, razvijalci programske opreme, večinoma sicer ameriška podjetja, kot so Amazon, Apple, Aruba, Broadcom, Cisco, Meta in Microsoft.  

Poudarili so, da je »moč Wi-Fi-ja, skupaj s 5G, optiko in satelitskim internetom pomembna pri doseganju ciljev digitalne agende EU.« Uporaba dela spektra v frekvenčnem pasu 6 GHz bi omogočila visoke hitrosti, nizke dostopne čase in s tem poceni ter hitro širokopasovno povezljivost tako za domače uporabnike kot za industrijo, logistiko, avtomatizirano proizvodnjo in internet stvari, so še zapisali.

Malo pred tem se je na Evropsko komisijo obrnilo ducat največjih evropskih telekomunikacijskih operaterjev, med njimi Deutsche Telekom, Orange, Telecom Italia, Telefonica in Vodafone, s pobudo, naj celoten zgornji pas 6 GHz nameni uporabi za mobilna omrežja 6G. Pri tem so poudarili, da brez teh frekvenc ne bi mogli zagotavljati optimalnih storitev, kar bi vplivalo na nižjo rast BDP v Evropi.

Nekateri brezžični usmerjevalniki, s podporo za standard Wi-Fi 6E ali Wi-Fi 7, že izkoriščajo omenjeni frekvenčni pas za dodaten kanal, po katerem do naprav pošiljajo podatke ali si jih izmenjujejo med seboj (pri prepletenem omrežju), kar se v praksi pozna v veliko višjih hitrostih kot pri standardih Wi-Fi 5 ali Wi-Fi 6, kjer sta v uporabi le pasova 2,4 Ghz in 5 GHz.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Vnel se je boj za evropski »ZRAK« appeared first on Tehnozvezdje.

Gre pravzaprav za direktivo 2022/2380, ki je spremenila besedilo direktive 2014/53/EU o dostopnosti radijske opreme na trgu. Sredi leti 2022 je evropski parlament potrdil besedilo, ki je bilo nato jeseni objavljeno v uradnem listu, proizvajalcem pa je dalo dve leti časa, da prilagodijo naprave, ki jih direktiva zadeva. Te pa so: mobilni telefoni, tablice; digitalni fotoaparati, slušalke, slušalke z mikrofonom, prenosne igralne konzole, prenosni zvočniki, e-bralniki, tipkovnice, miške, prenosni navigacijski sistemi, ušesne slušalke in prenosniki. Le za slednje je obdobje do uveljavitve še nekoliko daljše, namreč 18 mesecev, kar pomeni, da bodo morali imeti USB-C za polnjenje (če je to do moči 100 W) od poletja 2026 naprej.

Od danes tako velja, da vsaka nova naprava iz zgoraj naštetih kategorij, ki pride v prodajo, mora spoštovati pravilo o enotnem priključku za polnjenje. Tiste, ki so prišle v prodajo že prej, še lahko ostanejo. Toda pri vseh nadaljnjih direktiva velja za posamezne izdelke, ne denimo za določen model. Nekateri pametni telefoni (denimo vsi modeli Apple iPhone 12, 13, 14 ali SE, ki so še v obtoku pri trgovcih in operaterjih), fotoaparati, še posebej starejši zrcalnorefleksni in brezzrcalni modeli, miške ali tipkovnice, so še s priključki mikro USB in lightning in pri teh novih zalog ne bo več dovoljeno ustvarjati, le še odprodati stare. Tako se bodo brez prilagoditev verjetno poslovili nekateri priljubljeni izdelki, kot so poleg omenjenih telefonov denimo še miška Logitech MX Master 2s, mnogi fotoaparati (npr. Sonyjevi seriji RX100 in a6xxx) in nekatere tipkovnice.

Zapoved enotnega priključka zasleduje tri poglavitne cilje. Tehnološki napredek, kajti mikro USB in drugi starejši vtiči so dejansko ponujali slabšo tehnologijo, še posebej pri napravah, kjer se isti priključek uporablja tudi za prenos podatkov, in tudi manj priročno uporabo, z izjemo lightninga, ki je prav tako simetričen kot USB-C. Nato poenotenje in možnost uporabe istih polnilnikov in kablov za polnjenje in priklapljanje vseh prenosnih naprav. In kot tretje, morda pa celo prvo, zmanjšanje obsega polnilnikov in s tem tudi elektronskih smeti. Ideja je namreč, da bi naprave tudi kupovali brez polnilnikov ter uporabljali tiste, ki jih že imamo, oz. si priskrbeli univerzalne. Slednje v večini primerov, razen pri uporabnikih, ki s(m)o to počeli že prej, seveda pomeni nove nakupe napajalnikov, vendar pa morda potem na dolgi rok uporabo istih za več generacij telefonov, slušalk in drugih pripomočkov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Naprave brez USB-C naprodaj le še iz starih zalog appeared first on Tehnozvezdje.

Cilj projekta je izboljšati odpornost kritične infrastrukture po vsej Evropi, pri čemer se projekt osredotoča na izboljšanje sodelovanja na področju kritične infrastrukture na vseh ravneh znotraj EU, predvsem na deljenje podatkov in obsežno ocenjevanje tveganj med deležniki kritične infrastrukture. S tem se bo izboljšala kontinuiteta bistvenih storitev v primeru motenj, kot so kibernetski napadi, naravne nesreče, tehnične okvare ali druge vrste kriz, ki lahko ogrozijo delovanje teh infrastruktur.

Partnerji bodo v okviru projekta ENDURANCE razvili inovativne tehnologije za varno deljenje podatkov in skupno ocenjevanje tveganj in odpornosti ter zagotovili enotno strategijo za vzdrževanje kontinuitete bistvenih storitev med motnjami, ki lahko ogrozijo njihovo delovanje. Ključne tehnologije vključujejo varne platforme za deljenje podatkov, orodja za ocenjevanje tveganj in okvir za testiranje odpornosti. Telekom Slovenije bo imel v okviru projekta pomembno vlogo na več delovnih področjih: pri koordinaciji projektnih aktivnosti, pri vzpostavitvi pilotnih sistemov, ki bodo omogočali testiranje rešitev, ki jih bodo partnerji razvili v okviru projekta, v realnih scenarijih in pri sami integraciji in testiranju tako razvitih rešitev. Poleg tega bo ključna vloga Telekoma Slovenije v pilotnem projektu MESO, ki bo potekal v okviru projekta in se bo osredotočal na odpornost proti motnjam v digitalnem in energetskem sektorju, saj sta med seboj močno povezana in soodvisna.

Mednarodni konzorcij sestavlja dvaindvajset partnerjev iz šestih evropskih držav. Poleg Telekoma Slovenije so slovenski partnerji konzorcija še Inštitut za korporativne varnostne študije (ICS), ELES, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), Urad Vlade RS za informacijsko varnost (URSIV) in Silver Bullet Risk. Nosilec projekta je Eviden Technologies SRL iz Romunije, konzorcij pa sestavljajo še: Engineering – Ingegneria Informatica SPA (Italija); Synelixis Lyseis Pliroforikis Automatismou & Tilepikonion Anonimi Etairia (Grčija); Erevnitiko Panepistimiako Institouto Systimaton Epikoinonion Kai Ypologiston (Grčija); Directoratul National de Securitate Cibernetica (Romunija); Ministerul Sanatatii (Romunija); Directia Generala de Protectie Interna (Romunija); Clinica Ginecologie Dr. Muntean SRL (Romunija); Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia (Italija); Insiel – Informatica per il Sistema degli Enti Locali S.P.A. (Italija); Perifereiako Tameio Anaptyksis Attikis (Grčija); Perifereiako Tameio Anaptyxis Perif Dytikis Ellados (Grčija); Etaireia Ydreyseos Kai Apochetefseos Proteyoysis Anonimi Etairia (Grčija); Timelex (Belgija); Diadikasia Business Consulting Symvouloi Epicheiriseon AE (Grčija) in Carr Communications Limited (Irska).

 Projekt ENDURANCE bo trajal tri leta, vse do oktobra leta 2027. Skupaj je projektu namenjen proračun 6,48 milijona evrov, Evropska komisija pa bo zagotovila sofinanciranje v višini 5 milijonov evrov nepovratnih sredstev.

Telekom Slovenije s sodelovanjem v evropskih projektih sledi svojim strateškim usmeritvam, krepi svoje kompetence in mednarodno sodelovanje. Kot napreden operater in del kritične infrastrukture je raziskovalno-razvojni partner vodilnih podjetij na področju kompleksnih poslovnih IKT-rešitev tako v Slovenji kot celotni regiji JV in Srednje Evrope.

The post Telekom Slovenije sodeluje v novem evropskem projektu ENDURANCE za večjo odpornost kritične infrastrukture appeared first on Tehnozvezdje.

Unija je skupaj z Mrežo za varstvo potrošnikov (CPC) izvedla preiskavo praks, ki jih uporablja priljubljena kitajska spletna trgovina, in na osnovi ugotovitev slednjo pozvala k odpravi več kršitev. Temu ima en mesec časa, da poda svoje odgovore oz. ugovore ter predloge sprememb. V preiskavi so našli več primerov in načinov, kako ta trgovina zavaja potrošnike in poskuša vplivati na njihove nakupne odločitve z nepoštenimi ali nedovoljenimi prijemi.

Med tovrstnimi praksami je bila ena najbolj pogostih prikazovanje lažnih popustov. Trgovina namreč pogosto ustvarja vtis, kot da je izdelek na voljo s popustom, čeprav v resnici ni. Naslednja taktika je ustvarjanje pritiska na kupca. Med drugim s prikazovanjem trditev o omejenih zalogah ali omejenem času, znotraj katerega bo na voljo »nizka« cena (kar sicer redno počno tudi druge kitajske spletne trgovine). Temu tudi pogosto sili kupce, da zavrtijo »kolo sreče« za dostop do same trgovine, in skriva pomembne podatke o pogojih sodelovanja v tej nagradnji igri.

Nasploh so pomanjkljive ali zavajajoče informacije stalna praksa. Trgovec prikazuje nepopolne ali napačne podatke o pravicah potrošnikov glede vračila izdelkov in povračila kupnine. Poleg tega tudi ne razkrije vnaprej, da mora nakup doseči določeno vrednost, preden ga je sploh mogoče zaključiti. Kot marsikje drugje, so tudi v tej trgovini zelo pogosti opisi in ocene izdelkov, za katere je mogoče upravičeno sumiti, da niso avtentični. Nanazadnje pa Temu skriva kontaktne podatke, tako da ga kupci ne morejo enostavno kontaktirati, če se z izdelki ali storitvijo pojavijo kakšne težave.

EU in CPC sta od upravljavca trgovine zahtevala tudi dodatne informacije o tem, kako izpolnjuje zahteve zakonodaje glede jasnega obveščanja potrošnikov, kdo je prodajalec izdelka, zagotavljanja, da ocene izdelkov niso predstavljene na zavajajoč način, da so cene in popusti izračunani pravilno in da so okoljske trditve natančne in utemeljene.

Poleg tega so odprli še preiskavo v sklopu Akta o digitalnih storitvah. Tudi tu se bodo med drugim osredotočili na tiste vidike storitve, ki povečujejo navezanost potrošnikov nanjo (denimo z igrami). Nadalje pa še, koliko Temu dejansko preprečuje, da se izdelki, ki jih v EU ne bi smeli prodajati, po začetnem umiku ne bi znova pojavili v prodaji (npr. pod drugim imenom). In na kakšen način Temu poskrbi, da spoštuje DSA v svojem priporočilnem sistemu.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Bruselj nad zavajanje in druge kršitve v spletni trgovini Temu appeared first on Tehnozvezdje.

Applovska inteligenca (angl. Apple Intelligence), kot skupku storitev rečejo v omenjenem podjetju, na začetku deluje na napravah, ki imajo jezik operacijskega sistema in navidezne pomočnice Siri nastavljen na ameriško angleščino. Večina sveta lahko na ta način dostopa do novih oz. izboljšanih storitev prek vseh naprav, ki so strojno dovolj zmogljive (poganjati jih mora dovolj nov procesor, pri mobilnih je spodnja meja količine delovnega pomnilnika 8 GB, pri osebnih računalnikih pa 16 GB). Uporabniki v Evropski uniji pa lahko za zdaj ta orodja uporabljajo zgolj na računalnikih Mac (seveda nadgrajenih na omenjeno izdajo OS-a in z zadostnimi »specifikacijami«). Apple napoveduje, da bo na mobilnih napravah UI na enak način, torej predvidoma v angleščini, znotraj EU dostopna od prihodnjega aprila naprej. Še pred tem jo bodo lokalizirali za Avstralijo, Kanado, Irsko, Novo Zelandijo, Južnoafriško republiko in Veliko Britanijo (vse v angleščini) ter dodali nekatere jezike, denimo kitajščino, francoščino, nemščino, italijanščino, japonščino, korejščino, portugalščino, vietnamščino in španščino.

Applova umetna inteligenca vključuje delo s fotografijami, besedilom in e-pošto, naprednejšo Siri, kasneje pa prihajajo še druge zmožnosti. Za zdaj lahko pomaga bolje organizirati fotografije, omogoča brisanje neželenih elementov s fotografij in podobno. Potem lahko ustvarja besedilne predloge, povzetke in kategorizira e-pošto ter »odgovarja« nanjo. Pogovori s Siri so menda bolj »naravni.« Kasneje jo bo mogoče uporabljati za prepoznavanje zadev v objektivu fotoaparata, za naprednejše pisanje besedil in uporabniki bodo imeli dostop do znanja, ki ga nudi orodje ChatGPT.

Apple ves čas poudarja, da večina tega teče na sami napravi, brez pošiljanja podatkov v »oblak.« Za tisto, pri čemer vendarle mora pomagati računska moč v podatkovnih centrih, pa podjetje gradi lastne, tudi dokaj »blizu« uporabnikov. V tem, poleg upoštevanja zasebnostnih pravil Evropske unije, je tudi eden od razlogov za dodatno zamudo pri splovitvi storitev na našem koncu sveta.

Naslovna fotografija: Apple

The post Za uporabnike telefonov in tablic v EU bo Applova umetna inteligenca na voljo pomladi 2025 appeared first on Tehnozvezdje.