Naneslo je, da sem bil v Valenciji, ko je 28. aprila ob 12:33 zmanjkalo električne energije, in do večera, ko so bolj ali manj rešili težavo, življenje ni obstalo. Mobilna omrežja so delovala z občasnimi motnjami, ker smo vsi sočasno občutili potrebo po klicih in objavah na družbenih omrežjih (nisem bil izjema).
Od posameznika je bilo odvisno, kako je doživel mrk. Na udaru so bili potniki, ki so obtičali v podzemni železnici. Prisiljeni so bili peš skozi predore ob siju svetilke telefona hoditi do najbližje postaje. Potem oni, ki so čakali, da jim odprejo vrata dvigal, in še kakšni nesrečniki, toda posploševati dogajanje na osnovni njih, nima smisla. Ljudje so se znašli. Delovali so nekatere trgovine in lokali, edino plačevanje je bilo bolj ali manj omejeno na gotovino. Še najtežje je bilo najti toplo hrano. Razumljivo! Razvajeni smo in nekaterim se zdi nekaj nespremenljivega, če ne moreš jesti tisti trenutek, ko začutiš lakoto, temveč šele čez eno uro oziroma moraš pojesti, kar je na voljo, ne kar ti tisti hip pade na pamet. Težavo so v večini mesta odpravili do večera, ko so na prigodo spominjale le še vrste pred redkimi trgovinami s tobačnimi izdelki.
Enkrat bo znan razlog izpada, ne pozabimo, da se je nekaj podobnega pripetilo lani na predelih od Bosne do Grčije, zatorej nima smisla (ali potrebe) ugibati o vzrokih (še posebej, če nimajo stika z resničnostjo). Ker pa podobne težave v prihodnosti niso izključene, ni odveč razumeti, zakaj oskrbe z električno energijo ni mogoče povrniti s preprostim in hitrim pritiskom na tipko.
Vnovični »zagona« sistema je zapleten in zahteva (predvsem) čas. Za proizvodnjo električne energije je potrebna energija, le redke vire je namreč mogoče zagnati brez napajanja. To zahteva, da so proizvodnje zmogljivosti ločene od odjemne strani, dokler jih dovolj ne napaja manjših delov omrežja in so v stanju uskladiti izmenični tok na isto frekvenco. Španija in Portugalska imata malo povezav z drugimi državami z izjemo Maroka in Francije, kjer so v južnih delih ravno tako občutili težave. Potrebe Španije v desetih in Portugalske v petindvajsetih odstotkih pokrivajo hidroelektrarne (te za začetek proizvodnje potrebujejo zelo malo zunanje energije). Poleg tega sta državi veliko vlagali tudi v obnovljive vire. Sončne elektrarne niso vedno idealne za ponoven zagon omrežja, ker polovico dneva ne delujejo. Tokrat s tem ni bilo težav, kajti izpad se je zgodil sredi dneva.
Šele tedaj je mogoče začeti vključevati odjemalce, kar sploh ni preprosto. Operaterji so soočeni z zahtevo po vzdrževanju frekvence toka. Vsak porabnik električne energije v omrežju je nekakšen vir »trenja«, ki jo upočasni, medtem ko jo generatorji pospešujejo. V mnogih primerih je »upočasnitev« dobesedna. Frekvenca je sorazmerna s hitrostjo vrtenja rotorja v generatorju, ki se ob večji obremenitvi preprosto rečeno vrti počasneje. To je obenem glavni razlog, zakaj ni mogoče s pritiskom na gumb sočasno poslati toka v vse krake nacionalnega električnega omrežja.
Ko energija spet »teče«, je ne morejo v istem trenutku poslati vsem odjemalcem. Preprosto povedano bi to zaradi ogromnega števila »prižganih« naprav obremenilo omrežje, ki bi ponovno počepnilo. V mestih so zato »prižigali« del za delom, kar se je pravzaprav v našem primeru zelo lepo videlo v postopnem približevanju vključenih semaforjev. Pretekle minute od trenutka, ko se je prižgal najbolj oddaljeni do težko pričakovanega prižiga luči v lokalu, kjer nam je Indijec ravno stregel makarone. Dogodek je bil seveda pospremljen s spontanim ploskanjem. To je obenem razlog, zakaj so ljudje v »manjših« mestih prej dobili elektriko kot tisti v večjih. Valencija ni ravno majhna, a je manjša od Barcelone ali Madrida, kjer je bilo največ težav. Ker je do izpada prišlo po celi državi, me je celo presenetilo, kako hitro so elektrodistribucijski sistem postavili »pokonci«. Če me spomin ne vara, je lani v Bosni popravilo trajalo dlje.
Brez komentarjev