Vse bolj prodorno kitajsko podjetje TP-Link je nedavno predstavilo usmerjevalnike in naprave za prepleteno omrežje (mesh) s podporo novemu in še ne povsem dorečenemu standardu Wi-Fi 7. S cenami okrog tisoč evrov bodo zunaj zanimanja in dosega običajnih domačih uporabnikov, tudi prave potrebe zanje ne bodo imeli. Kaj pa pol cenejši komplet XE75, ki se ponaša s standardom Wi-Fi 6E, ki mi je te dni prišel pod roke, je ta morda že lahko smiselna naložba za tiste, ki imajo iz različnih razlogov težave z doseganjem želenih hitrosti, pokrivanja ali zanesljivosti delovanja domačega brezžičnega omrežja?


Komplet Deco XE75 je po zasnovi in funkcionalnostih pretežno identičen cenejšim, denimo X50 (ali X20). Pogled je nekoliko drugačen, cilindri so malo ožji in višji kot pri prej omenjenem, zaradi črne zgornje stranice tudi za moj okus ne tako estetski kot povsem beli pri X50. Slednji so bili pri meni že deležni pozitivnih pripomb obiskovalcev, češ, tovrstne reči pa so malo napredovale v dizajnu. Razlika je seveda podpora za tretji frekvenčni pas. Usmerjevalniki XE75 so povsem združljivi z vsemi ostalimi napravami iz serije Deco, torej je mogoče v omrežju kombinirati različne, pri čemer je smiselno, da so najbolj zmogljivi v vlogi glavnih, določeni cenejši oz. starejši pa za pokrivanje dodatnih kotičkov stanovanj, če denimo trije ne zadoščajo. Cena tokrat testiranih naprav – trojica dostopnih točk XE75 namreč v Nemčiji stane približno 500 evrov, v kakšni akciji se jo da občasno dobiti za nekaj več kot 400 – je verjetno precej nad mejo, ki si jo skoraj vsi domači uporabniki postavijo ob nakupih tovrstne »robe«. Povsem upravičeno, kajti za večino zgradb bo pol cenejši komplet brez E-ja, z zgolj standardom Wi-Fi 6 povsem zadosten, saj bo dal pretežno enake rezultate. Pri takih z večjimi preprekami za signal (debelimi stenami iz neugodnih materialov), kot je naša, pa je lahko situacija nekoliko drugačna. Je sicer še en drug vidik, zaradi katerega je lahko »obratovanje« na dodatnem frekvenčnem pasu smiselno, vendar tega nisem mogel preizkusiti v praksi, saj je povezan z onesnaženjem z različnimi signali, ki ga pri meni, kjer so hiše po nekaj deset metrov narazen, preprosto ni.
Glavna poanta nekakšne vmesne nadgradnje standarda s črko E je dodajanje še tretjega frekvenčnega pasu, po katerem lahko potuje signal. Poleg 2,4 GHz, ki si ga brezžična omrežja delijo še z mnogimi napravami, in nekoliko manj zasedenega 5 GHz, je zdaj tu še pas 6 GHz, potencialno najbolj »prazen«, saj so ga šele pred kratkim dodelili za usmerjevalnike, medtem ko ga druge naprave (še) ne smejo izkoriščati. S tem se torej izognejo motnjam, ki jih je lahko še posebej v pasu 2,4 GHz precej. Ker je frekvenca višja, je na voljo tudi veliko večja kapaciteta in več posameznih kanalov, med katerimi lahko naprave izbirajo, da s svojim signalom ne motijo drugih. XE75 privzeto uporablja ta frekvenčni pas za »hrbtenično povezavo« (angl. backhaul) med posameznimi dostopnimi točkami, mogoče pa je vzpostaviti tudi (ločeno) omrežje za priklop odjemalcev, torej telefonov, računalnikov in ostalega. Vendar slednje vsaj za zdaj nima večjega pomena in smisla. Po drugi strani se lahko zmogljivost samega prepletenega omrežja v težavnih prostorih bistveno izboljša.


Zagotovo ne gre vse zgolj na račun dodatnega frekvenčnega pasu in drugačnega standarda, ki omogoča naprednejšo modulacijo, združevanje kanalov, izboljšanega antenskega sprejemanja in oddajanja in podobne trike. Tudi sama oblika usmerjevalnikov oz. dostopnih točk, število, postavitev in zmogljivost anten v njih (zunanje bi verjetno vse skupaj še izboljšale, a hkrati pokvarile estetiko), postavitev teh naprav – ni dobro, če so zraven določeni predmeti, ki predstavljajo prepreke za potovanje brezžičnih signalov – in še kaj lahko vpliva na samo delovanje, hitrosti in pokrivanje. Po mojih izkušnjah z napravami Deco m5 (Wi-Fi 5), X50 (Wi-Fi 6) in XE75 (Wi-Fi 6E), razpostavljenimi na enakih mestih, pa vsaka od tovrstnih nadgradenj prinese skoraj podvojitev hitrosti na večini lokacij v hiši. Če sem s prvim dosegal nekje med 100 in 150 Mb/s in potem z drugim med 200 in 300 Mb/s, sem z XE75 pohitril na skoraj konstantnih 400, pa vse do 500 megabitov na sekundo. Pri čemer je konfiguracija zares zahtevna, od osrednjega usmerjevalnika moral signal na vsako stran skozi neugodno, debelo steno. Torej poleg morebitnih boljših anten dodatni frekvenčni pas v tem primeru zelo pomaga. Po drugi strani pa za sam priklop naprav nima kakšnega učinka.
Če se sprašujete, katere naprave se sploh lahko povezujejo v omrežje na frekvenci 6 GHz, je verjetno to upravičeno. Podpora za ta standard se je namreč res začela pojavljati šele nekje od sredine lanskega leta naprej. Moj še ne dve leti star prenosnik je denimo nima, tudi dve »kartici« za namizni računalnik (ena PCI-E, druga USB), ki sem ju kupil v zadnjih dveh letih, podpirata »zgolj« šestico, brez E-ja. Imel pa sem pri sebi dva letošnja telefona, ki se že razumeta na Wi-Fi 6E. To sta Samsung Galaxy S22 Ultra in Xiaomi 12, oba sta se tudi povezala na omrežje v pasu 6 GHz, toda vsaj Xiaomi je dajal jasno vedeti, da bi bil raje na tistem (standardnem), ki združuje pasova 2,4 GHz in 5 GHz in ki je iz spodnjega nadstropja ali skozi eno od omenjenih konkretnih sten očitno ponujal močnejši signal. Hitrosti so bile večinoma zelo podobne, odtočne (upload) celo nekoliko nižje. To me sploh ni presenetilo, kajti ob dobri pokritosti, kjer med dostopno točko in napravo ni večjih preprek, se tudi s standardom Wi-Fi 5 da dosegati hitrosti do 800 Mb/s, z Wi-Fi 6 že gigabitne, zato v resnici ni večje potrebe po priklapljanju čez Wi-Fi 6E.
Tovrstne usmerjevalnike, verjetno bo podobno veljalo tudi za tiste s standardom Wi-Fi 7, zares potrebujejo zgolj uporabniki, pri katerih določene ovire (stene, kovinske konstrukcije, itd) preveč znižajo brezžične hitrosti, medtem ko reševanje situacije z vlečenjem kablov ni izvedljivo, in tako dodatni frekvenčni pas pride še kako prav. Prav tako bi lahko rešil zagate v okoljih z velikim signalnim onesnaženjem, denimo v blokovskih naseljih, kjer se prekinja predvajanje televizije (takšne in drugačne) in dogajajo druge nevšečnosti. Toda še dolgo bo trajalo, da bo večina imela televizorje, operaterske set-top-bokse, računalnike in druge »odjemalce« s podporo za Wi-Fi 6E. Prav tako najbrž hitrosti internetnega dostopa, višje od 1 Gb/s, še ne bodo tako kmalu nekaj običajnega, zato lahko ta standard in tudi Wi-Fi 7 za zdaj obravnavamo kot način premoščanja težjih ovir za brezžične signale, s čimer se lahko malo bolj približamo hitrostim, ki bi jih dosegali po kablih.
Brez komentarjev