Uri se razlikujeta v oblikovanju lunete in pritrdišča paščka ter v materialih, iz katerih je izdelano ohišje. Dražja izvedba vključuje snemalnik elektrokardiograma (EKG), podpira napredne funkcije v načinih za beleženje golfa in smučanja ter ima globinomer, ki je temelj spremljanja potapljanja na dah.

Podobni in hkrati v podrobnostih zelo različni

Podroben pregled razkrije, da imata uri ohišje v obliki osmerokotnika, ki je v primeru standardne izvedbe manj izrazit. Stranice niso enako dolge, zato deluje bolj okroglo. Bistvene razlike se skrivajo v uporabljenih materialih. Okvir iz titana ali nerjavečega jekla, safirno ali utrjeno steklo ter dno iz keramike ali kompozita. Posledično so manjše razlike v masi, ki jih zlahka zanemarite ob sicer identičnem premeru ohišja.

Poleg drugače oblikovane lunete se uri najbolj razlikujeta v obliki pritrdišča paščka. Profesionalna izvedba ima zaprtega, čemur ima pašček nekoliko dvignjena robova. Prednost tega je lepši stik z ohišjem, slabost pa, da ko je odpeta, dno ure ne leži ravno na podlagi, zaradi česar je onemogočeno polnjenje na univerzalnih brezžičnih polnilnikih. Ker ima pašček profesionalne izvedbe poleg paličice na robovih še manjši izboklini v funkciji vodila, ga ni mogoče pritrditi na standardno izvedbo. Obratno ni težav. Novost je še zasnova z odprtino pred zaponko, skozi katero potisnete njegov drugi del. Zanka, ki se je pogosto trgala, ni več potrebna, na udobje nošenja pa to nima nikakršnega vpliva.

V »drobovje« (verjetno) kaj dosti niso posegali

Roke v ogenj za takšno trditev ne morem dati, kajti Huawei ni ravno zgovoren, ko gre za podrobnosti o elektroniki naprav. Opazil sem, da je premer optičnega tipala v primerjavi z dve leti staro Watch GT 5 Pro za dlako večji, medtem ko glede procesorja in drugih tipal ni dosti znanega. Lažje je oceniti zaslon, ki je ponovno odličen in brez težav čitljiv celo na bleščečem soncu.

Avtonomija je ena od lepših lastnosti ur te družine. Lani so vanje vgradili baterijo s povečano vsebnostjo silicija, kar je povečalo čas delovanja. Uradno naj bi ura tega premera ohišja pod določenimi pogoji zdržala do tri tedne. Realni časi so krajši, a še vedno odlični.

Začel sem s polno napolnjeno baterijo, imel vključene vse običajne funkcije in povezavo s telefonom. Zabeležil sem eno uro teka in uro in pol hoje. Po trinajstih dneh »tlake« je kazalnik napolnjenosti kazal 7 odstotkov, a bi zdržala še dan, dva ali tri brez beleženja rekreacije. Povprečno je torej porabila 7 odstotkov napolnjenosti na dan. Če bi bil bolj priden in tekel več, bi vtičnico iskal prej. Ne vidim pa nikakršne težave, da bi jo moral polniti pogosteje od enkrat na teden celo v primeru zahtevne uporabe!

Poudarek na podrobnejših analizah

Izboljšana analitika znotraj že znane funkcije vpogleda v zdravje vsako jutro na zaslonu ure prikaže oceno pripravljenosti s podrobnimi nasveti za regeneracijo. Izračuna jo na podlagi kakovosti spanja, spremenljivosti srčnega utripa (HRV), čustvenega stanja in prejšnji dan porabljenih kalorij. Da deluje, mora biti ura povezana s telefonom in ta v internet. Ocena na lestvici od nič do sto vam nazorno prikaže, ali je telo pripravljeno na intenzivni trening oziroma je bolje, da še kakšen dan počivate. Zanimivo je, da je ta podatek na voljo uporabnikom prejšnjih generacij ur Watch GT, le da je na voljo zgolj v aplikaciji Zdravje.

Pomemben del nove analitike je seveda spremljanje spanja. Tudi tu je opazen napredek. Rezultati so bolj verodostojni kot pri nekaterih starejših Huaweievih urah, kar je pomembno predvsem zato, ker kakovost spanja neposredno vpliva na jutranji izračun pripravljenosti.

Druga, recimo ji pomembna novost, je povzeta po letos predstavljenih kvadratnih urah Watch Fit 5. Od tam so prevzete mini telesne vadbe, ki jih na zaslonu vodi simpatična animirana panda. Namenjene so ljudem, ki nimajo časa za resnejšo rekreacijo, s predpostavko, da je boljša minuta preprostega razgibavanja, kot da ne storite ničesar. Na voljo imate trideset preprostih vadb za deset različnih delov telesa.

Res me zanima, kako natančna je analitika smučanja

Naprednih »smučarskih« funkcij, ki so dostopne le na profesionalnem modelu, iz razumljivih razlogov nisem mogel preizkusiti. Zaenkrat ni odprt še noben nam bližnji ledenik. Pravijo, da so ponovno nekaj brkljali po arhitekturi anten satelitskega sprejemnika, ki skupaj z algoritmom umetne inteligence izboljša natančnost določanja položaja v zahtevnih okoljih. Algoritem uporablja podatke pospeškometra in žiroskopa za korigiranje podatkov satelitskega sprejemnika, kadar je sprejem slabši. Po zaslugi tega način smučanja na prostem, mimogrede na voljo je še način za smučanje v dvoranah, poleg običajnih podatkov beleži še število zavojev, pogostost zavojev in silo G. Po želji lahko na zaslonu ure pregledujete še digitalni zemljevid smučišča iz nabora tri tisočih. Obenem so ponovno nadgradili kolesarski način. Ko naložite pot, bo ura prikazala višinske krivulje in podrobnosti o klancih ter pravočasno opozarjala na ostrejše ovinke.

Namesto da bi se pozabaval s smučanjem, čas za to bo še prišel, sem opravil klasično rekreacijo. Z obema urama na zapestju sem večkrat pretekel običajno traso po gozdu. Izmerjena razdalja se je gibala od 7,75 do 7,84 kilometra, kar je nadvse podobno zabeležkam zadnjih dveh generacij ur te družine. Referenčna ura Suunto Run na drugem zapestju je pokazala od 7,79 do 7,90 kilometra.

Rezultati so zelo primerljivi in večinoma znotraj običajne napake satelitskega sistema. Napake se kajpada pojavljajo. Še najbolj očitno je razlika v sledi, ki jo v tem primeru zabeležila standardna izvedba (modra sled). Grafa kadence in srčnega utripa sta na obeh urah zelo podobna. Šel sem še korak naprej. Med tekom sem redno spremljal trenutno število utripov na obeh urah, posebej kadar je bila trasa strma, srčni utrip pa visok. Številke so bile praktično identične. Pogledal sem še teke, ki sem jih lani zabeležil z različnimi urami. Rezultati so ponovno zelo primerljivi. Ponovno torej, da so najboljše ure, opremljene z novimi satelitskimi sprejemniki in optičnimi tipali, po natančnosti zelo primerljive.

Način hoje sem zagnal samo na urah Huawei. Ena je zabeležila razdaljo 7,53, druga 7,58 kilometra. Tudi tokrat sem na obeh zaslonih preverjal število srčnih utripov. Številke so bile identične, enako velja za grafikon po vadbi. Nekaj razlik je v tempu, kar je verjetno posledica tega, da je bila ena ura na levem in druga na desnem zapestju. Vseeno so grafikoni meritev identični. Drugega niti nisem pričakoval, saj gre za zelo podobni uri!

Ne vem, koliko, a kar nekaj nadgradenj je programske narave. Če je tako, potem ni fizičnih ovir, da bi delovale na starejših modelih. Ko sem vprašanje zastavil predstavniku Huaweia, je ta potrdil tezo in obenem dejal, da je morebitna nadgradnja stvar internih odločitev.

Največje vprašanje torej ni, ali je GT 7 Pro boljša ura od standardne izvedbe. Seveda je, saj ima več tipal in zmogljivosti. Vprašanje je, ali jih boste uporabljali. Če ne smučate, ne igrate golfa, se ne potapljate in ne potrebujete EKG-ja, je standardna GT 7 po izkušnji vsakodnevne uporabe presenetljivo blizu dražjemu modelu. To hkrati pomeni še nekaj. Gledano zgolj skozi prizmo ur družine Watch GT sta predlanski GT 5 Pro in lanski GT 6 Pro še vedno zelo aktualna!

Matjažev pogled:

Kot že vsaj od pete generacije naprej, je Watch GT Pro tudi v sedmi izdaji skorajda kompletna ura. Nudi večino tistega, kar večina uporabnikov od takega športno-zdravstveno-pametnega pripomočka pričakuje, in tisto zna, opravlja dobro in dovolj natančno. Tokrat se je prikazana nadmorska višina še nekoliko bolj približala tisti, zapisani na hribovskih ciljih, ki sem jih v času testiranja obiskoval, konsistentnost prikaza razdalj je bila odlična, tudi za srčni utrip, čeravno nisem imel zelo zategnjenega paščka, bi upal trditi, da ga meri dokaj točno. Zanimiva sta podatka o moči in kadenci pri kolesarjenju. Za prvega nimam prave orientacije, a se mi zdi, da ni »kar nekaj,« drugega pa sem lahko primerjal s podatki merilnika na gonilki. Med samo vožnjo ura običajno, kadar sem pogledal nanjo, kazala za kakšen obrat ali dva nižjo vrednost kot merilnik (npr. 60 namesto 62 obratov na minuto), toda na koncu je bilo povprečje celo za odtenek višje, vse skupaj pa znotraj območja zanemarljive napake. Snovalci so se vsekakor potrudili z najrazličnejšimi meritvami. Tudi zaslon je dovolj velik in svetel za nemoteno spremljanje podatkov med vadbo, vseeno pa bi na kolesu moral imeti uro na nosilcu na krmilu, od strani je kljub vsemu težko videti številke med vožnjo. Želel bi si tudi kaj več podatkov med plavanjem, med katerim se zaslon tudi takoj zaklene.

Funkcijsko sicer ura ni dosti drugačna od predhodnice, seveda z izjemo smučanja, ki ga še nismo mogli preizkusiti, in bolj podrobnih vpogledov in izračunov iz množice različnih meritev. Ocene pripravljenosti žal nisem dočakal, ker sem uspel samo dve noči spati z uro na roki – dokaj slabo – potem pa sem to, kot bolj ali manj vedno ob testiranju tovrstnih pripomočkov, opustil. Preprosto spim precej bolj brez motečega elementa na zapestju. Poleg tega je ura faze spanja interpretirala nekoliko po svoje. Denimo za zadnje pol ure, ko sem bil že napol buden, je trdila, da sem bil v fazi REM.

V primerjavi z urami Wear OS ali Apple Watch bo kdo zanesljivo pogrešal množico aplikacij in določenih možnosti v povezavi z drugimi napravami, denimo v vlogi krmilnika za elemente pametnega doma ali v vlogi digitalnega ključa za avto. Brezstično plačevanje prek storitve Curve deluje, vendar si vzame bistveno več časa kot Applova in Googlova rešitev, ki sta skorajda hipni, poleg tega je treba na vsakih nekaj transakcij obnavljati »žetone,« da zadeva sploh deluje.

Oblikovno in glede materialov ne vem, če je zares napredovala v primerjavi s šestico. Trdnejši, manj izmuzljiv pašček pri slednji mi je bil bolj všeč, in barvne kombinacije tudi. Še najbolj pa pogrešam možnost, da bi sploh lahko kje (na spletu) kupil nadomestne oz. dodatne originalne paščke.

Watch GT 7 Pro vsekakor priporočam, za svojo ceno nudi veliko, in tudi ni dražja od konkurence, ali predstavlja zadosten napredek glede na predhodnico, pa je vprašljivo. Verjetno bo na to dilemo dokončno odgovorila šele zima.

HVALIMO:

• Odlično avtonomijo ob delovanju večine funkcij
• Izboljšan smučarski način (glede na obljube)
• Povezljivost z vsemi telefoni (Android in iOS)
• Razumljivo okolje in tekoče delovanje
• Brezstično plačevanje Curve
• Vsakodnevni izračun pripravljenosti telesa

GRAJAMO:

• Omejen nabor aplikacij
• Ni vmesnika Wi-Fi
• Nima sposobnosti za povezavo v mobilna omrežja
• Nadvse podobna lanskemu modelu

The post Huawei Watch GT 7 in GT 7 Pro (46 mm): Šele na snegu bo zasijala v polnem siju appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat so naredili natanko to. Povedali so, kaj imajo, kaj razvijajo in kakšni so njihovi načrti, ter se pohvalili, da so na kitajskem trgu nadvse dobro poznani. Verjamem in komaj čakam, da preizkusim katerega od novih sesalcev. Zanima me, kakšne so razlike v primerjavi z siceršnjo falango domačih pomočnikov z Daljnega vzhoda. Ali gre bolj ali manj še za en dokaj podoben izdelek, ki se od drugih razlikuje v manj pomembnih podrobnostih? Začel bom z, roko na srce, dokaj generično izjavo predstavnika podjetja, ki pravzaprav pove vse, kar je treba vedeti o tem, kaj počnejo in kaj lahko od njih pričakujemo.

»Prihodnost domače robotike ni v tem, da imamo vse več robotov, temveč v tem, da nam roboti prevzamejo vse več vsakodnevnih opravil. Pri tem lahko približno 80 odstotkov ključnih tehnologij, ki smo jih razvili za eno področje, ponovno uporabimo in jih prilagodimo novim scenarijem. Tako lahko robotiko širimo od čiščenja tal in oken tudi na vrtove in bazene ter jo naredimo vse bolj inteligentno in samostojno,« je povedal Joao Castro, vodja prodaje za vzhodno Evropo.

Na dogodku so nam pokazali tri robotske sesalnike Deebot, ki pokrivajo razpon od vstopnega modela do najdražjega, ter dva čistilca oken. Že na prvi pogled je jasno, da gre razvoj v smeri samozadostnosti in vse manj nujnih vzdrževalnih posegov. Združujejo sesanje in pomivanje tal, naprednejši modeli pa s pomočjo pametnega zaznavanja okolice in različnih tehnologij čiščenje prilagajajo prostoru, preprogam in različnim vrstam umazanije. Izstopa na primer funkcija, ki madež zazna, ga predhodno navlaži in nato temeljiteje očisti.

Tudi čistilci oken so zanimivi. Naredijo to, česar ne počnemo radi ali je celo nevarno, vendar so, vsaj kar se mene tiče, pogoj velike steklene površine. Pogrešam nekaj majhnega, z merami okoli 10 × 10 centimetrov, primernega za hiše ali stanovanja z več manjšimi okni. Winboti se samostojno premikajo po steklenih površinah, pri tem pa skrbijo za čim bolj temeljito čiščenje, tudi ob robovih. Pri modelih Omni gre avtomatizacija še korak dlje. Polnilna postaja z vgrajeno baterijo omogoča čiščenje tudi tam, kjer v bližini ni električne vtičnice, zato robot pri uporabi ni vezan na neposreden dostop do elektrike. Kajpada ima najdražji vgrajen tudi dodatek za pranje krpic. Škoda, da ti roboti ne morejo čistiti po urnikih in ne znajo splezati od enega okna do drugega!

The post Razsturajo z okenskimi, imajo pa tudi druge robote appeared first on Tehnozvezdje.

Četudi si Xiaomi tega ne želi, je ocena, da je Redmi Note 17 Pro Max naslednik ne tako starega Note 15 Pro+, še kako na mestu. Toda razlike so tokrat večje od razlik, ki smo jih ugotavljali zadnja leta. Poglejmo konkretneje. Lanski Snapdragon 7s po zaslugi zmogljivejše grafike kljub enoletni bradi hitreje obdeluje video v ločljivosti 4K, se bolje obnese, ko imamo sočasno odprtih ekstremno veliko aplikacij, in nudi boljšo izkušnjo igranja grafično najbolj zahtevnih iger. Odločitvi naj ne bi botrovalo varčevanje, temveč pragmatizem, izboljšati avtonomijo baterije in doseči novo paradigmo, zaradi katere bi ljudje posegali po tem telefonu.

Že na videz opazno drugačen

Specifikacije razkrijejo nežno odebelitev kot posledico baterije z večjo kapaciteto. Druge podrobnosti ostajajo bolj ali manj enake, recimo jim sodobne. To se še najlepše kaže v ravnih robovih in prijetno zaobljenih vogalih. Nežno so spremenili še videz izbokline s kamerami, ki je čistejša. Ni več lažne četrte kamere in v objektiv zakamuflirane bliskavice. Zdaj je nedvoumno, da sta kameri le dve. Kljub odebelitvi in goli velikosti je telefon prijetno držati v roki. Na ohišju izvedbe v nežno zeleni barvi se prstni odtisi niso pretirano poznali in nisem opazil, da bi bil oprijem slab zaradi potnih dlani. Ravno tako nisem imel občutka, da bi bil slabo izdelan.

Glavne izboljšave so tokrat skrite očem. Že ohišje predhodnika je bilo trpežno, a tokrat naj bi naredili še dodatni korak. Naj bi, saj tega nisem mogel (ali želel) preizkusiti v praksi. Ampak če jim je verjeti, potem zdrži padec s treh metrov in 72-urno kopel v sladki vodi, globoki do dveh metrov. Če že pade v vodo, je več možnosti, da ga pravočasno spet potegneš na suho. Ampak na to se ne bi preveč zanašal. V primeru poškodbe zaradi vdora vode garancija ne velja, saj velja pravilo, da je v tem primeru poškodba nastala po krivdi uporabnika. Z drugimi besedami: vzdržljivost telefona je bolj ali manj verjetnost, da se v primeru neljubega dogodka ne bo zgodilo nič slabega. Če pa se, je to vaš problem!

Od moči se mu ne bo zvrtelo

Ni bojazni, da procesor ne bi mogel poganjati grafično zahtevnih iger. Genshin Impact dokaj dobro deluje. Seveda z nižjimi grafičnimi nastavitvami in največ 30 sličicami na sekundo. Več že vpliva na manj gladko premikanje. Manj moči pomeni manj segrevanja. Temperatura ohišja celo med obremenitvenim testom ni narasla in omejevanja hitrosti jeder praktično ni. Temu primerno nizka je poraba. Baterija zagotovi dovolj energije za 8 ur delovanja ob polni obremenitvi ali do 33 ur predvajanja videa. Ko dobiš takšne rezultate, postane jasno, da obljube o treh dneh avtonomije v primeru normalne rabe niso iz trte izvite. Brez dvoma na račun manjših zmogljivosti.

Ni videti, da bi posegali v zaslon. Z izjemo klasičnega vsakoletnega dejanja, povečanja točkovne svetilnosti. Ker že v primeru predhodnika nisem opazil težav s premalo svetlim zaslonom, jih tudi tokrat nisem. Čitljivost na soncu je primerna. Enako velja za hitrost osveževanja, kakovost slike in druge lastnosti. Podobno je z zvočniki. Glasnost je zadostna in kakovost zvoka povprečna.

Še dodatnih težav zna zagosti pomnilnik. Dejstvo je, da sistem Android z njim ne ravna najbolj varčno, zato se lahko zaradi 8 gigabajtov delovnega pomnilnika pojavijo težave z odzivnostjo sistema v primeru delovanja algoritmov umetne inteligence na napravi in veliko sočasno odprtih aplikacij. V praksi tega sicer nisem opazil. Bolj ali manj je okolje delovalo v mejah normale. Spomladi sem v testu modela Redmi Note 15 Pro dejal, da je tolikšen pomnilnik dovolj. Še vedno mislim tako, a ne za telefon s ceno prek petsto evrov.

Metla bi prišla prav

Vse bolj se mi dozdeva, da Xiaomi ne razvija okolja dovolj hitro. Namesto da bi izčistil videz in odpravil podvojene aplikacije, opažam zgolj težnjo po vključevanju čim več umetne inteligence v naprave srednjega cenovnega razreda. Na voljo je večina najbolj uporabnih, vključno z Googlovim pomočnikom Gemini. Ponovno pa me je zmotilo to, da večina storitev ne bo delovala, če se ne boste odločili za prijavo še z Xiaomijevim računom. Nobene prave prednosti ne vidim v njem, zato se mi zdi to pogojevanje le način, kako te skuša Xiaomi podmuklo vezati nase.

Spremenjena politika je vplivala na kamero

Xiaomi je pri predhodniku poudarjal vzdržljivo ohišje s kovinskim okvirjem in 200-milijonsko glavno kamero. Videti je, da je bila ta žrtev spremenjene politike, kajti ob izboljšanju zaslonke, objektiv zdaj prepušča več svetlobe, so zmanjšali velikost in število pik. Lahko bi dejal, da smo priča »škrinkflaciji«. Absurdno bi bilo verjeti, da to ne vpliva na kakovost fotografij!

V širokokotno kamero niso posegali, zato je kakovost fotografij nespremenjena. V dnevnih pogojih so barve zadovoljive, morebiti le premalo živahne (dobil sem občutek izpranosti). Omejeno število pik se seveda pozna. Na pomanjkanju podrobnosti in posledično izgubi ostrine zunaj središča prizora. Mehkoba tam te hitro zmoti. Na dnevnih fotografijah ni veliko šuma. Tega ne morem reči za nočne. Še ena težava se pojavi takrat. Zaradi odsotnosti optične stabilizacije ni mogoče posneti uporabne fotografije, če roka ni popolnoma mirna.

Da ima glavna kamera manj pik, večina ne bo opazila. Dnevne fotografije so korektne, barve v primerjavi s širokokotnimi za dlako bolj živahne in podrobnosti je dovolj. So pa zato slabše povečave. Sploh največja, ko je prizor pogosto neprepoznaven. Že v primeru 2-kratne povečave boste opazili težave pri ostrenju robov, šum in opazno pomanjkanje podrobnosti. Kamera se razmeroma dobro obnese tudi v nočnih razmerah. Opaziti je nejasnost na robovih in šum, a nič od tega ni pretirano problematično. 2-kratna povečava občasno »izpljune« dober rezultat, le da ni vedno tako. Na veliko fotografijah sem kljub optični stabilizaciji opazil težave z ostrenjem. Po domače rečeno, bile so zamazane in neuporabne. Pri zelo kontrastnih prizorih se pokaže tudi omejitev dinamičnega razpona. Fotoaparat ne zna vedno najbolje uskladiti svetlih in temnih delov, zato se svetli deli prizora lahko preveč osvetlijo.

Obe kameri posnameta dokaj dobre videoposnetke v dnevnih razmerah. Pod pogojem, da telefona ne premikate prehitro. Nočni posnetki so slabi in takrat nima smisla preklopiti na širokokotni pogled.

HVALIMO:

• Sodoben videz naprave
• Povečana odpornost proti poškodbam in vodi
• Tri dni avtonomije baterije
• Prijeten in dovolj svetel zaslon
• Dnevne fotografije glavne kamere

GRAJAMO:

• Ni brezžičnega polnjenja
• Samo povprečna širokokotna kamera
• Za ta cenovni razred podhranjen procesor
• Ob prestavitvi opremljen z Androidom 16
• Manj delovnega pomnilnika

The post Xiaomi Redmi Note 17 Pro Max: Dva koraka naprej in najmanj toliko nazaj? appeared first on Tehnozvezdje.

Do zdaj sem imel v rokah že nekaj Sonyjevih zvočnikov za zabave, kakor jih uradno imenujemo, in zdi se, da tokratna oblika še najbolj sovpada s sodobnimi smernicami in je najmanj vpadljiva. Oblikovno so Tower 5, 7 in Max podobni skoraj kot enojajčni trojčki. Ločijo jih le velikost ter število in premer zvočniških gonilnikov.

Ne dvomim, da dva basa v Maxu donita, a gledano iz moje perspektive in potreb »sedmica« zadostuje. Še posebej, ker sem že nekaj let posredno vključen v hiphop plesno sceno in glasbo, na katero so novi zvočniki najbolje uglašeni, pogosto slišim. Še dobro, da nisem izbirčen in poslušam skoraj vse. Samo da se ne ponavljajo vedno isti južni komadi, kar žal pri nas ni redko. Saj poznate priljubljeno žvrgolenje. Brez Severine in še koga ni zabave. Nato se čudijo, zakaj se ne sprostim in zabavam. Toliko je dobre muzike, pa imajo radijske postaje in amaterski didžeji kljub vsemu sila kratke »playliste«.

Po obodu sprednje strani zvočnika je speljan svetlobni trak za vizualne učinke. Načini so trije oziroma štirje, če mednje uvrščate stanje, ko so sijalke izključene. V tem primeru se črno ohišje zvočnika nemoteče zlije praktično v vsako okolje. Na čelu sprednje fronte je kolešček za jakost zvoka, kar se mi zdi odlična ideja. Boljša od, na primer, tipk plus in minus. S pritiskom nanj še hitro spreminjate zvočni način. Vse to je mogoče postoriti v aplikaciji Sound Connect, a je s koleščkom pogosto bolj praktično. Zgoraj so tri dokaj velike in ravno tako pogosteje uporabljene tipke. Za vklop, Bluetooth povezavo in predvajanje (pavzo). Priključke in še nekaj dodatnih tipk najdete zadaj. Možnosti upravljanja je torej več kot dovolj. Omenil bi le še možnost priklopa mikrofona. Fizično ali prek vmesnika Bluetooth. Ni dodan, treba ga je dokupiti, a njegov namen je jasen. Ponekod so karaoke še vedno priljubljene. Vsaj dokler se ne opogumi pevec z glasom »kevderbasa«. Cinizem na stran. Pogum velja.

Nekaj besed je treba nameniti masi. Dobrih 22 kilogramov ni malo. Prenašanje ni nekaj, kar bi si redno želeli. Opremljen je s koleščki in ga je moč vleči po ravnih tleh, a stopnice znajo povzročiti nekaj nepotrebnega potenja. Še dobro, da ni prevelik in sede v prtljažnik srednje velikega avtomobila. Kaj dosti več tja potem ne boste mogli stlačiti! Novi modeli dovolijo, da jih do sto brezžično povežete v en gromozanski glasbeni sistem.

Da na daljši zabavi ne bo vse skupaj prekmalu crknilo, je zvočnik smiselno napajati iz električnega omrežja. Za primere, ko to ni mogoče, ima vgrajeni bateriji, natančneje dve zaporedno vezani, da je napetost višja, ki zlahka napajata mobilno napravo. Uradno naj bi baterija zdržala do 30 ur. Dejanska avtonomija je odvisna od glasnosti in vključenih svetlobnih učinkov, vendar moji testi kažejo, da je realna dokaj blizu nazivni. Na voljo je še varčevalni način. Ta izključi sijalke in glasbena načina ULT, da je poraba nižja.

Zvok je na visoki ravni, četudi ne vključiš načina ULT, ki bolj in še bolj poudarita nizke tone. V aplikaciji lahko vsakega od štirih načinov dodatno »umiriš« s pomočjo 10-stopenjskega izenačevalnika zvočnih frekvenc (ekvalajzerja). Poslušal sem številne skladbe zelo raznolikih žanrov, od elektronike prek liričnega popa do roka in klasike, z vključenim načinom »Flat«. Ta je po zagotovilih Sonyja prilagojen tako, da skladba zveni tako, kot je bilo predvideno na mešalni mizi. Torej z bolj nevtralnim in uravnoteženim pristopom. Ugotovil sem naslednje. Nizki toni so polni, odzivni in udarni. Visoki so precej izraziti, predvsem višje postavljeni zvoki tolkal, medtem ko so vokali ostali jasni in dobro umeščeni v celotno zvočno sliko.

Vse zapisano velja tudi za te skladbe, katerim več življenja in ritma dasta načina ULT. V ospredje stopijo basi, ki poudarijo ritem. A s pametjo. Način ULT 2 ni primeren za vse zvrsti, saj se zaradi pretirano poudarjenega basa srednji toni in zvok kitar izgubijo. Ker je ULT 1 manj agresiven, je primernejša izbira. Še posebej, če veliko poslušate elektronsko in plesno glasbo. Kaj pa tako opevani hiphop? Če mene vprašate, brez omahovanja preklopite na ULT 2! Preplavijo te basi ob še vedno jasnem vokalu.

HVALIMO:

• Globoki nizki toni in uravnoteženi visoki toni
• Zanimivi svetlobni učinki
• Podpora za karaoke
• Funkcija Party Connect združi do 100 zvočnikov
• Primeren nabor priključkov
• Sodoben videz
• Dolga avtonomija baterije

GRAJAMO:

• Pretežak, da bi ga eden zlahka premikal
• Slaba zaščita proti vodi
• pri največji glasnosti zvok izgubi nekaj jasnosti
• ULT2 v ospredje preveč potisne nizke tone

The post Sony ULT Tower 7: Če želiš, da te vržejo iz hiše, ga navij do konca appeared first on Tehnozvezdje.

Pustimo politične odločitve za zdaj ob strani, saj so prodajni rezultati za avgust, ki je običajno eden od slabših mesecev za prodajo vozil, vsaj glede električnih nadpovprečni. Vsako tretje prodano novo osebno vozilo je bilo namreč električno, končna številka registracij pa je le malo zaostala za junijskim rekordom.

V avgustu se je v Sloveniji prodalo 4591 novih osebnih vozil, kar je malo več kot februarja, a za skoraj petino manj kot povprečno v ostalih mesecih. Kljub temu je prodaja električnih vozil narasla in se z 1649 vozili približala junijskemu vrhu. Razlog za to je zelo verjetno napoved ukinitve subvencij in so mnogi, ki so z nakupom želeli še malo odlašati, to raje storili že poleti. Tako mimogrede, Borzenov razpis, kjer so sredstva že porabljena, je še vedno odprt, prav tako dnevno prihajajo nove vloge.

Zanimiva je lestvica prvih desetih najbolje prodajanih vozil, kjer sicer pričakovano ostaja v vodstvu Tesla Model Y, medtem ko je eden od modelov znamke Changan na drugem mestu vsekakor veliko presenečenje. Gre za sicer za dobave iz akcije s Petrolom, ki so bile ravno še pravočasne.

Na tretje mesto se je uvrstil Renault Twingo, sledi pa Opel Frontera, ki ga tudi nismo vajeni videti tako visoko. Prodaja je poskočila še Dongfengu, medtem ko pri ostalih ni bistvenih sprememb. Razlog, za kaj tak bistven skok pri Tesli Y je verjetno zopet v ukinitvi subvencije, saj je model 3 odvisen od ladijskega prevoza in v avgustu so dobavili le dva, tako da se je marsikdo zato raje odločil za dražji model Y.

V prvih dveh tretjinah leta se je v Sloveniji tako prodalo preko 9200 električnih vozil in pričakovano vodi Tesla, na drugem mestu je Leapmotor in na tretjem Renault.                  

Povišano subvencioniranje cenejših vozil je prepričalo mnoge, da so se odločili za novega Twinga ali Leapmotorja T03, ki sta med najcenejšimi električnimi vozili. Pri obeh proizvajalcih ti dve vozili predstavljata glavnino prodaje, pri Renaultu skoraj dve tretjini vseh prodanih električnih vozil. Če se bodo subvencije res ukinile, se bo ta trend zelo verjetno ustavil, in kupci se znajo raje odločati za dražja vozila, kjer je razlika v ceni med električnim ali klasičnim manjša.

Med pogovori s poznavalci trga smo v zadnjem času med drugim slišali oceno, da je mogoče brez subvencij na mesec prodati približno 800 električnih vozil. Nekaj tega zagotovo odpade na podjetja, kjer so precej pomembnejši drugi dejavniki, denimo oprostitev bonitete ter nižji stroški energije. Omenjena številka je natanko pol manjša od avgustovske in če predpostavimo, da pri vozilih s termičnimi motorji ni dodatnega skoka ter se jih povprečno proda kakih pet tisoč na mesec, bi to pomenilo 16-odstotni tržni delež, lahko malo večjega ali tudi malo manjšega.

The post Električni dosegli tretjino kolača, vprašanje, kdaj ga bodo spet appeared first on Tehnozvezdje.

Za pogon večino časa skrbi 172-kilovatni električni motor na zadnji osi, ki mu v vlogi generatorja ali neposredno občasno pomaga 63-kilovatni 1,5-litrski bencinski motor z Atkinsonovim ciklom. Zanj je značilen podaljšan ekspanzijski takt in osredotočenost na učinkovito izrabo goriva namesto na golo moč. Sistemske moči je spoštljivih 190 kilovatov oziroma 258 konjskih moči (navor 320 Nm), kar poskrbi za dokaj dinamične vozne lastnosti. O tem sem se prepričal na krajši vožnji. Predvsem navduši takojšnji odziv po pritisku stopalke za plin, za kar gre del zaslug brezstopenjskemu menjalniku (e-CVT).

Vozni občutek je pričakovano bolj električen kot hibriden. Motor se odzove brez zamika, pospeševanje je zvezno, menjalnik pa pri tem ostaja skoraj neopazen. Masa avtomobila se sicer občuti predvsem v zavojih in pri močnejšem zaviranju, vendar S05 zaradi nizko nameščene baterije ne deluje okorno. Za zdaj bi njegovo podvozje opisal kot bolj usmerjeno v udobje kot športnost.

Zaporedni ali vzporedni hibrid

Tako je, ker je prioriteta električni pogon. Dokler je v bateriji še dovolj prostih elektronov, natančneje, je napolnjenost nad 15 do 20 odstotki, se S05 obnaša kot električno vozilo, ki pač s sabo vozi nekaj mrtve teže. Baterija z LFP-kemijo in skoraj 19 kilovatnimi urami ne sodi med večje, a po mojih izkušnjah zadošča za od 60 do 80 kilometrov. 100, kolikor je uradni podatek, so po mojem mnenju želje in ne preprosto dosegljiva realnost.

Ko energije zmanjka, vožnja pa ni prehitra ali skokovita, se v pogon vključi bencinski motor. V vlogi generatorja po načelu serijskega hibrida ustvarja energijo za električnega. Šele ko hitrost naraste prek 80 do 90 kilometrov na uro, se prek sklopke v pogon sprednjih koles vključi motor z notranjim zgorevanjem. Ta poganja kolesi, medtem ko mu po potrebi na avtocesti občasno pomaga električni motor z navorom. Takrat govorimo o paralelnem hibridu.

Pametno je torej z načinom vožnje ohranjati raven energije v bateriji, saj si ne predstavljam, da bo avto drvel v vrhniški klanec s prazno baterijo. 86 konjskih moči bencinskega motorja je za avto, težak skoraj dve toni, verjetno premalo.

Za optimalno delovanje pogonskega sklopa skrbi programska oprema. Kajpada v povezavi z njo omenjajo umetno inteligenco, ki ves čas odgovarja na vprašanje, kateri vir energije je trenutno najbolj smiselno porabljati. Nimam pojma, kako učinkovito to opravlja, razen, da ima S05 v različici s priključnohibridnim pogonom doseg več kot 1000 kilometrov.

Smiselno ga je polniti vsak dan

Čeprav pogon kot tak povrne del energije zaviranja, to ni dovolj. Če bi se zanašali le na regeneracijo energije, bi bilo vseeno, če bi avtomobil opremili s samopolnilnim hibridnim sklopom. Niso ga. Mimogrede. Kljub naprednosti me je zmotilo, ali morebiti nisem našel ustrezne nastavitve, da ni načina vožnje z enim pedalom. Ta se mi zdi nujna stvar v vsakem sodobnem avtu.

Bistvo torej je, da ga redno polnite. Bodisi z 11 kilovati na izmenični ali 55 kilovati na enosmerni tok. Slednja možnost pomeni, da že krajši postanek na počivališču s polnilno infrastrukturo konkretno obnovi napolnjenost baterije.

Žrtve minimalističnega pristopa

S 4,6 metra dolžine S05 sodi med srednje velike avtomobile. Pravzaprav je prostora v njem dovolj, vključno s prostornino prtljažnika 552 litrov. Zunanjost je dokaj generična, medtem ko želijo znotraj s kombinacijo materialov in minimalizma doseči premijski občutek.

Žal to pomeni odsotnost fizičnih gumbov in nujnost upravljanja večine sistemov na osrednjem zaslonu. Ta je en sam. Ko voznik sede v avtomobil, se nagne proti njemu za optimalnejši pogled. Žrtev minimalizma je še odsotnost instrumentne plošče, ki jo v bolje opremljeni različici od dveh brez težav zamenja projekcijski zaslon na vetrobranskem steklu. Ali če rečem drugače. Če pred voznikom ni običajnega zaslona, potem je »HUD« praktično nujen.

Všeč mi je, da sta le dve različici, saj to pomembno poenostavi odločanje. Za 38 tisočakov dobite izvedbo Max, v katero je vključena skoraj vsa oprema. Izvedba Pro z večino najpomembnejših sistemov in pomočnikov pa vas bo stala tri tisočake manj.

The post PRVI VTIS Changan Deepal S05 PHEV: Priključni hibrid z električno čuječnostjo appeared first on Tehnozvezdje.

Velikost me ne moti toliko kot teža dobrih šeststo gramov ob upoštevanju, da so manj močne baterije s kapaciteto 20 tisoč mili amperskih ur, opazno lažje. Tu ne moremo storiti ničesar. S kapaciteto shranjevanja energije rastejo mere in predvsem masa. Po drugi strani se še kako zavedam, da se baterija naprave po »Murphyju« izprazni v najslabšem možnem trenutku, ko jo nujno potrebuješ, v bližini pa ni vtičnice. Takrat se nehaš razburjati nad težo nahrbtnika, če je rešilna bilka v njem.

Baterija, katere cena se pri nas giblje okoli 200 evrov, je opremljena z zaslonom. Nujen ni, a odveč ravno tako ne. Ima tri priključke USB. Prek enega tipa A gre tok do moči 22,5 vata, prek dveh tipa C pa do 140 vatov. Na posameznega! Nazivna moč je 300 vatov oziroma sočasno prek obeh priključkov novejšega tipa do 250 vatov. Pri tem je treba razumeti razliko med 140 in 250 vati. Prvih je največ na posameznem priključku USB-C, 250 vatov pa je skupna moč, ki jo baterija razdeli med vse tri priključke. Ko priklopite tri naprave, se razporeditev moči spremeni na 140+92+18 voltov. Ko sta priklopljeni dve na priključkih USB tipa C, pa 140+100 vatov. Kakšnega res hudega gejmerskega prenosnika baterija ne bo »odžejala«, večino drugih sodobnih mobilnih naprav pa brez večjih težav. Upoštevati je treba, da so moči teoretične. Polnjenje naprav vedno poteka po ustaljeni krivulji. Najprej z močjo blizu nazivne in nato sorazmerno z napolnjenostjo vse počasneje, torej z manj moči.

Naj vam bo nazivna kapaciteta še tako všeč, nanjo raje ne računajte. Zaradi fizikalnih zakonov pretvorbe napetosti in ustvarjanja toplote je baterija običajno sposobna oddati od 60 do 70 odstotkov shranjene energije. V konkretnem primeru to pomeni okoli 15.200, kljub nazivni kapaciteti 26.250 mili amperskih ur (ali 99,75 vatne ure). Dobra plat je podpora do 170-vatnega vhodnega polnjenja. Ampak da dosežete tolikšno hitrost, potrebujete ustrezno zmogljiv napajalnik.

Za primer bom vzel polnjenje prenosnika Surface Laptop 7. Po specifikacijah je zahtevan napajalnik z močjo 60 vatov. Tolikšna je bila moč na začetku polnjenja, nato se je razmeroma dolgo zadrževala okoli 45 vatov in proti koncu padla na dobrih 5 vatov. S preprostim računom sem izračunal še, koliko energije je bilo prenesene v slabi uri, kolikor je polnjenje trajalo. Baterija je bila na začetku polna do roba. Ko je bilo polnjenja konec, je odstotek napolnjenosti kazal 56 odstotkov. Polnjenje baterije prenosnika je potekalo od 50 do 100 odstotkov. Baterija je torej oddala 44 vatnih ur, prenosnik pa sprejel okoli 25 vatnih ur. To kaže, da je bil izkoristek slabih 60 odstotkov. Rezultat ni posebej dober, vendar ga ne gre neposredno posplošiti na vse naprave. Na izkoristek vplivajo napetost, moč polnjenja in način, kako naprava uravnava polnjenje baterije. Pri mojem preizkusu s Surface Laptopom 7 je bila pomembna tudi dolga faza polnjenja, ko je moč proti koncu padla na vsega nekaj vatov.

Vsaj kar se tiče količine energije, ki jo je Ankerjeva dodatna baterija sposobna oddati, ta glede na moje izračune ne sodi med boljše svoje vrste. To pomeni, da se boste morali sami odločiti, koliko vam pomenita velika moč polnjenja in možnost sočasnega polnjenja do treh naprav, ob tem, da boste s sabo nosili kanček mrtve teže!

HVALIMO:

• Daleč od dolgočasnega videza
• Aplikacijo za ročno prilagajanje moči
• Sočasno polnjenje treh naprav
• Pametno porazdelitev polnjenja
• Dva priključka USB tipa C in enega tipa A

GRAJAMO:

• Nima vgrajenega kabla
• Teža ni ravno zanemarljiva
• Dokajšnja razlika med bruto in neto kapaciteto
• Za moj okus previsoka cena

The post Anker Prime Power Bank: Najraje takšnega cegla ne bi nosil, a kaj, ko rešuje »življenja« appeared first on Tehnozvezdje.

Medtem ko je konkurenca že pri osmi ali vsaj šesti generaciji, se je Apple šele zdaj podal v svet prepogljivih žepnih naprav. Taka previdnost je bila predvidljiva, pravzaprav me ne bi presenetilo, če bi morali čakati še kakšno dodatno leto. Prav tako je že kar običajno, da takrat, ko se vendarle odloči za vstop na novo področje – tokrat se govorci v predstavitvi celo niso pretvarjali, da tovrstne naprave pred njihovo še nismo videli – zadevo že v prvem poskusu zelo izpopolni. Morda celo bolj kot kateri koli drug proizvajalec dotlej. Bomo videli, ko telefon primemo v roke, prvi znaki pa so vsekakor obetavni.

V uvodu sem seveda aludiral na Surface Duo, ki je bil telefon z dvojnim zaslonom. Tega koncepta nihče ni kopiral, se je pa očitno ohranilo ime. Kot je Apple Microsoftu »ukradel« oznako Neo, sicer s konceptnega dvozaslonskega prenosnika, ki nikoli ni prišel v prodajo. Za novega Dua je sicer poimenovanje kar ustrezno, saj bo imel dva zaslona z enakim razmerjem stranic (1,4:1), kar naj bi omogočalo, da bo vsebina povsod prikazana enako. Bolj me sicer zanima, kakšne bodo možnosti večopravilnosti in prilagajanja prikaza dveh ali celo treh aplikacij na notranjem zaslonu ter njihovega zamenjevanje ter prerazporejanja. Kot se je dalo razbrati iz predstavitvenega videa telefona ostane v napol odprtem položaju, za gledanje videov, ko je odložen na mizi, in na spodnjem delu zaslona še kakšno drugo zadevo, česar denimo Samsung Galaxy Z Fold8 v nasprotju s predhodniki ne omogoča.

Sprednji zaslon je dokaj nizek in širok, diagonala uradno meri 13,7 cm (5,4 palca), vendar po Applovih besedah nudi 80 odstotkov površine zaslona pri iPhonu 18 Pro, kjer je diagonala 16 cm (6,3 palca), a pri razmerju približno 2,2:1. Notranji zaslon v diagonalo meri 19,3 cm (7,6 palca). Skorajda primerljivo z najmanjšim iPadom, čeprav ima tudi ta nekoliko drugačno razmerje stranic. Pod notranjim zaslonom se skriva kamera za spletne klepete in konference, verjetno bo podobno podpovprečna, kot jo je dve generaciji v Folda vgrajeval Samsung, nato pa nad to tehnologijo (začasno?) obupal. Zanimivo je še, da je zunanji zaslon klasično bleščeč, notranji pa z nano teksturo, katere »stranska« naloga je zagotovo tudi nekoliko prikriti gubo na sredini, delno nebleščeč. Kaj bo to pomenilo v praksi, je vprašanje. Oba zaslona sta sicer, kakopak, vrste OLED, s hitrim osveževanjem in najvišjo točkovno svetilnostjo 3.000 kandel. Prihaja podpora za pisalo Apple Pencil.

Tako kot oba nova modela Pro tudi Duo poganja šestjedrni procesor A20 Pro z veliko podporo umetni inteligenci, ki pa v Evropi zaradi Applovega neuklanjanja zahtevam evropske komisije še vedno ne bo delovala. Koliko je delovnega pomnilnika, kot običajno, ne razkrivajo, sumim pa na 12 ali 16 GB. Podatkovnega bo najmanj 256 GB, a smiselno se je odločiti za različico s 512 GB. Na voljo bo sicer še z 1 TB ali 2 TB, toda cene tam postanejo absurdne. Enako kot Samsung je tudi Applu uspelo vgraditi le dve kameri, širokokotna je menda enako kot v Pro-jih, glavna, prav tako z 48-milijonskim tipalom, pa verjetno iz enega od cenejših modelov, morda celo zgolj iz 17e. Teleobjektiva torej ni. Za selfije boste seveda uporabljali eno od teh kamer, čeprav je tudi na zunanjem zaslonu ena, ta običajna, ne skrita (z 12-milijonskim tipalom). Dvojni pogled pa omogoča, da tudi takrat, ko fotografirate nekoga drugega, ta lahko na zunanjem zaslonu vidi, kako naj se kadrira.

Ker je kamera na zunanjem zaslonu samostojna, brez dodatnih tipal in drugega, kar je potrebno za varno prepoznavanje obraza, je Apple, verjetno s stisnjenimi zobmi, vrnil tipalo prstnega odtisa za odklepanje telefona, tokrat v stranski tipki. Ne bi me motilo, če bi enako storil pri vseh iPhonih, če že v zaslon noče vgraditi najbolj priročnega sistema za odklepanje. Glede baterije so zatrdili, da zdrži cel dan uporabe in da se za polovico napolni v 20 min. Njena kapaciteta torej ni gromozanska. Na voljo je sicer tudi brezžično polnjenje. Tako kot iPhone Air tudi iPhone Duo podpira zgolj kartice eSIM, fizične vanj ne boste mogli vtakniti. Telefon se ponaša z zaščito pred vodo in prahom po standardu IP68, večina konkurence zmore le IP48 (torej nima prave zaščite pred vdiranjem drobcev), a je tudi Applova zgolj začasna. Z več odpiranja in zapiranja bo naprava vse manj zatesnjena. Na račun tega je sicer dokaj težka z 254 g.

V Nemčiji so že razkrili cene. Začetna znaša 2.299 evrov, za ta denar dobite 256 GB prostora za podatke. Če želite 512 GB, bo treba pripraviti še dodatnih 250 evrov. Barvi sta nič kaj izvirni črna in bela, telefon pa gre v predprodajo 16. oktobra in fizično prispe na police trgovin 23. oktobra.

Risbe: Apple

The post Razen po imenu, je Apple iPhone Duo točno to, kar smo pričakovali appeared first on Tehnozvezdje.

Škoda za Volkswagen. Zadnji je prišel na trg in to v času, ko vrli »ablastniki«, ki ne verjamejo v zeleni prehod, odpravljajo subvencioniranje nakupa. Na kar so pri uvozniku skoraj zagotovo računali, ko so načrtovali število prodanih avtomobilov v tem in naslednjem letu. Morali se bodo torej vrniti za načrtovalne deske. V tej luči me je zmrazilo dejstvo, da najdražja različica z najmočnejšim motorjem, največjo baterijo in nabito polna z opremo stane skoraj 40 tisočakov. Treba je povedati črno na belem, katero vprašanje se mi plete po glavi. Naj bo. Zakaj bi kupil Pola namesto večjega modela druge (ali celo iste) znamke s podobno ceno, močnejšim motorjem in morda tudi večjo baterijo? Pa ne mislim le na Tesle, kajti ponudba je pestra!

Odgovor bodo seveda morali najti in ne bo dovolj dejstvo, da se Polo nadvse lepo pelje. Podvozje v najbolj »naloženi« različici, v kateri sem preždel dobro uro, je bilo nastavljeno bolj na trdo in temu primerno je vozilo skozi ovinke brzelo praktično po tračnicah. No, spodnji del zagotovo. Ko sem na polno zaviral ali pospeševal iz ovinka, se je zdelo, da ima karoserija svoje poglede. Malo je zanihala. Ne pretirano, a dovolj, da se občutka nisem mogel znebiti.

Posledica trdote spodnjega dela je še ta, da začutiš neravnine in celo pokrove jaškov, ko pelješ čeznje. Tukaj velja opozorilo, da sem vozil najbolje opremljeno različico, zato ni nujno, da je občutek enak pri osnovnem Polu z manjšimi kolesi in drugače nastavljeno opremo. Ne samo čutiš, občasno tudi slišiš, kajti izolacija potniške kabine, vsaj po mojem mnenju, ni izvedena z odliko. Vseeno hrup okolice v kabini celo ob polni hitrosti 160 kilometrov na uro, ki je kajpada nikdar in v nobenem primeru nisem dosegel, ni bil tolikšen, da ga ne bi preglasil zvok radijske postaje. Ko že omenjam radio. Temelj sistema infozabavnega sistema je po novem Android, kar bo marsikoga še kako razveselilo.

Pomemben dejavnik avtomobila na platformi MEB+ je ravno nadgrajena programska oprema. Pozitivna posledica je, da način B z ročico menjalnika dejansko omogoči vožnjo z enim pedalom in da sta na voljo dve stopnji rekuperacije energije (enako smo opazili že pri sorodni Cupri Raval). Ne morem pa zatrditi, da vse nadgradnje delujejo odlično. Ne vem, ali je težava v meni oziroma mojem načinu držanja volana, kajti presenetilo me je opozorilo, naj za vraga primem volan in vozim. Ravno tako je sistem dvakrat dokaj glasno zažvrgolel in pokazal znak o možnosti trka, čeravno je bilo drugo vozilo, v enem primeru pa kolesar, daleč na varni razdalji. Še dobro, da je ta in druga opozorila, ki vam parajo živce, dokaj preprosto izklopiti.

Nihanje karoserije ob pospeševanju je povezano z močjo in navorom 290 Nm električnega motorja, ki poganja sprednji kolesi. Ne šibkejšega, temveč najmočnejšega, saj so na voljo štirje. Z močjo 85, 99, 155 ali 166 kilovatov. Slednjega nameravajo vgraditi v različico GTI, ki prihaja naslednje leto. Motorje je moč kombinirati z baterijo kapacitete 37 (kemija LFP) ali 52 kilovatnih ur. S to gre v kompanjone le 155-kilovatni motor. Ob izkazani porabi 15 kilovatnih ur na testni vožnji to obeta dovoljšnji doseg vozila, ki z dobre 4 metre dolžine nudi zadovoljivo prostora v potniški kabini in prtljažniku (441 litrov). Polnjenje na izmenični tok v obeh primerih poteka z 11 kilovati, medtem ko je na enosmerni tok moč 90 ali 105 kilovatov. Za današnje razmere in glede na količino energije, ki jo drži večja baterija, se mi zdi to premalo.

O vizualni podobi bi zlahka razpravljali do onemoglosti. Polo ni ravno grd, a prav posebej ne izstopa. Ali če rečem drugače. Redko kdo se bo ozrl za njim, ko bo v tišini peljal mimo. Za Twingom in Petko so se! Zato pa je lepše oblikovana notranjost. Potrudili so se in vgradili boljše materiale ter lepo, da so priznali napake, vrnili tipke pod zaslon ter one na volanu poenostavili. Nič več na dotik občutljivih površin s povratnim odzivom. Namesto njih so spet »stikala«. Po nekaj letih eksperimentiranja je Volkswagen očitno vendarle ugotovil, da voznik med vožnjo lažje pritisne gumb, kot zadene pravo mesto na gladki površini.

Najvišjo ceno sem že omenil. Poglejmo še najnižjo. Vstopna cena za Polo z manjšo baterijo je 24.990 evrov in z večjo baterijo 33.985 evrov. Je kdo rekel, da so Volkswagnovi avtomobili poceni?

The post PRVI VTIS Volkswagen ID.Polo: Ponosni nanj, a meni je zapustil toplo hladne občutke appeared first on Tehnozvezdje.

Ni dolgo tega, kar smo testirali drugo generacijo slušalk odprte zasnove FreeClip 2. Tokratni model si deli enako zasnovo mostička, oblikovanega po črki C, katerega uradna oznaka je C-Bridge, kakor tudi zvočna gonilnika, baterijo in ostalo elektroniko. Razlike so tokrat drugje, a na mestu je vprašanje, v kolikšni meri so merodajne. Glede tega vam prepuščam odločitev.

Najbolj opazna razlika je predrugačen etui oziroma škatlica, v kateri sta čepka varno shranjena in kjer poteka njuno polnjenje. Večja je in ima videz polovice jajčne lupine z ravno odrezanim dnom. Razlog ni preprostejše postavljanje na ravno površino, temveč brezžično polnjenje na polnilnem pladnju, na katerega običajno postavimo uro, ko tej zmanjka energije. Zanimiva ideja, posebej če slušalke pogosto povežete z uro, medtem ko telefon pustite doma. Povezano s tem je Huawei ravno v tem času predstavil še različico aplikacije Audio Connect za svoje nosljive naprave. Stvar še zdaleč ni iz trte izvita. Ni malo primerov, ko bi želeli na zaslonu ure spremeniti zvočni profil, preveriti napolnjenost baterij ali zagnati iskalnik založenega čepka.

Poleg prenovljenega etuija izstopata njegova in površinska obdelava ušesnih čepkov. Če karikiram, čeprav seveda ni tako hudo, vas bo bleščeč videz zaslepil. Zanimivo pa je, da kljub temu nisem imel občutka, da bi mi eno ali drugo hotelo spolzeti iz potnih dlani. Kaj šele, da bi čepka iz istega razloga padala z uhljev. Ni ravno nepomembno. Čeprav je poudarek na lepoti, bo vsakemu prej ali slej prišlo na misel, da bi jih uporabil med rekreacijo. Oziroma je vsaj meni. Oblika, kakršna je, dokaj dobro drži čepka na njunih mestih in preprečuje padce, a ne tako zanesljivo, kot to počnejo slušalke z ušesnimi zankami. Ko sem tekel ali se peljal z električnim skirojem, so bile ves čas stabilne. Prav je, da to povem!

Prvič je Huawei tipko za seznanjanje in ponastavljanje slušalk iz telesa etuija preselil v njegovo notranjost. Poleg enovitega videza zunanjosti je morda še pomembneje, da so s tem preprečeni nenamerni pritiski. In težave, ki se zaradi tega pojavijo. Način uporabe ostaja enak. Pritisk, dolg dve sekundi, vklopi način seznanjanja prek vmesnika Bluetooth, medtem ko desetsekundni pritisk ponastavi nastavitve slušalk.

Polikali so delovanje funkcije prilagodljive glasnosti. Ideja je dokaj preprosta, izvedba pa za moj okus manj uporabna. Morda so jo zato skrili v razdelek z eksperimentalnimi funkcijami omenjene aplikacije. Ko slušalke z mikrofoni zaznajo hrupnejšo okolico, samodejno dvignejo jakost zvoka. Zadeva deluje le tedaj, ko jakost že v osnovi ni previsoka. Za namene preizkusa sem jo nastavil malo pod polovico najvišje vrednosti, nakar sem tik pred ušesom pognal sesalnik. Po kakšnih petih sekundah je jakost začela zvezno naraščati. Ne previsoko, a dovolj, da se je kljub hrupu sesalnika slišala glasba. Razlika v primerjavi z modelom FreeClip 2 je ravno v bolj gladkem zviševanju in nižanju jakosti zvoka. Ker gre za dodelavo programskega algoritma, ni nobene ovire, da ne bi nadgradili tudi omenjenih slušalk. Če se bo Huawei tako odločil. Enako velja za odpravljanje hrupa vetra med klicem. Tega nisem preizkusil, a naj bi bilo učinkovitejše.

Odprte slušalke vedno zahtevajo kompromis pri kakovosti zvoka, ponajprej pri nizkih tonih. Tokrat me niso presenetili le ti, temveč tudi nadpovprečna glasnost. Redko je za normalno slišnost dovolj že polovična jakost, celo ta pa je bila na trenutke prevelika. Kaj šele najvišja. Nisem dolgo zdržal. Hkrati vas ne bodo razočarale lepo slišne basovske linije, prijetne zvočne podrobnosti ter jasnost srednjih in visokih tonov.

HVALIMO:

• Uporabnejši etui, v katerem najdete tudi prostor za shranjevanje manjših uhanov.
• Dobra jakost in kakovost zvoka za slušalke odprtega tipa.
• Zvoki okolice so vedno slišni.
• Dobra avtonomija baterije: 9 ur za čepka in do 28 ur skupaj z etuijem.
• 10-pasovni izenačevalnik v aplikaciji.
• Uporabna zaščita proti vodi in prahu.
• Odpravljanje hrupa med klici.
• Podpora za iOS in Android.

GRAJAMO:

• Niso primerne za velika ušesa.
• Zadovoljstvo z zvokom je odvisno od pravilne namestitve.
• Kar visoka cena: 229 evrov.
• Aplikacije ni v Googlovi trgovini, zato jo je treba namestiti ročno.

The post KRATKI TEST Huawei FreeClip 2S: Lepše izklesane, a v temelju enake appeared first on Tehnozvezdje.