Za osvežitev spomina. Pred nekaj več kot štirimi leti sem zapisal, da sem proti omenjeni prepovedi, ker na splošno ne maram prohibicije in »planskega gospodarstva« po vzoru nekdanje skupne države ali kakšne druge s podobno politično in družbeno ureditvijo. Ukrep se mi je tudi zdel pretiran, čeravno dovolj oddaljen, da sem si lahko prestavljal, da takrat niti ne bo več zelo pomemben. Kljub vmesnim preturbacijam, upočasnitvi prehoda na elektrifikacijo voznega parka, ki pa mu je sledil vnovični, še močnejši zagon lani in letos, sem tudi zdaj še vedno prepričan, da bruseljski, berlinski, pariški in drugi politiki, ki iščejo sporazum o omilitvi prepovedi ter glasove zanj, pretežno brcajo v prazno. Kot sem tudi že pisal, pred dobrimi tremi leti, sredi prihodnjega desetletja ne bo več ne prave ponudbe vozil s termičnimi motorji (sem kakopak štejem tudi hibride), niti ne velikega povpraševanja po njih.

Ni treba gledati daleč za znake. Slovenija sicer nekoliko zaostaja za zahodno in še posebej severno Evropo po prodaji električnih vozil, pa vendar je njihov letošnji delež nad 20 odstotki in kot sem nekje že zapisal, vodilni v panogi pričakujejo, da bo nekje tam, mogoče malo nižje, tudi ostal kljub koncu subvencij. Z njimi bi zlahka presegel 30 odstotkov in če gledamo, kako se krivlje gibljejo drugod, bi verjetno kmalu šlo še višje, podobno kot drugod. V celotni EU so letos v tretjem četrtletju električna vozila, skupaj je bilo registriranih nekaj več kot 710 tisoč, že presegla bencinska (skoraj 493 tisoč), medtem ko so dizelska tako ali tako v zatonu (dobrih 162 tisoč). Hibridna so še vedno v vodstvu (892 tisoč), toda dobrih 180 tisoč enot razlike ni več tako zelo veliko, lahko je le še vprašanje kakšnega četrtletja. Deleži so ponekod že med 40 in 50 odstotki in težko si je zamislite razloge, da bi iznenada drastično upadli.

Novinarji z glasovalno pravico so nedavno izbrali sedmerico finalistov za nagrado Evropski avto leta, ki jo bodo preizkusili znova in med njimi določili zmagovalca za l. 2027. Tega bodo razglasili januarja na bruseljskem avtomobilskem salonu (ženevskega, kjer so to počeli tradicionalno, namreč ni več). Finalisti, ki se potegujejo, da nasledijo Mercedesa CLA, so: BMW iX3, Cupra Raval, Hyundai Ioniq 3, Kia EV2, Renault Twingo, Volkswagen ID.Polo in Volvo EX60. Sami popolnoma električni modeli, niti kakšnega takega, ki bi imel opcijo »podaljševalnika dosega«, ali bi na isti osnovi in pod enakim imenom ponujal tudi izvedbo s termičnim motorjem ni med njimi. Medtem ko denimo med finaliste ni prišel noben kitajski električni pretendent, denimo Zeekr 7 GT, Xpeng P7+, Leapmotor B05 ali MG4 Urban, in je proti koncernskima sorodnikoma morda nekoliko presenetljivo »izgubila« Škoda Epiq, pa je mogoče še bolj pomenljivo, da žirantov ni dovolj prepričal noben izmed »klasike,« za katero se je letos še nekako zdelo, da ima možnosti. Mazda CX-5, Mercedes GLB, Renault Clio, Toyota RAV4, Volkswagen T-Roc in tudi vozniško zelo hvaljena Honda Prelude so vsi ostali zunaj finala

Malo pred tem se je odvil pariški avtosalon, kjer je daleč največ zanimanja požela študija obuditve legendarnega Citroena 2CV, pri nas ljubkovalno poimenovanega Spaček, ki menda čez dve leti prihaja kot serijsko poceni električno vozilo. Renault je prikazal koncept E-Space, ki napoveduje obuditev enoprostorske oblike, pogon bo električni, čeprav se kot možnost omenja tudi motor za podaljševanje dosega. Od novih serijskih je bil denimo zanimiv Smart #2, naslednik najbolj »klasičnega« Smarta, ki pa v novi reinkarnaciji ne bo več imel klasičnega motorja.

Pogledamo lahko tudi, kaj v kratkem prihaja v prodajo. Denimo še dva »derivata« iste osnove, ki je že dala Renaulta Twingo, namreč nova Dacia Spring in Nissan Pixo. Tovornjake z njimi že lahko srečujete na poti iz Novega mesta, kjer izdelujejo vse tri. Leapmotor je v pravi modelski ofenzivi, nova sta B05 in B03X. Volkswagen bo glede na povpraševanje skoraj zagotovo poskušal povečati proizvodnjo ID.Pola ter ID.Crossa in enako velja za Cupro (Raval) in ter Škodo (Epiq). BMW je ravnokar predstavil svoj osrednji model, serijo 3, tudi v električni izvedbi (i3, ki nima nobene zveze z nekdanjim modelom iste oznake), Mercedes ima prenovljeno paleto (poleg CLA in GLC še GLB in C), nov je Hyundai Ioniq 3, prihaja tudi tretja generacija Nissana Leaf in še kakšnega sem verjetno izpustil.

Premisa tistih, ki se borijo za ukinitev prepovedi je nekako dvojna. Najprej, da bi Evropa še naprej razvijala motorizacijo na notranje zgorevanje, in nato, da bi se lahko vozili tudi na sintetična goriva. Za obedve trdim, da nimata realne osnove. Motorjev na notranje zgorevanje zelo resno ne razvija noben avtomobilski proizvajalec več. Vsaj ne novih, namenjenih množičnemu trgu, kvečjemu le še »frizira« obstoječe in jim dodaja nove hibridne sklope (kar je malce bolj blaga elektrifikacija) za zniževanje porabe, več moči in kot nekakšen vmesni korak. To je veljalo, ko sem pisal o tem pred tremi leti, in enako velja danes. Kdaj ste pri večjih koncernih (Volkswagen, Renault-Nissan, Stellantis, tudi Hyundai-Kia) zasledili kakšen povsem nov motor? In glede na to, da ga v zadnjih kar nekaj letih niste, na čem bi lahko temeljilo pričakovanje, da ga ob usihajoči prodaji v prihodnjih letih boste? Mislim, da so to prazni upi v pisarnah, ki ne odločajo o tem, kaj inženirji snujejo in kaj tovarne proizvajajo.

Sintetična, okoljsko nevtralna goriva pa so danes tudi povsem enako nerealna kot pred tremi leti. Proizvodnje v večjih količinah še vedno ni, postopki prav tako niso nič cenejši. Kdor se bo želel voziti na ta energent, bo verjetno izbral najdražjo opcijo. Medtem ko bi z električnim avtomobilom, vsaj glede stroškov energenta, najcenejšo.

Zaključek je enostaven. Prepoved ali neprepoved l. 2035 je popolnoma nepomembna in ne bo ničesar spremenila. Zelo verjetno bo že kako leto pred tem v večini zahodno- in severnoevropskih držav velika večina novoregistriranih avtomobilov električnih, ostale pa bodo hočeš-nočeš šle z njimi, ker bodo proizvajalci temu prilagodili svojo ponudbo in količine. Avtomobili z motorji na notranje zgorevanje bodo kvečjemu niša, če se še ne bodo dokončno poslovili (z izjemo visokozmogljivih in superšportnih).

* Naslovno ilustracijo je upodobila umetna inteligenca.

The post Tako kot je bila trapasta in nepotreba prepoved, bo tudi njena »ukinitev« appeared first on Tehnozvezdje.

Omejen nabor naprav je občasno ponujal HoT-ov trgovski partner Hofer, zdaj pa je za ta del poskrbel ponudnik mobilne telefonije. Znano je, da več kot štiri petine Slovencev mobilni telefon kupi pri operaterju, najpogosteje z vezavo, ki nekoliko zniža ceno. Pri HoT-u tudi ob nakupu naprave vezave ni, je pa treba za »HoT ceno« potrditi mobilno številko (nanjo prejmete sms s kodo), v nasprotnem primeru velja redna cena. Možen je tudi nakup na obroke.

»Cilj HoT-a je preprost: našim uporabnikom želimo poleg ugodnih mobilnih storitev omogočiti tudi dostop do vrhunskih mobilnih naprav. Veseli nas, da jim lahko ponudimo naprave Samsung, ki jim zaupa skoraj polovica slovenskih uporabnikov, ter modeme TP-Link po ugodnejših HoT cenah,« je povedala direktorica družbe HoT mobil Eva Aljančič.

Naprave s še posebej mikavnimi cenami bodo izpostavljali v SUPERHOT ponudbi. Trenutno so v tem kotičku Galaxy S26 Ultra (256 GB) za 1.149,90 evra, ki mu je priložena še lanska različica Galaxy Watch Ultra, Galaxy S26 (256 GB) za 899,90 evra in Galaxy A17 LTE (128 GB) za 149,90 evra.

Omeniti velja še usmerjevalnik TP-Link Archer NX200, ki podpira omrežja 5G in standard Wi-Fi6 ter vzpostavljanje prepletenega omrežja z drugimi napravami EasyMesh. Prodajajo ga za 269,90 evra.

Naslovna fotografija: HoT

The post HoT zdaj tudi s ponudbo telefonov, tablic, ur in modemov appeared first on Tehnozvezdje.

Po kakovosti in premišljenosti izdelave je Apple z Duom tokrat po mojem mnenju Samsung pustil za sabo. Kljub temu da ima ta večletne izkušnje z izdelavo telefonov z zložljivimi zasloni, se Apple v te vode šele podaja. Ni mi jasno, čemu Galaxy Z Fold8 ni enako dobro zaščiten proti prahu in čemu so vanj vgradili vzmetni tečaj? Ta je kriv, da ga ne moreš postaviti v položaj »prenosnika«, ki je pogosto uporaben.

Tega, da notranji zasloni nekaterih iPhonov Duo pokajo ob pregibu, ne morem potrditi iz lastnih izkušenj. Vendar to niso več zgolj govorice. Apple je priznal, da se pri majhnem številu naprav pojavljajo težave z notranjim zaslonom, in prizadetim ponudil zamenjavo. Za zdaj ni jasno, kaj je vzrok in kako razširjena je težava.

Kajpada me je Apple spravil ob živce praktično še prej, preden sem Dua začel dobro uporabljati. Že leta imam račun, ki ga sicer uporabljam poredko, a tokrat me ni in ni hotel spustiti vanj. Ves čas je trobil, da številke ni mogoče uporabljati in naj poskusim pozneje. Varnost gor ali dol. Vsaj povejte, kje je vzrok težav. Na koncu je pametnejši odnehal. Odprl sem nov račun. S starim se bom ukvarjal pozneje.

Ali je to optimalna velikost?

Ni skrivnost, da sta si Duo in Fold 8 po merah podobna, razlika se meri v milimetrih. Temu primerna je tudi uporabnost. Zaradi daljše spodnje stranice (širine) je zaprti telefon težje uporabljati z eno roko. Sploh če imate manjše dlani. Po drugi strani je novo zaslonsko razmerje uporabno za vsakodnevna opravila in popolnoma funkcionalno. To pomeni, da boste telefon razpirali le takrat, ko boste potrebovali večji zaslon. Širši format je torej dvorezen meč. Na notranjem zaslonu ponuja več prostora za delo, na zunanjem pa zaradi širine in razmerja stranic ni tako priročen za uporabo.

Trditev, da se guba ne vidi, je daleč od resnice. Res pa je, da je Apple naredil vse, od privzete teme domačega zaslona do njegove jedkane površine, ki zmanjša odseve, da je ne opaziš takoj. A ko zaslon ugasneš, svetloba pade pod neugodnim kotom ali s prstom povlečeš čez sredino, je še vedno tam. Bolj pošteno bi bilo reči, da je Apple naredil največ doslej, da bi jo skril.

Izredni zaslon in zmogljivosti

Zmogljivosti Applovih naprav v zadnjem desetletju nikoli niso bile pod vprašajem. Poleg z naskokom najboljše optimizacije med elektroniko in programsko opremo smo spet priča nadvse hitremu procesorju. Njegova moč daleč presega potrebe dobršnega dela uporabnikov, ki jim niti na pamet ne pade, da bi posegli po napravi z Androidom.

Nekaj besed je treba nameniti rezultatu grafičnega testa (podatki so v tabeli). Dobrih 60 tisoč je skoraj trikrat več od rezultata, ki ga dosega najhitrejši Snapdragon. To ne pomeni, da je slednji trikrat počasnejši, temveč da Applov čip uporablja optimizirano lastno knjižnico, tekmec pa odprtokodno. Nekateri drugi testi pokažejo, da sta čipa dokaj podobna. Snapdragon pogosto dosega večje število sličic na sekundo, a se konkretno greje, medtem ko ima Applov čip prednost pri sledenju žarkom. Če pa pogledamo laično, ni mogoče spregledati, da so iPhoni zaradi optimizacije in kakovostnih komponent kot celota zmogljivejši.

Ampak ni procesor tisto, kar mi je ukradlo pozornost. To je storila jedkana površina zaslona, ki odpravlja odseve in poustvarja bolj naraven občutek pri dotiku. Ponovno ne gre za novost, saj so s podobnimi zasloni opremljeni nekateri tablični računalniki, na primer Huaweievi. Ne pomnim pa, da bi bilo kaj podobnega, predvsem pa enako odličnega, vgrajeno v telefon. Prednosti prevladajo nad slabostmi. Te seveda so. Matirana površina vpliva na nasičenost barv in kontrast, zato je slika mehkejša. Sprva sem sicer menil, da je čez zaslon nameščena zaščitna folija. Še dobro, da se je nisem lotil trgati dol, saj me je zaslon, preprosto rečeno, očaral. Daleč od tega, da bi bil edini.

Področje, kjer ga Apple milo rečeno biksa, je baterija. Čas bi bil, da osvoji novejše z večjo vsebnostjo silicija v anodi, saj bi potem končno nehal prodajati idejo, da je dovolj, če telefon zdrži do večera. Zdrži že, a le, če z uporabo ne pretiravaš. Zgovoren je podatek, da baterija zagotavlja (le) devet ur predvajanja videa z YouTuba na večjem zaslonu (nastavljen na polovico največje svetilnosti). Ravno tako je v hitrosti polnjenja za večino kitajskih tekmecev.

O okolju se nima smisla razpisati

Je natanko takšno, kot pričakuješ, da bo, in edino področje, kjer Apple zaostaja, je umetna inteligenca. Ob tem nekatere funkcije, ki so že na voljo, zaradi regulatornih omejitev še ne delujejo na območju EU. Nova različica operacijskega sistema je dobila nove možnosti, ki pridejo prav predvsem na večjem notranjem zaslonu Dua. Z njim se nisem igral prav dolgo, a se mi delitev zaslona na dve okni z dvema aplikacijama zdi dokaj uporabna.

Težava je, da velik zaslon sam po sebi še ne zagotavlja boljše uporabniške izkušnje. Nekatere aplikacije so prilagojene novi obliki, druge pa še vedno delujejo, kot da so odprte na običajnem telefonu. To ni nujno trajna slabost, saj se lahko stanje izboljša s posodobitvami, je pa danes eden od kompromisov, ki jih je treba vzeti v zakup.

Še nečesa ni mogoče spregledati. Če na primer gledaš video na notranjem zaslonu in telefon zapreš, se slika prenese na sprednjega in obratno. Sistem zapiranja za sistem ni »ukaz«, da želim ugasniti napravo. To me pri Samsungovih telefonih moti že vsa leta.

Zelo dobri kameri

Zaradi tankosti ohišja ima Duo samo dve kameri, ki ju tudi ni mogoče primerjati z glavno in širokokotno kamero v iPhonu 18 Pro. Ne samo, da glavna nima spremenljive zaslonke, tudi modul je tanjši, kar ob enaki ločljivosti tipala vpliva na zajem svetlobe in v teoriji na kakovost fotografij. Kar manjka zaradi strojne zasnove, rešijo algoritmi obdelave, ki sodijo med boljše.

V dnevnih razmerah so fotografije ostre, živih barv in z dovolj podrobnostmi. Največja slabost fotografskega sklopa je odsotnost kamere z optično povečavo. Namesto te je na voljo dvakratna digitalna povečava, ki v dobrih svetlobnih razmerah fotografij opazno ne poslabša. Je pa jasno, da je podrobnosti manj. Ob nadaljnjem povečevanju fotografije hitro postanejo zrnate in izgubijo ostrino.

Razlike med kamerama so opaznejše ponoči. Fotografije, posnete s širokokotno kamero, so za odtenek manj svetle in mehkejše od fotografij, posnetih z glavno. Dovolj dobra je tudi dvakratna digitalna povečava, če spregledaš slabšo ostrino in manj podrobnosti. Barve, kontrast in dinamika pa so seveda dobri, ne glede na to, katero kamero uporabiš.

Podobno je pri videu. Podnevi se obe kameri obneseta dobro. Razlike se ponovno pokažejo ponoči, ko je posnetek širokokotne kamere mehkejši in vsebuje manj podrobnosti.

HVALIMO:

• Odlično izdelano ohišje in premišljena zasnova tečaja
• Matirani notranji zaslon z manj odsevi in manj opaznim pregibom
• Zmogljivost in dobro optimiziran operacijski sistem
• Kakovostne dnevne fotografije in videoposnetki
• Uporabno prehajanje med zunanjim in notranjim zaslonom

GRAJAMO:

• Previsoka cena
• Odsotnost optične povečave
• Manj priročna uporaba zunanjega zaslona z eno roko
• Aplikacije, ki še niso prilagojene velikemu zaslonu
• Nejasnosti glede zanesljivosti notranjega zaslona pri delu naprav

The post PRVI VTIS (TEST) iPhone Duo: Zakaj Apple prodaja bučke, da guba ni opazna? appeared first on Tehnozvezdje.

C28 je samosvoj že po obliki, saj je bolj kvadraten in manj okrogel. Poseben je še po tem, da valj s krpo za brisanje pere med samim čiščenjem. Težko rečem, kakšen učinek ima to na kakovost brisanja. Teorija je eno, praksa drugo. A če je zadeva dovolj robustno izvedena in ne preveč kompleksna, potem odveč zagotovo ni. A pojdimo lepo po vrsti.

Prijetnega videza (dokler se ne opraska)

Zdi se, da je telo robota izdelano iz bele plastike s tanko plastjo črne barve, ki je na pogled prijetna. Če se ne bi zagozdil pod noge gugalnika in se od tam rešil s pomočjo lastnega pogona, tega verjetno ne bi vedel. Tako so ostale bojne rane, ki jih res nisem pričakoval. Več kot očitno se tako zelo zanašajo na natančnost laserske navigacije, da niso pomislili na trdnejšo površino. Ker je ni, si lahko samo mislim, kakšen bo robot videti čez leto ali dve. Da ne bi bil opraskan že zdaj, sem iz previdnosti na zemljevid raje na mestu nesreče vrisal prepovedano območje.

Kljub mehanskemu tipalu dotika je osnova navigacije lasersko tipalo s 360-stopinjskim vidnim poljem, nameščeno v običajni grbi na hrbtu. Temu primerno je njegovo obnašanje, ki mi še vedno ni najbolj po godu. Čeprav je dovolj tanek, se ne stisne pod vratna krila, kljub majhnosti pa se niti ne poskuša zriniti skozi ozek prehod. Prav tako vozi ob zavesah in se ne poskuša preriniti skozi pregrinjalo pod posteljo. To so vse »pomanjkljivosti«, ki seveda vplivajo na učinkovitost čiščenja. Kjer se ne zrine, tam smeti ostajajo. Razen če ste pripravljeni zaradi njega prilagoditi prostor.

Zelo dobro je rešeno izogibanje predmetom, dokler niso majhni ali ploščati (kabli mu povzročajo nekaj težav). Projekcijski del na sprednjem delu robota pred njim projicira očem nevidno mrežo. Na ravni površini je ta pravilna, takoj ko se pred robotom pojavi predmet ali ovira, kamera v kombinaciji z algoritmi umetne inteligence v realnem času izračuna velikost in oddaljenost ovire ter sproži manever izogibanja. Ta je učinkovit: robot se praviloma ne zaletava v ovire in predmetov ne poriva pred sabo. A ker je izogibanje dokaj konservativno, okoli ovir ostane območje, ki ga krtača in valj ne dosežeta. Ta se tudi ne iztegne proti robu, zato je C28 še ena »Fata«, ki ne pobriše čisto do roba.

Dvojna krtača in samočistilni valj

Največjo sesalno moč robot uporabi na preprogi, ki jo samodejno zazna z ultrazvočnim tipalom, ob tem pa dvigne valj. Sicer je moč zaradi želje po čim daljši avtonomiji nižja. Krtača iz kombinacije gume in ščetin je deljena. Med njenima deloma nastane razmak, v katerem se nabirajo zavitki las, ki jih robot na koncu posesa. Nima torej dveh krtač, a je zasnova vsekakor zanimiva, čeprav težko ocenim, kako učinkovito pobira smeti. Sem in tja se je kakšna izognila ujetju v košek.

Omenil sem že pranje krpe med delom. Krpa je nameščena na valju, ki se med čiščenjem zavrti 270-krat na minuto. Ves čas nanjo z ene strani skozi šobe pod pritiskom brizga čista voda, z druge pa jo »ožema« strgalo. Umazana voda se steka v zanjo namenjeno posodo v telesu robota. Prednost takšne zasnove je, da tla vedno briše z razmeroma čisto krpo. Slabost tega je pogostejše vračanje na polnilno postajo, kjer odvede umazano in natoči čisto vodo, saj sta posodi v telesu robota kajpada omejeno veliki. To se zgodi vsakih deset minut neprekinjenega pomivanja ali po treh minutah drgnjenja bolj umazanih področij.

Samočistilni valj vseeno ni čudežna rešitev za vse vrste umazanije. Pri običajnih madežih se obnese dobro, pri zasušenih in lepljivih pa ima še vedno težave. Po drugi strani je robot zaradi tega nekoliko kompleksnejši, kar se pozna pri avtonomiji. Za trideset kvadratnih metrov je porabil slabih 20 odstotkov baterije. To tako na palec grobo pomeni, da z enim polnjenjem zmore očistiti okoli 150 kvadratnih metrov površine.

Razmislite, kdaj naj dela

Ne prevelika in lično oblikovana postaja ima vse glavne samočistilne funkcije. Na začetku dolije čisto vodo v posodo v robotu, po koncu čiščenja pa posesa smeti iz koška, odvede umazano vodo, očisti krpo in jo nato še posuši s toplim zrakom. Ker sušenje traja več ur in ni popolnoma tiho, čeprav tudi ne pretirano glasno, vseeno razmislite, kdaj naj robot konča čiščenje, če imate postajo blizu postelje.

Glede na porabo vode boste morali posodo s prostornino nekaj več kot dveh litrov verjetno polniti enkrat na teden in ob tem seveda še odstraniti umazano vodo. Opazil sem še, da na strgalu krpe na dnu polnilne postaje ostane umazanija, zato ga je treba po potrebi sprati z vodo. Sem in tja boste morali zamenjati tudi vrečko za smeti in odstraniti lase, ki so se morebiti zapletli v stransko metlico. Tokrat sta namreč dve.

Prijetna in razumljiva aplikacija

Ko robota povežete z domačim omrežjem, kar je potekalo hitro in brez težav, sledi kratka vožnja skozi sobe, med katero izdela zemljevid prostora. Za razliko od nekaterih drugih modelov C28 enovitega prostora, ki zajema kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, ni razdelil na več sob. To lahko po potrebi preprosto uredite v funkcijah za urejanje zemljevida, katerih nabor je dokaj obsežen oziroma primerljiv z drugimi podobnimi aplikacijami. Na voljo so še nastavitve čiščenja, urniki in druge možnosti, ki jih uporabite po potrebi.

HVALIMO:

• Samodejno čiščenje in vzdrževanje na postaji
• Dobro izogibanje predmetom
• Pregledna in razumljiva aplikacija
• Dobro pobiranje dlak in las brez zapletanja v glavno krtačo
• Prepričljivo sesanje preprog glede na cenovni razred

GRAJAMO:

• Črna površina telesa se hitro opraska
• Ne očisti zasušenih madežev
• Robot ne doseže povsem robov
• Pogosto vračanje na postajo
• Sistem izogibanja slabše zazna majhne predmete in kable

The post Anker Eufy Omni C28: Tok je pucal, da se je znucal! appeared first on Tehnozvezdje.

Peaq je na pogled malenkost podoben Epiqu, še posebej z žarometi in zadnjimi lučmi v obliki črke T, vendar je od strani močno razpotegnjen. Dolg kot ponedeljek, bi lahko vzkliknili s prežvečenim reklom. Za skoraj 12 cm daljši od Kodiaqa, ne pa tudi od Superba. Vsled dolžine nudi veliko prostora v notranjosti – opcijski masažni sedeži sicer vzamejo kakšen cm na zadnji klopi – in še posebej v prtljažniku. Tega je za kar 935 l v izvedbi s petimi sedeži in za 299 l v sedemsedežni, če so vsi postavljeni pokonci. Tokrat je Škodi uspeli najti tudi nekaj prostora za sprednji prtljažnik, natančno 37 l, kamor je mogoče pospraviti tudi rolo, če je zadaj odveč.

Notranjost je precej drugačna od tistih v Elroqu in Enyaqu, armatura je manj približana vozniku in potniku, osrednji zaslon je nameščen pokončno, ne ležeče, tipke imajo nov dizajn, pred voznikom je bistveno večji zaslon, ki pa je prostostoječ, ni integriran v celoto, kot smo bili vajeni pri omenjeni dvojici. Vrnili sta se torej tipki za prilagajanje temperature, tudi posvetita v barvi »spremembe« (topleje – rdeče, hladneje – modro), in na sredini je tudi vrtljivi gumb za glasnost. Tipke na volanu so enake kot jih poznamo, je pa sam volan malenkostno spremenjen. Na sredinski konzoli, ki med drugim nudi šestlitrski predal, sta lahko tudi magnetni držali za brezžično polnjenje mobilnikov. Morda bi vseeno raje klasično ravno površino ali magnete, integrirane v njej, ne dvignjene. Če pa me je kaj res zmotilo, je to obvolanska ročica za izbiro smeri in načina vožnje. Prejšnje stikalo naprej-nazaj na sredinski konzoli je bila bolj intuitivna rešitev, in pri novi je treba ročici zavrteti dvakrat, če »prestavljate« iz vzvratne vožnje nazaj v B (staro stikalo si je zapomnilo, da ste prej imelo v načinu B, in je bil dovolj en premik). Sicer pa B zdaj omogoča vožnjo z enim pedalom, določene izvedbe pa imajo za volanom lopatici za nastavljanje moči rekuperacije.

Na voljo je sicer plejada vozniških pomočnikov, pa tudi digitalni ključ na mobilniku in panoramska streha v izmeri dveh kvadratnih metrov z nastavljanjem prosojnosti po območjih (vseeno je ne bi imel). Infozabavni sistem temelji na Androidu in omogoča uporabo aplikacij za pretočne vsebine, pri čemer sta na voljo tudi naročnini za tri ali pet let z vključenimi desetimi gigabajti na mesec. Napovedujejo še aplikacijo za »integrirano izkušnjo sprostitve,« ki bo združevala masažo, ambientalni zvok ter vaje dihanja in raztezanja.

Medtem ko koeficient zračnega upora 0,25 obeta solidno porabo, sama električna platforma predstavlja manjše razočaranje. Ne da bi bila slaba, iz testiranj Elroqa in Enyaqa vemo, da je že precej optimizirana in dokaj učinkovita, vendar pa smo zdaj leto in pol po predstavitvi omenjene dvojice (pri drugem prenovljene različice), napredka pa v tehničnih podatkih ni. Večja od dveh baterij sicer premore nekaj več kapacitete, 86 kWh, a smo tako že srečali v Volkswagnu ID.7, medtem ko je manjša še vedno pri 59 kWh. Tudi 28 ali 29 min za polnjenje od 10 do 80 odstotkov je znan podatek in ob koncu l. 2026 nikakršen presežek. Moči je 150 kW (različica 60), 210 kW (90) ali 220 kW (90x s pogonom na vsa štiri kolesa).

Cene se v konfiguratorju začnejo pri 48.645 evrih za 60, 55.445 evrih za 90 in 57.245 evrih za 90x. S tem Škoda vstopa na področje, ki ga je za kratko obdobje »osvajal« zgolj Enyaq, a tokrat naj bi bilo to zavzemanje »premijskega« teritorja bolj uspešno. Pričakujejo, da bodo prihodnje leto lahko prodali vsaj 250, morda celo 300 primerkov Peaqa, večje kvote si verjetno za Slovenijo pri uvozniku ne bodo uspeli izboriti, kar je pravzaprav na ravni najbolje prodajanih električnih vozil izpred zgolj leta ali dveh. Četudi bi skupni trg »električarjev« stagniral ali celo upadel, bi bila taka številka ne ravno poceni avtomobila, četudi precej nižja od Kodiaqove,  vendarle znak, da elektrika postaja nekaj vsakdanjega.

The post PRVI VTIS Škoda Peaq: »Električni Kodiaq« deluje prepričljivo, vendar ni vse popolno appeared first on Tehnozvezdje.

Ljudje smo si zelo različni. Del populacije, pri čemer starost ne igra tako pomembne vloge, kot nekateri mislijo, bi najraje vse opravil brezosebno, prek spletnih storitev, saj mu je iz tega ali onega razloga težko obiskati poslovalnico. Ne gre samo za osebne preference, temveč tudi za pomanjkanje časa, oddaljenost poslovalnice in njen delovni čas. Ko se odločimo za prehod k drugemu operaterju, naročilo dodatne storitve ali nadgradnjo obstoječih, poslovalnice morda niso odprte. Ideja se nam lahko porodi sredi noči, ko začutimo, da bi radi vse uredili čim prej.

Na drugi strani so ljudje, ki jih digitalizacija plaši oziroma niso vešči dela na spletu, zato si želijo, pravzaprav zahtevajo, pristen stik z zaposlenim. Od njega ne pričakujejo zgolj pomoči pri nujnih administrativnih opravilih, temveč tudi svetovanje in odgovore na morebitna vprašanja. Za operaterja je zato pomembno, da poskuša zadovoljiti potrebe vseh uporabnikov. To pomeni, da mora ohranjati in razvijati poslovalnice, hkrati pa širiti nabor digitalnih možnosti. Natanko to je storil Telekom Slovenije, najprej z možnostjo naročanja mobilnih, zdaj pa še fiksnih storitev v aplikaciji Moj Telekom. Poglejmo, kaj to prinaša v praksi.

Mobilna aplikacija Moj Telekom je osrednja točka za vpogled v stanje naročniških razmerij, porabo in upravljanje storitev. Še nedolgo tega so se vanjo lahko prijavili le obstoječi naročniki, zdaj pa je na voljo tudi novim. Za registracijo potrebujejo eno od treh možnosti varne identifikacije: digitalno potrdilo, državni sistem SI-PASS ali biometrično osebno izkaznico. Zadnja ima vgrajen čip, na katerem so shranjeni podatki, potrebni za zanesljivo preverjanje identitete. Ker sistem ne omogoča preverjanja s fotografijo osebnega dokumenta in selfijem, je ena od naštetih možnosti nujna. Po uspešni registraciji lahko bodoči naročnik v aplikaciji Moj Telekom naroči storitve, ne da bi moral obiskati poslovalnico, se pogovoriti z zaposlenim in podpisovati dokumente na papirju. Celoten postopek opravi digitalno, od identifikacije do izbire paketa. To pomeni manj usklajevanja in več svobode pri odločanju, kdaj bo uredil naročniško razmerje.

Še preprosteje je za obstoječe naročnike, ki že imajo urejen polni dostop do aplikacije. Ker so svojo identiteto ob registraciji že potrdili, jim tega ni treba ponoviti. Do razpoložljivih možnosti lahko dostopajo neposredno, zato je pot do naročila še krajša.

Možnost digitalnega naročanja mobilnih storitev so uvedli spomladi, zdaj pa so jo razširili še na pakete NEO A, B, C in Net. Bistvo digitalne poti je preprosto. Naročniško razmerje lahko sklenete v nekaj minutah in kadar koli, saj niste vezani na uradne ure poslovalnic ali razpoložljivost operaterja v klicnem centru. V aplikacijo vnesete natančen naslov, na katerem želite uporabljati storitve. V večstanovanjski stavbi morate navesti tudi številko stanovanja, saj se lahko možnosti priključitve razlikujejo od ene enote do druge. Če je na izbrani lokaciji na voljo optični priključek Telekoma Slovenije ali dostop do fiksnih storitev prek mobilnega omrežja 5G, aplikacija prikaže ustrezno ponudbo. Razvidna je tudi najvišja hitrost interneta, vključena v izbrani paket brez doplačila.

Če imate prek optičnega priključka Telekoma Slovenije storitve naročene pri drugem operaterju, lahko v aplikaciji povsem digitalno uredite tudi prenos internetnega dostopa, televizije in poštnega predala. Izberete lahko do tri digitalne sprejemnike NEO Smartbox ter po želji izboljšate zmogljivost domačega brezžičnega omrežja. Tako lahko večino odločitev sprejmete in uredite na enem mestu, brez obiska poslovalnice.

Kljub vsem prednostim digitalizacije pa nečesa ni mogoče urediti na daljavo. Naročilo novih storitev ali prehod od drugega operaterja lahko zahtevata zamenjavo dela opreme, potrebne za priključitev. V takšnem primeru boste morali počakati na tehnika, ki bo poskrbel za ustrezno namestitev. Digitalni postopek torej poenostavi naročilo, ne more pa nadomestiti fizičnih posegov, kadar so ti potrebni.

Telekom Slovenije tako krepi vlogo aplikacije Moj Telekom kot osrednje digitalne točke za upravljanje storitev. Pomembno je, da digitalizacija ne pomeni odpravljanja osebnega stika, temveč dodatno možnost za tiste, ki želijo svoje naročniške zadeve urediti hitro, preprosto in takrat, ko jim najbolj ustreza. Kdor še vedno prisega na pogovor z zaposlenim in osebno pomoč, lahko to pot ohrani. Cilj je ponuditi izbiro, ne pa vseh naročnikov prisiliti v enak način urejanja storitev.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Digitalizacija, a ne na račun prijaznosti do naročnika appeared first on Tehnozvezdje.

Česar se »Kitajec« nauči, tega se drži kot pijanec plota. Ni me presenetilo, da se po maniri »bratcev« čiščenja prostora loti z vožnjo okoli robov. Nima grbe z laserskim tipalom (lidarjem), saj so ga premestili na sprednjo stran, tik pod pokrov. S tem se njegovo vidno polje s 360 stopinj zmanjša na kvečjemu 180 stopinj. Vseeno je svetloba mati njegovega obstoja. Čeprav se skuša bolj približati oviram in se pri tem zanaša na tipalo dotika, mu do tal segajoče zavese še vedno povzročajo preglavice. Ne poskuša prodreti skoznje, temveč se disciplinirano vozi ob njih. Če je za njimi slučajno večja površina, ga tamkajšnja umazanija ne zanima.

T90 presenetljivo hitro izdela zemljevid prostora. Namesto da bi skušal prevoziti čim več površine, se bolj ali manj drži sredine, se občasno zavrti, saj tipalo vidi le naprej, in v nekaj minutah je zemljevid gotov. Ni posebej podroben, a to niti ni tako pomembno, ker ga robot med čiščenjem sproti dopolnjuje. Še pred začetkom dela ga lahko nadgradite z običajnimi elementi, na primer navideznimi zidovi in prepovedanimi območji, ter vanj vnesete pohištvo in preproge. Pri slednjih robot dvigne mehanizem za brisanje tal. In podobno. Bolj ko ste natančni, lažje bo njegovo delo. Hitrost izdelave zemljevida še ne pomeni nujno tudi posebej premišljene navigacije. T90 je pri osnovnem načrtovanju poti dovolj prepričljiv, pri zahtevnejših ovirah pa se pokaže, da med tem, da robot prostor zazna, in tem, da ga tudi pravilno razume, obstaja precejšnja razlika. Večino časa se znajde brez težav, toda ponavljajoče se napake pri istih ovirah zmanjšujejo zaupanje v njegovo samostojnost.

Poleg laserskega tipala in tipala dotika je spredaj še sklop tipal, s katerimi robot zaznava predmete in se jim izogiba. Pri tem ga je dokaj zanimivo opazovati. Pasje igrače se je sprva na daleč izognil, ob naslednjem srečanju pa se ji je previdno približal, jo celo konkretno porinil in na koncu obvozil. Sistem ni neprebojen. Robot se je tako čudno zagozdil med noge gugalnika, da se je ena od njih dvignila od tal. Obstal je in začel s prijetnim ženskim glasom klicati na pomoč, a si mesta nesreče ni zapomnil. Naslednjič je znova nasedel isti finti. Ker se to ni zgodilo le enkrat, je v takšnih primerih smiselno na zemljevidu označiti prepovedano območje.

Kar zadeva čiščenje, me robot ni ravno razočaral, a tudi navdušil me ni. Sesalna moč je zadostna, vrteči se valj pa je boljši od vsake krpice, ki jo večina robotov vleče za sabo. Po potrebi ga lahko dvigne za centimeter in pol, kar pride prav, ko se znajde na preprogi. Močenja te si namreč nihče ne želi. V tej konstelaciji je najslabša krtača. Vsaka krtača s ščetinami se prej ali slej izkaže za težavno, ko je treba z nje odstraniti zavozlane dolge lase. V našem domu jih pač ni malo.

Naj vas ne zavede velika sesalna moč. V praksi je običajno nižja od nazivne, saj bi moral robot sicer prepogosto polniti baterijo. Že tako se je dvakrat vrnil na postajo, da bi dolil vodo in opral krpo za brisanje, čeprav neto površina čiščenja znaša zgolj dobrih trideset kvadratnih metrov. Tudi po učinkovitosti me ni presenetil. Redno je na tleh pustil kakšno smet, zlasti tiste, ki jih stranska metlica vehementno frcne na stran. Ne dvomim, da bi se bolje obnesel z dvema krtačama, ki bi se vrteli v nasprotnih smereh. Vprašanje je, ali je za takšno zasnovo v ohišju sploh dovolj prostora.

Podobno je pri brisanju tal, saj valj ne doseže dobro robov. Čeprav ga robot med vožnjo vzporedno z njimi potisne navzven, še vedno ostane manjši pas zunaj njegovega dosega.

Baterija se zdi dokaj zmogljiva. Pustimo ob strani uradne podatke in poglejmo moje meritve. Če jih posplošim, je videti takole: robot se je pošteno namučil s tridesetimi kvadratnimi metri površine, polne različnih ovir, a je porabil le 20 odstotkov napolnjenosti baterije. Po tej logiki mu 150 kvadratnih metrov ne bi smelo predstavljati prevelike ovire. Tako mu med čiščenjem ne bi bilo treba polniti baterije, kar bi opazno skrajšalo čas čiščenja.

Na začetku sem pohvalil ceno. Glede na to, kaj dobite v kompletu, je dokaj primerna. Priložena je namreč postaja, ki samodejno prazni košek za smeti, doliva vodo v posodo robota ter pere in suši tkanino, s katero je prevlečen valj. Praznjenje smeti je dokaj glasno, priprava pred začetkom čiščenja pa razmeroma dolgotrajna. A to verjetno odtehta dejstvo, da boste imeli manj dela z vzdrževanjem. Če bi bila cena še stotaka nižja, bi bil nakup sploh dobra kupčija.

HVALIMO:

• Glede na priloženo opremo dokaj zanimiva cena
• Valj za brisanje tal
• Dobra avtonomija baterije
• Malo vzdrževanja
• Kompaktna izdelava
• Brez grbe na hrbtu
• Visoka maksimalna sesalna moč (40 tisoč paskalov)

GRAJAMO:

• Za centimeter previsok
• Na tleh je vedno ostala kakšna smet
• Ni si zapomnil, kje je imel težave
• Počasno polnjenje (dve uri in pol)
• Višina (9,5 cm) je za dlako preveč

The post Deebot T90 Max: Za zahtevani denar nudi nadpovprečno veliko, a ni brezhiben! appeared first on Tehnozvezdje.

O predhodnici, modelu D2, sem pred časom precej napisal. Naredil sem celo primerjavo z domačim merilnikom. Odstopanja so bila v pričakovanih mejah. Tokrat sem šel še korak dlje, čeprav to ni bilo nujno. Na operacijo kile sem namreč prišel z analizo 24-urnih meritev krvnega tlaka. Saj ne, da bi bili zdravniki kaj posebej navdušeni, a so vsaj priznali, da so meritve dovolj natančne za njihove potrebe. Ker je D3, tako kot predhodni model, priznana kot medicinski pripomoček, je to pričakovano.

Po drugi strani pa izkušnja razkriva nekaj drugega. Ozko usmerjenost ure. Če nimate težav s krvnim tlakom, od nje ne boste imeli prav veliko koristi.

Malo so jo stanjšali

V zasnovo ure niso bistveno posegali. Rekel bi, da so jo predvsem dodelali. Ohišje je za dva milimetra tanjše, pašček z napihljivo blazinico za oscilometrično merjenje pa ožji. Oboje izboljša udobje nošenja podnevi in ponoči. Ker je mehanizem za napihovanje »manšete« tišji, je samodejno nočno merjenje krvnega tlaka manj moteče. Obenem so precej povečali svetilnost in za odtenek povečali zaslon. Slednje je morda manj pomembno, saj vpliva predvsem na videz.

Zanimivo je, da Huawei kljub poglavitnemu namenu, merjenju krvnega tlaka, ohranja videz običajne ure, ki jo brez težav nosite ob različnih priložnostih. Drugačnost razkriva predvsem zaradi napihljive blazinice nekoliko debelejši pašček. Ta hkrati zagotavlja pravilno namestitev na zapestju, ki je pogoj za natančne meritve.

V kompletu sta dva paščka, krajši in daljši, ter trak za merjenje obsega zapestja. Izberemo ustreznega in ga prilagodimo svoji roki. Postopek je pregleden in, kar je pomembneje, preprost. Zasnova pa prinaša nekaj nevšečnosti. Ura podpira veliko športnih načinov, izjama so vodni športi, vendar je priporočljivo po vsaki vadbi pašček oziroma blazinico očistiti z vlažno krpico. Umazanija, predvsem pa znoj, lahko vplivata na natančnost meritev.

Merjenje tlaka, ko je to pomembno

Tokrat se zaradi drugih obveznosti nisem odpravil na tek ali hojo, vendar podatki kažejo, da je natančnost satelitskega sprejemnika primerljiva z drugimi Huaweievimi urami. Dodali so zanimivo funkcijo merjenja krvnega tlaka pred vadbo in po njej. Ob zagonu podprtega vadbenega programa ura pred začetkom predlaga meritev krvnega tlaka. Funkcija podpira tek, kolesarjenje in hojo. Po koncu vadbe sledi še ena meritev, nato pa ura pripravi poročilo.

Krvni tlak se spreminja, nanj pa med drugim vplivajo stres, kakovost spanja in hidracija. Meritev pred vadbo pomaga oceniti začetno stanje telesa. Če je tlak že takrat previsok, ga lahko intenzivna vadba dvigne na nevarno raven. Ura lahko v takšnem primeru svetuje manj intenzivno vadbo ali odsvetuje nadaljevanje po načrtu. Med telesnim naporom je zvišanje krvnega tlaka normalen odziv. Pomembno pa je tudi, kako se po koncu vadbe postopoma vrne proti izhodiščni vrednosti. Hitrost okrevanja je eden od kazalnikov telesnega odziva na obremenitev, vendar je odvisna od številnih dejavnikov. Zato posamezna meritev ali nenavadno nihanje še ne pomenita nujno zdravstvene težave. Če se pojavijo izrazita vrtoglavica, slabost ali druge težave, je pomembno, da se na opozorila telesa ustrezno odzovemo. To so glavni razlogi, zaradi katerih je nova funkcija uporabna, zlasti za ljudi, ki morajo krvni tlak redno spremljati.

Čeprav ura ponuja praktično vse funkcije sodobnih modelov, povezanih s telefonom, ne gre skrivati, da je med Huaweievimi izdelki izrazito usmerjena v spremljanje zdravja. Temu je namenjena tudi funkcija hitrega zdravstvenega pregleda Health Glance. V primerjavi z različico v modelu D2 v 60 sekundah preveri 11 ključnih zdravstvenih kazalnikov namesto prejšnjih desetih.

Dobra avtonomija ostaja

Za Huaweieve ure je značilna dolga avtonomija baterije. Watch D3 pri tem ne odstopa, vendar je trajanje delovanja odvisno od pogostosti meritev krvnega tlaka. Majhna črpalka v ohišju je dodaten porabnik energije. Po uradnih podatkih baterija ob običajni uporabi zdrži do šest dni, kar vključuje prejemanje obvestil s povezanega telefona, običajne meritve in prikaz časa. Takšna navedba sama po sebi ne pove veliko, zato je bolj poveden konkreten preizkus. Po 24-urnem spremljanju krvnega tlaka v 45-minutnih intervalih, kar je pomenilo približno 32 meritev, je ura izgubila le petino oziroma 20 odstotkov napolnjenosti baterije. To pomeni, da lahko 24-urno ambulantno spremljanje krvnega tlaka zaženete, ne da bi bila baterija pred začetkom napolnjena do roba.

Tako pridemo do bistva ure Watch D3 in vprašanja, komu je namenjena. Če imate težave s krvnim tlakom ali sumite nanje ter nameravate svoje stanje redno spremljati, boste z njenimi zmogljivostmi zadovoljni. V nasprotnem primeru ni najboljša izbira, saj njena glavna prednost za vas verjetno ne bo dovolj prepričljiva.

HVALIMO:

• 24-urno ambulantno merjenje krvnega tlaka
• Merjenje tlaka pred in po vadbi
• Zgleda kot ura in je kot ura udobna za nošenje
• Avtonomija baterije
• Natančno merjenje fizioloških znakov
• Podpora za telefone s sistemom Android ali iOS

GRAJAMO:

• Blazinica je integrirani del paščka in je ni mogoče preprosto zamenjati
• Manj primerna za beleženje intenzivnejših športov (v kompletu ni običajnega paščka)
• Nekateri bi namesto kvadratne raje imeli okroglo ohišje

The post Huawei Watch D3: Zdaj natančno meri še tlak pred in po vadbi appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj pet let sem uporabljal Zenbooka, zato mi je približno jasno, kaj pričakovati od te serije. Druge lastnosti niso nepomembne, vendar so bili ti prenosniki vedno znani predvsem po tankem, lahkem in kakovostno izdelanem kovinskem ohišju. Če računalnik ves čas nosiš s sabo, so to poleg avtonomije baterije lastnosti, ki jih najbolj ceniš.

Ohišje ostaja kovinsko. Asus je razvil postopek obdelave, ki otrdi površino ter jo naredi odpornejšo proti praskam in prstnim odtisom. Nastali hibridni material Ceraluminum združuje lahkotnost in kovnost aluminija s trdoto keramike. Hrapava tekstura daje prenosniku prijeten videz, še posebej, če barva ni dolgočasno siva, hkrati pa je površina prijetna na dotik. Kovina zagotavlja trpežnost, kar je za računalnik, namenjen uporabi pet let in več, nadvse pomembno.

Korektna tipkovnica in zaslon

Asus ne skriva, da ne govorimo o visoko zmogljivem »stroju«, temveč o prenosniku za pisarniško delo in druga vsakodnevna opravila. Na srečo pri tipkovnici niso varčevali. Tipke so velike, dovolj razmaknjene in imajo predvsem dovolj dolg hod za udobno tipkanje. Pogrešal sem le tipalo prstnih odtisov, vgrajeno v tipko za vklop. Njegova vgradnja ne bi opazno podražila naprave, odklepanje računalnika pa bi bilo za marsikoga priročnejše.

Tipkovnico dopolnjuje velika in odzivna mehanska sledilna ploščica s stekleno površino. Ker je vpeta na zgornjem robu, je treba tam pritisniti močneje, da stikalo zazna pritisk oziroma klik.

Zaslon je OLED, kot se za Zenbooka spodobi, četudi ne gre za najnaprednejši panel. Barve in kontrast prepričajo, manj pa frekvenca osveževanja, omejena na 60 hercev, ter svetilnost. Omejitev v osveževanju boste opazili, če ste vajeni zaslonov z višjo frekvenco, saj je pomikanje po vsebini manj tekoče. Večja težava je svetlost. Za delo v zaprtih prostorih zadostuje, saj odsevi niso pretirano izraziti, na prostem pa je zaslon opazno slabše berljiv. Če prenosnik uporabljate predvsem doma ali v pisarni, to ni posebej pomembna pomanjkljivost.

Procesor ima, milo rečeno, nekaj omejitev

Zmogljivosti so praktično enake kot pri Vivobooku 14, kar zaradi enakega procesorja ni presenečenje. O najcenejših prenosnikih s Snapdragonom sem pisal že dvakrat, v testih Vivobooka in Surfacea. Od takrat se ni veliko spremenilo. Procesor ponuja dovolj moči za običajna opravila, izrazito šibkejša grafika pa ga omejuje pri zahtevnejših nalogah. To preprosto ni prenosnik za resnejše urejanje videa ali podobno zahtevno delo. DaVinci Resolve lahko brez težav namestite in se lotite montaže, vendar pri obdelavi videa v ločljivosti 4K sistem hitro postane manj odziven. Med upodabljanjem videa praktično ne morete početi ničesar drugega.

Pred nakupom prenosnika s procesorjem Snapdragon velja preveriti še združljivost programov, ki jih redno uporabljate. Windows 11 zna številne aplikacije za procesorje x86 poganjati prek emulacije, vendar to ne zagotavlja enakega delovanja kot pri izvorni različici za ARM. Za pisarniško delo večinoma ni težav, pri specializirani programski opremi in zahtevnejših opravilih pa se je smiselno vnaprej prepričati, ali vse deluje po pričakovanjih.

Asus tokrat ni ponovil napake s premajhno količino delovnega pomnilnika. Šestnajst gigabajtov ni ogromno, vendar pomeni opazen napredek v primerjavi z osmimi gigabajti, ki so se pri Vivobooku izkazali za precejšnjo »zavoro« večopravilnosti. Tokrat boste morali odpreti bistveno več zavihkov in programov, preden bo sistem postal manj odziven.

Manj navdušujoča je velikost podatkovnega pogona. Šestnajst gigabajtov delovnega pomnilnika je za običajno delo razumna izbira, 256 gigabajtov prostora na SSD-ju pa pomeni precejšnjo omejitev. Windows, nameščeni programi in osebne datoteke disk hitro zapolnijo. Če nameravate prenosnik uporabljati več let, je različica z večjim SSD-jem smiselnejša, če doplačilo zanjo ni pretirano.

Prepriča predvsem avtonomija

Presenetilo me je, da Asus ni vgradil večje baterije, saj bi bila avtonomija z njo še boljša. Že obstoječa pa po zaslugi manj zahtevnega procesorja zagotavlja dovolj energije za celodnevno delo. Po mojih izkušnjah je avtonomija segala od slabih dveh ur pri polni obremenitvi do 14 ur predvajanja videa z YouTuba pri polovični svetlosti zaslona.

Zenbook se je med obremenitvenim preizkusom precej segrel, čeprav je ventilator deloval s polno močjo. Hrup kljub temu ni bil pretirano moteč. Pri običajnem delu se ohišje skoraj ne segreva, zato hlajenja med vsakdanjo uporabo skoraj ne opazite.

Zenbook 14 je dober spremljevalec za pisarniško delo, brskanje po spletu in druga vsakodnevna opravila. Prepričajo kakovostno ohišje, tipkovnica, zaslon OLED in predvsem avtonomija. Šibkejša grafika, 60-herčni zaslon in skromen prostor na SSD-ju pa razkrivajo, kje je Asus varčeval. Če je cena v Sloveniji občutno višja od pričakovane za takšno konfiguracijo, je vprašanje smiselnosti nakupa še toliko bolj upravičeno. Za uporabnika, ki potrebuje predvsem lahek prenosnik za vsakodnevno delo, je lahko dobra izbira, drugim pa ga ne bi priporočal.

HVALIMO:

• Kakovostno ohišje
• Nizka teža
• Dobro delovanje pri pisarniških in manj zahtevnih opravilih
• Avtonomija baterije
• Zmogljivosti nevronske procesne enote
• Zaslon OLED

GRAJAMO:

• Slabe grafične zmogljivosti
• Hitrost osveževanja zaslona
• Visoko ceno v Sloveniji

The post KRATKI TEST Asus Zenbook 14: Preveč kompromisov za zahtevani denar? appeared first on Tehnozvezdje.

Vizualno, funkcionalno in glede infozabavne tehnologije je novinec resda precej predelan in na novo zamišljen in osmišljen, toda v ostalih pogledih, denimo pri pogonskih sklopih, baterijah in verjetno tudi podvozju je osnova ostala enaka. Zato tudi opaznejšega povišanja cenovnih postavk ne pričakujemo, toda ob navdušenju nad tem, da je znamka upoštevala precej pripomb, bo tudi nekaj razočaranja, da ni storila še odločnejšega koraka naprej.

Na zunaj in mogoče še bolj znotraj bo avto zagotovo utišal precej prejšnjih kritik, kajti deluje bistveno bolj skladno, elegantno, moderno, čeprav nekoliko zadržano, in predvsem dodelano. Ni ogromno praznine v kabini, kjer je tudi precej več tipk po vzoru Škode, kar so kupci že doslej nagrajevali, ko se v zadnjem času raje odločali za Elroqa in Enyaqa, medtem ko zunanje oblikovanje izgubilo prejšnjo valovitost in verjetno je nihče ne bo pogrešal.

Avto po dimenzijah ni dosti drugačen, v prtljažniku, ki sicer nudi dvojno dno, je izgubil 11 l prostornine (po novem je je 534 l), toda pridobil je majhen sprednji prtljažnik, dovolj velik za polnilni kabel in še kakšno malenkost (32 l). Prostornost znotraj bo ostala odlična in seveda pričakujem udobno vožnjo z vsaj nekaj zametki dinamičnosti, kar so pri Volkswagnu običajno obvladali.

Veliko bo govora o fizičnih tipkah, ki jih je zdaj veliko več kot pri ID.4. Na vratih so končno nazaj stikala za vsa štiri okna, pod glavnim zaslonom, na katerem zdaj kraljuje androidni infozabavni sistem, in predvsem na volanu. Tam ni več na dotik občutljivih tipk, ki so jih mnogi prezirali, mislim pa, da so tipke preveč skupaj in podobne druga drugi. Različne velikosti in oblike ter drsnik za glasnost, kot ima to škoda, izboljšujejo tako preglednost kot intuitivnost, a pustimo se presenetiti. Prenovo je doživel tudi voznikov zaslon. Niso ga sicer uspeli integrirati v kakšno širšo oblikovno zgodbo, je pa bistveno večji in z resnim, visokoločljivostnim prikazom, ne kot prejšnji, ki je vedno deloval bolj kot zasilna možnost.

Pri baterijah in motorjih je bolj ali manj vse po starem. Osnovna različica ima baterijo vrste LFP z 58 kWh kapacitete in 140 kW moči, pogon je seveda na zadnji kolesi. Večja baterija, ki še naprej nudi 77 kWh, tu bi res pričakovali kakšno nadgradnjo po šestih letih od prve predstavitve ID.4 z enako baterijsko zalogo, bo na voljo v dveh različicah. Z zadnjim pogonom in znanim motorjem z 210 kW ter s štirikolesnim pogonom in 220 kW. Govorijo o dosegu do 600 km po merjenju WLTP, kar na ravni predhodnika in drugače glede na identično tehniko niti ne more biti. Nekaj napredka je glede vlečne zmogljivosti, ta se je zvišala na 1.800 kg pri izvedbi z manjšo in na dve toni pri večji bateriji. Tudi obremenitev strehe bo lahko nekoliko večja, 90 kg namesto prejšnjih 75 kg.

Za odgovor na vprašanje iz naslova bi morali poznati Volkswagnove načrte glede obsega proizvodnje in predvidenega povečanja prodaje glede na ID.4. Za manjši model ID.Polo je tudi marsikdo, z nami vred, prepričan, da je predrag, vsaj v različici z večjo baterijo, toda naročil zanj je toliko, da je čakalna doba do enega leta. Znamka ni predvidela tolikšnega povpraševanja in je za proizvodnjo namenila eno samo linijo v »Seatovi« tovarni, zato tudi cene vsaj še nekaj časa ne bo treba spuščati. Predvidevam, da so ambicije z ID.Tiguanom, glede na dobre izkušnje s predhodnikom, višje. Ne dvomim, da se bo, najmanj v prvem letu ali dveh, prodajal vsaj tako dobro kot se Elroq in Enyaq, toda prej ali slej bo morala slediti tudi tehnološka prenova z večjimi kapacitetami baterij in hitrejšim polnjenjem, kajti konkurenca tu pritiska in bo zdaj zagotovo začutila dodatno priložnost.

Risbe: Volkswagen

The post Je Volkswagen naredil dovolj za uspeh električnega Tiguana? appeared first on Tehnozvezdje.