PRVI VTIS Škoda Kodiaq: Medved se ne bo dal kar tako izriniti s prestola

Je res minilo že skoraj osem let, odkar je Škoda prvič prikazala svojega aljaškega medveda, narejenega primarno za družine z več kot tremi otroki? Morda so se mu res že malenkost poznala leta, a ne na priljubljenosti, kajti še vedno je nudil enako prostornost, uporabnost in vsestranskost. Toda zdaj je tu druga generacija, še nekoliko večja, z več prtljažnika, in seveda mnogimi tehnološkimi izboljšavami. Vprašanje pa je, ali so časi še vedno taki, da lahko ponovi uspeh prve.

Tudi sam o tem, da bo Kodiaq tak hit, med prvim ogledom na pariškem avtosalonu l. 2016 nisem bil povsem prepričan. Je le pomenil novo področje za znamko, toda ujel je ravno pravi val, ko so začeli izginjati ali se starati enoprostorci, preostale opcije pa so bile ali prestižne (in s tem predrage) ali pa kombiji. Zdaj sicer nima veliko dodatne konkurence, morda za odtenek, vendar je tudi sam bistveno dražji (vsaj nominalno, kajti večina še vedno razmišlja v cenah pred izjemno visoko inflacijo zadnjih let), hkrati pa se zdi, da ne igra več toliko na karto kar najboljše, a še vedno dostopne uporabnosti, temveč so ga poskušali preobraziti v kar se da šik, spoliran in napreden izdelek. Najbrž ni nič narobe s tovrstnimi ambicijami, toda cenovno je malo bolj odskočil od manjšega Karoqa, medtem ko sta bila nekaj časa skoraj skupaj.

Novi Kodiaq je po besedah predstavnikov uvoznika na pogled še bolj mogočen in zanimiv, kar verjetno drži, a je prejšnja dokaj preprosta oblika delovala in je bila brezčasna. Za to, z več prelomi, »kubističnimi« vložki, dodatnim igranjem z žarometi in svetlobnimi letvicami bomo še videli. Vsekakor je za dobrih 6 cm daljši, a tudi malenkost ožji (18 mm) in nižji (2 mm). Prvi podatek mi ni preveč všeč, ker ne vidim potrebe po dodatnem raztegovanju avtomobilov, verjetno pa bodo marsikomu všeč dodatni litri v prtljažniku in centimetri za kolena na zadnjih dveh sedežih, če ju bo avto imel. Toda, po drugi strani, kdaj in kako pogosto rabite dobrih 900 l prtljažnika. Morda jih 340 l s postavljenimi sedmimi sedeži, kaj pa vem, vse ima svoje prednosti in slabosti. Avto se vsekakor ne zdi majhen, toda peljete ga lahko brez zadreg, saj ne daje vtisa okornega vozila.

Zunaj so lahko vgrajeni novi matrični žarometi in zadaj 3D-luči. Prvi imajo 36 ločenih elementov za kratek in dolg snop, zraven pa je še smerna luč, medtem ko so klasične meglenke spredaj ukinili. Barva paleta je zmerno bogata, platišča gredo od 17 do 20 palcev.

Po eni strani medved ostaja zvest klasiki, saj bosta na voljo po dve bencinski in dizelski možnosti v pogonskem vidiku, po drugi pa so ga delno elektrificirali z možnostjo priključnega hibrida. Osnovni bencinski motor, sicer v izvedbi blagega hibrida, kar bo mogoče malce omililo pritoževanje nekaterih glede moči in porabe, ostaja 1.5 TSI s 110 kW. Dvolitrski s 150 kW bo hkrati ponudil štirikolesni pogon, nima pa hibridnega sklopa. Na dizelski strani gre v obeh primerih za 2.0 tdi, vstopna možnost nudi 110 kW, zmogljivejša pa 142 kW in prav tako 4×4. V vseh primerih je menjalnik 7-stopenjski samodejni z dvojno sklopko (DSG), ročnega ni v ponudbi. Priključno hibridni pogon smo že spoznali pri Superbu in tudi Volkswagnih Passatu in Tiguanu, osnova je prav tako 1.5 TSI, potem pa je zraven še elektromotor v šeststopenjskem menjalniku DSG, baterija pa zmore shraniti skoraj 20 kWh električne energije za dobrih 100 km dosega po uradnih podatkih. Morda bomo kdaj imeli priložnost te navedbe potrditi ali ovreči v praksi. Pri priključnem hibridu je treba vedeti, da prostornina prtljažnika upade za kar 165 l in da ga je mogoče (iz istega razloga, ker se baterija zajeda v tisti prostor) dobiti le s petimi sedeži. Kdor jih hoče sedem, mora izbrati enega od motorjev z notranjim zgorevanjem.

Znotraj bi Kodiaqa lahko kdo zamešal s Superbom, vendar se ga da prepoznati po tem, da ima pred sovoznikom dva, namesto enega predala, in da dekorativni element pod zaslonom na armaturni plošči zavije navzgor iz linije, medtem ko pri Superbu navzdol. Tako je tudi zaslon, v osnovi 10-, opcijsko pa 13-palčni, nekoliko višje. Na manjšem zaslonu navigacija ni standardna oprema, a je v bistvu vgrajena, in jo lahko lastnik vozila »dokupi« oz. aktivira kasneje, kar stane 390 evrov. (Mimogrede, enako se menda da »nadgraditi« običajni regulator hitrosti v aktivnega, vendar za to možnost ne poznam cene.) Pred voznikom je serijsko prav tako zaslon, ni kakšnih analognih merilnikov, lahko pa tudi prosojni prikazovalnik. Na sredinski konzoli je pogreznjen poševni predal za brezžično polnjenje dvojice (lahko zelo velikih) telefonov. Priključki USB-C pa so skupno štirje in polnijo z močjo 45 W. Zanimivi so vrtljivi gumbi z več funkcijami, med katerimi je mogoče preklapljati s pritiskom. Infozabavni sistem ima nov uporabniški vmesnik, Kodiaqa pa se zdaj da vnesti v aplikacijo My Škoda in v njej je potem na voljo skoraj celotna paleta storitev, ki jih poznamo iz električnih modelov.

Cene se začnejo malo pod 36 tisoč evri, za dizla slabe tri tisočake višje, za priključnega hibrida pa malo nad 42 tisoč evri.

Cenik