Avtomobilska industrija bo v prihodnjih dveh ali treh letih, nekatere znamke še prej, opravila verjetno zadnji krog večjih predstavitev modelov z motorji na notranje zgorevanje. Ti bodo potem, morda še s kakšno manjšo prenovo vmes, v ponudbi vse v prva leta prihodnjega desetletja. Naslednjih generacij tik pred »prepovedjo« prodaje nato skoraj zagotovo ne bo več.
»Motorna« ponudba se še ne bo poslovila, glede na javno izražene napovedi in glede na to, kar vemo iz zakulisja, pa bo ta del dejansko v središču pozornosti (če je sploh še) le še kakšno leto. Že zdaj so mnoge novosti izključno električne, od l. 2025 naprej pa bodo zanesljivo prevladovale. Letošnje in prihodnje leto bosta zelo verjetno zadnji z večjim številom pomembnih novih generacij, pri katerih bodo v ospredju termični motorji, a tudi tu bodo verjetno zraven najmanj priključni hibridi, morda pa celotna paleta opcij, vključno z baterijskimi.
Poglejmo malo po sceni, kaj lahko pričakujemo. Pri Volkswagnu denimo konec leta ali prihodnje leto prihajajo nova Tiguan in Passat ter prenovljeni Golf, kar bo skupaj z že predstavljenim prenovljenim Touaregom in T-Rocom predstavljalo osnovo za do konca desetletja. Malce nejasno je še, kaj bo s T-Crossom, Taigom in Polom. Pri Škodi si obetamo novega Kodiaqa (še letos, prvič tudi kot priključni hibrid), Superba in Octavio. Za Seat je težko reči, kaj sploh bo s to znamko, medtem ko gre Cupra v električno sfero (naslednji bo na vrsti Tavascan).
Ford je ukinil že večino tradicionalnih modelov ali pa jih bo v prihodnjih dveh letih, in bo začel uvajati električne, z modeloma Explorer in Puma na čelu. »Klasiko« bo imel pretežno le še pri poltovornjakih in gospodarskih vozilih.
Renault je letos uvedel Australa, prihodnje leto prihajata še Espace in Rafale, nekoliko večja zelo podobna modela. Toda hkrati bodo prihajali električni »petka«, »katra« in Scenic. Nič še nismo slišali o tem, kakšna bo usoda običajnega Megana, Clio je z nedavno posodobitvijo verjetno na varnem vsaj še za nekaj let.
Skupina Stellantis s svojimi znamkami že nekaj časa vodi taktiko ponujanja vsakovrstnih pogonskih opcij pri večini modelov, toda najkasneje z letom 2025 prihajajo tudi prvi na platformi, prilagojeni baterijskim izvedbam. Peugeot 3008 in 5008 bosta denimo še doživela novo generacijo s termičnimi motorji, menda že letos, za naprej pa se tudi tu veliko več govori o elektrifikaciji.
Korejski dvojec Hyundai – Kia se zelo postavlja z napredno baterijsko platformo in napoveduje, da bo s tovrstnimi modeli prav tako kot doslej pokrival vse (velikostne) razrede. To daje slutiti, da utegne menjavo izvesti še pred koncem desetletja.
Od japonskih znamk sta tisti z največjimi prodajnimi številkami, Toyota in Honda, že nekaj časa zapriseženi hibridnemu pogonu, obe pa v zadnjem času napovedujeta tudi intenzivno in obsežno predstavljanje električnih modelov v prihodnjih letih. Mazda vztraja v svojih nekonvencionalnih vodah, medtem ko Suzuki že govori o prihodnjih električnih modelih.
Med nemškimi »premijskimi« BMW in Mercedes-Benz za zdaj vzporedno predstavljata »klasiko« in zelo podobno »elektriko«, Audi ima nekoliko ločeno linijo e-tron, a ji daje kar precejšen poudarek. Volvo, najbrž tudi zaradi kitajskega lastništva, zadnje čase govori skoraj izključno o električnih modelih, naslednja na vrsti sta XC90 in EX30, podobno Jaguar, in tudi znamke, kot so Maserati, Lexus in druge jih ali napovedujejo ali že predstavljajo. O Tesli kajpak nima smisla izgubljati besed.
Tudi v Evropi vse bolj prodorne kitajske znamke razen določenih izjem (MG) ne nameravajo niti poskušati z motorji na notranje zgorevanje. Vedo namreč, da s temi ne bi prepričale veliko kupcev, z baterijskimi računajo na veliko večji uspeh, kar najbrž ni izključeno, glede na to, da so tehnološko zelo napredne in da bodo tudi cenovno verjetno konkurenčne.
Kaj bo torej ob koncu dovoljene prodaje ali še kasneje, če se uveljavijo sintetična goriva, še ostalo? Če si industrija v kratkem ne premisli in nič ne kaže na to, bolj malo zanimivega. Celoten razvoj in osredotočenost gresta drugam, če je večini to všeč ali ne.
Ko se v naslovu sprašujemo, kdo bo od l. 2036 naprej, ko naj bi prohibicija že veljala, a jo seveda lahko v vmesnem času zamaknejo (kar me nikakor ne bi presenetilo), še hotel avto z bencinskim ali dizelskim pogonom, ne mislimo toliko na to, da bi se zdajšnji skeptiki nad elektrifikacijo in nepopravljivi navdušenci nad naftnimi hlapi povsem spreobrnili. Skoraj zagotovo bodo še naprej hrepeneli po tem, kar jim je všeč zdaj. »Problem« bo drugje. Že zdaj so v osnovi tovrstni avtomobili komajda kaj drugačni in izboljšani v primerjavi s tistimi izpred desetletja. Razvoj motorjev, z izjemo prilagoditev na strožja pravila glede izpustov, malih izboljšav pri učinkovitosti in dodajanja »blagega« hibridnega sklopa stagnira ali pa je že povsem zaustavljen. Pri mnogih znamkah so že precej let v ponudbi povsem enaki motorji (in menjalniki) in bodo še do »bridkega« konca, ničesar novega vznemirljivega vam ne bodo več ponudile. Zagotovo so se monotonosti nekateri naveličali že do zdaj in bodo naslednjič izbirali le med povsem novimi možnostmi, v kolikor še niso prešli na (priključnega) hibrida ali povsem električni avti. Še veliko več bo takih čez ducat let. Na drugem koncu ponudbe bo novega in zanimivega bistveno več in tempo razvoja bo veliko hitrejši. Povsem možno je, da bo večina v prihodnjih nekaj letih opravila še en bencinski ali celo dizelski nakup, kot nekako najbolj »varno« in poznano opcijo, morda se bo odločila za takega ali drugačnega hibrida, ko pa bo pri naslednjem izbiranju (čez cca deset let ali že prej) v trgovinah videla pretežno enake modele, se bo najbrž vprašala, ali ni čas za prestop na »temno stran«, kjer se dobi še kaj drugačnega kot prejšnjič.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev