Kot tablica Matepad 11 ne izstopa in je precej tipičen posnemovalec iPada. Z rahlo zaobljenim plastičnim ohišjem dobre izdelave, ne ravno tanka, a sama pa sebi tudi ne debela. Toda skupaj z ovitkom, ki je hkrati tipkovnica, debelina že preseže ultratanke prenosnike. Na srečo ne tudi masa, saj se ta ustavi na nekaj več kot 800 g (sama tablica pa tehta ugodnih 485 g), kar je odlično za prenašanje v nahrbtniku ali torbi. Videz naprave je generičen, vključno s kar zajetnimi robovi okrog 10,95-palčnega zaslona LCD z ločljivostjo 2560 x 1600 in možnostjo osveževanja pri 120 Hz. Dobra plat tega je, da so za sprednjo kamero našli prostor nad zaslonom in da med držanjem v rokah ne pritiskamo na zaslon. Ovitek se magnetno pritrdi na hrbtišče tablice in slednja se prav tako magnetno zatakne v eno od dveh rež na drugi strani ovitka, da stoji poševno in jo je mogoče uporabljati kot prenosnik. Takrat se samodejno vzpostavi povezava in polnjenje. Pisalo M-Pencil pa se pripne na tistega od daljših robov, kjer je kamera, tudi z magnetom, in se tam polni.

V Sloveniji tablice sploh ne prodajajo posamično, temveč le v kompletu z omenjenima dodatkoma. To niti ni napačna odločitev, ker ima taka zaokrožena celota nedvomno več smisla kot samostojno, le ceno (680 evrov) bi morda morali še malo prilagoditi, podobno kot na začetku prodaje in v tujini. Čeravno veliko neposrednih tekmecev nima. Izbira naprav z udobno velikim zaslonom, polno tipkovnico in maso pod kilogramom (in sploh z zaslonom na dotik), ki hkrati ne stanejo tisoč evrov ali več, je dokaj skromna. Sam bi na ta komplet gledal s tega vidika, seveda pa je vprašanje, koliko je potencialnih uporabnikov, ki za delo na terenu ali kjerkoli drugje potrebujejo ali želijo nekaj točno takega.

Poglejmo vseeno najprej samo tablico in njeno strojno opremljenost. Huawei se je moral zateči k zunanjim dobaviteljem za procesorje, zato jo poganja Qualcommov Snapdragon 865 v kombinaciji s šestimi gigabajti delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Ta kombinacija je glede na namembnost naprave povsem zadostna. Zmogla bi poganjati tudi zahtevnejše igre, za pisarniške, risarske in video aplikacije je še preveč zmogljiva. Zaslon je v bistvu enak kot pri Matepadu Pro, kar pomeni lep, svetel in z solidnim barvnim razponom, tokrat pa ponuja še 120-herčno osveževanje. Osebno se mi sicer to pri tablici zdi manj pomembno kot pri telefonu ali navsezadnje osebnem računalniku, še posebej ob poudarku na dokaj statična pisarniška opravila. A tudi za domačo zabavo, kamor štejem Youtube, gledanje televizije v eni od operaterskih aplikacij (EON, Neo, …) ali naročniškega pretočnega videa, mogoče kakšno nezahtevno igro in občasno pregledovanje Facebooka, je hitrejše osveževanje pretežno odveč. Vseeno, na voljo je in kdor namerava več brskati po spletu ali družabnih omrežjih, ga lahko s pridom izkoristi. Za zvok skrbijo štirje zvočniki, po dva na vsaki strani, zato je stereo, nadpovprečen in dokaj glasen.

Baterijska kapaciteta 7250 mAh se ne zdi enormna, toda iz telefonov vemo, da je bil Snapdragon 865 presenetljivo varčen procesor, bolj kot letošnji 888. Zato je zaloge lahko dovolj tudi za deset ur, seveda pa je odvisna od tega, kaj uporabnik počne. Sprednja kamera je za video konference in podobna opravila boljša kot katerakoli kamera v prenosnikih, tudi njena pozicija je primernejša kot tista v tipkovnicah Huaweijevih prenosnikov, ki snem v nosnice. Žal poleg kamere ni ostalih tipal, ki bi omogočala sofisticirano prepoznavo obraza. Prav tako manjka čitalnik prstnih odtisov, zato Matepad 11 presenetljivo ne ponuja nobene varne biometrične prijave v sistem in bodo uporabniki obsojeni na konstantno vpisovanje kode.

Nakazal sem že, za katera namena je ta komplet primeren. Skupaj s tipkovnico in pisalom je primeren kot terensko delovno orodje. Za tipkanje ali zapiske (s svinčnikom po zaslonu), risanje, skiciranje, urejanje dokumentov, kakšno administriranje, morda celo programiranje. Vse to se da kar udobno početi. Zaslon je ravno dovolj velik, razmerje stranic 16:10 ponuja nekaj več pik v višino kot pri večini androidnih tablic, kar pride prav, tudi svetilnosti je na razpolago toliko, da je mogoče delati zunaj, ne zgolj v zaprtih prostorih brez močne svetlobe. Ovitek s tipkovnico ima dve reži, kamor je mogoče postaviti tablico, a v resnici je naklon uporaben samo pri tisti, takoj za tipkami. Druga reža zaslon postavi skoraj navpično in če je v takem položaju se ne da delati. Postavljen v prvo režo je toliko nagnjen, da je v redu, čeprav bi ga sam imel še nekoliko bolj. Zadeva je toliko stabilna, da delo s tem kompletom v naročju ne povzroča kakšnih težav, seveda pa je za daljše tovrstno tipkanje klasičen prenosnik bolj primeren. Vendar tudi težji. Tipke so dovolj velike, se je pa treba navaditi na malo krajši hod. Na žalost niso osvetljene in tudi sledilne ploščice ni, toda v določeni meri jo lahko nadomesti pisalo, ki je natančno in odzivno.

Za tovrstno uporabo sta fini še dve funkcionalnosti znotraj Huaweijevega ekosistema, če mu rečemo Harmony ali kako drugače. Tablico je namreč mogoče uporabljati kot dodaten zaslon prenosnika, seveda iste znamke. Povezava med napravama teče brezžično in z obvladljivo zakasnitvijo, tablica pa se obnaša popolnoma enako kot dodatni monitor, ki lahko ali zrcali sliko z zaslona prenosnika, ali razširi namizje. V prvem načinu ne vidim kakšnega smisla, drugi pa je uporaben, saj je na tablici lahko odprta e-poštna aplikacija, morda kaka za družabna omrežja ali kaj tretjega, na zaslonu prenosnika pa lahko nemoteno delamo. Treba je upoštevati zgolj dejstvo, da funkcionalnost ne deluje, če je prenosnik že s kablom povezan zunanji monitor.

Kdor ima novejši telefon Huawei, lahko izrabi še možnost zrcaljenja njegovega zaslona na zaslon tablice. Potem pa lahko tudi enostavno z njihovim vlečenjem (»drag and drop«) prenaša datoteke z ene naprave na drugo. Kar deluje tudi pri prej omenjani povezavi prenosnika in tablice.

Druga uporaba je v vlogi nadomestnega »televizorja«. Torej za gledanje takih in drugačnih video vsebin. Kombinacija zaslona in zvočnikov je vsekakor več kot ustrezna za tovrstno uživanje, spopasti se moramo le še s pomisleki glede aplikacij. Enako velja za pisarniške, kajti smo v ekosistemu HarmonyOS, kjer ni Googlove Trgovine Play in tudi ne podpornih Googlovih storitev (za dostop do lokacije naprave, obvestil in še marsičesa), na katere se zanašajo določene aplikacije. Uradna tržnica z aplikacijami je AppGallery, ki se počasi razvija, še vedno pa je marsikaj treba najti zunaj nje, najsi bo z iskalnikom Petal Search ali kako drugače, ter aplikacije nameščati iz alternativnih tržnic, kot sta APK Mirror ali APK Pure, ter od kod drugod prenesenih datotek apk. Marsikaj se da najti in tudi brez težav poganjati, kajpak z izjemo Googlovih aplikacij, a situacija še vedno ni povsem taka, kot bi si je želel. Oglas, ki ob vsakem vstopu v AppGallery za tri sekunde zahteva uporabnikovo pozornost, pa je še dodatna sol na rano. Kljub temu sem si tablico uspel dobro prilagoditi in jo dejansko izbrabiti za marsikaj med testiranjem.

Začnimo najprej z video storitvami. Youtube je tista, ki nedvomno vse najbolj zanima. Glede na to, da imamo pred seboj skoraj prenosnik in skoraj pravi namizni brskalnik, je Youtube v brskalniku povsem v redu. Deluje dobro, ni težav s prijavo v svoj račun, vsekakor boljša izkušnja kot podobno početje na telefonu v mobilni različici spletne strani. Alternativne aplikacije, kot je NewPipe, niso v tem pogledu nič boljše. Med določeno skupino uporabnikov priljubljeno alternativo Vanced raje odsvetujem. To je z nekakšnimi obvodi prenesen Youtube, povsem enakega izgleda, ki ga ni najenostavneje namestiti, poleg tega me ob prijavi svojega računa vanj malce strese, ker ne vem, kam gredo podatki, in kdaj me bo Google morda kaznoval za tako početje.

Vse štiri pomembne mobilne televizije – EON, Neo, T-2 TV in Xplore TV – so na voljo v tržnici AppGallery. Od naročniških video storitev aplikacijo tamkaj ponuja Voyo, za ostale pa se je treba začeti drugam. Toda apk-jev za Netflix, HBO Go, Amazon Prime Video in še kakšno ni težko najti. So pa v delovanju rahle razlike. Netflix je brez pripomb prikazoval sliko v polni visoki razločljivosti (HD), medtem ko je Prime Video vztrajal pri standardni razločljivosti (SD). Za razliko od Youtuba marsikatera od omenjenih storitev ne deluje v brskalniku, temveč zahteva aplikacijo. Od glasbenih storitev sta v Huaweijevi tržnici prisotni Deezer in Tidal, za Apple Music in Spotify je treba po apk kam drugam, medtem ko Youtube Music, jasno, zahteva napravo s polnim Googlovim Androidom.

Na pisarniški strani je v tržnici tako Microsoftov Office kot še nekaj drugih tovrstnih zbirk (WPS Office, Polaris Office, OfficeSuite), podobno kot na računalnikih z operacijskim sistemom Chrome OS se da delati tudi v spletnih pisarnah znotraj brskalnika. E-poštne aplikacije so prav tako na voljo (Outlook, Blue Mail, …) kot tudi soliden nabor brskalnikov (Opera, Vivaldi, …). Za risanje oz. ustvarjanje s svinčnikom AppGallery ponuja ibis Paint, medtem ko je kaj drugega treba najti drugje. Aplikaciji za MS Teams in Zoom je tudi treba namestiti iz apk-jev, a delujeta brezhibno. Za resno obdelovanje fotografij ali montiranje videa so androidne tablice tudi s Trgovino Play inferiorne iPadu z Affinity Photo, skoraj pravim Photoshopom, Lumo Fusion in še čim. Znotraj Huaweijevega ekosistema je situacija še slabša, a resnici na ljubo proizvajalec ne promovira Matepada 11 za ta namen. Za tisto, kar sem s tem priložnostnim prenosnikom počel na terenu ali na kavču, sem si ga dovolj dobro založil z aplikacijami in prilagodil, da sem lahko nemoteno delal.

Sam Harmony na pogled ni dosti drugačen kot je bil prej v EMUI preoblečen Android. Gre še vedno za isto reč, samo preimenovano in nekoliko osveženo, med drugim z »nadzornim središčem«, ki spominja na iOS. Za delo je bolj pomembno to, da je mogoče na zaslonu imeti odprti dve aplikaciji naenkrat. Ali razdeljeni na pol-pol, ali pa eno v plavajočem oknu nad prvo, celozaslonsko. Če bi te možnosti še malce dodelali, bi že prišli do nečesa res uporabnega.

Na tablici je po mojih izkušnjah odsotnost »gugla« manjši problem kot na telefonu. S slednjim počnemo bistveno več, na njem imamo lahko stotine aplikacij, priklapljamo ga v avto, plačujemo, z njim na daljavo upravljamo naprave pametnega doma in še marsikaj. Naprava kot je Matepad 11 se v vlogi predvajalnika video vsebin ali prenosnika za tipkanje, odgovarjanje na e-pošto in video pogovore, zelo dobro izkaže tudi znotraj še vedno omejenega ekosistema HarmonyOS. Zdaj samo čakamo na kakšno novo promocijsko ceno.

HVALIMO:

• Prijazna velikost in masa, tudi skupaj z ovitkom-tipkovnic
• Lep zaslon z osveževanjem 120 Hz
• Dobra izbira procesorja
• Tržnica AppGallery je nekoliko napredovala
• Za pisarniško delo ali za ogled video vsebin se napravo da ustrezno opremiti tudi brez pomoči Googlove tržnice
• Integracija s prenosniki in telefoni Huawei

GRAJAMO:

• Tipkovnica ni osvetljena
• Zaslon v prenosniškem načinu stoji dokaj pokončno
• Nobenega biometričnega načina za prijavo v sistem
• Mnoge aplikacije je še vedno treba nameščati ročno ali pa sploh ne delujejo
• Cena celotnega kompleta ni nizka (pisala denimo vsakdo ne potrebuje)

The post Huawei Matepad 11: Majhen in lahek priložnostni prenosnik z operacijskim sistemom Harmony OS appeared first on Tehnozvezdje.

Medtem ko smo delo, učenje in do nekje druženje preselili na splet, radi pozabljamo, da so pravila obnašanje enaka, kot med srečanji v živo. Nikomur ne bi bilo nič kaj pogodu, če bi se medtem zvirali po stolu, plezali pod mizo, se pačili ali se na glas pogovarjali, ko beseda ne bi bila vaša. Še zdaleč to ni vse. Upoštevajte namreč, kolikor je le mogoče, še naslednje zapovedi!

Ne zamujaj (še posebej če si organizator). Morda se vam je naslednje že pripetilo, meni pogosto. Ob najavljeni uri kliknete na povezavo in na zaslonu dobite obvestili, da počakate, dokler gostitelj ne začne sestanka. To lahko traja nekaj minut in v tem času gledate v zrak. Ne veste, kako dolgo boste čakali, zato se ne morete lotiti česa drugega. Nihče naj ne bi zamujal. Ni vljudno. Med čakanjem na zamudnike, sestanek se ne more začeti, dokler večina ni prisotna, steče pogovor o vremenu in drugih nepomembnih stvareh, ki zgolj odžirajo čas, ki bi ga lahko ustvarjalneje porabili!

Vnaprej sporoči temo pogovora. Dobro je vnaprej vedeti, o čem bo tekel razgovor, saj se lahko udeleženci na sestanek pripravijo in ne boste izgubljali časa z razlago osnov. Vsaj tistih ne, ki jih bi morali poznati.

Vnaprej sporoči, ali boš imel kamero prižgano. Silno je zoprno, ko »vpadem« v navidezno sejno sobo s prižgano spletno kamero in se vsi drugi skrivajo za kratico svojega imena ali fotografijo. Oni so lepo skriti, a vidijo mene, čeprav morda nisem v najboljši možni izvedbi! Kadar je sklican video klepet, potem naj imajo vsi udeleženci prižgano kamero. Če je le mogoče.

Kamero izklopi samo, če ni druge možnosti. So primeri, ko zaradi slabše povezave video tok ni mogoč in v takšnih primerih je vsekakor bolje, če jo izklopite. Ampak naj bo to skrajna možnost, kajti kako bi se počutili po »polurnem« predavanju in bi bili na vprašanje, »ste razumeli«, vsi tiho. Ko sogovornike vidite, veste, ali vas poslušajo.  

Pred kamero bodi v svoji najlepši podobi. Ako želite učinkovito delati na daljavo, potem se vsako jutro uredite, kot bi se za odhod v službo. Doma ste sili razmer, a so naloge enake, kot jih imate v pisarni ali učilnici. Ne spodobi se, če se na zaslonu pojavite neurejeni ali celo v spalni srajci.

Glej v kamero, ko se z nekom pogovarjaš. Med pogovorom je stik oči silno pomemben, saj sogovornik izve več kot zgolj s poslušanjem vašega glasu. Spet ni vljudno, ko nekdo z žarom razlaga, vi pa medtem gledate stran od kamere, morda na zaslon drugega računalnika, televizorja ali se celo s kom pogovarjate. Vljudno je pokazati zanimanja z govornika, zato medtem glejte v kamero in mu na ta način dajte vedeti, da ga pozorno spremljate.

Ko ne govoriš izklopi mikrofon. Doma ste redkokdaj sami, zato je vljudno utišati mikrofon, kadar niste na vrsti za govorjenje. Ne gre le zato, da ima veliko uporabnikov nastavljeno funkcijo, da je na zaslonu prikazan uporabnik, ki govori in ni primerno, da za trenutek vidi vas, ker ste ravno kihnili, s tem preprečite, da bi slišali nepričakovane zvoke iz vaše okolice. Teh pa v časih, ko se večinoma skrivamo za štirimi stenami, ni malo.

Ne komentiraj ozadij sodelujočih. Domače razmere so različne, nekatere teži prostorska omejitev, spet drugi nimate dovolj časa (ali volje), da bi bilo vse kot iz škatlice. Zato ni primerno komentirati okolja sogovornika, tudi če ga nameravate pohvaliti. Najbolj vljudno je preprosto ignorirati okolico. Namesto nanjo, se osredotočite raje na sogovornika!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Preveri, koliko kršiš bonton video klepetanja? appeared first on Tehnozvezdje.

NBA se je za poskus rešitve in dokončanja sezone 2019/2020 zaprla v »mehurček« Disneyjevega sveta v Orlandu na Floridi. Znotraj športnega kompleksa v tem letovišču so uredili tri igrišča, na katerih bodo potekale preostale tekme rednega dela in končnica. Ker bi bile tekme v praznih dvoranah videti najmanj nenavadno, verjetno bi se slišalo vsakogar, ki bi postopal nekje ob igrišču ali na tribunah, so se že v sami scenografiji domislili nečesa drugačnega. Z montažnimi stenami so ogradili igrišča in tako prizorišča bistveno zmanjšali. S tem pa so tudi pridobili prostor za digitalne učinke.

Ponekod so poskušali nekaj gledalcev na praznih stadionih nazaj pričarati s kartonastimi lutkami. NBA in Microsoft pa gresta v tem precej dlje. Na treh straneh bodo namestili več kot pet metrov visoke zaslone in na navidezne tribune na njih »posadili« približno 300 navijačev. To bodo storili s pomočjo storitve za video konference Microsoft Teams, natančneje njene nove funkcionalnosti Together mode (način Skupaj). Ta udeležence video pogovora, ki lahko sedijo vsak na svojem koncu svetu, navidezno združi v konferenčno sobo, v bar ali v športno dvorano. Kot pojasnjujejo v tehnološkem podjetju, pa to ni samo preslikava obrazov oz. zgornjega dela teles na večji zaslon, ampak sistem uporablja znanstvene metode druženja in družbenega dojemanja, da se udeleženci dejansko počutijo, kot da so skupaj. Trdijo, da je mogoče opaziti čustvene reakcije, ohranjati očesni stik in podobno. In ker bodo to resnični ljudje, ki bodo spremljali tekmo ter pri tem izražali čustva, naj bi bilo tudi za igralce bolj podobno »pravi« tekmi kot pa igranju v odmevajoči, prazni dvorani.

»Navdušeni smo, da bomo navidezno vključili navijače v nadaljevanje sezone. Ta edinstvena izkušnja jim bo pomagala ohraniti občutek skupnosti, ko bodo od doma gledali svoje priljubljene ekipe in igralce,« je dejala Sara Zuckert, ki v NBA skrbi za sodobne prenose tekem. Prvi mož Microsofta Satya Nadella pa je dodal, da bodo tudi košarkarji na igrišču občutili energije navijanja, ki je brez tega tehnološkega vložka ne bi.

Tekme NBA bosta televizijski mreži ESPN in Turner Sports spremljali z več kot 30 kameriami, mnoge med njimi bodo robotske, ki bodo postavljene bližje igrišču, kot so sicer v običajnih razmerah. Kar bo možno tudi zato, ker bodo dvorane brez gledalcev in ostalih ob parketu. Gledalci pa bodo imeli priložnost videti določene perspektive, ki jih doslej še niso. V Sloveniji bodo tekme pri novem ponudniku športnih programov Arena Sport, ki je od včeraj s tremi svojimi programi tudi pri Telekomu Slovenije, potem ko sta jo že v začetku meseca v svoje programske sheme uvrstila operaterja A1 in T-2.

Košarkarski navdušenci pa bodo imeli priložnost še vplivati na posebne učinke v dvoranah z navideznim navijanjem v aplikaciji NBA, na spletni strani NBA.com ter na Twitterju.

Fotografije: Microsoft

The post Na tekmah NBA bo po 300 resničnih navideznih gledalcev appeared first on Tehnozvezdje.