Ta sprememba je kar povedna glede celotne zunanje zasnove novega paradnega Sonyjevega telefona. Po kritikah, da so Xperie že leta enake in preveč oglate, so zdaj tole malo predelali, pa spet ne preveč. In niti ne najbolj posrečeno. Robovi so nekoliko bolj zaobljeni, na zgornji in spodnji strani zaslona jih je precej manj, zadnja stran je zdaj steklena, a na žalost preveč usločena in zato izrazito drseča, poleg tega, da poveča občutek debeline, še bolj kot pri kovinski XZ1. Previden je treba biti celo pri polaganju telefona, ker rad kam zdrsne, če površina ni čisto ravna in vsaj malo hrapava. Prav šik izgleda, še posebej od zadaj, dokler ga človek ne prime v roke in ugotovi, da je spolzek in hitro nabira prstne odtise. Če pa je v kakšnem prozornem ovitku, potem najbrž večina pomislekov odpade.

To je prvi Sonyjev fon s »polnim« zaslonom, takim z razmerjem dva proti ena, kar ni napačno, saj uporabnik v večini aplikacij dobi več vsebine – v glavnem so prilagojene za pomikanje od zgoraj navzdol –, naprava pa ostaja dovolj ozka za normalno držanje. Dober pa je tudi sam zaslon. Po papirnatih lastnostnih ni nič super-duper fensi, tehnologija je klasična LCD, ampak kupec zre v zelo kakovosten primerek. Kljub »zgolj« polni visoki ločljivosti je slika ostra, v bistvu bolj kot pri večini telefonov z zasloni OLED. Tudi kontrasti in črnine so dobri, barve živahne, da se jih prilagajati in pri vsebini HDR ekranček še dodatno razkazuje mišice.

Prav solidno z njim sodelujejo zvočniki, akoravno je Sony žal opustil pravi stereo. Zdaj po vzoru drugih (HTC, Huawei, Samsung) vgrajuje konkreten spodnji zvočnik, za kvazi stereo pa uporabi kar zgornji zvočnik za pogovore, ki pa seveda pretežno čivka z visokimi toni. Še vedno bolje kot eno samo piskalo (denimo pri LG-ju V30 ali Oneplusu 5T). In kot velika novost je vgrajen večji vibracijski motor (modul), ki lahko stresa telefon na osnovi predvajanega zvoka. Učinek je podoben kot pri igralnih ploščkih konzol PS ali Xbox s povratnim odzivom. Vsekakor zanimivo za igre, od časa do časa zabavno z glasbo in precej utrujajoče pri glasovnih vsebinah.

Izgubili pa smo izhod za slušalke. Ker je to v trendu. Prevedeno – brez potrebe, samo zato, ker tudi drugi to počnejo. Bomo videli, ali bo Sony jeseni posvojil še zaslonsko zarezo, tokrat je bilo očitno še prezgodaj. Pa ne bom rekel, da se podjetje zelo zgleduje po trendih, če se izrazim politično korektno. Drži se svoje linije in v tem mu dam prav, pa se z marsikakšno odločitvijo Japoncev ne strinjam.

Kot vedno pri tej znamki je v ospredju fotoaparat. Ali kamera, kakor koli to poimenujemo. Ker dejansko je velik poudarek na snemanju videa. Potem ko sta XZ Premium in XZ1 obvladala superpočasne posnetke, kjer akcija poteka 40-krat počasneje kot v resničnosti, so zdaj to funkcionalnost nadgradili na polno visoko ločljivost. Zaradi česar je za odtenek bolj uporabna, saj je dejansko mogoče te posnetke uporabiti, ko iz različnega materiala montiramo en kakovosten video. Vprašanje pa je seveda, kdo to v resnici počne. Vseeno, kdor rabi tako zmožnost, ima pri tej Xperiji dobro implementacijo z zelo spodobnimi rezultati, po mojem mnenju boljšimi kot jih da Samsungov Galaxy S9. Pa še število sličic na sekundo se da nastavljati.

Seveda pa je Xperia XZ2 tudi prvi mobilnik, ki zmore snemati video 4K HDR. In tu se stvari zapletejo. Najprej je treba razumeti, da kratica HDR v tem primeru ne pomeni istega kot pri fotografiranju, ampak označuje tiste prave metapodatke, ki jih kamera doda posnetku, da za televizor lahko prikaže pravilno – z večjo svetilnostjo, bolj živahnimi barvami, večjim dinamičnim razponom, itd Video brez HDR je v redu, ampak nič posebnega. Ocenjevanje tega, ki se kiti z dodatno oznako, pa je rahlo težavno. Na zaslonu telefona je to čisto nekaj drugega v primerjavi z na pogled rahlo »spranim« običajnim posnetkom. Barve zaživijo, kontrasti so odlični in tako naprej. Tudi na televizorju, ki podpira HDR, je v tem pogledu posnetek super. Na običajnem zaslonu pa vse skupaj izpade čudno, v nepravih odtenkih, nekako zadušen. Kar je kajpak logično. Težava je le v tem, da tudi na ekranih, ki ga prikažejo pravilno, ostrina ni najboljša. Tam, kjer telefon ostri, je v redu, ostalo pa je malce čudno. Ne zelo očitno, a opazi se.

Povsem pa se je zaustavilo, ko sem hotel s temi posnetki početi še kaj. Domača montaža videa HDR je misija nemogoče. Programi jih ali ne prepoznavajo ali prikažejo nekako na pol, enkrat da, drugič ne. Potem sicer zapišejo (»zrenderirajo«) izdelek, vendar se informacije o visokem dinamičnem razponu izgubijo. Enako pri prenosu na Youtube. Praktično edino, za kar so ti posnetki uporabni, je njihov ogled v izvirni obliki na samem telefonu ali na televizorju (najbolje preneseni s telefona na ključek USB). Na žalost ne morem niti pokazati razlike, a tudi če bi jo lahko, je marsikdo ne bi imel možnosti na pravilen način pogledati. Drugače pa tudi ta Xperia lahko snema tako s kodekom HEVC (h.265), ki pomeni manjše datoteke, a lahko slabšo združljivost s predvajalniki in programi za montažo, ali pa v starejšem XAVC (h.264). Pri tem težav s kompatibilnostjo ni, so pa datoteke vsaj za polovico ali skoraj dvakrat večje.

Fotografsko sicer Sony drži korak pri strojni opremi. Tipalo je zagotovo vrhunsko, tudi optika na nivoju in obdelava vsega skupaj hitra. Toda pri algoritmih zdaj še bolj zaostaja kot je že ves čas. Medtem ko Google, Huawei in ostali izvajajo trike z zajemanjem množice posnetkov in združevanjem v enega, japonsko podjetje bolj ali man ostaja pri (počasnem) izboljševanju tega, kar njegovi fotoaparat počnejo že leta. Na fotografijah je to lepo vidno. Kot vedno so lahko čisto spodobne, tokrat s še malo manj šuma in lepšimi detajli, a še vedno nezgrešljivo mobilniške. Toda kakšnih presežkov glede dinamičnega razpona ali fotografiranja v slabi svetlobi ni. Šele prihajajoči XZ2 Premium, ki pa morda v Slovenijo sploh ne bo zašel, bo tudi prva Xperia z dvojnim fotoaparatom. Drugo tipalo bo, podobno kot pri Huaweiju, v vlogi zbiralca dodatnih informacij, ne bo namenjeno širšemu ali približanemu pogledu. Sprednji, selfijevski fotoaparat je že dolgo pri Sonyju zelo na nivoju, te tradicije XZ2 ne spodkopava.

V seriji Xperia Z so bili časi, ko je Sony ponujal eno slabših, in potem nekaj generacij kasneje eno najboljših baterijskih vzdržljivosti. Že prvi modeli XZ niso odstopali ne v eno ne v drugo smer, niti dvojka ne. Drži se applovskega recepta o »celodnevni« bateriji. Nič manj, pa tudi ne kaj dosti več. Je pa odzivnost sistema, pomikanje po aplikacijah in skakanje med njimi mogoče celo bolj uživaško kot pri nekaterih enako dragih konkurentih. Vsaj občutek je tak. Zagotovo k temu pripomore androidna preobleka, ki ni pretirana, a še vedno zelo jasno in glasno prisotna. Sprašujem pa se, čemu je res potrebna, ker večjih koristi od nje ni. Na srečo je vsaj aplikacije zdaj večinoma možno izbrati, katere naj se namestijo in katere ne. Z izjemo res nadležnega »protivirusnika« AVG. Tega je najbolje kar tako onemogočiti (nastavite – aplikacije – onemogoči).

Razen fotografskih in video posebnosti česa drugega izstopajoče ni opaziti. Fino bi bilo še kakšno brezžično polnjenje, se je pa vsaj vrnila vodoodpornost. Ampak XZ2 je točno taka Xperia z vrha ponudbe, kot jih japonsko podjetje pošilja v trgovine že vsaj pet let. Vsaka naslednja je v nekaj pomembnih vidikih izboljšana, pri vsaki tudi kakšna prejšnja dobra lastnost manjka, vse so tam nekje blizu najboljšim in nobena zares ne upraviči svoje cene. Kljub prenovljeni obliki, drugačni poziciji čitalnika prstnih odtisov in nekaj strojnim novostim torej vse po starem.

The post Sony Xperia XZ2: Nobenega odstopanja od ustaljene poti appeared first on Tehnozvezdje.

Poleg devete galaksije je tako posnetke z zelo veliko sličicami na sekundo snemal Sonyjev fotografski superžepnik RX100 m4. To sicer ni najnovejši predstavnik te serije, saj gre za predzadnji model, a je vseeno dovolj reprezentativen, da je z njim mogoče pokazati razlike, pa tudi določene pomanjkljivosti enega in drugega, a še skoraj bolj telefonskega pretendenta. Najprej pa nekaj osnov.

Možnost snemanja počasnih posnetkov s telefoni ni nič novega. Že pred leti je, če se ne motim, iPhone prvi imel video s 120 sličicami na sekundo (fps), kar omogoča pet- ali štirikratno upočasnjeno dogajanje, odvisno od tega s koliko slikami na sekundo (24, 25, ali 30) je zapisan končni video. Kasneje so to mejo dvignili na 240 fps  in ob tem izboljševali ločljivost (iz HD na Full HD), lani pa je bila Sonyjeva Xperia XZ Premium prvi telefon s kar 960 fps. Že pred tem je omenjeni fotoaparat prinesel 1000 fps, kar je pravzaprav enako, a prilagojeno na zapis s 25 sličicami na sekundo – najbolj pogost v svetu resnih videografov. Osnova pri obeh, pa tudi pri Xperii XZ1 in zdaj še XZ2, je vgradnja namenskega pomnilnika neposredno pod svetlobno tipalo. Tako lahko naprava takoj, brez vmesnih členov zajema fotografije ali video in zato zmore tako nore številke.

Seveda pa pri tem nekoliko (ali pa kar precej) trpi kakovost slike. Ločljivost je omejena na HD ali največ polno visoko (FHD) pri najboljših. Kar samo po sebi niti ne bi predstavljalo težave, če ne bi kvaliteta zelo eksponentno padala s slabšanjem svetlobe. To velja za vse superpočasne snemalce po vrsti. In pa zelo omejen je tudi čas trajanja takega posnetka. Če v upočasnjeni varianti traja približno pet sekund, to v (običajno hitri) resničnosti pomeni desetinko ali dve. Galaxy S9 glede teka ne vnaša kakšne revolucije. Zunaj, na soncu ali vsaj dobri dnevni svetlobi, je nekako v redu. Tako, ko je malo bolj senčno, ali, bognedaj, notri ob luči, je slika temna in šumeča.

Samsungov telefon v 960 fps snema na podoben način, kot smo ekstra počasne posnetke že pred leti ustvarjali z jabolčnimi. Video se začne v normalni hitrosti, nato sledi vstavek s počasnim gibanjem, nakar se znova nadaljuje običajno, dokler snemalec ne pritisne tipke za ustavitev snemanja. Superpočasen posnetek je lahko v enem posnetku eden, lahko pa jih je tudi več, to se da določiti v nastavitvah. Ločljivosti se ne da spreminjati, vedno je 720p, prav tako nisem našel možnosti, da bi snemal s kakšno drugo nastavitvijo »hitrosti«, denimo 240 fps pri polni visoki ločljivosti, kar se da pri Sonyjevem fotoaparatu. Pa za pokušino en primer, kako izgleda končni rezultat z Galaxyjem S9+.

To je posnetek z eno upočasnitvijo pri zmerno dobri svetlobi. Kakovost ni rano vrhunska, je pa učinek vsaj na manjšem zaslonu, kjer se ne opazi, da je detajlov in dinamike v sliki precej malo, kar zanimiv. Pogled je nekje vmes me širokokotnim in približanim, ni pa v tem načinu mogoče spreminjati goriščnice ali delati izreza. Tole je še primer z dvema počasnima izsekoma.

Za primerjavo je tule Sonyjev posnetek, ki je v osnovi enake ločljivosti, a zapisan (interpolirano) v Full HD. Kakovost prav tako ni sijajna, a boljša kot pri Samsungu.

Oba Samsungova videa sta bila posneta s samodejnimi nastavitvami oz. samodejnim zaznavanjem gibanja. Prav slednje, čeprav bi korejsko podjetje rado prikazalo drugače, je največja težava. To naj bi poenostavilo snemanje, a ga pri določenih scenah, kot dokazuje skok čez lopato, kvečjemu zakomplicira. Stvar je namreč v tem, da telefon lovi, kdaj bo zaznal gibanje v kvadratu na zaslonu – tega je mogoče premikati in mu spreminjati velikost za pravo kadriranje – in lahko ga zazna prehitro, prepozno ali sploh ne. Želel sem posneti skok v počasnem posnetku, a sem vedno upočasnjen dobil zadnji korak pred odrivom, skok pa je bil znova hiter. Kar izgleda takole:

Na srečo Galaxy S9 ponuja tudi ročno snemanje. Pri njem uporabnik najprej začne snemati video, potem pa s pritiskom na ikono s krogci sproži superpočasni posnetek. Ko je tega konec, kot rečeno je dolžina zelo omejena, telefon znova preklopi in običajno hitrost in mogoče jo je spet upočasniti. Na podoben princip gre pri Sonyju, vendar fotoaparat ne dela kombinacije hitrega in počasnega videa. Tam snemalec najprej postavi aparat v »pripravljenost« (stand-by), potem s tipko za snemanje videa sproži zajemanje počasnega posnetka. In s tem se stvar bolj ali manj zaključi. Aparat nato kar dolgo zapisuje video in če uporabnik vmes pritisne na tipko prekini (cancel) se posnetek tam konča. Sicer pa gre do konca, to pomeni 40 sekund v končnem izdelku, kar predstavlja sekundo v resničnosti. Torej bistveno dlje kot pri telefonu. Rezultat je takle:

Tudi Sonyjevo upravljanje ni perfektno, se pa da z nekaj vaje ujeti trenutek in še posnetek je potem daljši in pri kakšni montaži uporabnejši. Tudi boljši, saj je svetlejši in lepše ohrani barve (pri telefonu je kombinezon že skoraj črn namesto moder), čeprav se bo komu zdel »mehkejši«, manj oster in kontrasten. Samsung pač z navijanjem kontrastov in ostrine poskuša dosegati všečnost posnetkov. Še eno prednost ima fotoaparat. Video namreč lahko shrani s 50 sličicami na sekundo, kar omogoča še dodatno upočasnjevanje, če je končni zapis po montaži 25 fps, ali brezhibno vkomponiranje v video s 50 fps. Samsungov posnetek ima 30 fps. Pri obeh pa je akcija že shranjena upočasnjeno, kar kasnejše ukvarjanje s temi posnetki malo poenostavi. Telefon zajame tudi zvok, medtem ko ga fotoaparat ne. Smo ga pa na posnetkih raje nadomestili z glasbo.

Iz vsega naštetega se tako vidijo bistvene razlike med pristopoma. Galaxy S9(+) ponuja posnetke, ki so bolj ali manj pripravljeni na serviranje. Telefon jih še sam podloži z dramatičnim zvokom in taki gredo lahko naprej na družabna omrežja ali kam drugam. RX100 IV (ali V) je po drugi strani orodje za snemanje izsekov, ki bodo (morda) kasneje prišli prav pri montaži. Kakovost je boljša, posnetki so daljši, da se uporabljati zum – akcijo pričakaš z goriščnico, kakršno želiš. Je pa treba zvok in vse ostalo posneti posebej ter potem zmontirati v nekaj gledljivega. Pri obeh pa se bodo uporabniki verjetno tega lotili na začetku, ko bo vzhičenost nad novotarijo še velika, potem pa najbrž precej bolj poredko ali s točno določenim namenom.

The post Je superpočasi tudi super uporabno in superkul? appeared first on Tehnozvezdje.