Sony Xperia XZ1: Kdor ne obupa, prej ali slej uspe

Sonyjevemu optimizmu se je skoraj treba po japonsko prikloniti. Proizvajalec iz dežele samurajev vztraja z izboljšavami svojim telefonov in prepričevanjem kupcev, da je v tem ali onem najboljši. Bi pa to lahko označili tudi za prepotentnost, ker v podjetju ne sprevidijo, da so nekateri njihovi koncepti, začenši z oblikovalskim izražanjem, zastareli, dokazano neprivlačni in prepotrebni opustitve. Tako se izdelki vedno znova izkažejo podobno. So konkurenčni, da bi se dvignili nad ostale, pa bi jih vseeno morali zasnovati povsem na novo. Enaka je zgodba z najnovejšim modelom Xperia XZ1.

V bistvu smo XZ1 že videli. Njegove internalije so v pretežni meri enake kot pri zajetnejšem XZ Premium. To med drugim pomeni fotografski modul z 19 milijoni točk in zmožnostjo zajemanja ultrapočasnih posnetkov, procesor Snapdragon 835, vodotesnost po standardu IP68 (do metra in pol globine za pol ure, seveda v sladki vodi), bluetooth 5 in gigabitni LTE. Glavna razlika je v zaslonu, ki ni 4K, ampak bolj »ljudski« Full HD (1080p). In bateriji, ki ima za 500 mAh manjšo kapaciteto (2700 mAh). Tudi uporaba je podobna, so pa nekatere drobne izboljšave vseeno vidne, najbrž zaradi novejše programske opreme, ki temelji na Androidu 8.0 Oreo.

Uporabo zaznamuje nekaj klasičnih sonyjevskih lastnosti. Najprej oglata oblika, ki je res drugačna od konkurence, ampak ne prav zelo prijazna za daljše držanje in za nošnjo v žepih. Ker se zarije v dlan in ker pravokotnost telefon dela večji, kot je po merah. Mi je pa všeč postavitev čitalnika prstnih odtisov ob strani, odkar ga je Sony toliko izpopolnil, da deluje v skoraj vsaki situaciji. Tokrat je edino tipka preveč občutljiva in sem že med nastavljanjem odtisov večkrat izključil zaslon, tako da je bilo treba začeti na novo. Zanimiva je tudi integracija črt za antenski sprejem ob strani. Nad ergonomijo se niti ne bi pritoževal, čeprav imam raje bolj zaobljene telefone, če zadnja stran ne bi bila tako spolzka. Lahko bi slonela na dlani, namesto, da je uprta vanjo, a se popelje navzdol. Nič pa nimam pripomniti čez materiale in barve, tudi ne čez precej bolj zmerno maso kot pri Premiumu, čez praktičnost pač.

Kaj pa kupec izgubi s spustom od 4K na 1080p? Po pravici povedano ne kaj dosti. Zaslon je lep, z živimi barvami in dobrimi kontrasti, zaradi diagonale 5,2 palca in tehnologije LCD tudi povsem oster. Pri videu, denimo v Netflixu, je prisotna še podpora za HDR in kakšno serijo je res veselje pogledati. Še toliko bolj zaradi glasnih stereo zvočnikov, obrnjenih proti uporabniku. Mogoče vse skupaj ni tako futuristično, ker zaradi ogromnih robov okrog zaslona pač ni občutka, da slika lebdi nekje v zraku. Je pa večpredstavnostna izkušnja vseeno ena boljših v pametnih telefonih.

Podobne občutke o približevanju idealu pušča fotoaparat. Seveda ne samo ta, že dolgo je tako pri skoraj vseh dražjih Sonyjevih mobilnikih. Zadevo počasi izboljšujejo do nivoja, da ne bom(o) več mogli govoriti o neizkoriščanju potencialov, a istočasno vsaj toliko napreduje tudi konkurenca in tako ostaja spredaj. Za fotografijo in video velja skoraj vse, kar sem napisal že za XZ Premium. Posnetki so lahko čudoviti, lahko pa tudi precej povprečni. Malo so izboljšali ohranjanje podrobnosti in šum, tako v dobri kot še posebej v slabi svetlobi. Je pa dinamika precej povprečna in samodejni način svoje naloge, ki naj bi vključevala tudi HDR in podobne trike, ne opravlja najbolje. Video je odličen. Lep, z dobrim umirjanjem in čistim zvokom, možno je izbirati kodek (h.264 ali h.265) in izstopajoča funkcionalnost so seveda počasni posnetki pri 240, 480 ali celo 960 sličicah na sekundo. To zadnje je impresivno, če je svetloba dobra, je pa posnetek kratek. A raztegniti slabi dve desetinki v 40-kratno upočasnjeno predvajanje pomeni približno šest sekund počasnega posnetka. Še vedno zanimivo za posebne učinke. Kot rečeno, v ne povsem optimalni svetlobi je posnetek hitro zelo temen, kar še potencira že tako ne ravno najboljšo razločljivost (720p). Končno so 4K prestavili med nastavitve za snemanje videa in ni več treba iskati ločenega snemalnega načina. XZ1 je tako zelo zmogljiva foto-video naprava za tiste, ki jo znajo izkoristiti (z ročnimi nastavitvami), za brezbrižno škljocanje pa je kakšen drug fotofon boljši. In zraven morda ponuja še dodatno ultraširoko ali približano goriščnico, medtem ko Sony za zdaj vztraja pri enojnem objektivu.

Ne fotografska ne kakšna druga aplikacija ne izgleda kaj dosti drugače kot prej, enako pa velja tudi za sam sistem, čeprav je tokrat že privzeto in med prvimi nameščen Oreo. Nekatere njegove pridobitve (naprednejše možnosti z obvestili) je Sony posvojil, drugih ne. V glavnem, kakšnega bistvenega napredka v uporabniškem vmesniku ni, pa bi bil že kar nujen, ker eno in isto pri Sonyju gledamo že kar nekaj androidnih generacij. Je pa delovanje gladko in trajanje baterije glede na njeno velikost kar spodobno. Nič ne zaostaja za modeli, ki se ponašajo s precej več kot 3000 mAh. Hitro polnjenje čez priključek USB-C je prisotno, induktivnega ni. Občutil sem nekaj segrevanja med igrami in drugimi zahtevnejšimi opravili, ampak nič dramatičnega.

Xperia XZ1 je na koncu koncev eden boljših Sonyjevih poskusov v zadnjem času.Obvlada vse ključne zadeve, ki jih telefon za 700 evrov mora obvladati. Nima večjih slabosti, kot pred tem skoraj vsak premijski model tega proizvajalca. Res zelo kompetentna naprava, ki pa je oblikovno in programsko obstala nekje v letu 2014. Za prihodnje leto Sonyjevi šefi napovedujejo redizajn in upam, da bo temeljit in navdahnjen, ker je japonska tehnologija v redu in rabi pravo izrazno obliko.