Na levi modre diode v osvetlitvi zaslona mini LED, na desni tribarvne pri “True RGB.”

Ime tehnologije bomo skrajšali kar na RGB. Sony jo imenuje »pravi« RGB (angl. True RGB), lahko bi rekli tudi RGB LCD, ne glede na poimenovanje pa gre za rezultat več kot dvajsetletnih prizadevanj inženirjev izpopolniti osvetlitev zaslonov vrste LCD do te mere, da so primerljivi z onimi, pri katerih je vsaka posamična pika svoj izvor svetlobe. Tehnologija v tem pogledu torej ni povsem nova, a vendarle bistveno drugačna in naprednejša. Sony je že l. 2004 imel prvi tovrsten televizor, imenovan Qualia 005, in nato še enega – XR1 – štiri leta kasneje. Seveda ju ni mogoče enačiti z današnjimi, takrat je bila osvetlitev RGB še v začetni fazi, v večjimi diodami, in zmožnosti slikovnih procesorjev iz tehnoloških danosti »pričarati« osupljiv prikaz so bile neopisljivo manjše. Kasneje je razvoj, verjetno tudi zaradi stroškovnega vidika, zavil nekoliko v drugo smer.

Najprej so klasično osvetlitev od zadaj ali od strani – slika pri LCD-jih »nastane« skozi plasti različnih filtrov – dopolnile kvantne pike. Iz modre svetlobe so ustvarile poljubne druge barve, kar je razširilo barvni spekter. Nato je prišla izvedba mini LED z bistveno manjšimi diodami, kar pomeni, da jih je lahko občutno več, običajno razporejenih v gruče, in se jih da posamično vklapljati in izklapljati, zaradi česar je nadzor nad prikazom bolj natančen. Toda za barve še vedno skrbijo kvantne pike in filtri. Dokler niso začeli namesto zgolj modrih v ozadje zaslona razpostavljati diod vseh treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre – iz katerih je mogoče »namešati« vse preostale in njihove odtenke. Tu je ključna inovacija in izboljšava, ki jo prinašata letošnja Sonyjeva modela Bravia 9 II in Bravia 7 II.

Levo sestava zaslona mini LED z vmesno plastjo kvantnih pik, desno True RGB.

Japonski inženirji so diode vseh barv združil v enotne polprevodnike, s čimer so nekoliko večji kot pri konkurenci, vendar poudarjajo, da njihova velikost ni pomembna, saj je med njimi precejšen razmak (približno centimetra). Nima namreč vsaka pika, ki sestavlja končno sliko na zaslonu, svoje tribarvne diode, temveč celotna mreža slednjih tvori približno HD-ločljivost. Kar pa je dovolj, da lahko v grobem »sestavi« sliko, ki jo je nato treba le še dokončno spolirati skozi zadnje filtre, glede na to, kaj od RGB-svetlobe skozi spustijo tekoči kristali (slednji odpirajo ali blokirajo pot svetlobi).

Zelo pomemben vidik vsega skupaj predstavlja sama obdelava slike in prilagajanje tega, kar počnejo RGB-diode. Pri tem ima Sony veliko prednost pred tekmeci, saj že četrt stoletja razvija to tehnologijo in zagotovo najbolje razume način njenega delovanja. Poleg tega sočasno nudi tudi profesionalne, studijske zaslone z najbolj vernim prikazom barv in visoko svetilnostjo za hollywoodske režiserje in druge, ki jim je pomembno, da vidijo sliko natanko v takih barvah in kontrastih, kot jo želijo imeti v končnem izdelku. Tako so lahko obdelavo in prikaz izpopolnili tudi za domače televizorje, ne glede na to, da imajo ti nekoliko manjše število diod za osvetlitev kot določeni konkurenti. Pri čemer pa večja gostota lahko ob slabšem obvladovanju tehnologije prispeva tudi z določenih napakam in nepravilnostim.

Kje so ključne prednosti?

V zadnjih letih je veljalo, da najlepšo sliko zagotavljajo televizorji OLED. Imajo popolno črnino in posledično izjemen kontrast, zelo lepe in žive barve, čeravno ne nujno najbolj pravilne, tudi široke vidne kote. Vendar se da s tehnologijo RGB vsemu temu zelo približati ali celo preseči. Še najtežje popolni črnini, vendar se razlika pri najboljših modelih, kot je Bravia 9 II, opazi zgolj pri neposredni primerjavi, pa še to ne v vsakem prizoru. Po drugi strani sta barvni spekter in barvni volumen večja in natančnost barv je višja. S tremi neodvisnimi viri svetlobe, ki so tudi enakovredni – pri organskih diodah za zaslone OLED je namreč težava v zagotavljanju konsistentnosti med vsemi tremi barvami – je mogoče po pojasnilih inženirjev maksimirati čistost reprodukcije barve in zelo precizno nadzorovati padanje svetlobe ter morebitne motnje, s čimer je tudi pravilnost prikaza barv vrhunska. Ob tem ima gledalec na voljo več slikovnih načinov, ki poskušajo po eni strani kar najbolj ohranjati sliko, kakršno si je na omenjenem referenčnem zaslonu zamislil režiser, a po drugi strani tudi dati nekaj možnosti prilagajanja po osebnem okusu. Tehnologija omogoča tudi popolno konstistentnost in enakomernost po celotnem zaslonu ter zelo malo odklonov od tega, kar vidijo gledalci na sredini, če se pomaknemo bolj proti robu.

Ne gre zgolj za širši spekter barv, vsaj enako pomembno je to, da jih je mogoče bolj natančno določati in da imajo prehodi med med posameznimi odtenki več nivojev. Z drugimi besedami, deležni boste zelo lepe »gradacije.« Barvni prehodi bodo torej zelo čisti. V primerjavi z drugimi tehnologijami je ključen tudi barvni volumen. Ta pove, kaj lahko televizor dejansko prikaže, še posebej pri povečevanju svetilnosti. Večina televizorjev ima s tem namreč težave, saj bolj svetla slika pomeni, da barve postopno bledijo. Dobro se torej obnesejo v ozkem spektru nastavitev, ko gre gledalec ven iz tega, pa se prikaz občutno poslabša. RGB po Sonyjevih besedah nudi dvakrat večji barvni volumen od klasičnega mini LED-a in kar štirikrat večjega od QD OLED-a. Torej ima gledalec veliko več manevrskega prostora, če želi večati svetlost slike, preden se to zares pozna na kakovosti prikaza.

Zaradi odsotnosti kvantnih pik in filtrov za pretvorbo barv ter močnih diod je najvišja svetilnost v vrhu vseh trenutno uporabljanih zaslonskih tehnologij. Zato so tovrstni televizorji zelo primerni za nemoteno gledanje tudi v svetlih prostorih, poleg tega ima Bravia 9 II še premaz proti odbleskom, s čimer je še boljša izbira za vse, ki imajo prostor z velikimi okni na nasprotni strani ali kakšen drug izvir potencialno moteče svetlobe.

Pri televizorjih OLED imamo še vedno nekje v podzavesti rahlo skrb zaradi »staranja« materiala in ne povsem zanemarljive možnosti, da se slika »zapeče.« Tehnologija RGB zagotavlja, da bo prikaz tudi po desetih letih enakovreden tistemu pri novem televizorju, prikazuje pa lahko statično sliko in se to dolgoročno ne bo poznalo.

Za proizvajalce in posledično tudi za kupce je eden od razlogov za ukvarjanje s to tehnologijo poleg tistih z neposrednim virom svetlobe povsem jasen in dobrodošel. Bolj ko se pomikamo proti večjim zaslonom, višji so stroški izdelave zaslonov OLED (in še bolj mikro LED). In pogosto se diagonale tudi ustavijo že nekje pri dveh metrih ali malo pod to mejo. Televizorji RGB jo presežejo, in že tam pri 190 cm se njihova cenovna prednost začne jasno kazati. Nižje morda za zdaj še ne, a vendarle gre še vedno za novo tehnologijo, četudi v nastajanju že dobrih dvajset let, in z manjšimi proizvodnimi količinami. A glede na to, kaj kaže že na začetku, se utegne to kmalu spremeniti.

Fotografije: Sony

* Članek smo pripravili v sodelovanju s podjetjem Sony.

The post Barvna poezija, kot je v dnevni sobi še niste videli appeared first on Tehnozvezdje.

Do zdaj sem imel v rokah že nekaj Sonyjevih zvočnikov za zabave, kakor jih uradno imenujemo, in zdi se, da tokratna oblika še najbolj sovpada s sodobnimi smernicami in je najmanj vpadljiva. Oblikovno so Tower 5, 7 in Max podobni skoraj kot enojajčni trojčki. Ločijo jih le velikost ter število in premer zvočniških gonilnikov.

Ne dvomim, da dva basa v Maxu donita, a gledano iz moje perspektive in potreb »sedmica« zadostuje. Še posebej, ker sem že nekaj let posredno vključen v hiphop plesno sceno in glasbo, na katero so novi zvočniki najbolje uglašeni, pogosto slišim. Še dobro, da nisem izbirčen in poslušam skoraj vse. Samo da se ne ponavljajo vedno isti južni komadi, kar žal pri nas ni redko. Saj poznate priljubljeno žvrgolenje. Brez Severine in še koga ni zabave. Nato se čudijo, zakaj se ne sprostim in zabavam. Toliko je dobre muzike, pa imajo radijske postaje in amaterski didžeji kljub vsemu sila kratke »playliste«.

Po obodu sprednje strani zvočnika je speljan svetlobni trak za vizualne učinke. Načini so trije oziroma štirje, če mednje uvrščate stanje, ko so sijalke izključene. V tem primeru se črno ohišje zvočnika nemoteče zlije praktično v vsako okolje. Na čelu sprednje fronte je kolešček za jakost zvoka, kar se mi zdi odlična ideja. Boljša od, na primer, tipk plus in minus. S pritiskom nanj še hitro spreminjate zvočni način. Vse to je mogoče postoriti v aplikaciji Sound Connect, a je s koleščkom pogosto bolj praktično. Zgoraj so tri dokaj velike in ravno tako pogosteje uporabljene tipke. Za vklop, Bluetooth povezavo in predvajanje (pavzo). Priključke in še nekaj dodatnih tipk najdete zadaj. Možnosti upravljanja je torej več kot dovolj. Omenil bi le še možnost priklopa mikrofona. Fizično ali prek vmesnika Bluetooth. Ni dodan, treba ga je dokupiti, a njegov namen je jasen. Ponekod so karaoke še vedno priljubljene. Vsaj dokler se ne opogumi pevec z glasom »kevderbasa«. Cinizem na stran. Pogum velja.

Nekaj besed je treba nameniti masi. Dobrih 22 kilogramov ni malo. Prenašanje ni nekaj, kar bi si redno želeli. Opremljen je s koleščki in ga je moč vleči po ravnih tleh, a stopnice znajo povzročiti nekaj nepotrebnega potenja. Še dobro, da ni prevelik in sede v prtljažnik srednje velikega avtomobila. Kaj dosti več tja potem ne boste mogli stlačiti! Novi modeli dovolijo, da jih do sto brezžično povežete v en gromozanski glasbeni sistem.

Da na daljši zabavi ne bo vse skupaj prekmalu crknilo, je zvočnik smiselno napajati iz električnega omrežja. Za primere, ko to ni mogoče, ima vgrajeni bateriji, natančneje dve zaporedno vezani, da je napetost višja, ki zlahka napajata mobilno napravo. Uradno naj bi baterija zdržala do 30 ur. Dejanska avtonomija je odvisna od glasnosti in vključenih svetlobnih učinkov, vendar moji testi kažejo, da je realna dokaj blizu nazivni. Na voljo je še varčevalni način. Ta izključi sijalke in glasbena načina ULT, da je poraba nižja.

Zvok je na visoki ravni, četudi ne vključiš načina ULT, ki bolj in še bolj poudarita nizke tone. V aplikaciji lahko vsakega od štirih načinov dodatno »umiriš« s pomočjo 10-stopenjskega izenačevalnika zvočnih frekvenc (ekvalajzerja). Poslušal sem številne skladbe zelo raznolikih žanrov, od elektronike prek liričnega popa do roka in klasike, z vključenim načinom »Flat«. Ta je po zagotovilih Sonyja prilagojen tako, da skladba zveni tako, kot je bilo predvideno na mešalni mizi. Torej z bolj nevtralnim in uravnoteženim pristopom. Ugotovil sem naslednje. Nizki toni so polni, odzivni in udarni. Visoki so precej izraziti, predvsem višje postavljeni zvoki tolkal, medtem ko so vokali ostali jasni in dobro umeščeni v celotno zvočno sliko.

Vse zapisano velja tudi za te skladbe, katerim več življenja in ritma dasta načina ULT. V ospredje stopijo basi, ki poudarijo ritem. A s pametjo. Način ULT 2 ni primeren za vse zvrsti, saj se zaradi pretirano poudarjenega basa srednji toni in zvok kitar izgubijo. Ker je ULT 1 manj agresiven, je primernejša izbira. Še posebej, če veliko poslušate elektronsko in plesno glasbo. Kaj pa tako opevani hiphop? Če mene vprašate, brez omahovanja preklopite na ULT 2! Preplavijo te basi ob še vedno jasnem vokalu.

HVALIMO:

• Globoki nizki toni in uravnoteženi visoki toni
• Zanimivi svetlobni učinki
• Podpora za karaoke
• Funkcija Party Connect združi do 100 zvočnikov
• Primeren nabor priključkov
• Sodoben videz
• Dolga avtonomija baterije

GRAJAMO:

• Pretežak, da bi ga eden zlahka premikal
• Slaba zaščita proti vodi
• pri največji glasnosti zvok izgubi nekaj jasnosti
• ULT2 v ospredje preveč potisne nizke tone

The post Sony ULT Tower 7: Če želiš, da te vržejo iz hiše, ga navij do konca appeared first on Tehnozvezdje.

Fizikalni zakoni so neizprosni. Membrana zvočnika mora premakniti dovolj zraka, da zaslišiš pristne globoke tone. Takšni in drugačni triki pomagajo, toda to ne izniči dejstva, da so večji zvočni gonilniki (skoraj) vedno boljši od manjših. Poleg tega je v večjem ohišju dovolj prostora za zmogljivejšo baterijo, ki poskrbi za daljšo avtonomijo in morebitno polnjenje telefona. Oboje je v poletnih mesecih, ko se dlje časa zadržujemo na prostem, še posebej pomembno.

Na kaj moraš paziti ob nakupu

Za razmeroma dober srednje velik prenosni zvočnik bo treba odšteti od 100 do 150 evrov. Manj ne priporočam, kajti nižja cena pogosto prinaša kompromise, ki se bodo prej ali slej pokazali. Prav tako nisem pristaš nakupa dražjih modelov. Takšni seveda obstajajo, vendar ne prinašajo občutno večjih prednosti.

Ko se odločaš za nakup srednje velikega zvočnika, je poleg kakovosti zvoka, o kateri se boš najlažje prepričal s krajšim predvajanjem najljubših skladb, smiselno upoštevati še:

• Pomembno je, da ima zvočnik na ohišju osnovne tipke za upravljanje ter da se hitro, preprosto in stabilno poveže z mobilno napravo. Dobrodošla je tudi aplikacija za natančnejše prilagajanje zvoka in drugih funkcij izbranega zvočnika.
• Ohišje slabe kakovosti, morebiti celo iz tanke plastike, bo vplivalo na širjenje zvočnih valov in poslabšalo kakovost zvoka. Prav tako se izogibaj modelom brez zaščite pred vodo in prahom.
• Zvočniki, opremljeni le z vmesnikom Bluetooth, imajo običajno doseg od 10 do 30 metrov. Boljši, večji in dražji modeli podpirajo tudi povezavo v brezžično omrežje Wi-Fi. Ta pride prav, če ga želiš vključiti v domači zvočni sistem.

Pet modelov po mojem izboru

JBL Flip 7 ostaja zvest receptu, zaradi katerega je ta serija že leta med najbolj priljubljenimi prenosnimi zvočniki. Združuje kompaktne mere, robustno izdelavo in zvok, ki presega pričakovanja glede na velikost ohišja. Nova generacija uporablja tehnologijo, ki sproti prilagaja predvajanje, zato zvok ostane čist tudi pri višji glasnosti. Bas je izrazitejši, visoki toni natančnejši, zvočna slika pa uravnotežena. Ohišje z zaščito IP68 brez težav prenese pesek, vodo in prah, proizvajalec pa obljublja večjo odpornost proti padcem. Baterija zadostuje za do 14 ur poslušanja oziroma do 16 ur v varčnejšem načinu.

JBL Charge 6 nudi več moči, daljšo avtonomijo in dodatno uporabnost. Ohranil je prepoznaven videz, večje ohišje pa skriva zmogljivejše zvočniške gonilnike. Ti poskrbijo za polnejši zvok, globlji bas in več rezerve pri višji glasnosti. Zaradi zaščite IP68 brez težav prenese vodo, prah in zahtevnejše razmere na prostem, priložen nosilni trak pa olajša prenašanje.

Soundcore Boom 3i stavi na lastnosti, ki jih konkurenti večinoma nimajo. Njegova posebnost je sposobnost plavanja v pokončen položaj, zato glasba ostane usmerjena proti poslušalcem tudi, če zvočnik konča v morju ali bazenu. Ohišje z zaščito IP68 ima dodaten premaz proti morski soli, znoju in slanemu aerosolu, zato je posebej prilagojeno poletni uporabi. Za zvok skrbi sistem z močjo 50 vatov, ki dodatno poudari nizke tone.

Sony ULT Field 3 ponuja nekoliko drugačen pristop od tekmecev. Namesto pretirano poudarjenega basa skuša ohraniti ravnotežje med energičnim zvokom in natančno reprodukcijo vokalov ter instrumentov. Način ULT poskrbi za izrazitejše nizke tone, ne da bi pri tem preveč trpela jasnost. Zaradi tega se dobro znajde pri različnih glasbenih zvrsteh. Ohišje z zaščito IP67 je odporno proti vodi, prahu, udarcem in slani vodi, zato je primerno za uporabo ob morju. Snemljiv ramenski trak olajša prenašanje, baterija pa omogoča do 24 ur predvajanja. Hitro polnjenje v desetih minutah zagotovi približno dve uri poslušanja.

Marshall Emberton III je eden redkih prenosnih zvočnikov, pri katerem videz skoraj enako izstopa kot zvok. Retro oblikovanje, navdihnjeno z legendarnimi kitarskimi ojačevalniki Marshall, mu daje prepoznaven značaj, hkrati pa ostaja dovolj kompakten za prenašanje v nahrbtniku ali torbi. Zvočni podpis je nekoliko bogatejši z basi kot pri predhodniku, zvočnik pa samodejno prilagaja tonsko ravnovesje glede na glasnost. Zaščita IP67 omogoča uporabo ob vodi, baterija zdrži do 32 ur, hitro polnjenje pa v dvajsetih minutah zagotovi več ur poslušanja.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Majhni so priročni, a srednji veliki lepše »zvenijo« appeared first on Tehnozvezdje.

Zvok je v osnovi analogen, zato vsako pretvarjanje v digitalni zapis in nazaj v analogno valovanje vpliva nanj. Težko je reči, ali to večina sploh opazi, saj se je sodobna glasba temu prilagodila, vendar fiziki ni mogoče ubežati. Poleg tega obstaja še en razlog. Zbirke vinilnih plošč, ki jih še vedno najdemo v nekaterih domovih. Upam, da ne sodite med tiste, ki so jih po digitalizaciji zavrgli. Daleč od tega, da bi šlo za relikt preteklosti. Če z njimi ne ravnate kot svinja z mehom, so praktično neuničljive. Potem je tu še poseben ritual. Ploščo previdno vzamete iz ovitka, jo položite na gramofon, nežno spustite iglo in se namestite v udoben naslanjač. Sledi drugačna slušna izkušnja. Nič čudnega, da prodaja gramofonskih plošč ni zamrla.

Seveda obstajajo tudi skrajnosti. Poznam mlado damo, ki plošče kupuje zato, ker se ji zdijo »kul«. Ima jih zgolj za okras. Da bi imele smisel, potrebujete tudi gramofon. Novejši premoščajo razliko med analognim in digitalnim svetom, saj v končnem koraku podpirajo brezžični vmesnik Bluetooth. Spet smo pri slabostih digitalizacije. Nedvomno je povezava prek kabla boljša, če imate ustrezne in kakovostne zvočnike oziroma slušalke, vendar to ni vedno mogoče. Zato je pomembno izbrati kakovosten gramofon. Takšen poleg kabelskega priklopa podpira novejše kodeke aptX HD ali aptX Adaptive, ki izgube zmanjšajo na raven, ki v vsakdanji uporabi komaj pride do izraza, ter elegantno uskladijo delovanje mehanike, elektronike in digitalnih tehnologij.

Audio-Technica AT-LP70XBT (262 €)

Gre za popolnoma samodejni gramofon z jermenskim pogonom, vgrajenim predojačevalnikom in povezavo Bluetooth, zato ga je mogoče brez težav povezati tudi z brezžičnimi zvočniki ali slušalkami. Njegova največja prednost je preprostost. Dovolj je pritisk na tipko, da ročica sama poišče začetek plošče in se po predvajanju vrne v izhodiščni položaj.

Kljub izraziti uporabniški usmerjenosti ne deluje kot cenena naprava. Nova ročica in izboljšana glava zagotavljata opazno boljši zvok od predhodnika LP60XBT. Zvok je poln, prijetno topel in dovolj podroben za večino glasbenih zvrsti, čeprav bodo zahtevnejši poslušalci pogrešali več natančnosti v visokih tonih in širšo zvočno sliko.

Lenco LBT-188 (267 €)

Že na prvi pogled daje vtis resnejše naprave. Ohišje z videzom lesa, kovinski krožnik in ravna ročica ustvarjajo precej bolj zrel videz, kot ga običajno pričakujemo v tem cenovnem razredu. Gramofon uporablja jermenski pogon, opremljen je z vgrajenim predojačevalnikom in povezavo Bluetooth za brezžični prenos zvoka. Zanimiva je tudi možnost snemanja glasbe z vinilnih plošč na računalnik prek priključka USB.

LBT-188 ne skuša navdušiti z izrazito poudarjenimi basi ali pretirano svetlimi visokimi toni. Namesto tega ponuja prijetno in dovolj natančno reprodukcijo, ki ustreza večini domačih sistemov. Pri zahtevnejših posnetkih se pokažejo omejitve njegovega cenovnega razreda.

Sony PS-LX3BT (300 €)

Tudi tokrat gre za popolnoma samodejni gramofon z jermenskim pogonom, vgrajenim predojačevalnikom in brezžično povezavo Bluetooth. Njegova največja odlika je uporabniška izkušnja. Gramofon je pripravljen za uporabo skoraj takoj po odstranitvi iz embalaže. Samodejni mehanizem poskrbi za premik ročice, Sony pa je dodal še podporo sodobnim brezžičnim kodekom, zato povezava s slušalkami ali zvočniki poteka hitro in brez zapletov.

Čeprav ohišje ne daje vtisa prestižne naprave, zvok prijetno preseneti. Predvajanje je dinamično, glasovi so jasni, instrumenti pa dovolj razločni. V primerjavi z dražjimi gramofoni mu zmanjka nekaj fines in globine.

JBL Spinner BT (330 €)

Gre za sodobno zasnovan gramofon z jermenskim pogonom, vgrajenim predojačevalnikom in povezavo Bluetooth, ki že na prvi pogled izstopa z drznejšo obliko in značilnimi oranžnimi poudarki. Za razliko od številnih tekmecev ni popolnoma samodejen. Ročico morate na ploščo postaviti ročno, kar bo nekaterim ljubiteljem vinila všeč, začetnikom pa morda nekoliko manj. Po drugi strani takšna zasnova pomeni manj mehanskih sklopov in potencialno boljše pogoje za kakovostno reprodukcijo.

Preizkuševalci izpostavljajo uravnotežen zvok in dobro dinamiko. Poleg kakovostnega analognega izhoda Bluetooth predstavlja priročno dodatno možnost za povezavo s sodobnimi napravami za predvajanje zvoka.

Pro-Ject T1 EVO BT (479 €)

Že na prvi pogled je jasno, da je poudarek na kakovosti izdelave. Masivno ohišje brez odvečnih elementov, težji krožnik in minimalistično oblikovanje dajejo vtis naprave, ki je nastala z mislijo na zvok in ne na seznam funkcij. Čeprav ima povezavo Bluetooth in vgrajen predojačevalnik, ostaja predvsem klasičen gramofon.

Odlikujejo ga odprta zvočna slika, dobra prostornost in prijetno topel značaj. Instrumenti dobijo več prostora, glasovi zvenijo naravneje, podrobnosti pa pridejo bolj do izraza kot pri večini cenejših modelov. Razlike niso dramatične, vendar jih opazimo že po nekaj skladbah.

Na kaj morate biti pozorni

• Jermenski pogon je boljši od neposrednega, saj jermen absorbira vibracije motorja.
• Vgrajeni predojačevalec dovoli neposredno povezave z aktivnimi zvočniki ali klasičnimi ojačevalci.
• Udobneje je, če gramofon sam premakne ročico in jo po poslušanje vrne. Medtem ko ročno »delo« doda nekaj k užitku uporabe.
• Nastavljiva utež dovoli natančno nastavljanje pritiska igle, kar je ključno za čist zvok in zaščito plošč pred obrabo.
• Preverit, kateri kodeki Bluetooth so podprti.
• Izogibajte se gramofonov v kovčku z vgrajenimi zvočniki in cenejšim napravam, s slabimi iglami, ki s preveliko silo pritiskajo na ploščo.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa? appeared first on Tehnozvezdje.

Za tiste, ki jim je najbolj od vsega pomembna kakovost predvajanja glasbe, so te slušalke vsekakor ena najboljših izbir v svoji kategoriji. Že s privzetimi nastavitvami, brez kakršnega koli poseganja po izenačevalniku. Zvok je poln, z veliko podrobnostmi, ki se marsikje drugje izgubijo, prijeten, lepo uravnotežen. Nizki toni so udarni, a ne pretirani (kot pri prej omenjenih Huaweijevih slušalkah), visoki dovolj izraziti, na sredini ni kakšne luknje, tudi dinamika je ustrezna. Še najbolj pa je razveseljivo, da je užitek poslušati katero koli glasbeno zvrst. Pri najvišjih nivojih glasnosti se zvočna slika malenkost poslabša, vendar teh večinoma niti nisem uporabljal. Slušalke seveda podpirajo kodek LDAC, mislim, da v povezavi z ustreznim telefonom še kakšnega drugega izmed naprednih, vendar tudi brez tega zvok ni dosti slabši. Za telefonske pogovore pa sem na enem od telefonov videl podporo kodeku LC3.

Cena za zvočno odličnost je na žalost velikost. Serija WF-1000 ima kar dolgo zgodovino umeščanja imenitnega zvoka in učinkovitega aktivnega dušenja hrupa, oboje nikoli ni bilo sporno, v ušesom in izgledu prijazno in prijetno embalažo. Peta generacija je bila po prejšnjih, pogosto enormnih in divje oblikovanih končno taka, ko smo si je želeli. Slušalkici sta bili dokaj majhni, zelo udobni in nasploh fini za uporabo. Tudi avtonomija baterije je bila povsem zadovoljiva. Zdaj pa smo znova deležni konkretnega povečanja, po občutku bi dejal, da vsaj za polovico. Predvsem po debelini, ki predpostavlja tudi to, koliko štrlijo iz ušes. Prejšnje so se kar dobro skrile, te so izrazito opazne, in ves čas sem se po malem bal, da bodo izpadle. Večinoma niso, a nesorazmerna velikost v primerjavi s čepki daje tak občutek. Avtonomija baterije je sicer na ta račun spodobna, nekje med šestimi in osmimi urami z vključenim aktivnim dušenjem hrupa, a bi sprejel tudi krajšo, če bi to pomenilo vrnitev na prejšnje dimenzije. Tudi škatlica je nekoliko večja, za razliko od nekaterih drugih pa ima ravno dno in zato lepo stoji pokonci, hkrati pa brezžično polnjenje deluje zanesljivo.

Toda še bolj kot velikost mi ni bil po godu material čepkov. Narejeni so namreč iz nekakšne spominske pene, niso klasični silikonski, ki bi jih veliko raje videl vsaj kot dodatno opcijo. S priloženimi enostavno nimam najboljšega občutka, da slušalke lepo in zanesljivo stojijo v ušesih (omenil sem že, da sem se bal njihovega izpadanja). Druga, večja težava pa je v tem, da v mojih ušesih ne glede na to, katero veliko uporabim, ne zatesnijo dovolj za pasivno osnovo. Tudi če je aktivno dušenje hrupa odlično, in glede na to, kar sem uspel ugotoviti z nekaj truda, zagotovo je, zaradi slabega pasivnega dušenja na koncu ni tako dobro, kot bi moralo biti. Preveč hrupa avtobusa, vlaka in nasploh prometa, ali doma pralnega stroja ali česa drugega pronica skozi in se sliši, medtem ko druge vrhunske slušalke s klasičnimi silikonskimi čepki odnesejo večino ropota. Priporočam, da nekje najdete silikonske nastavke, spominske pa pospravite v predal. Pričakoval bi sicer tudi kaj več opcij pri aktivnem dušenju, ne zgolj vključeno ali izključeno.

Slušalke sicer nudijo vse vse standardne funkcionalnosti (samodejno ustavitev predvajanja, tudi ob govoru, povezovanje z dvema naprava hkrati, prepoznavanje scenarijev in še kaj), upravljanje poteka s trepljaji na zunanjo stran, a ni vedno povsem zanesljivo ali intuitivno. Aplikacijo za slušalke je Sony pred časom preimenoval v Sound Connect, funkcionalno pa ni kaj dosti drugačna. Nudi marsikaj, nekatere nastavitve se je treba potruditi poiskati, vendar to storite enkrat in potem nikoli več.

Če so še kje na voljo, bi sam raje pogledoval proti prejšnji generaciji, WF-1000XM5, kajti zvočno in glede dušenja hrupa so bile že te slušalke izvrstne (ko zamenjate čepke iz spominske pene za silikonske), hkrati pa so bile bistveno manjše in bolj udobne.

HVALIMO:

• Res izvrsten zvok, ne zgolj za to vrsto slušalk, temveč nasploh
• Dobri mikrofoni
• Spodobna avtonomija baterije in zanesljivo brezžično polnjenje
• Veliko možnosti prilagajanja delovanja
• Škatlica stoji pokonci

GRAJAMO:

• Bistveno večje od predhodne generacije
• Čepki iz spominske pene
• Aktivno dušenje hrupa ni tako dobro, kot bi lahko bilo, zaradi slabšega pasivnega
• Visoka cena

The post Kratki Test Sony WF-1000XM6: Hotel sem jih vzljubiti, a nujno rabijo druge čepke appeared first on Tehnozvezdje.

V času, ko telefonska fotografija kraljuje na vseh področjih, so novi modeli fotoaparatov brez izmenljivih objektivov sila redki. Toda nekoč so bili t. i. kompakti ali žepniki zelo razširjeni, predvsem tisti z objektivi s spremenljivimi goriščnicami. Našli so se tudi takšni s fiksnimi, na obeh koncih cenovnega razpona, med najcenejšimi in najdražjimi. Trend tovrstnih še peljeta naprej Fujifilm (serija X100) in Sony s pričujočo linijo RX1.

Ključna prednost Sonyjeve je kakopak v že omenjenem tipalu polnega formata (angl. Full Frame), kot ga srečujemo pri večini aparatov z izmenljivimi objektivi. To prinaša večjo svetlobno moč, možnost konkretnejše globinske neostrine, v teoriji bolj kakovostno optično zasnovo objektiva in še kaj, hkrati pa neizbežno povečuje velikost in maso. Četrta generacija (tretja z dodatkom R v oznaki, povsem prva je bila zgolj RX1) se tehnološko naslanja na ohišje A7R V in tipalo s 60 milijoni pik, konec je priseganja na manjše število. Zunaj je večja sprememba v poziciji elektronskega iskala in v zaslonu, ki je tokrat žal fiksen, potem ko je predhodnik imel precej bolj uporabnega vrtljivega. Glede na nekoliko ven štrlečo obrobo iskala se dodatna debelina takega zaslona ne bi poznala, na ceno pa tudi ne bi smel dosti vplivati. Kolesca in tipke so pretežno nespremenjeni, nad čemer se ne pritožujemo.

Aparat zaradi objektiva seveda ni majhen, saj se slednji ne skrije v ohišje ob izklopu. Goriščnica 35 mm je ravno na meji med širokim in običajnim kotom. Nekateri bi raje videli 28 mm, ker to daje nekaj več fleksibilnosti pri kadriranju (manj pogosto je treba stopiti kakšen korak nazaj), drugim je 35 mm všeč zaradi »naravnega« in nepopačenega videza, ožje pa verjetno v tovrsten aparat ne bi vgradil nihče, saj bi ga to postavilo v izrazito nišno kategorijo. Zaslonka f/2.0 omogoča lepo in mehko neostrino, optično je objektiv izvrsten, ne kaže kakšnih opaznih slabosti na robovih ter nudi dovolj ostrine za novo tipalo z občutno več pikami.

Če so vam Sonyevi izbirniki in logika znani, s tem ne boste imeli težav. Za novince pri tej znamki pa utegnejo biti sprva nekoliko nepregledni. Objektiv omogoča ročno nastavitev zaslonke, poleg tega ima še makro način, ki ga sicer jemljite z rezervo, a je uporaben. Že omenjeno 60-milijonsko tipalo se dobro obnese tudi pri višjih občutljivostih. Fotoaparat ima centralni zaklop, kar pomeni, da bliskavica deluje pri vseh hitrostih slednjega, do 1/4000 sekunde. Elektronski zaklop gre do 1/8000 sekunde, kar je v primerjavi z drugimi fotoaparati, ki zmorejo do 1/32.000 sekunde malo, a po drugi plati je tu način občutljivosti ISO 50, kar pomeni, da lahko tudi v najhujšem soncu uporabite najbolj odprto zaslonko.

RX1R III ni namenjen video produkciji, zato boste z njim lahko snemali le v najvišji ločljivosti 4K pri 30 posnetkih na sekundo. Za današnje čase je skoraj nepredstavljivo, da nima niti umirjevalnika slike, a če smo iskreni, ga niti ne potrebuje. Centralni zaklop skorajda ne zatrese fotoaparata, zato si lahko dovolimo tudi daljše čase, do 1/15 sekunde brez uporabe stativa. Kvaliteta posnetkov je odlična, kar od takega izdelka tudi pričakujemo. Barve so žive in prave, dinamični razpon izvrsten, tudi šum je pri višjih občutljivostih obvladljiv. Že iz samega fotoaparata dobite dober posnetek, a če želite več, boste s pomočjo katerega od programov za obdelavo posnetkov RAW iztisnili še malo več.

Aparat za skoraj pet tisočakov je namenjen tistim pravim ljubiteljem, ki jim fotografija nekaj pomeni. Peščica tekmecev (Fujifilm X100VI in GFX100R ter Leica Q) nudi drugačna tipala in goriščnice, zato povsem neposrednega konkurenta pravzaprav nima. In ker je objektiv 35 mm nekakšen sveti gral fotografije, je RX1R III za marsikoga iz omenjene ciljne skupine že v osnovi primarna izbira. Kdor ve, kako ga izkoristiti, zagotovo ne bo razočaran.

HVALIMO:

• Kvaliteta posnetkov
• Ostrina in hkrati mehkoba objektiva
• Goriščnica po meri fotografskih sladokuscev
• Upravljanje s tipkami in kolesci

GRAJAMO:

• Fiksen zaslon
• Povprečne video sposobnosti
• Visoka cena

The post Sony RX1R III: »Klasika« za globoke žepe, tako in drugače appeared first on Tehnozvezdje.

Največji spodrsljaj pri tej seriji se je Sonyju, verjetno ne povsem naključno, primeril pri prejšnji generaciji. Takratna oblika ni omogočala zložljivosti, ki so jo zdaj vrnili. Ne sicer popolnoma, vendar se eno košarico da toliko »spodviti« ob drugo, da slušalke zasedejo manjšo površino za prenašanje naokrog in da tudi shranjevalni ovitek ni prevelik. Bolj trdni kot prejšnjič naj bi bili tudi pregibi, kar je težko preizkusiti, lok pa je, kot tudi same košarice, precej zajeten in hkrati udoben. Čez udobje košaric prav tako nimam pripomb, še posebej z očali, kar je zame večen problem, so morda celo najboljše, kar sem jih do zdaj preizkusil. Blazinice se končno snamejo in jih bo mogoče zamenjati (če se bo kje dobilo nadomestne), vendar so pritrjene z zatiči, ne z magneti (kot denimo pri slušalkah Sonos Ace). Ovitek se po novem zapira magnetno, na srečo dovolj močno, in ima lepo ločen razdelek za kabel.

Poleg nove mehanske zasnove proizvajalec predvsem poudarja izpopolnjen zvok in izboljšano aktivno dušenje hrupa. Kaj pa bi drugega, še posebej za drugo vsekakor pričakujemo napredek v vsaki naslednji generaciji, dokler ne bomo (če nismo že zdaj) nekoč prišli do točke, ko bo zadeva trčila ob fizikalne ovire. Pri zvoku bi pričakoval, da so, glede na cenovni razred, meje že dosežene. Sony nas poskuša prepričati v nasprotno in morda celo ima nekaj argumentov za to, a vendarle ne bi bil povsem prepričan, da se splača kupiti M6 namesto katerih prejšnjih (ali morda modela konkurence) v prvi vrsti zaradi zvočne podobe. Razlike so, vendar ne v vseh okoliščinah in tudi vsi jih ne bodo nujno slišali. Še posebej pri glasbi s pretočnih storitev in prek bluetootha, kjer je sicer v uporabi kodek LDAC, se določene podrobnosti izgubijo in nazadnje ni velike razlike s konkurenčnimi. Toda prek kabla in ob ustreznem viru (vsaj FLAC) se sliši vse tisto, česar so slušalke sposobne. Iz tega lahko sklepam, da so zvočno naprednejše od tega, kar zmore »prikazati« kodec LDAC in bi bilo s kakšnim še naprednejšim (vendar eksotičnim) mogoče iz njih iztisniti še kaj več. V osnovi so nizki toni za moj okus nekoliko preveč poudarjeni, ko sem to v izenačevalniku spremenil in opravil še nekaj manjših prilagoditev, sem bi z zvokom res zadovoljen. Je globok, poln podrobnosti (kot rečeno, v odvisnosti od vira in povezave), tudi visoki toni so lepo predstavljeni. Tako so primerne za širok spekter žanrov.

Za poslušanje prek kabla (3,5 mm) jih ni treba vključiti in da se jih polniti med uporabo, a po drugi strani ne deluje prenašanje zvoka prek priključka USB-C, kot pri kakšnih drugih. Nekoliko so spremenili upravljanje z dotiki na zunanji površini, kjer ni mogoče več pomotoma vklopiti določenih funkcionalnosti, in potege načeloma zaznavajo natančno, še vedno pa bi vsaj za glasnost raje fizično stikalo, z njim človek vedno ve, pri čem je.

ANC je prilagodljiv in mogoče na začetku, prvih nekaj sekund ne bo zadušil hrupa tako, kot od njega pričakujete, toda nato »zagrabi« in je odličen. Seveda predvsem za hrumenje, bobnenje in ostalo na nižjem delu frekvenčnega spektra. Tega praktično ne boste slišali, kar je višje, pač boste, a to je fizika in velja za vse slušalke z aktivnim dušenjem hrupa. Skoraj enako dobro deluje tudi prepuščanje zvoka, kar je pomembno med pogovori, da slišite sami sebe, ko govorite. Mikrofoni za pogovore so v pisarni dobri, drugod pa jih žal nisem imel priložnosti preizkušati. O trajanju baterije težko napišem kaj konkretnega, razen tega, da nikoli med testiranjem glede na podatek v aplikaciji nisem bil pod 50 odstotki, kljub intenzivni uporabi in le občasnemu polnjenju.

Povezovanje z dvema napravama hkrati deluje brezhibno. Videli smo tudi že možnost trojne istočasne povezave, sicer na račun kakovosti zvoka, a se Sony za kaj takega ni odločil. Prav tako samodejno ustavljanje predvajanja, bodisi, če slušalke snamete, ali če začnete govoriti (ako je ta možnost vključena). Na voljo je 360-stopinjski zvok, ki se mi zdi zanimiv za kakšne filme, kjer dejansko lahko imate nekaj podobnega občutka kot s prostorskim zvočnim sistemom, a povsem odveč glasbo. Aplikacija je v osnovi enaka kot pri drugih slušalkah tega proizvajalca, le nastavljanje upravljanja s potegi prstov je tukajšnja posebnost.

WH-1000X so tudi v šesti generaciji odlične slušalke, težavi sta zgolj dve. Niso tako fenomenalne ali edinstvene, kot nas poskušajo prepričati v predstavitvenih materialih, niti niso ravno poceni (450 evrov). Vsekakor imajo nesporne prednosti pred »petico,« vendar počakajte na kakšno akcijo (morda za črni petek), ni pa odveč niti pokukati, kaj (za manj denarja) nudi konkurenca.

HVALIMO:

• Odličen zvok, ko si ga uporabnik prilagodi na svoj okus
• Aktivno dušenje hrupa mogoče celo najboljše na trgu
• Vsaj delno zložljive
• Za žično poslušanje jih ni treba vključiti
• Polnjenje med uporabo
• Dolgo trajanje baterije

GRAJAMO:

• Slušalke so dokaj zajetne
• Privzeto so basi nekoliko preveč poudarjeni
• Žično predvajanje deluje zgolj prek 3,5 mm, ne tudi prek USB-C
• Visoka cena

The post Sony WH-1000XM6: Odlične, vendar morda ne dovolj izjemne za zahtevani znesek (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani sem za zvočnik ULT Tower 10 dejal, da je idealen stroj za rušenje slabše zgrajenih zgradb. Tokratni model – ker so mi poslali različico brez baterije, je še dobro, da imam na vrtu vtičnico -, ni dosti slabši. Ker so nekateri tehnični podatki celo na njegovi strani, je verjetno (še) vedno višja cena »desetke« posledica kakovostnejših zvočnikov, elektronike in obilnejšega telesa z večjo prostornino za boljšo pasivno ojačitev basov.

Oblika ohišja je dokaj nevtralna. Če vam svetlobni učinki niso všeč, potem jih izklopite s pritiskom gumba na gornji plošči ali v aplikacije ter uživajte v suhoparni črnini plastike in kovinske mreže. Tozadevno se Sony drži načela, da je primerna vsaka barva, dokler je črna. Nič hudega, da je izjava izposojena od Forda. Važno je, da drži. Bolj kot obilnost preseneča teža. Skoraj trideset kilogramov se še kako pozna, ko ga je treba premakniti. A je obtožitev nuja, če ne želite, da bi zvočnik zaradi globokih glasnih basov skakav kot kobilica. Nenazadnje je s tem tudi preprečeno, da bi vibracije in »škipanje« plastike slabo vplivalo na kakovost zvoka. Ga pa je zaradi tega kljub dvema kolesoma na zadnjem spodnjem robu težje premikati. Po ravni površini še gre, a ko se pred tabo pojavi trata, po kateri veš, da ti ne bodo pustili vleči zvočnika, postane hitro jasno, zakaj je dobro, če ti kdo pomaga. Tedaj se pojavi nova težava. Na spodnjem delu ohišja ni nikakršnega ročaja, ki bi poenostavil prenašanje v dvoje!

Posledica narave in namena towerja 9 ac je obilje zvočnik gonilnikov. Nizkotoncu premera 320 milimetrov za kovinsko mrežo od spodaj navzgor sledita dva 120-milimetrska srednjetonca in 50-milimetrska visokotonca. Še dva 40 milimetrska sta obrnjena nazaj in nežno navzgor.

Zgornja ploskev je polna na dotik občutljivih površin, ki simulirajo fizične gumbe. Obenem je tam predalček s 6,3-milimetrskima mikrofonskima priključkoma z gumboma za prilagajanje glasnosti vhoda. Eden za mikrofon in drugi za kitaro (na voljo je kitarski zvočni način), kar pomeni, da po želji sočasno pojete in igrate na električno kitaro. Tower 10 ima samo enega kombiniranega, a so mu dodali brezžični mikrofon. V bistvu dve rešitvi enake težave.

V manjšem prostoru nikar ne navijte glasnosti na najvišjo raven! Sosedje bodo znoreli, a to ni takšna težava, kot so morebitne poškodbe sluha. To ni šala. Čeprav ima poleg običajnega (3,5 milimetrskega) še digitalni avdio priključek in ga boste zlahka povezali na primer s televizorjem, je namenjen uporabi na prostem, ko predvaja glasbo z brezžično povezanega telefona ali tabličnega računalnika. Zanju ima poleg krmilnih površin utor, ki ju drži pod ravno pravšnjim kotom. Poleg 10-steznega izenačevalnika zvoka v aplikaciji Sony Sound Connect, se na zvočniku bohoti velik gumb za Izbiranje profilov ULT. Kljub temu da so že v osnovi basi dobri, jih dodatno poudarita. Najprej za moj okus celo preveč (ULT 1), saj utišajo višje zvočne frekvence in nato bilj uravnoteženo (ULT 2). Za hiphop se bo obnesel prvi in za džez drugi.

Torej pretirano poudarja base in je nadvse »bučen«. Jasno. Je za zvočnik za zabave in mora biti takšen. A hkrati boste v srednjih in višjih frekvencah vseeno našli dovolj jasnosti in podrobnosti, da bo njegov zven zadovoljil zahtevnejša »ušesa«. Ne gre torej izključno za trušč in bobnenje. V njem se kljub vsemu skriva kanček dobrega zvoka.

HVALIMO:

• Globoki nizki toni in uravnoteženi visoki
• Zanimivi svetlobni učinki
• Podpora za karaoke, priključek za kitaro
• Možnost povezave s televizorjem (optični zvočni vhod)
• Funkcija Party Connect združi do 99 zvočnikov

GRAJAMO:

• Pretežak, da bi ga eden zlahka premikal
• Slaba zaščita proti vodi (samo zgornja ploskev je rahlo zaščitena)
• Profil ULT 2 zaduši višje zvočne frekvence
• Ali je črna res edina primerna barva?

The post Sony ULT Tower 9 (AC): Ne obrnite »gumba« do konca, drugače bo soseda popadel JEZNORIT SRD appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj naj bo jasno. Te slušalke niso na ravni WF-1000XM5, vendar niti ne poskušajo kogar koli prepričati, da bi jih imel za primerljive najboljšim v ponudbi (in nasploh na trgu). Predvsem pa marsikdo ne bo slišal (dovolj velike) razlike in prav v tem je bistvo zapisanega v uvodu.

Sony večinoma prisega na slušalke zaprtega tipa brez »pecljev« in po letih poskušanja z različnimi nenavadnimi oblikami so njegovi snovalci za nekaj zadnjih modelov vendarle našli dokaj konvencionalno, a vendarle prepoznavno obliko, ki se tudi lepo prilega. Te slušalke so sicer dokaj velike, kot je tudi polnilna škatlica, pa vendar ne tako zelo kot nekatere istega proizvajalca v preteklosti. Zanimiva je prozornost plastike pri eni barvnih različic, zaradi česar se vidi elektroniko, ki običajno ostaja skrita.   

Te slušalke nudijo večino funkcionalnosti, ki jih pri tovrstnih želim imeti. Med njimi večtočkovno povezovanje, torej so lahko hkrati povezane z dvema napravama (denimo telefonom in računalnikom), samodejno ustavljanje predvajanja, kadar eno snamemo, in aktivno dušenje hrupa. Morda malce zaostajajo za najboljšimi pri podpori za napredne kodeke pri prenosu glasbe čez bluetooth, saj poleg osnovnega SBC omogočajo le še AAC, pogrešam pa kakšen LDAC ali aptX (HD oz. Adaptive). Ne da bi se to veliko poznalo pri samem zvoku, a našel bi se kdo, ki bi slišal razliko.

Z zvokom sem bil zadovoljen. Ko sem nekoliko prilagodil izenačevalnik z nekaj manj nizkimi in več visokimi toni. Za pretočne storitve, kjer je vse skupaj že v osnovi stisnjeno, so te slušalke več kot primerne. Zvok je bil po omenjenih posegih dovolj uravnotežen, podrobnosti in globina solidne, nikjer ni bilo kakšne večje luknje. In primerjava s Huaweijevimi Freebuds Pro 4, ki sem jih imel pri roki, je razkrila, da razlika nikakor ni velika, še najbolj v detajlnih in dinamiki. Đe bolj zanimiva pa je bila primerjava z več kot pol cenejšimi WF-C510N (stanejo 50 evrov), ki so ravno v nizkih tonih bistveno šibkejše, pa tudi nasploh ne zmorejo ponuditi podobno kakovostne zvočne kulise.

Pri dušenju hrupa je treba najprej izpostaviti, da te slušalke mogoče najbolj konkretno od vseh, kar sem jih preizkusil v zadnjih nekaj letih (in teh ni bilo malo), pasivno zatesnijo dotok zvočnega valovanja v ušesni kanal. Kar je po eni strani dobro, po drugi pa tudi ne (do tega še pridemo). Skupaj z aktivnim dušenjem, ki sicer ni prilagodljivo oz. dinamično, je rezultat praktično enako dober kot s prej omenjenimi vrhunskimi iz ponudbe istega proizvajalca ali kakšnimi drugimi za 200 evrov in več. Na letalu sem slišal samo določene zgornje frekvence, pa še te tako blago, da niso nič motile poslušanja podkastov. Podobno je, če denimo doma deluje pralni stroj ali kakšna druga glasna naprava. Zametke njenega hrupa se sliši, vendar nič več kot, zato so te slušalke za poslušanje česar koli v hrupnem okolju odlične.

Toda manj primerne so za (telefonske) pogovore. Zaradi omenjenega precejšnjega pasivnega dušenja sem se slabo slišal, na ta način pa je težko govoriti. Pomaga sicer funkcionalnost ambientalnega zvoka, ki jo slušalke nudijo, vendar le v mirnem (tihem) okolju. V hrupnem, denimo na avtobusu, v čakalnici na letališču ali med hojo po ulici (sploh v vetrovnem vremenu) boste poleg sebe slišali še toliko okoljskega šuma in hrupa, da se je skorajda nemogoče pogovarjati.

Čez trajanje baterije nimam kakšnih pripomb. Tudi z aktivnim dušenjem hrupa je zaloge brez vmesnega polnjenja v škatlici zagotovo za vsaj pet ur, morda več. Tudi na letalih nisem bil niti blizu temu, da bi jih moral prisilno vstaviti v škatlico, kaj še doma. Upravljanje z enim, dvema ali tremi trepljaji si je treba prilagoditi in zapomniti, medtem ko se s 360-stopinjskim zvokom nisem ukvarjal.

Sonyju je z WF-C710N uspelo ponuditi zelo spodobne popolnoma brezžične slušalke za še sprejemljivo izhodiščno ceno. Upam trditi, da velika večina kupcev ne potrebuje ničesar več od tega, kar nudi ta model. Če oz. ko jih kje najdete še bližje stotim evrom, nima smisla odlašati z nakupom. Edino za pogoste telefonske pogovore oz. video klice pogledujte kam drugam z manjšo pasivno zatesnitvijo ušesnega kanala.

HVALIMO:

• Dober, dovolj globok zvok (z nekaj prilagoditvami izenačevalnika)
• Močno pasivno in aktivno dušenje hrupa
• Večtočkovno povezovanje
• Solidna aplikacija (Sound Connect)
• Razumna priporočena cena

GRAJAMO:

• Ni podpore za kodek LDAC ali katerega iz nabora aptX
• Pasivno dušenje ni najboljše za telefonske pogovore
• Nekoliko velike v primerjavi s kakšnimi drugimi

The post KRATKI TEST Sony WF-C710N: Najmanj 75 odstotkov kakovosti za 50 odstotkov cene appeared first on Tehnozvezdje.

Vsaka nova generacija seveda izboljša vse omenjeno, toda marsikdo v praksi niti ne sliši razlike. Morda zaradi virov glasbe, ki jih uporablja, ali ker nima zadostnega »posluha.«  Stvar pa je podobna kot marsikje drugje. Medgeneracijske razlike v kakovosti fotografij pametnih telefonov prav tako niso drastične, če primerjamo novega s štiri ali pet generacij starejšim, pač. Vseeno v Sonyju trdijo, da so tokratne izboljšave največje doslej v tej liniji slušalk. Verjetno bodo tudi s tem opravičevali podražitev na 449 evrov, a tudi s to postavko (cena bo prej ali slej nekoliko padla) bodo še vedno v okvirih razreda, v katerem nastopajo. Določeni konkurenčni izdelki imajo namreč priporočeno ceno 499 evrov, četudi se jih v praksi (vsaj občasno) dobi ceneje.

Za WH-1000XM6 so opravili nov redizajn, dokaj konkreten. Ne samo, da se zdaj znova zložijo za pospravljanje v ovitek, tudi tečaji, kjer se košarici obračata oz. prilagajata (tudi za nošenje), so menda precej močnejši in robustnejši. Poleg tega je lok širši. Tudi ovitek je nov, kako ne bi bil, če je velikost slušalk, pripravljenih na pospravljanje, drugačna (manjša). Zapira se magnetno, menda dovolj močno, da se ne bo nekje v torbi odprl. Čezušesni oblogi je zdaj mogoče zelo lahko odstraniti in po potrebi zamenjati. Ena, morda za koga pomembna pomanjkljivost pa je v tem, da slušalke niso (uradno) vodoodporne. Prenovili so tipke in način upravljanja s pritiski ter gestami, med drugim je mogoče določene komande doseči s kimanjem oz. odkimavanjem.

Za telefonske pogovore in tudi za prilagajanje aktivnega dušenja hrupa ali prepuščanja zunanjih zvokov je zdaj v vsaki kočarici po šest mikrofonov, torej skupno ducat. Prej jih je bilo osem. Skupaj s procesorjem QN3, menda sedemkrat hitrejši od prejšnjega, tako mikrofoni bolje izolirajo govor uporabnika med telefonskimi pogovori in dušijo okoliški hrup v zvok, ki ga sliši(jo) sogovornik(i).

Zaradi obojega omenjenega je tudi pri aktivnem dušenju hrupa po Sonyjevih navedbah slišati velik napredek. To bo seveda potrdil test, pravijo pa, da prilagodljivi sistem optimizacije odpravljanja šumov prilagodi delovanje vsaki vrsti zunanjih šumov in zvočnega tlaka posebej. Prilagodljivo je tudi delovanje »ambientalnega« načina, pri katerem uporabnik sliši (pomembne) zvoke iz okolice. In znova je prisotna funkcija, da slušalke preklopijo na predvajanje zunanjega zvoka, če uporabnik začne govoriti.

Nič ne pomaga vse ostalo, če zvok ni tak, kot ga pričakujejo kupci. Pri tej liniji so pričakovanja kakopak visoka, v Sonyju pa trdijo, da jih bodo tokrat še presegli. Slušalke so razvili v sodelovanju z zvočnimi inženirji vrhunskih snemalnih studiev Sterling Sound, Battery Studios in Coast Mastering (v teh snemajo glasbeniki, kot so Ed Sheeran, Chris Gehringer, Rihanna, Lady Gaga, Bob Dylan in Alicia Keys). Kot dodajo, so s tem dosegli, da je vsak ton prilagojen studijski natančnosti. »S svojimi izvrstnimi basi, frekvenčnim odzivom, zvočnim prostorom in podrobnostmi slušalke WH-1000XM6 natančno predstavijo zvoke posnetkov, za katere smo se tako zelo trudili,« je v pripravljeni izjavi izpostavil Randy Merrill iz Sterling Studia, ki je denimo sodeloval tudi s pevkama Taylor Swift in Adele. Poleg klasičnega stereo zvoka je na voljo tudi Sonyjev 360-stopinjski, ta bo verjetno predvsem zanimiv za ogled filmov.

Slušalke kakopak ohranjajo tudi analogni vhod (3,5 mm) in jih je mogoče uporabljati med polnjenjem, vendar pa se zvok ne prenaša tudi čez USB-C. Avtonomija baterija naj bi sicer znašala 30 ur z vključenim aktivnim dušenjem hrupa in 40 brez njega. Podprti standard bluetooth je 5.3, zvočni kodeki za prenos prek te povezave pa klasični SBC, naprednejša AAC in LC3 ter na vrhu LDAC. Morda bo kdo pogrešal NFC-uparjanje, ki ga je Sony nekoč ponujal. Mogoča je večtočkovna povezava z dvema napravama hkrati, aplikacija Sound Connect, sicer nova, a v marsičem enaka kot stara, je na voljo za sistema Android in iOS. Slušalke v prodajajo prihajajo v kratkem.

Fotografije: Sony

The post Sony je poslušal kupce, ti bodo zagotovo poslušali z njegovimi najnovejšimi slušalkami WH-1000XM6 appeared first on Tehnozvezdje.