Serija Pavilion predstavlja srednji razred med HP-jevimi prenosniki za domače uporabnike. Ob boku ji v trgovinah pogosto stojijo poslovni modeli (Probook, 250) in primerjavi s temi se ponaša z bolj stilskim oblikovanjem, tanjšim ohišjem (plastičnim, a trpežnim), običajno večjo sledilno ploščico (brez preživetih klasičnih tipk) in zvočniki s pripisom Bang & Olufsen. X360 14 označuje model s 14-palčnim vrtljivim zaslonom na dotik. Prenosnik se da postaviti v »šotorski« način ali ga obrniti v priložnostno tablico, po zaslonu pa je mogoče tudi risati in pisati z aktivnim pisalom (tega je mogoče kupiti posebej za 70 evrov). V zadnjem času zasloni na dotik v prenosnikih niso več tako pogosti kot pred nekaj leti in lepo je videti kakšen tovrsten primerek, kajti sploh za brskanje po spletu, branje daljših besedil in za umetniško izražanje podpora dotikom pride zelo prav oz. je kar nepogrešljiva. Gre sicer za ekran polne visoke ločljivosti z matriko IPS, ki omogoča dobre vidne kote, to pa je glede na zasnovo in različne načine uporabe zelo pomembno. Svetilnost 250 kandel na m² je nekako še na ravni zadovoljivega za uporabo v notranjih prostorih, kajti pri zaslonih s 300 kandelami, kar je zelo pogosta vrednost, skoraj nikoli ni treba uporabljati polne svetilnosti.

Ne tako dolgo tega so najboljše razmerje med prenosljivostjo računalnika in uporabno velikostjo zaslona ponujali modeli s 13,3-palčno diagonalo zaslona. Vendar so skoraj vsi po vrsti stali krepko čez tisoč evrov. Nato se je s »hujšanjem« in manjšanjem robov okrog zaslona – Pavilion x360 14 je glede tega zelo modernega izgleda – idealna velikost prestavila na 14 palcev. Ta prenosnik namreč tehta le malo čez kilogram in pol, pri zadnji osvežitvi so mu odškrtnili približno 5 dag, zato ga ni problema odnesti kamorkoli. S to spremembo so tudi za manj kot tisočaka postali na voljo prenosniki, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo tankih in lahkih. Kljub tankemu zgornjemu robu je v njem kamera za spletne pogovore, video konference in ostalo, žal pa ne podpira prijavljanja v operacijski sistem Windows, ki je prednaložen (različica 10, nadgradljiva na 11).  

Procesor mora biti dovolj zmogljiv, da bo tudi čez nekaj let, po vseh posodobitvah operacijskega sistema in ob kopici nameščenih programov brez težav deloval vsaj podobno dobro kot na začetku. Že dolgo velja, da je na Intelovi strani  najbolj smiselna izbira procesorja i5. »Pospešek« zaradi bistveno dražjega i7 se opazi zgolj na kratke proge, kadar mora računalnik dlje časa delovati pri polni zmogljivosti, je ovira hlajenje in kmalu tako i5 kot i7 pristaneta na enaki frekvenci. Vendar zgolj omenjena oznaka ne pove celotne zgodbe. Priporočamo procesor 11. generacije, v konkretnem primeru je to i5-1135G, saj je ta prinesla do 20-odstotkov hitrejše delovanje v primerjavi z deseto generacijo, za približno polovico zmogljivejšo grafično enoto (Iris Xe), a kljub temu precej bolj varčno delovanje, kar se odrazi v dvojem – le redko se vklopi ventilator za hlajenje procesorja, torej je prenosnik večino časa povsem tih, baterija pa zdrži od uro do dve dlje pri enaki kapaciteti.

Včasih za 900 evrov lahko dobimo 16 GB delovnega pomnilnika, tu ga je na voljo 8 GB. Za večino opravil bo še vedno zadoščalo, malce bo pripomogel tudi hitri disk SSD vrste NVMe, ki ga je solidnih 512 GB. Pri bateriji proizvajalec navaja osem ur in pol delovanja z enim polnjenjem, po naših izkušnjah gre verjetno pričakovati kakšnih šest ur. Ker pa bo ta prenosnik verjetno večino časa na eni od domačih miz, bo najbrž tudi pretežno priklopljen na električno energijo. Za napajanje je sicer v osnovi namenjen HP-jev lastni okrogli priključek, kar je v redu za uporabo v »pisarni«, saj tako ostane priključek USB-C prost, a tudi čez slednjega se da prenosnik polniti s katerim koli standardnim napajalnikom, ki zmore vsaj 45W. Tako imate lahko na potovanju isti napajalnik (z več izhodi) za prenosnik, telefon in še kakšno napravo. Od priključkov sta sicer na voljo še dva klasična USB, izhod HDMI za priklop na monitor ali televizor, izhod za slušalke, prisoten pa je tudi čitalnik kartic microSD.

HP-jeve tipkovnice so v zadnjem času dobre. Tipke ponujajo dovolj hoda in konkreten pritisk na koncu, kar daje dober občutek pri tipkanju. Izbirati je mogoče med dvema stopnjama svetilnosti. Tudi sledilna ploščica s podporo za večprstne kretnje bi morala zgledno opravljati svoje delo. Vmesnik za brezžična omrežja žal ne podpira standarda Wi-Fi 6, vendar dvomimo, da ima veliko potencialnih kupcev doma že ustrezne usmerjevalnike, tudi sami smo še na opremi Wi-Fi 5 in bomo verjetno še nekaj časa.

Za 899 evrov, kolikor v trgovini Enaa stane HP Pavilion x360 14, tako dobite lično oblikovan in dobro izdelan prenosnik, ki za razliko od mnogih drugih ponuja zaslon na dotik in več možnosti postavitve. Zmogljivosti so na ravni tega cenovnega razreda. Kot alternativi z res lepima zaslonoma lahko izpostavimo Asusova modela Vivobook 15 OLED in Zenbook 13 OLED. Vendar se na račun zaslonske tehnologije OLED ter pri prvem še 16 GB pomnilnika in izvrstnega procesorja AMD Ryzen 5 5500U (drugi ima bolj ali manj enako konfiguracijo kot Pavilion x360 14) odrečete podpori za dotike, poleg tega sta prenosnika drugačnih velikosti. Vivobook 15 z diagonalo zaslona 15,6 sicer ponuja večjo sliko, vendar je z 1,8 kg tudi težji, čeprav za svojo kategorijo še vedno dokaj lahek. Zenbook 13 pa je sicer z 1,1 kg ultra lahek, ponuja pa manjšo sliko na 13,3-palčnem zaslonu in je za odtenek dražji.

The post Sodoben in ne predrag prenosnik za delo, zabavo in ustvarjanje appeared first on Tehnozvezdje.

Naprave Medion imajo precej nedomiselna imena. Računalnik, ki sem ga preizkušal, je Akoya E2218T, ta, ki prihaja v prodajo, je E2228T. Edina razlika, ki jo razberem iz specifikacij, je v sledilno ploščico dodan bralnik prstnih odtisov za lažje in potencialno varnejše vpisovanje v sistem Windows. Seveda obstaja možnost, da so določene komponente, denimo zaslon, kljub temu, da bi po opisu morale biti enake, v resnici nekoliko drugačne. Ampak s precejšnjo gotovostjo trdim, da sta prenosnika pretežno enaka.

Osnove so naslednje. To je majhen in tudi še kar lahek računalnik, saj tehta manj kot 1,2 kg. Ni najtanjši, a se mi zdi, da njegova debelina ne bo motila nikogar. Zaslon je popolnoma vrtljiv v slogu modelov Yoga, ki jih glasno promovira lastnik Mediona Lenovo. Tudi tečaji, ki omogočajo to preklapljanje iz klasične prenosniške v tablično obliko, so zdijo nekam znani. Diagonala je 11,6 palcev, kar se mogoče sliši malo za resno delo, ampak sploh ni krize, še posebej zaradi tega, kar bom kasneje povedal o tem ekranu. Procesor, ki vse skupaj poganja, je Intelov Atom X5 z8300, delovnega pomnilnika je 4 GB, diska SSD pa 64 GB. Reč ima tudi kar lep nabor priključkov. Kako pa se vse skupaj obnese med resno uporabo?

V nekaterih vidikih je dejansko boljši kot sugerira njegova cena. V drugih pa je točno to, kar bi moral biti – prenosnik za 280 evrov. Čez ta isti procesor sem se pritoževal že pri precej bolj tehnološko zanimivem modelu Lenovo Yoga book. Tja noter res ni sodil in tisto je bil dvakrat dražji sistem. Tule je procesor enako počasen, a vsaj vemo, zakaj so ga izbrali, vsak drug bi dvignil ceno. Res pa ta čip ni povsem dorasel poganjanju Windows 10. Saj gre in da se narediti marsikaj, ampak pogosto je treba malo ali pa niti ne tako malo počakati. Da se program ali zavihek naloži, da sistem obdela to in ono. In določenih opravil se res ni najbolj priporočljivo lotiti. Za brskanje po spletu, pisanje in druge procesorsko ne pretirano zahtevne zadeve je ta prenosnik uporaben, za kaj več pa, pričakovano, ne. Vsaj tisti štirje gigabajti pomnilnika pripomorejo k temu, da je Windows kolikor toliko odziven. In dobra stran procesorja s spodnje strani zmogljivostne lestvice je odsotnost vseh ventilatorjev. Zato je računalnik povsem tih, pa tudi segrevanja je dokaj malo.

Zaslon je izstopajoča lastnost. Polna visoka ločljivost je izjemno redka v tem cenovnem razredu. Prav tako matrika IPS. Je tudi prijazne nesvetleče sorte, pa vseeno so barve dovolj lepe in čez vidne kote nimam pripomb. Celo svetilnosti je dovolj, da niti ni treba imeti zaslona na najbolj svetli nastavitvi. In ker je vrtljiv, seveda podpira dotike. Precej odzivno, če že je kakšen zamik, je prej zaradi procesorja kot zaradi zaslona samega. Cenejša zasnova pa se vidi po tem, da je treba ob vrtenju zaslona ročno izključiti tipkovnico – s pretikalom ob strani.

Izdelava in materiali se zdijo dobri. Plastika je prijetno mehka, kakšnih čričkov ni opaziti ali slišati, tudi ni zvijanja ob normalnem rokovanju, trši prijemi pa seveda razkrijejo nizkocenovno poreklo. Ampak zdi se mi, da s trpežnostjo ne bo težav. Kakšna praska na zunanjosti se bo sčasoma verjetno poznala, drugače pa niti ni treba biti posebej nežen s tem računalnikom.

Kjer pa nežnost ne pride v poštev, je na žalost tipkovnica. Ta je skupaj s sledilno ploščico daleč najslabši del tega izdelka. Že sama velikost ni najbolj primerna za tipkanje daljših besedil, potem imajo nekatere tipke nekoliko nenavadno obliko, predvsem pa zelo čuden hod in zaznavanje pritiskov. Če v tem članku manjkajo posamezne črke ali presledki, je to prav zaradi te tipkovnice. Dovolj trdo, odločno tipkanje še nekako poskrbi, da se na zaslonu znajde večina želenih črk, drugače pa lahko najmanj v vsaki drugi besedi manjka kakšna črka. In kakšne besede so lahko obrnjene povsem okrog. Kolikor mi je ideja takega majhnega, lahko prenosljivega in poceni računalnika všeč, pa nanj tipkam manj pogosto, kot bi, če bi imel spodobno tipkovnico. Res škoda.

Enako velja tudi za sledilno ploščico. Ampak nanjo vsaj lahko bolj ali manj pozabim, ker se da večino upravljanja postoriti z dotikanjem zaslona ali z miško. Tudi po večtedenskem trudu nisem našel gonilnikov za to ploščico, ki bi omogočali naravno drsenje prstov – vsebina se še vedno premika v isti smeri kot prsti, namesto da bi bilo ravno obratno, kot smo se že zdavnaj navadili. Pa tudi če bi to delovalo, ne bi spremenilo dejstva, da je ploščica majhna in nenatančna. Podpira sicer  večprstne dotike in ni treba vedno pritiskati, kot smo bili navajeni po starem in kar tudi deluje, a druge pomanjkljivosti te dobre plati zasenčijo.

Vseeno, z nekaj vaje in prilagajanja pa tudi potrpežljivosti se da na tem prenosniku narediti marsikaj. In na terenu se pogosto res ni kaj pritoževati. Tudi trajanje baterije je dovolj solidno, da ni treba nositi s seboj neuglednega in počasnega polnilnika. Tja do šestih ur delovanja z enim polnjenjem ni noben problem prignati te Akoye.

Glede na ceno je dobra, v bistvu odlična tudi podpora za brezžične standarde. Wi-fi se lahko povezuje po protokolu ac in na petih gigahercih, bluetooth je različice 4.1. In fizičnih priključkov tudi ne manjka. Dva USB-ja, mini-HDMI in čitalnik pomnilniških kartic microSD so ob standardnem izhodu za slušalke boljši nabor kot pri kakšnem nekajkrat dražjem modelu. Rad pa videl, da bi tipko za vklop in izklop postavili kam drugam kot ob strani na sredino, kjer sem jo prve dni prepogosto po nesreči pritisnil. Ampak očitno je v Lenovu to zdaj priljubljena pozicija, Yoga 720 je imela enak problem. O zvočnikih pa raje ne bi. To ni prenosnik za poslušanje glasbe ali za tiste, ki imajo ves čas v ozadju (ali ospredju) youtube. Malo pomaga, da so spodnje gumijaste nožice precej visoke in ima zato zvok vsaj nekaj resonančnega prostora, je pa zato računalnik na pogled malo manj eleganten. Ampak eleganca je tu tako ali tako drugotnega pomena. Je pa zaradi slabega, plehkega zvoka nekoliko manj smisla v obračanju zaslona, kajti v takem položaju je primeren za t. i. konzumiranje vsebine. S slabim zvokom pa v tem ni kakšnega užitka.

Naprave, kot je ta lažna Yoga, včasih pri kom vzbudijo prevelika pričakovanja. Ker mogoče izgleda, kot da bodo za malo denarja dobili nekaj, kar se drugače prodaja za bistveno višje zneske. Zato bo razočaran, kdor misli, da je to trikrat cenejši nadomestek za macbooka air ali kaj podobnega. Ni niti blizu temu, je pa lahko čisto soliden mali prenosnik, kakršnega je po pravici povedano drugje kar težko najti. In zato je zanimiv in vreden nakupa kot pomožni računalnik za tiste priložnosti, ko ne rabiš zmogljivosti in se ti ne da s seboj prenašati večjega prenosnika.

The post Medion Akoya E2218T: Zanimiv mali prenosnik iz Hoferja appeared first on Tehnozvezdje.

Težko je pojasnjevati, kam pri Lenovu spada kateri model. Zdi pa se mi, da je Yoga 720 nekakšen »premijski« delovni prenosnik. Dovolj lep za razkazovanje, dovolj zmogljiv in vzdržljiv za resno delo in še vedno dovolj dostopen (cene se začnejo nekje pri tisoč evrih in segajo do približno tisočaka in pol), da si ga lahko privošči marsikdo, ki mora na dražjo Yogo 910 pozabiti. V čemer ni nobene škode, saj ima novinka le malo pomanjkljivosti in za moj okus več karakterja kot zastavonoša v tej liniji, ki je pri kitajskem proizvajalcu po pomembnosti takoj za Thinkpadom.

V bistvu je 720 tisti pravi naslednjica prvih Yog, ki so sploh zakoličile definicijo preklopnih prenosnikov, hibridov ali križancev kot jim tudi rečejo. Seveda je glavna razlika v tem, da tokrat ni plastike in umetnega usnja, ampak je ohišje v celoti kovinsko. Elegantno, ravno prav razgibano, brušeno na nekaterih predelih in z majhnimi robovi okrog zaslona. In v tej 13,3-palčni velikosti zaslona je računalnik težak 1,3 kg, kar je povsem v redu, ni pa rekordno malo. Tečaji za obračanje zaslona so tisti »standardni, lepo integrirani med glavni del prenosnika in zaslon, ne tisti industrijskega izgleda kot pri najdražji Yogi. Kar pa je hecno, je to, da je zaslon vpet samo na eni strani vsakega tečaja. To mi ne vzbuja največjega zaupanja v dolgotrajno trpežnost.

Zaslon je tokrat polne visoke ločljivosti (Full HD), kar se mi zdi odlična izbira. Pri tolikšnem številu pik je treba povečevanje elementov v sistemu Windows nastaviti zgolj na 125 %, kar povzroča precej manj težav od 200-odstotnega povečevanja na zaslonih z večjimi ločljivostmi. Pa tudi sicer je ekran dober, ima lepe barve in spodoben dinamični razpon, večjega kot zasloni, ki »na papirju« ponujajo več. In tudi zaznavanje dotika je  fino. Pri marsikaterem podobnem prenosniku je treba malo bolj trdo pritisniti, Yoga 720 pa je bolj telefonska, reagira na nežnejše dotike.

Tudi tipkovnica je boljša kot pri dražjem modelu, tipke imajo več hoda in nudijo boljši povratni občutek. Tudi malokrat se mi je dogajalo, da bi izpuščal črke, kar sicer pri prenosniških tipkovnicah ni redek pojav. Osvetlitev tipkovnice je lepo enakomerna. Podobno visoke kakovosti je sledilna ploščica, velika in odzivna, ne reagira pa prehitro, kar se dogaja pri kakšnem od konkurentov. Dobrodošel dodatek je tudi čitalnik prstnih odtisov, ki poenostavi prijavljanje v sistem in obenem ne poslabša varnosti. Deluje bolj ali manj enako dobro kot tisti na pametnih telefonih.

Nabor priključkov je moderen, ni pa ravno ekstenziven. Na voljo so dva USB-C, klasični USB 3.0 in izhod za slušalke. Oba USB-ja nove vrste podpirata Thunderbolt 3, polnjenje pa samo eden. Že kar standardno je, da sta oba tovrstna priključka na isti strani, pa bi bilo bolje, če bi ju ločili. In vsekakor bi si želel še kakšnega od starejših izhodov za zunanji monitor (displayport ali hdmi), še en dodaten USB 3.0 in seveda čitalnik pomnilniških kartic. Potem ne bi bilo treba s seboj nositi še različnih prilagojevalnikov (ang. donglov) in jih iskati po torbi ali kje drugje. Prav tako mi ni všeč, da je izginila stranska tipka za glasnost (če je prenosnik postavljen v položaj, da je tipkovnica spodaj, je mogoče glasnost spreminjati samo prek zaslona) in da je tipka za vklop in izklop na desni ob vhodu USB, kjer jo je vse prelahko pomotoma pritisniti med delom. No, vsaj brezžični omrežni vmesnik podpira standard ac.

Od zvočnikov z oznako JBL sem mogoče pričakoval več. So dokaj glasni, kakovost pa je srednja. Zvočniki Bang & Olufsen v prenosniku HP Spectre x360 iztisnejo iz sebe zvok s precej več globine. Baterija prav tako ne prepriča. Že res, da je morala v našem primeru poganjati procesor core i7 (7500U), ki pa je vendarle dvojedrnik s porabo 15 W. Zato sem upal na kaj več kot standardnih štiri do pet ur, preden sem moral računalnik znova priključiti. To je pol manj od uradnih številk. Saj ne, da bi konkurenca ponujala mnogo več. Prav tako bi se lahko malo manj vrtel ventilator. Ampak zmogljivosti so dobre. Verjetno presegajo potrebe večine, ki si bodo omislili ta prenosnik. Kdor ve, da bo zaradi montiranja videa, premetavanja zahtevnih računskih operacij ali recimo ustvarjanja arhitekturnih načrtov rabil hujšo zverino, si bo poiskal nekaj s štirijedrnim procesorjem in ločenim grafičnim čipom in pomnilnikom.

Yoga 720 mi je spet vsaj delno povrnila zaupanje v to, da Lenovo še zna narediti prenosnik po mojem okusu. In, še precej bolj pomembno (ker koga pa zanima moj okus), da zna ponuditi računalnik, ki je stilski in uporaben, brez nepotrebnih dodatkov, ki so v praksi precej manj uporabni kot v prospektih, in samo višajo ceno. Zato palec gor za Yogo 720, še posebej v začetnih, cenovno dostopnih, ne najbolj zmogljivih variantah. Na zgornjem koncu njenega cenovnega razpona že preži kakšen še bolj dovršen tekmec.

The post Lenovo Yoga 720: končno prava naslednica originala appeared first on Tehnozvezdje.

Na hitro nekaj tehničnih lastnosti. Prenosnik ima vrtljiv zaslon, da se lahko spremeni v »tablico« ali da je zaslon bližje uporabniku, tipkovnica pa obrnjena nazaj. Diagonala ekrana je 11,6 palcev, ločljivost pa Full HD (1920 x 1080). Procesor je Intelov Atom X5, ki teče pri dokaj skromnih 1,44 GHz. Delovnega pomnilnika je 4 GB, diska SSD 64 Gb, od česar je kakšnih 20 GB zasedenih s sistemom Windows 10 (64-bitnim) in različnimi programi. Na voljo sta dva vhoda USB (eden 3.0), izhod (mini) HDMI, čitalec kartic microSD in izhod za slušalke.

Strojna zasnova je tako zelo podobna kot pri precej bolj prestižnem Yoga booku, ampak je tukaj zaslon večji, cena pa pol nižja. In še tipkovnica je običajna, kar je za vsakdanjo tabo absolutno bolje. Računalnik je lušten in lahek (1,085 kg), ohišje se zdi dovolj trdno, ni čutiti kakšnega zvijanja, plastika pa je prijetne mehke sorte, kot jo je Lenovo uporabljal pri prvih Yogah, preden je prešel na hladno kovino.

Tipke so rahlo majhne in treba je kar konkretno udarjati po njih, sicer lahko kakšen pritisk ostane nezabeležen, vseeno pa je občutek kar v redu. Sledilna ploščica je dovolj velika in reagira na dotike, ji pa nekaj težav delajo pritiski, recimo ko hočem premakniti okno na namizju, in ne uspe mi najti gonilnika, da bi lahko nastavil premikanje vsebine kot na telefonu (prsti gor, vsebina dol) in pravo hitrost pomikanja gor in dol. Tečaji zaslona so klasični, taki kot so mi všeč, ne tisti urarski iz dražjih Yog. Kamera je na hecni poziciji pod zaslonom, nisem je še preizkusil.

Zaslon je prijetno presenečenje. Ne samo, da je ločljivost za to velikost več kot dobra, tudi kakovost je na nivoju. Barve so živahne, vidni koti široki, svetlost taka, da je več kot dovolj nastavitev nekje na polovici. Tudi odzivnost na dotike je dobra, samo občutek je tak, kot pri kakšnih cenejših telefonih. Steklo (plastika) je pač bolj poceni sorte.

Od hitrosti tega računalnika ne razganja, ampak trenutno brez kakšnega zatikanja tipkam tole in zraven gledam video. Je pa občasno treba malo počakati, ne zgodi se vse hipno, in video v polni visoki razločljivosti pri 60p je že kar zahtevno opravilo. Netflix denimo deluje brez težav, NBA zatikajoče. Zato pa je sistem povsem tih. Mislim, da ventilatorja sploh ni, ker ni nobenih rež za odvod zraka. Omenjeni video je nekoliko segrel spodnjo površino računalnika, ampak niti slučajno kritično. O trajanju baterije logično še ne morem povedati ničesar, če sodim po tem, kar sporočajo okna, pa bi moralo biti zaloge za kar nekaj ur.

Določene malenkosti izdajajo nizkocenovno poreklo tega prenosnika. Namesto samodejnega izklapljanja tipkovnice, kadar je zaslon obrnjen, je tu ob strani stkalo. medtem ko fizične tipke za glasnost ni. Polnilnik je tak, kot bi ga vzeli pri kakšnem telefonu in polnjenje izpraznjene baterije traja celo noč (toka je zgolj tri ampere pri petih voltih napetosti). Na zvočnika niso pomislili vse dokler niso računalnikov že skoraj zapakirali v škatle in so ju nazadnje vgradili na spodnjo stran, tako da počivata ali na stegnih ali na mizi. Tudi precej tiha sta in kolikor toliko se ju sliši samo takrat, ko je tipkovnica obrnjena navzdol. Tipka za vklop in izklop je na nerodnem metu ob strani, da jo zlahka nehote pritisneš.

Prednaložene je precej nepotrebne krame, tudi iger, ki pa se jo večinoma da odstraniti. Po drugi strani brezžično povezovanje deluje tudi na 5 GHz, kar ni nujno niti pri dražjih računalnikih. Kaj več pa čez čas, ko s to Yogo, pardon Akoyo, preživim še kakšen delovni dan in večerno uro zabave.

The post Prvi vtisi o Hoferjevi Yogi appeared first on Tehnozvezdje.

HP ima tri modelne linije tovrstnih prenosnikov. Pavilion x360 je najcenejša, nad njo je Envy x360, ti prenosniki so nekoliko lažji in tanjši, na vrhu ponudbe pa so modeli Spectre x360, ki so izdelani iz boljših materialov, imajo kakovostnejše zaslone in druge komponente, drugačen nabor priključkov in še kakšna razlika bi se našla. Ampak pri teh je tudi cena v območju preklopnega originala. Pavilion x360 v taki konfiguraciji, kot sem jo testiral, in ki je trenutno v Sloveniji tudi edina v ponudbi trgovcev, stane malo čez 800 evrov. Za tak denar kupec že pričakuje nekaj več od tistega osnovnega prenosnika za pet, mogoče šest evrskih stotakov. Pa to ne more biti samo zaslon, ki se suče naokrog, mislim še na ostale lastnosti. Glede tega HP večinoma ne razočara.

Tehnološko je zasnova kar solidna. Procesor je core i5-7200u, torej čip iz zadnje generacije Kaby Lake, ki teče pri 2,5 GHz. Pomnilnika je za srednji (pa resnici na ljubo tudi zgornji razred) klasičnih osem gigabajtov, disk je SSD, a relativno majhen s 128 GB, zaslon prepoznava dotike in ima polno visoko ločljivost (1920 x 1080), med priključki sta čitalnik pomnilniških kartic (pohvalno) in izhod hdmi, usb-ji so kar trije. Bluetooth, wi-fi in kamera so standardna oprema, na žalost brezžični vmesnik ne podpira novejšega standarda ac. Ločenega grafičnega čipa pri tej ceni tudi nisem pričakoval, zato pa se zvočniki hvalijo z napisom Bang & Olufsen. Strogo po specifikacijah gledano bi si želel večjega diska, z 256 GB se da precej lažje živeti kot s 128, kjer se je treba ves čas odločati, kaj iz oblaka bo sinhronizirano in kaj ne. Procesor se mi zdi povsem dovolj hiter, tudi z videom in občasnimi igrami nima težav, tam bolj do izraza pride ne najbolj posrečen sistem odvajanja toplote.

Samo ohišje ni zadnji krik industrijskega oblikovanja, a je vseeno svetlobna leta pred večino anemičnih in generičnih prenosnikov v tem cenovnem razredu. Predvsem zadeva ni dolgočasno oglata, tu in tam se linija rahlo prelomi in še posebej barvno ta prenosnik kar izstopa. V osnovi je na zunaj »zlat«, kot je to zdaj moderno, odprt je temno siv, a z vzorcem pod tipkovnico, kar doda nekaj z edinstvenosti in atraktivnosti. Prevladujoč material je seveda plastika, a na otip kar kakovostna in izdelava se zdi dobra. Nekateri gumijasti blažilniki izdajajo, da to ni prenosnik višjega cenovnega razreda, a seveda opravljajo svojo vlogo. Vse skupaj prispeva k ne ravno najmanjši masi za tako velikost računalnika – 1,6 kg. Ni pretirano, bi si pa želel kakšnih 10 ali 15 dag manj. Največja težava pri ohišju se mi zdi postavitev rež za odvajanje toplega zraka okrog procesorja. Te so na spodnji strani in tako gre toplota v mizo ali v kolena, namesto brez ovir v prostor. Gumijaste podlage je ravno za nekaj mm, tako da veliko prostora za odvod zraka res ni. In to se pozna na hitrosti in glasnosti ventilatorja, ki ima veliko več dela, kot bi ga imel pri bolj smiselno zasnovanih režah.

Pri takih »dvoživkah« je kakovost zaslona ključnega pomena. Slabi vidni koti ali sprane barve takoj vse pokvarijo in pri tem HP-ju na srečo takih težav ni. Ni to ekran z najbolj živimi barvami, pa je čisto dovolj lep in svetel, da prenosniku ne dela sramote. Tudi ločljivost se mi zdi ustrezna, ravno pravšnja, vsaka večja že pomeni povečevanje prikaza v nastavitvah, česar v osnovi ne maram. Glede na velikost prenosnika in kar zajetne robove okrog ekrana bi bil ta lahko celo nekoliko večji. Občutljivost na dotik bi bila prav tako lahko rahlo boljša, saj je treba malo močneje pritisniti, kot smo navajeni s telefonov ali tudi kakšnega drugega prenosnika. Vseeno pa deluje dobro in doda tisto dodatno dimenzijo pri uporabi računalnika, ki mi je blizu že od prvih tovrstnih modelov naprej. Tečaji za vrtenje so kakovostni in lepo skriti, ne kot pri dražjih Yogah, kjer prav bodejo v oči. Sledilna ploščica je nekje vmes med starejšimi in najnovejšimi. Je kar solidno odzivna in velika, so pa tudi bolj natančne in večje. Ampak pri takem prenosniku se mi zdi sledilna ploščica drugotnega pomena, kombinacija miške in zaslona na dotik jo naredi skoraj nepotrebno.

Tipke so v redu, imajo precej več hoda kot pri marsikaterem dražjem prenosniku, ki mora biti bistveno tanjši. Zato pa mi ni všeč njihov razpored, ves čas sem pritiskal < namesto puščice levo, ker je ta tipka med smernimi in altom. Tudi potrditvena tipka (enter) bi morala biti pokončna, ne ležeča. Zvočniki B&O so dejansko glasnejši kot pri večini drugih prenosnikov, pa tudi kakovost zvoka je na malo višji ravni, čeprav za kakšno resnejše poslušanje glasbe še vedno priporočam resne zvočnike s konkretnimi basi. Založenost s priključki je, kot sem že omenil, dobra. Se je pa proizvajalec v nižanju stroškov na daleč ognil vsem novejšim. Tako je za polnjenje še vedno tu standarden HP-jev lastni priključek in tudi za vse ostale namene ni nobenega vhoda oz. izhoda USB-C.

Malokdo veliko uporablja prenosnik na terenu, a tale je vendarle eden od teh, ki so namenjeni prenašanju naokrog. Zato je trajanje baterije kar pomembno. Rezultati pa so nekje v zlati sredini, saj reč zdrži kakšnih pet do šest ur z enim polnjenjem.

HP Pavilion x360 je lahko kar primeren, dovolj zmogljiv in cenovno sprejemljiv nakup za uporabnike, ki svoj računalnik vedno potrebujejo s seboj. Nekaj kompromisov je očitnih – rahlo prevelika masa, majhen disk, starejši priključki –, vseeno pa je skupno gledano vtis kar pozitiven. Malo lažjega modela z USB-C in vsaj 256 GB diska za ne pretirano višjo ceno pa bi bil sploh vesel. Ampak potem verjetno do izraza ne bi prišla Envy in Spectre.

The post HP Pavilion x360: Cenejši posnemovalec je zapustil dober vtis appeared first on Tehnozvezdje.