Internet naj bi bil drugačen od vsega, kar je človeštvo iznašlo. Nihče si ga ne bi smel lastiti. Pripadati bo moral vsem. Kako to, da je šlo tako narobe? Teza, da se zgodovina ne ponavlja, je bedarija prve vrste in posledica prepričevanja, da smo kot civilizacija napredovali in postali boljši. Sodobna industrija ni nič bolj imuna na monopolistične težnje kot industrija pred stotimi leti. Dogaja se repriza velikih naftnih, tobačnih in farmacevtskih podjetij, ki so, ko so dosegle dominantni položaj, le tega začele zlorabljati. Nismo se naučili osnovne lekcije. Da se iz množičnega kopičenja in koncentracija moči v rokah redkih, ne more roditi ničesar dobrega.

Pionirji računalniške industrije so zgradili nevtralno in decentralizirano omrežje, ki je povezalo človeštvo. Razdalje, meje med državami, oceani, niso bile več pomembne in nato se je pripetilo, kar se ne bi smelo. Nekje v neki točk, ko je postajalo omrežje za vse in pod enakimi pogoji, smo se začeli ukvarjati z monetizacijo. Ta je internet pripeljala do točke, kjer je danes, medtem ko se sprašujemo, ali ni bilo ves čas neizogibno, da ga »poje« z beleženjem obseden kapitalizem?

Prepričali so nas, da je vsaka datoteka izrednega pomena. Kar ni res. Vsaj tri četrtine fotografij in video posnetkov na telefonu lahko izbrišete in ne bo nobene škode!

Vedeli so, da ne more biti zastonj

Kdor je pred petimi leti, ko je Google ponudil brezplačni prostor za hranjenje fotografij in videa, res da v določeni ločljivosti, podvomil o dobrobiti odločitve, je bil s strani nekaterih ožigosan kot dvomljivec, negativist, celo krivoverec. Enako če si podvomil v brezplačne »bančne« storitve zagonskih podjetij ljubkovalno imenovanih »fintech«. Na zakaj in čemu, bi se odločil zanje, so dejali, ker so zastonj. Nič več. Podjetja morajo od nečesa živeti in zato so začeli uvajati plačljive pakete. Še vedno so na voljo brezplačni, vendar že ali pa še bodo brez funkcij, ki so jih zagovorniki izpostavljali kot vzgled agilnosti proti togosti bank. Vendar ko gre za Google, stvari niso tako preproste. Dali smo mu ogromno fotografij za učenje algoritmov umetne inteligence. Drugi razvijalci morajo zanje plačati, a nimajo na razpolago tako raznolike, ves čas spreminjajoč se in velike baze. To še ni vse. Algoritmi iščejo in prepoznavajo predmete. Če na primer na vaših fotografijah opazijo veliko pločevink, ga ni vraga, da vam Google kje ne bo serviral oglasa za pivo. In še za kaj, kar so njegovi algoritmi prepoznali, kot oglaševanju primerno dobrino.

Ali nas Google pregovarja, da plačujemo za hranjenje nečesa, česar v bistvu sploh ne potrebujemo?

V svetu ni zastonj kosila in ga nikdar ne bo. Google vam ničesar nikdar ni dal zastonj, vse ste že zdavnaj plačali. Ne z denarjem, temveč s podatki. Brezplačno hrambo so ukinili, ker je uporabnikov preveč in ker njihove fotografije zasedejo vsak dan več prostora. Vendar so pozabili povedati, da jih je ravno toliko, kot so pred petimi leti napovedali in se zaklinjali, da ne bo težav. Razlog ukinitvi je torej treba iskati drugje. Morda v tem, da je Google z brezplačno ponudbo uničil konkurenco ponudnikov programov za prepoznavanje in indeksacijo fotografij. Ker je ni, lahko izstavi račun. Če imate fotografij za več od 15 GB, kolikor znaša zastonj prostor za vse Google storitve, potem boste po novem plačevali. Ni veliko, manj kot dva evra na mesec. A ne se bati. Še vedno bodo na fotografijah iskali premete in vas posiljevali z oglasi.

Pokažite jim figo in brišite nepotrebno

Google vam je vse dal zastonj, da ste se nanj navadili in kot sem že večkrat dejal, postali odvisni. Zdaj je prišel čas za plačilo in morda plačevanje prostora za fotografije ne bo edin davek, ki ga po postavi. Sledi pavšal za uporabo Gmaila, kjer ravno tako nima tekmeca in od katerega smo ravno tako odvisni in nato še plačevanje drugih storitev? Ne vem, ampak možno je, kajti ko Googlu zadiši denar, ga nič ne odvrne od namere.

Kaj storiti? Rešitev je preprosta, a zahteva nekaj časa. Izbrišite nepotrebne fotografije – ali mora res biti pes na tisočerih – in pomembne ter dobre shranite na napravi, zunanjem disku ali kjerkoli se vam zdi primerno. 15 GB za fotografije, video posnetke, datoteke in elektronska sporočila ni ravno veliko, zato se spomnite, kako je bilo nekoč. Takrat sem govoril, da je redno brisanje nepotrebnega nujna in predvsem redna naloga. Vprašajte se, koliko in katere fotografije ste vsaj še enkrat pogledali od trenutka, ko se je samodejno s telefona premaknila na oblak. Če nikdar, potem jo izbrišite. Dokažite Googlu, da se lahko obnašate, kot ste se nekdaj in niste pripravljeni plačevati za nekaj, česar nujno ne potrebujete! To pa je možno, če boste hranili samo pomembne datoteke. V digitalnem svetu se namreč obnašamo tako, kot če doma ne bi ničesar vrgli v smeti. Ne embalaže, ne vrečk in ne olupkov banan. Nič čudnega torej, da nam lahko tehnološka podjetja prodajajo »zrak«.

The post Ste tudi vi med ovcami v vrsti za striženje? appeared first on Tehnozvezdje.

Upam si trditi, da je večina, če ni ravno zaposlena v podjetju z lastnim poštnim strežnikom, popolnoma odvisna od Googlovega Gmaila. Uporabljate ga za osebno korespondenco in nekateri še za posel. Koliko pomembnih in starih sporočil, katerih izguba bi povzročila veliko sivih las, je v njem? Imate stike, osebne in poslovne, shranjene še kje drugje ali le v Googlovi storitvi? Odgovora sta jasna. Veliko. In. Ne! Pomislite, da vam onemogočijo dostop do tega. V trenutku ste goli in prestrašeni, saj ste navajeni, da telefon pozna številke prijateljev in sodelavcev ter je vse pomembno v lahko in od povsod dostopnih poštnih sporočilih ne glede kako stara so. Ne mislite, da to ni mogoče. So primeri, ko je Google posameznikom ukinil račun, ker naj bi kršili pravila uporabe. Dolgovezno pravno formalno čtivo, ki ga večina nikdar ne prebere in bi ga ne razumela, tudi če bi ga. Zdaj pomislite še na fotografije in datoteke v Googlovi oblačni shrambi. Jih imate shranjene še kje? Morda v drugi shrambi ali na lokalni napravi? Odgovor je večinoma spet jasen. Seveda ne.

Manj je pomembno, čemu je do ukinitve prišlo in ali kazen sorazmerna dejanju. Bistvo težave je v moči enega podjetja, ki nas je vrsto let prepričevalo, naj mu zaupamo čisto vse, da na lastno pest in ne na podlagi sodnega naloga, popolnoma izniči digitalno življenje nekoga, mu naredi ogromno škode in po domače rečeno – »popolnoma sesuje življenje«. Tako preprosto ne bi smelo biti, ker smo posamezniki manjši od mravljice pred brezosebnim obličjem več milijard vrednega podjetja. Na morebitno pritožno namreč odgovarjajo samodejni odzivniki, programski algoritmi brez čustev in brez razumevanja ljudi.

Večinoma se niti ne zavedamo kolikšen del »digitalnega« življenja smo dali na »razpolago« in v posedovanje globalnim tehnološkim podjetjem. Blokado družbenega omrežja nekako preživimo, morda bomo pozabili čestitati bližnjim ob njihovih dnevih, a večje škode ne bo. Od Googlovega računa smo medtem življenjsko odvisni. Uporabljamo ga za dostop do vrste drugih storitev ali v ta namen uporabimo vsaj poštni naslov (uporabniško ime), do katerega dostop izgubimo skoraj sočasno z ukinitvijo računa. Da o licencah poslanih v poštnih sporočili in drugih podatkih pomembnih za uporabo spletnih storitev in programske opreme ne izgubljam besed. Nesrečniki, ki se jim je izbris pripetil, poročajo o polni izgubi vsega ter mučnem in dolgotrajnem poskusi rekonstrukcije digitalnega življenja. Ne gre le za Google. Enako ali iz poslovnih razlogov še bolj problematične so številne Microsoftove storitve. Kakšne težave bi ukinitev računa povzročila podjetju, ki bi ga na primer ameriška administracija po nedolžnem tako kaznovala zaradi neupoštevanja sankcij neke države, lahko le predvidevamo.

Večino tehnoloških podjetij je ameriških in ne razumem, kalo lahko lahkoverno živimo v prepričanju, da so njihove storitve večne in tako zelo odvisne od nas Evropejcev, da se nam nič hudega ne more pripetiti. Smo res nedotakljivi? Ni narobe, da uporabljamo sodobne internetne storitve. Narobe je, da nimamo načrta za primer, če gre kaj narobe. Elektronske pošte ne arhiviramo, čemu bi, ko za to poskrbijo ponudniki in je varna na spletnih strežnikih. Ne bi bilo napak, če bi to občasno kljub vsemu naredili. Možno je. Enako velja za fotografije in pomembne datoteke. Imeti jih moramo še kje druge. Na fizičnih nosilcih, lokalnih pomnilnikih naprav in (ali) v več spletnih hrambah, ki med seboj tekmujejo za uporabnike. Najhuje, kar se nam lahko zgodi, je življenje v prepričanju, da se nam nič ne more zgoditi. Pozabljamo, da lahko ponudnik storitev vedno blokira koga koli in ni organa, državnih, mednarodnih in stanovskih, kamor bi se uporabnik lahko pritožil in dosegel odprtje računa in povrnitev podatkov. Google se lahko zmoti in račun in s tem podatke nepovratno izbriše po pomoti, pa »nikomur nič«.

The post Zato bi morali imeti načrt za primer, da nam Google izbriše račun! appeared first on Tehnozvezdje.

Želja po monopolizaciji v tehnološki industriji ni od danes, le da je bilo doseganje prevladujočega položaja oziroma točke, na kateri konkurenca nima pravega smisla, nekoč počasnejše. Microsoft je dober primer, pa tudi dokaz, da v tržnem boju ne zmaga vedno najboljši. Gatesov Microsoft nikdar ni bil pojem inovativnega podjetja. Raje so ukradli, odkupili zanimive ideje ali programe, uničili inovatorja in na trg poslali na pol dokončan izdelek. Gates se je hvalil, da dan pred obiskom IBMa, ko so se pogodili, da bo Microsoft osebnemu računalniku dobavljal operacijski sistem, ni imel prav ničesar. Niti ene vrstice kode. Našel je podjetje, ki ga je imelo, ga poceni odkupil in predstavil kot svojega. Kako uporabe so bile prve različice, vemo, zgodovina pa se je kasneje ponovila s sistemom Windows. Ta je bil kar nekaj zaporednih različic le pogojno uporaben, da je zmrzoval, pa je legendarno. Na drugi strani je bil Jobs z Applom. Da ne bo pomote, tudi Apple ni biser in šolski primer inovativnega podjetja, pa čeprav se rado predstavlja kot tako. Tudi oni so si izposojali in kradli, a z bistveno razliko. Izdelek so dokončali, ga do potankosti izpilili ter na trg poslali v najboljšem času. Ko je zrel zanj. Tako je veljalo na začetku za Applove računalnike, kasneje pa ta glasbene predvajalnike in telefone. Zakaj to omenjam. Ker se mi zdi, da se zgodovina na nek način ponavlja, le da so igralci drugi. Microsoft se je tudi zaradi prepričanja, da mu nihče nič ne more, zapletel v protimonopolno preiskavo, kar danes omenjajo kot izgubljeno desetletje. Lomastenja po trgu in izkoriščanja prevladujočega položaja niso ustavili tekmeci, saj je tako kot današnji tehnološki velikani poskrbel, da je ni bilo, temveč ameriška zakonodaja. In to je morda pravi razlog, zakaj je izgubil v boju z Androidom na področju mobilnih operacijskih sistemov. 

Vsaka podobnost z Googlom, Facebookom in podobnimi je zgolj naključna, tako vsaj menijo. Pa je res. Nobeden nima pravih tekmecev. Facebook je največje tekmece pokupil, Google pa poskrbi, da so njegovi uvrščeni na dnu iskalnih rezultatov. Veliko zanimivih in inovativnih podjetij je zato propadlo, ker preprosto v digitalni dobi ni našlo kupcev za svoje izdelke. Amazonu tudi nihče ne more do živega, Uber in Lyft sta ustvarila tržni duopol in lahko bi naštevalo v nedogled. In glej ga zlomka, tako rekoč vsa so ameriška podjetja. V dvajsetih letih sem se naposlušal tez, da je ameriški trg najboljši za nova podjetja, da so tam najboljše razmere, pravzaprav vsa begajo tja, ter da ni nič narobe, da zmagovalec pobere vse. Pa je res drugače kot pred stotimi leti, ko se Američani razbijali prve monopole, kajti dojeli so, da niso slabi le za kupce, temveč za celo gospodarstvo, saj dušijo razvoj. Ampak takrat so bili monopoli Ameriška, zdaj pa so globalna težava.  

Živimo v zahodnem svetu, kjer so omenjeni tehnološki velikani postali del našega vsakdana. Ne strinjam se z Gatesom, ki je v intervjuju na vprašanje, katera je bila njegova največja napaka omenil mobilni sistem in hkrati vehementno dejal, da je poleg Applovega iOSa prostor samo še za enega. Prostora je dovolj za več njih kot tudi za več sistemov za osebne računalnike, več med seboj enakovrednih pisarniških paketov in tako naprej. Najhuje je, če smo odvisni od enega samega ponudnika. Pa naj bo česarkoli. Svojo moč bo ali pa jo že izrablja. Ne bi nam smelo biti vseeno, da zmagovalec pobere vse, kajti potem lahko mirno sklenemo, da gremo globalno iz tržne v plansko ekonomijo. Nekoč smo jo na teh prostorih dobro poznali. Konkurenca mora biti dejanska, ne le na papirju, a dokler so pragi za vstop novincev visoki, da si jih ne morejo privoščiti, tudi ne bo novih iskalnikov, družbenih mrež in podobnega.

The post Monopoli in duopoli nikogar ne motijo (vsaj dokler so ameriški) appeared first on Tehnozvezdje.