Pnevmatike: edina stvar med vami in cesto

Vse na avtu je mogoče improvizirati, stika s cesto pa ne. Pred dolgo poletno vožnjo preverite tri stvari: globino profila (zakonski minimum je 1,6 mm, varnostni pa vsaj 3 mm), starost pnevmatik in tlak – tega prilagodite polni obremenitvi, vrednosti najdete na nalepki v vratih voznika.

Poletna vročina in polno naložen avto sta za obrabljeno gumo najhujša kombinacija: zavorna pot na vročem asfaltu se s starimi pnevmatikami podaljša za več metrov. Če profil ne bo zdržal do konca sezone, menjavo opravite pred potjo, ne po njej – kakovostne letne gume danes ne pomenijo več velikega stroška, sploh v primerjavi s ceno enega samega dopustniškega dneva, izgubljenega v servisni delavnici.

Tekočine in drobnarije, ki rade počakajo na najslabši trenutek

Pet minut pod pokrovom pred odhodom: olje, hladilna tekočina, tekočina za pranje stekel (poleti gre hitreje kot pozimi – mušice). Preverite še brisalce, vse luči in rezervno kolo oziroma set za popravilo, na katerega vsi pozabijo, dokler ga ne potrebujejo.

V avtu naj bo tudi poletni »paket za preživetje«: voda za vse potnike, senčnik za vetrobransko steklo, polnilec za telefon in gotovina za cestnine v državah, kjer kartice še vedno niso samoumevne.

Čist avto, mirni potniki

Podcenjena resnica družinskih potovanj: v čistem avtu je vzdušje boljše. Drobtine izpod otroškega sedeža, pesek od zadnjič in lepljiv držalnik za pijačo na tridesetih stopinjah postanejo del zraka, ki ga dihate osem ur.

Temeljito sesanje pred potjo vzame dvajset minut, s pravim orodjem pa še manj. Ravno za avto se najbolj obnese baterijski sesalec – brez kabla in podaljška pridete do vseh kotov, z nastavkom za reže pa tudi med sedeže in v vodila. Manjšega vzemite kar s seboj: po tednu dni plaže bo avto hvaležen, ob vrnitvi domov pa ne boste parkirali peskovnika.

Dokumenti in papirji: pet minut, ki prihranijo mejno dramo

Preden zaklenete stanovanje, preverite tudi papirnati del potovanja: veljavnost osebnih dokumentov za vse potnike (nekatere države zahtevajo veljavnost še tri ali šest mesecev po vstopu), zeleno karto za tujino, evropsko poročilo o nesreči v predalu in kartico zdravstvenega zavarovanja. Če potujete zunaj EU, preverite vinjetne in cestninske sisteme vnaprej – marsikatera država omogoča spletni nakup, ki vam prihrani iskanje kioska ob meji.

Otroci na zadnjih sedežih: logistika dobre volje

Dolga vožnja z otroki je disciplina zase. Pravilo izkušenih: zabava naj bo razdeljena na etape in ne razdana v prvi uri. Vsak otrok naj ima svojo torbico presenečenj – knjiga, avdio pravljice, igra za v avto – ki se odpira postopoma. Prigrizki naj bodo nemastni in nelepljivi, voda namesto soka (manj lepljivih katastrof), postanki pa načrtovani tam, kjer se da steči: počivališče z igrali za pol ure prihrani dve uri sitnosti.

Pakiranje: težko dol, lahko gor

Fizika na dopustu ne počiva: najtežje kose (pijača, kovčki) naložite čim nižje in čim bližje zadnji klopi, lahke stvari na vrh. Nič trdega na zadnjo polico – pri močnem zaviranju vse z nje postane izstrelek. Če vozite s strešnim kovčkom, upoštevajte, da se poraba poveča in da avto drugače leži v ovinkih.

Vožnja: postanki niso izguba časa

Načrtujte postanek na vsaki dve uri, tudi če »gre dobro.« Utrujenost za volanom se ne napove, statistika dolgih poletnih voženj pa je neizprosna. Najlepši road tripi so tako ali tako tisti, kjer je počivališče z razgledom del zgodbe, ne nujno zlo.

Pot je del dopusta

Avto, ki mu zaupate, čista notranjost in premišljeno pakiranje spremenijo dolgo vožnjo iz nujnega zla v uvod v dopust. Ura priprave doma, mirnih osemsto kilometrov na cesti – ta menjava se vedno izide.

The post Poletni »road trip« se začne s pripravljenim avtom appeared first on Tehnozvezdje.

Večja diagonala televizorja od 139 cm oz. 55 palcev pride v poštev za vsakogar, ki ne sedi bližje kot dva metra in pol od zaslona, ali raje vsaj tri metre, v kolikor pretežno gleda vsebine iz ne najboljših virov. Kakšen primeren model za tovrstne gledalce bomo pustili za konec članka, za začetek se bomo posvetili tistim z vrha ponudbe. Ti so seveda smiselni predvsem za kupce, ki gledajo vsebine pretežno v razločljivosti 4K in katerem od načinov HDR. Torej na (naročniških) storitvah pretočnega videa, Youtubu in s ploščkov UHD blu-ray. Jasno je, da ti modeli najlepše prikažejo tudi vsebine s slabšim virom, a če bodo večino časa kazali običajen televizijski program, bodo ostali pretežno neizkoriščeni. Najvišjo svetilnost, najlepše barve, najboljše kontraste dosegajo pri vsebinah HDR. Pri tistem, kar do sprejemnikov pošiljajo operaterji oz. ujame antena, bo tudi nabor naprednih kodekov (Dolby Vision, HDR10+) brez pomena. Ne samo za sliko, tudi za zvok.

Največja prednost modelov z zasloni OLED je v tem, da vsaka pika, ki sestavlja sliko, predstavlja svoj izvor svetlobe. Organske diode – po tri na vsako piko – sicer svetijo v isti barvi (beli), za prave barve nato poskrbi ustrezen filter. Kljub temu, da ne gre za pravi RGB OLED, kjer so za vsako piko diode treh osnovnih barv (rdeče, zelene in modre), kakršnega srečujemo v pametnih telefonih, je še vedno mogoče dobiti lepše in predvsem bolj »verne« barve kot iz ostalih široko dostopnih zaslonskih tehnologij za televizorje. Tehnologija kvantnih pik, kjer osvetlitvi zaslona LCD dodatno pomagajo modre diode, da širok barvni spekter, vendar je zadevo težko natančno kalibrirati. Napredek je prinesla osvetlitev mini LED, kjer je več tisoč malih svetečih diod razdeljenih v približno tisoč območij, ki jih je mogoče posamično izklapljati ali vklapljati. Tako se doseže večja natančnost pri barvah in tudi zelo dobra svetilnost in boljša črnina kot pri LCD-jih s »klasično« osvetlitvijo zaslona, še vedno pa je teh območij malo v primerjavi z izklapljanjem vsake pike. Tako je mini LED po kakovosti prikaza nekje na pol poti med LCD-ji in OLED-i, njegova glavna prednost pa je tudi dvakrat višja svetilnost od OLED-ov.

Pobrskali smo po trgovini Enaa in med vrhunskimi televizorji v diagonali 65 palcev je zagotovo dobra izbira Philips 65OLED806. To je večja izvedba modela 55OLED806, ki smo ga testirali jeseni. Zdaj je večjega mogoče kupiti za 1950 evrov, kar je več kot 500 evrov nižje od priporočene cene. Manjši stane nekaj manj kot 1300 evrov. Vgrajen ima zaslon iz, recimo temu razreda 1B OLED-ov, nad njim so le še ekrani EVO s približno 20 odstotkov višjo svetilnostjo. A za večino prostorov in gledanje zvečer bo slika več kot dovolj svetla, pa tudi razpon pri vsebinah HDR je tak, da naredi vtis. Že lanski Philipsi s slikovnim procesorjem P5 so prinesli lažje nastavljanje zaradi umetne inteligence in letos je podobno, kajpak še malo izboljšano. Tako tudi manj vešči gledalci lahko bolj ali manj prepustijo vse televizorju, tisti z več izkušnjami pa z le nekaj popravki (predvsem priporočamo znižanje ostrine in malo tudi nastavitev kontrasta) dosežejo res dobre rezultate. Podprti so vsi štirje pomembni kodeki HDR (Dolby Vision, HDR10, HDR10+ in HLG) ter za zvok Dolby Atmos. Na voljo sta dva priključka HDMI 2.1 s polno funkcionalnostjo, ki pritiče tej oznaki, torej pasovno širino 48 Gb/s, podporo protokolu eARC, osveževanju do 120 Hz pri razločljivosti 4K, spremenljivemu osveževanju in nizki zakasnitvi, ki je pomembna za igričarje. TP Vision za zdaj vztraja pri operacijskem sistemu Android, ki pa se od novejšega Google TV razlikuje bolj ali manj zgolj v uporabniškem vmesniku in manjšem poudarku na glasovno upravljanje, nabor aplikacij je enak in najbolj kompleten od vseh televizijskih platform. Osvetlitev ozadja Ambilight je štiristranska, več se ne da. Glavna slabost, ki pa je sploh ne bodo občutili vsi, so zelo nizke noge, saj lahko zvočna letev prekrije kakšen cm slike. Toda marsikje bo televizor na steni in tako ne bo težav.

Alternativa je lahko Sonyjev 65A83J, prav tako znižan na dva tisočaka, ki ima med drugim večpozicijske noge, da ga je mogoče dvigniti za višino zvočne letve. Prav tako ponuja odlično sliko, se je pa treba zanjo v nastavitvah nekoliko bolj potruditi. Na njem je že operacijski sistem Google TV in poleg protokola za prenos vsebin Chromecast je tu še podoben za Applove naprave Airplay, manjka pa kodek HDR10+ in seveda Ambilight.

Prav tako zanimiv je še en Philips, 65PML9506. To je cenejši od dvojice modelov proizvajalca TP Vision z zaslonsko tehnologijo mini LED. Z njo dosega najvišjo svetilnost (lokalno, ne celotnega zaslona) do 1500 kandel m², OLED gre do tisoč kandel. Dizajn je podoben kot pri OLED806, le za odtenek manj prestižen, sicer pa so funkcionalnosti enake, med njimi podpora za vse kodeke HDR, igričarske zmožnosti (120 Hz, VRR), slikovni procesor P5 in štiristranski Ambilight. Ta model je morda še bolj kot v 65-palčni za dobrih 1800 evrov zanimiv v diagonalo 189 cm (75 palcev) za malo manj kot 2400 evrov. S tem dobite res velik televizor z naprednim, svetlim in kontrastnim zaslonom.

Samsungov Neo QLED 65QN85AAT se prav tako ponaša z osvetlitvijo mini LED, ima uporabno stojalo in odziven operacijski sistem Tizen, zgledno integracijo z drugimi napravami tega proizvajalca, en (polni) vhod HDMI 2.1 in dobro ceno (1600 evrov). Škoda je le, da korejski proizvajalec vztrajno zanika obstoj najbolj razširjenega kodeka za sliko HDR Dolby Vision na račun lastnega HDR10+, in da poleg povezljivosti Airplay ne omogoči še Chromecasta.

Med cenejšimi v 65-palčni velikosti je težko najti boljšega kot je Philips 65PUS8506. Tega smo nedavno testirali v nekoliko manjši, »vmesni« velikosti 58 palcev (146 cm). Gre sicer za televizor z običajnim, vendar zelo solidnim zaslonom LCD, kjer za sliko prav tako skrbi procesor P5. Seveda ni tako dobre črnine, kontrastov, barv in svetilnosti, toda slika nikakor ni pol slabša, kot bi nakazovala pol nižja cena. Še vedno je tu podpora za vse kodeke HDR in enostavno nastavljanje, zato se da tudi s tem televizorjem uživati v najnovejših serijah in filmih. Ambilight je tu tristranski, kar še daje vseobsegajoč učinek na steni zadaj. Le za igričarje ta model ne bo najboljša izbira, kajti visokega osveževanja in ultra nizke zakasnitve ob priklopu Playstationa 5 ali zmogljivega PC-ja ne bodo dobili. Če tisoč evrov še vedno presega vaš proračun, svetujemo, da za dobrih 800 posežete po omenjeni, malo manjši 58-palčni izvedbi. Slika pri 165 cm je namreč že tako velika, da se pod določen nivo kakovosti raje ne bi spuščali.

The post Vrhunski OLED TV z diagonalo 165 cm zdaj stane manj kot dva tisočaka, a tudi (pol) cenejši so dobri appeared first on Tehnozvezdje.

V Amazonu so za tiskovno agencijo Reuters potrdili, da so v Italiji in Franciji začasno prekinili sprejemanje naročil, ki niso iz kategorijo nujnih potrebščin. V njihove preostale evropskih izpostavah pa nujnim nakupom dajejo očitno prednost. Razlog je veliko povečanje naročil, ki ga tudi največji svetovni trgovec ne zmore obdelati in zato prihaja do zamud. Dokler se situacija ne umiri ali ne zagotovijo dodatnih kapacitet, bo tako prednost imeli zdravstveni in gospodinjski pripomočki, izdelki za osebno nego, špecerija, izdelki za dojenčke, industrijski in znanstveni pripomočki in hrana za domače živali. Kupce, ki niso iz države, kjer ima Amazon izpostavo, torej tudi za Slovence, pri malodane vsakem izdelku pričaka obvestilo, da je v »njihovo regijo trenutno omogočeno zgolj omejeno pošiljanje in da se trudijo to izboljšati.«

Poskus, izveden včeraj popoldne, z naročanjem tekočine za kontaktne leče, ki verjetno sodi med napol nujne zadeve, je pokazal, da naj bi mi jo poslali, bi jo pa s standardnim načinom lahko pričakoval sredi aprila, z ekspresnim pošiljanjem pa v petek. Če bi vpisal nemški naslov, pa bi paket s hitrim pošiljanjem dobil danes, sicer pa v četrtek. Podobni termini so bili tudi, ko sem v košarico odložil prenosni zvočnik, a bi še v Nemčiji trajalo kakšen dan dlje. Seveda pa je težko vedeti, ali bi eno in drugo čez dobra dva tedna res dobil.

Prva dva tedna teh razmer (v Sloveniji) je kazalo, da so tovrstno obdobje preslabo pripravljene pričakale predvsem živilske trgovine. Sparu se je pravzaprav sistem podrl že prej, Mercatorjeva spletna trgovina pa je tudi zdržala samo prvi dan ali dva, preden se ni več dalo naročati in so se dobave zamaknile na deset do štirinajst dni čakanja. Kasneje so »uvedli« dodatno z manjšim naborom izdelkov in manj kraji za dostavo. Ideja se mi ne zdi neumna, a bi jo morali izpeljati drugače, precej poenostaviti zadevo. Meni se, ker verjetno moj naslov ne sodi »med podprte«, okleščena trgovina ne prikaže – v osnovi naj bi se, če bi uporabnik izbral dostavo na dom. Trgovec bi moral to ali postaviti ločeno ali privzeto trgovino začasno spremeniti, brez nepreglednega iskanja med sličicami, ampak z jasnim seznamom, kaj je na voljo. Pač izbrati po nekaj vrst vsakega od osnovnih živil, narediti ustrezne zaloge v nekaj skladiščih in to v tabeli ali drugi enostavni obliki za klikanje ponuditi kupcem. Nato pa razvažati. Vsako kompliciranje, tako glede logistike kot glede spletne pojavnosti in s tem potrebne pasovne širine, je v teh časih odveč. Če tega ne bo zapopadel Mercator, bo pa kdo drug.

Težave imajo menda tudi manjši spletni trgovci, ki jim po več dni ne uspeva zapakirati in odposlati naročenega. Morda je tudi njih presenetilo povečanje naročil, morda imajo napačne (zavajajoče) podatke o tem, kaj je dejansko na zalogi, in se morajo potem izmotavati ter zavlačevati, preden izdelke dobijo od uvoznikov ali drugih dobaviteljev, v nobenem primeru pa si ne delajo usluge za naprej. Kdor z njimi ne bo zadovoljen v tem času, ko je res treba kupovati po spletu in ko je na voljo manj alternativ, kje dobiti nujen pripomoček, se bo tudi kasneje izogibal teh trgovcev. Treba je torej vzdrževati visok nivo storitve, kar glede na komentarje po »mrežah« še uspeva EnaA, Mimovrste in nekaterim drugim, ter odkrito komunicirati s potrošniki. Zguljena fraza pravi, da je kriza tudi priložnost. Vsaj za spletne trgovine to tokrat celo velja, a jih ni tako zelo veliko, ki to priložnost dobro izkoriščajo.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Še Amazon ima v teh časih težave, kaj šele manjši trgovci appeared first on Tehnozvezdje.