Vrhunski OLED TV z diagonalo 165 cm zdaj stane manj kot dva tisočaka, a tudi (pol) cenejši so dobri
Matjaž Ropret 22. decembra 2021 ob 09:26

Za najboljšo kakovost prikaza je pri televizorjih treba poseči po modelih z zasloni OLED. Morda od letos pridejo v izbor še tisti, kjer za osvetlitev zaslona LCD skrbi tehnologija mini LED. Pri obojih se da najti zanimive primerke za približno 1300 evrov v velikost 139 cm (55 palcev), lahko tudi manj. Toda 165-centimetrska diagonala (65 palcev) je običajno trši oreh, kajti izhodiščne cene so krepko nad dvema tisočakoma. So se pa ob koncu leta za določene izdelke spustile pod to mejo.

Večja diagonala televizorja od 139 cm oz. 55 palcev pride v poštev za vsakogar, ki ne sedi bližje kot dva metra in pol od zaslona, ali raje vsaj tri metre, v kolikor pretežno gleda vsebine iz ne najboljših virov. Kakšen primeren model za tovrstne gledalce bomo pustili za konec članka, za začetek se bomo posvetili tistim z vrha ponudbe. Ti so seveda smiselni predvsem za kupce, ki gledajo vsebine pretežno v razločljivosti 4K in katerem od načinov HDR. Torej na (naročniških) storitvah pretočnega videa, Youtubu in s ploščkov UHD blu-ray. Jasno je, da ti modeli najlepše prikažejo tudi vsebine s slabšim virom, a če bodo večino časa kazali običajen televizijski program, bodo ostali pretežno neizkoriščeni. Najvišjo svetilnost, najlepše barve, najboljše kontraste dosegajo pri vsebinah HDR. Pri tistem, kar do sprejemnikov pošiljajo operaterji oz. ujame antena, bo tudi nabor naprednih kodekov (Dolby Vision, HDR10+) brez pomena. Ne samo za sliko, tudi za zvok.

Največja prednost modelov z zasloni OLED je v tem, da vsaka pika, ki sestavlja sliko, predstavlja svoj izvor svetlobe. Organske diode – po tri na vsako piko – sicer svetijo v isti barvi (beli), za prave barve nato poskrbi ustrezen filter. Kljub temu, da ne gre za pravi RGB OLED, kjer so za vsako piko diode treh osnovnih barv (rdeče, zelene in modre), kakršnega srečujemo v pametnih telefonih, je še vedno mogoče dobiti lepše in predvsem bolj »verne« barve kot iz ostalih široko dostopnih zaslonskih tehnologij za televizorje. Tehnologija kvantnih pik, kjer osvetlitvi zaslona LCD dodatno pomagajo modre diode, da širok barvni spekter, vendar je zadevo težko natančno kalibrirati. Napredek je prinesla osvetlitev mini LED, kjer je več tisoč malih svetečih diod razdeljenih v približno tisoč območij, ki jih je mogoče posamično izklapljati ali vklapljati. Tako se doseže večja natančnost pri barvah in tudi zelo dobra svetilnost in boljša črnina kot pri LCD-jih s »klasično« osvetlitvijo zaslona, še vedno pa je teh območij malo v primerjavi z izklapljanjem vsake pike. Tako je mini LED po kakovosti prikaza nekje na pol poti med LCD-ji in OLED-i, njegova glavna prednost pa je tudi dvakrat višja svetilnost od OLED-ov.

OLED806

Pobrskali smo po trgovini Enaa in med vrhunskimi televizorji v diagonali 65 palcev je zagotovo dobra izbira Philips 65OLED806. To je večja izvedba modela 55OLED806, ki smo ga testirali jeseni. Zdaj je večjega mogoče kupiti za 1950 evrov, kar je več kot 500 evrov nižje od priporočene cene. Manjši stane nekaj manj kot 1300 evrov. Vgrajen ima zaslon iz, recimo temu razreda 1B OLED-ov, nad njim so le še ekrani EVO s približno 20 odstotkov višjo svetilnostjo. A za večino prostorov in gledanje zvečer bo slika več kot dovolj svetla, pa tudi razpon pri vsebinah HDR je tak, da naredi vtis. Že lanski Philipsi s slikovnim procesorjem P5 so prinesli lažje nastavljanje zaradi umetne inteligence in letos je podobno, kajpak še malo izboljšano. Tako tudi manj vešči gledalci lahko bolj ali manj prepustijo vse televizorju, tisti z več izkušnjami pa z le nekaj popravki (predvsem priporočamo znižanje ostrine in malo tudi nastavitev kontrasta) dosežejo res dobre rezultate. Podprti so vsi štirje pomembni kodeki HDR (Dolby Vision, HDR10, HDR10+ in HLG) ter za zvok Dolby Atmos. Na voljo sta dva priključka HDMI 2.1 s polno funkcionalnostjo, ki pritiče tej oznaki, torej pasovno širino 48 Gb/s, podporo protokolu eARC, osveževanju do 120 Hz pri razločljivosti 4K, spremenljivemu osveževanju in nizki zakasnitvi, ki je pomembna za igričarje. TP Vision za zdaj vztraja pri operacijskem sistemu Android, ki pa se od novejšega Google TV razlikuje bolj ali manj zgolj v uporabniškem vmesniku in manjšem poudarku na glasovno upravljanje, nabor aplikacij je enak in najbolj kompleten od vseh televizijskih platform. Osvetlitev ozadja Ambilight je štiristranska, več se ne da. Glavna slabost, ki pa je sploh ne bodo občutili vsi, so zelo nizke noge, saj lahko zvočna letev prekrije kakšen cm slike. Toda marsikje bo televizor na steni in tako ne bo težav.

Alternativa je lahko Sonyjev 65A83J, prav tako znižan na dva tisočaka, ki ima med drugim večpozicijske noge, da ga je mogoče dvigniti za višino zvočne letve. Prav tako ponuja odlično sliko, se je pa treba zanjo v nastavitvah nekoliko bolj potruditi. Na njem je že operacijski sistem Google TV in poleg protokola za prenos vsebin Chromecast je tu še podoben za Applove naprave Airplay, manjka pa kodek HDR10+ in seveda Ambilight.

Prav tako zanimiv je še en Philips, 65PML9506. To je cenejši od dvojice modelov proizvajalca TP Vision z zaslonsko tehnologijo mini LED. Z njo dosega najvišjo svetilnost (lokalno, ne celotnega zaslona) do 1500 kandel m2, OLED gre do tisoč kandel. Dizajn je podoben kot pri OLED806, le za odtenek manj prestižen, sicer pa so funkcionalnosti enake, med njimi podpora za vse kodeke HDR, igričarske zmožnosti (120 Hz, VRR), slikovni procesor P5 in štiristranski Ambilight. Ta model je morda še bolj kot v 65-palčni za dobrih 1800 evrov zanimiv v diagonalo 189 cm (75 palcev) za malo manj kot 2400 evrov. S tem dobite res velik televizor z naprednim, svetlim in kontrastnim zaslonom.

Samsungov Neo QLED 65QN85AAT se prav tako ponaša z osvetlitvijo mini LED, ima uporabno stojalo in odziven operacijski sistem Tizen, zgledno integracijo z drugimi napravami tega proizvajalca, en (polni) vhod HDMI 2.1 in dobro ceno (1600 evrov). Škoda je le, da korejski proizvajalec vztrajno zanika obstoj najbolj razširjenega kodeka za sliko HDR Dolby Vision na račun lastnega HDR10+, in da poleg povezljivosti Airplay ne omogoči še Chromecasta.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Med cenejšimi v 65-palčni velikosti je težko najti boljšega kot je Philips 65PUS8506. Tega smo nedavno testirali v nekoliko manjši, »vmesni« velikosti 58 palcev (146 cm). Gre sicer za televizor z običajnim, vendar zelo solidnim zaslonom LCD, kjer za sliko prav tako skrbi procesor P5. Seveda ni tako dobre črnine, kontrastov, barv in svetilnosti, toda slika nikakor ni pol slabša, kot bi nakazovala pol nižja cena. Še vedno je tu podpora za vse kodeke HDR in enostavno nastavljanje, zato se da tudi s tem televizorjem uživati v najnovejših serijah in filmih. Ambilight je tu tristranski, kar še daje vseobsegajoč učinek na steni zadaj. Le za igričarje ta model ne bo najboljša izbira, kajti visokega osveževanja in ultra nizke zakasnitve ob priklopu Playstationa 5 ali zmogljivega PC-ja ne bodo dobili. Če tisoč evrov še vedno presega vaš proračun, svetujemo, da za dobrih 800 posežete po omenjeni, malo manjši 58-palčni izvedbi. Slika pri 165 cm je namreč že tako velika, da se pod določen nivo kakovosti raje ne bi spuščali.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja